Metlika
Galerija Kambič
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 15. maj 2017 ob 17:25

Odpri galerijo

Galerija Kambič Metlika 
Cesta bratstva in enotnosti 51, 8330 Metlika

Najava vodenega ogleda za skupine:

Telefon: +386 (0)7 305 83 32

Spominska zbirka akademika prof. dr. Vinka Kambiča in Vilme Bukovec Kambič

Vinko KAMBIČ
zdravnik otorinolaringolog

Vinko Kambič je bil rojen 7. aprila 1920 v Metliki. Po končani gimnaziji se je leta 1939 vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je študij prekinil in sodeloval v narodnoosvobodilnem boju. Za doktorja splošne medicine je promoviral v Zagrebu leta 1947. Otorinolaringologijo je specializiral v Ljubljani in Zagrebu ter leta 1956 v Beogradu opravil specialistični izpit. Doktorat znanosti z naslovom Vpliv testosterona na laringalno sluznico je zagovarjal leta 1968 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Toulousu, Kölnu, Chicagu, Bordeauxu, Essnu, Londonu, Glasgowu, Milanu in Padovi. Do 1957 je delal v Jugoslovanski ljudski armadi, nato na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, kjer je bil v letih 1969–87 direktor. Istočasno je bil tudi predstojnik Katedre za otorinolaringologijo Medicinske fakultete v Ljubljani; tu je bil 1979–81 dekan. Leta 1985 je postal dopisni, 1989 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je 24. novembra 2001 v Ljubljani, pokopan pa je v Metliki.

V strokovnem in raziskovalnem delu se je posvetil predvsem laringologiji. Na kliniki je uvedel nove diagnostične in terapevtske metode. Prvi v Jugoslaviji, pa tudi med prvimi v svetu, je razvil laringomikroskopijo; njegova razdelitev hiperplastičnih sprememb sluznice grla je mednarodno priznana in ga uvršča med najzaslužnejše za razvoj ohranitvene kirurgije grla. Napisal je več kot 200 znanstvenih in strokovnih razprav in prvi slovenski učbenik Otorinolaringologija za študente medicine, stomatologije in splošne zdravnike (prva izdaja 1975, druga 1984), ki je še danes temeljni učbenik za študente. Prejel je Kidričevo nagrado (1978), Zoisovo nagrado za življenjsko delo (2000), bil pa je tudi nosilec številnih visokih državnih odlikovanj.

Vilma BUKOVEC KAMBIČ
operna pevka

Vilma Bukovec je bila rojena 27. februarja 1920 v Trebnjem na Dolenjskem. Maturirala je na novomeški gimnaziji in se vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani, hkrati pa na Glasbeni konservatorij in študirala petje pri J. Foedransperg. Na enem izmed predvojnih pevskih tekmovanj, ki jih je organizirala ljubljanska Opera, je zasedla prvo mesto. V letih 1942–43 je bila internirana v Italijo. Študij solopetja je nadaljevala po vrnitvi iz internacije pri prof. A. Darianu in bila na začetku leta 1944 angažirana v zbor ljubljanske Opere. Že po dveh mesecih je debitirala kot solistka z vlogo Siebla v Gounodovem Faustu. Njena prva glavna vloga je bila Marinka v Prodani nevesti B. Smetane, s katero se je po štiridesetih letih aktivnega petja 1982 tudi poslovila z odra ljubljanske Opere in baleta SNG, kjer je bila vrsto let prva pevka ansambla.

