Pedagoški programi
Namen pedagoških programov Belokranjskega muzeja je približati zbirke in predmete, ki jih hranimo, obiskovalcem različnih starostnih skupin. Hkrati si prizadevamo, da bi bil obisk muzeja čim bolj poučen in tudi zabaven.
Belokranjski muzej Metlika

Sobota, 9. marec 2019 ob 19:40

Odpri galerijo

Posebno pozornost posvečamo šolski mladini, ki ji z različnimi oblikami učenja dopolnjujemo in bogatimo obsežne šolske programe.

Pedagoški programi 
Alenka Misja, kustosinja - pedagoginja
Telefon: +386 (0)7 306 33 76
alenka.misja@guest.arnes.si

V letu 2021 bo na voljo tudi pedagoški in andragoški program v spominski hiši Otona Župančiča v Vinici ter Muzejski hiši Semič. 

Delavnice za otroke

Udeleženci muzejskih delavnic skozi igro in pogovor na privlačen način pridobivajo novo znanje, kar je poleg vzpodbujanja odgovornosti do kulturne preteklosti najpomembnejši cilj pedagoške dejavnosti muzejev.

V Belokranjskem muzeju nudimo naslednje delavnice za otroke, ki so vse povezane s stalno razstavo v metliškem gradu:

ARHEOLOŠKI NAKIT
V arheološki zbirki so številni predmeti iz obdobja prazgodovine. Gre za lončeno posodje, raznovrstna orodja, orožje, in seveda nakit ter dele tedanje noše. Otroci si najprej ogledajo razstavljen nakit, potem pa ga poskušajo replicirati s sodobnimi materiali.

POSTANIMO RESTAVRATORJI
Tudi ta delavnica je posvečena arheologiji. V improviziranem peskovniku poskušajo otroci med igro poiskati vsak svojo razbito glinasto posodico. »Izkopanine« morajo pozneje zlepiti, pobarvati in se ob delu pogovarjati o tem, kako so podobne predmete izdelovali in uporabljali v preteklosti.

OŽIVLJENI PREDMETI
Otroci si najprej ogledajo nekaj muzejskih predmetov. Ugotovijo iz česa so narejeni, kako delujejo in zakaj so jih uporabljali. Potem jih primerjajo s tistimi, ki jih uporabljamo danes. Predmete tudi narišejo, opišejo in dopolnijo svoj prvi „muzejski list“. Ob tem spoznavajo način popisovanja in shranjevanja predmetov v muzejih.

VITEZI SO IMELI ŠČITE
Otroci pridobijo znanje o vitezih, ščitih in grbih. Ko spoznajo, kakšni so bili viteški ščiti, izdelajo vsak svojega.

BILI SO GRADOVI IN TURKI
Otroke poskušamo animirati, da skupinsko iz lepenke »zgradijo« mogočen grad, ki ga oblegajo Turki.

S ČIM IN KAJ SO SE IGRALI OTROCI V SREDNJEM VEKU
„Mlin“, „trdnjava“, „zara“ so bile priljubljene igre v srednjem veku. Otroci na delavnici izdelajo načrte zanje in se naučijo pravil posamezne igre. Lahko naredijo tudi kakšno igračo, mogoče vetrnico.

KAKO NASTANE BELOKRANJSKA PISANICA
Belokranjski muzej hrani veliko zbirko pisanic. Na tej delavnici otroci s stopljenim voskom rišejo ornamente na izpihana jajca, ki jih kasneje pobarvajo v rdeči in v črni barvi. Na Slovenskem se je tovrstna poslikava velikonočnih jajc ohranila predvsem v Beli krajini in pisanice so postale eden najbolj prepoznavnih belokranjskih spominkov.

INTARZIJA
Med razstavljenimi etnološkimi predmeti je tudi intarzirana skrinja iz druge  polovice 19. stoletja. Otroci spoznajo tehniko intarzije, ko z barvnimi vložki temnega in svetlega lesa izdelujejo ornamente po svojih zamislih.

NAREDIMO SI PAPIRNATO ROŽO
Vse do druge svetovne vojne je bilo v Beli krajini razširjeno izdelovanje rož iz papirja. Papirnato cvetje je bilo namenjeno predvsem za poročne šopke, venčke, šopke za vojake nabornike in novomašnike. Najpogosteje so jih oblikovali iz krep papirja. Otroci na delavnici sami naredijo papirnato rožo, ki jo obdržijo za spomin.

IZDELAJMO RAZGLEDNICO
Skozi igro „spomin“ pokažemo otrokom replike starih razglednic, njihove motive, pisavo… Potem razglednico izdelajo sami in jo odpošljejo.

MUZEJSKE UČNE URE
V dogovoru s pedagogi osnovnih in srednjih šol za posamezne razrede ali skupine pripravimo muzejske učne ure z različnimi vsebinskimi poudarki. Učenci in dijaki pridobijo novo znanje in utrjujejo že pridobljeno. Pri tem so jim v pomoč pedagoške knjižice in delovni listi, pripravljeni za različne starostne skupine.

Vodstvo po stalni razstavi s pedagoško knjižico PREDMETI je primerno za otroke, ki obiskujejo vrtce in prvo triletje osnovnih šol.

Vodstvo po stalni razstavi s pedagoško knjižico MUZEJSKI KOMPAS je primerno za otroke, ki obiskujejo drugo triletje osnovnih šol.

Vodstvo po stalni razstavi z delovnimi listi RAZISKUJMO ZBIRKE BELOKRANJSKEGA MUZEJA je namenjeno učencem tretjega triletja osnovnih šol in dijakom srednjih šol.

Poleg stalne ponudbe pedagoških programov večkrat organiziramo tudi občasne ob razstavah, sobotne delavnice za otroke in poleti »počitnice v Galeriji Kambič«.

V Belokranjskem muzeju se bomo potrudili, da bodo naši mladi obiskovalci čim bolj zadovoljni. Z delavnicami, učnimi urami in vodstvi bomo poskrbeli, da jim bo obisk Belokranjskega muzeja ostal v spominu.

Če vas je kateri pedagoški program pritegnil, se obrnite na muzejsko pedagoginjo Alenko Misja po telefonu ali e-mailu. Za vse programe se je potrebno predhodno najaviti.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 26. Apr 2021 at 07:43

220 ogledov

PRAZNUJTE Z NAMI

Tue, 20. Apr 2021 at 09:25

97 ogledov

VIRTUALNI SPREHOD Donacija Kambič
Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod.  Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Tue, 30. Mar 2021 at 09:00

132 ogledov

Prvo Slovensko narodno gledališče
Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako. Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade. Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov. Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta v Črnomlju, 20. februarja 1944. Uprizorili so Cankarjevo dramo Kralj na Betajnovi, igrali pa pred tedanjim in bodočim slovenskim političnim vrhom ter za ljudi prvega slovenskega parlamenta. V letu 1944 je SNG pripravilo 123 gledaliških prireditev po vsej Beli krajini. Marca 1945 je bilo gledališče s svojimi člani evakuirano v Dalmacijo, od koder so se po zaključku bojev vrnili v osvobojeno Ljubljano. V maju 1945 so predstavili igro Mateja Bora Raztrganci. Prizor iz predstave Raztrganci Mateja Bora. V sezoni 1945/46 so z delovanjem pričela tri Slovenska narodna gledališča: Ljubljana, Maribor ter Trst in Primorska. Ob začetku prve povojne sezone je Josip Vidmar poudaril, da se začenja nova era gledališča na Slovenskem. Belo krajino in Črnomelj, od koder so prinesli ime (SNG) pa so vsi po cankarjansko zatajili. Povzeto po: Aleš Gabrič, Slovensko narodno gledališče je delovalo v Beli krajini, v: Kronika 3, 2010, leto 58, str.: 875 – 892. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:49

137 ogledov

Pečene pisanice
Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice. Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo. Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako! << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:31

143 ogledov

Arhitekt Jože Koželj
Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete. V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani: trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967), poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada, Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe, trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83), študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983), prenova stavbe Izvršnega sveta Republike Slovenije (1983). Sam in tudi v sodelovanju z drugimi je izdelal projekte za razne stanovanjske ter poslovne zgradbe še v Kranjski Gori, Kranju, Novem Sadu, Trebelnem, Novem mestu in v rojstni Metliki, kjer so po njegovi zamisli postavili tudi nekaj spominskih obeležij. Morda ne pomislimo na prvo, a tudi gradnja, arhitektura ima simbolno vrednost. Pa ne le v tem, da se stanje družbe odraža v najbolj priljubljeni gradnji nekega časa. Če se je nekoč slovenstvo istovetilo s podeželjem in nerazvitostjo, danes temu ni tako. Mesta, arhitekturne znamenitosti namreč veliko učinkoviteje rišejo razvito podobo naroda. In kljub naši neokrnjeni naravi in podeželju si kot narod, država najbrž želimo, da nas povezujejo tudi z razvojem, urejenostjo, izobraženostjo in civiliziranostjo. Pa vendar - nobeno mesto, stavba ali spomenik še danes ne prekaša najpomembnejšega simbola slovenskosti - Triglava. << Naprej v preteklost - #Slovenija

Tue, 30. Mar 2021 at 08:17

190 ogledov

Plačilni boni za 1, 5 in 10 lir
Ob okupaciji leta 1941 je prišel na slovensko ozemlje v obtok tudi okupacijski denar: nemške marke, italijanske lire, madžarski pengö, v manjši meri tudi hrvaške kune. Za potrebe delovanja Osvobodilne fronte je Slovenski narodno osvobodilni odbor razpisal posojilo svobode. Prve obveznice tega posojila so bile natisnjene aprila 1942 v lirskih vrednostih. Za ta korak so se odločili, ker je bilo največje območje osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila v obtoku italijanska lira. Na prvem zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju je bil med sklepi in odloki sprejet »Odlok o izdaji plačilnega bona«. Predsedstvo SNOS-a je moralo na podlagi odloka, ki je začel veljati 20. februarja 1944, poskrbeti za izdajo zakonitih plačilnih sredstev, in sicer plačilnih bonov po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir. Zato je bil 12. marca 1944 ustanovljen Denarni zavod Slovenije, predhodnik Banke Slovenije, ki je imel zaradi postopnosti v začetku pooblastilo za izdajo plačilnih bonov do višine 20 milijonov lir v enotah po 1, 5 in 10 lir. Tako je Denarni zavod Slovenije postal splošni denarni zavod in emisijska banka. V Črmošnjicah v Beli krajini, kjer je v okviru Centralne tehnike deloval grafični atelje, je arhitekt Branko Simčič že aprila 1944 izdelal prve osnutke bonov v vrednosti 1, 5 in 10 lir. Julija 1944 so bili v partizanski tiskarni Triglav pod Goteniškim Snežnikom natisnjeni 10-lirski, do novembra 1944 pa še boni v vrednostih po 1 in 5 lir. Kljub temu, da je bil denarni zavod po koncu vojne ukinjen, plačilni boni pa zamenjani v jugoslovanske dinarje, je pomenilo izdajanje plačilnih sredstev pomemben korak k ustvarjanju slovenske državnosti. << Naprej v preteklost - #Slovenija
Teme
spominska hiša Otona Župančiča Belokranjski muzej dogodki

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Pedagoški programi