Prepela je malodane ves železni operni sopranski repertoar, od najbolj lirskih, kot je Manon v istoimenski Massenetovi operi, do izrazito dramskih vlog, kakršna je Tosca v istoimenski Puccinijevi operi. Največje uspehe pa je doma in v tujini dosegla z vlogami Čo-čo-san, Margarete, Kerubina, Mimi, Marinke, Jenufe, Thais, Salome. Ves povojni čas je bila ena glavnih sopranistk takrat še številčnega solističnega pevskega ansambla Opere in baleta SNG v Ljubljani in je sodelovala pri krstu večine slovenskih opernih del. Hkrati je pela tudi na vseh gostovanjih ljubljanske opere v tujini. Kot solistka je bila redna gostja številnih odrov v Belgiji, Bolgariji, Češkoslovaški, Egiptu, Franciji, na Kitajskem, Poljskem, v Romuniji, Sovjetski zvezi, Španiji. Njen glas je ohranjen v različnih arhivih in na nekaterih ploščah. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja doma in v tujini, med drugimi Prešernovo nagrado za naslovno vlogo Manon v istoimenski Massenetovi operi (1957) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju opernega pevskega poustvarjanja (1982). Umrla je 6. decembra 2016 v Ljubljani, pokopana je v Metliki.

Donacija umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov

Čeprav je bil akademik Kambič do konca življenja v celoti predan medicini, je pičlo odmerjen prosti čas posvetil umetnosti, predvsem ga je navduševala likovna umetnost. Bil je velik poznavalec, ljubitelj in zbiratelj slovenskih slikarjev, zlasti impresionistov ter Kosa, Kregarja, Pavlovca, Perka, Pogačnika in v zadnjih letih še prav posebej Mušiča in Bernika. Desetletja je z največjo vnemo, ljubeznijo in odrekanjem dopolnjeval svojo zbirko umetnin, ki niso mogle biti skrbneje varovane ali obnovljene kot v njegovih rokah. V prepoznavni umetniški zbirki nacionalnega pomena je s prefinjenim občutkom za lepoto zaokrožil prerez skozi vrhunske stvaritve slovenske upodabljajoče umetnosti, od slik in kipov iz obdobja baroka, preko izjemne in bogate zbirke slik na steklo, skrinj, ur, stilnega pohištva do dediščine slovenskih umetnikov.

V donaciji akademika prof. dr. Vinka Kambiča in njegove soproge Vilme Bukovec Kambič, ki je razstavljena v prvem nadstropju Galerije Kambič, so dela različnih avtorjev: od generacije naših realistov in impresionistov do zdaj živečih umetnikov.

Posebno mesto zagotovo pripada prominentni osebnosti impresionizma Rihardu Jakopiču in na drugi strani kar dvanajstim delom enega najbolj uspešnih slikarjev Zorana Mušiča. Tu je še delo Božidarja Jakca in Maksima Gasparija ter po tri dela Franceta Pavlovca in Staneta Kregarja. Z dvema slikama nostalgično čustvenega opevanja lepot naše krajine je prisoten Lojze Perko. S sedmimi deli je predstavljen akademik Janez Bernik, gotovo eden vodilnih iz generacije, šolane že na ljubljanski akademiji. Na ogled sta še deli našega vodilnega kolorista Andreja Jemca, delo Marijana Tršarja, štiri akrili Jožeta Ciuhe in še vrsta drugih umetnin različnih avtorjev, tudi kiparjev Draga Tršarja in Stojana Batiča.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 27. Dec 2021 at 08:53

84 ogledov

SREČNO!

Wed, 15. Dec 2021 at 08:59

121 ogledov

Negativi na steklu
Med letoma 1960 in 1967 je Marica Mucha, soproga metliškega fotografa Antona Muche, Belokranjskemu muzeju poklonila zbirko 263 negativov na steklenih ploščah. Na treh različnih dimenzijah stekel so upodobljeni belokranjski kraji, dogodki, člani društev ter portreti posameznikov in družin s konca 19. in začetka 20. stoletja.  Prostovoljno gasilsko društvo Metlika z mestno godboMetlika, grajsko dvorišče, 4. 5. 1905 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,8 cminv. št.: Ns 001 Praznovanje 500-letnice mesta Metlike Metlika, 18. 8. 1907 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,8 cminv. št.: Ns 056  Nastop Sokola Novo mesto in Belokranjskega SokolaMetlika, Ivčev vrt, 1908 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 012 Telovadni nastop članov Sokola - živa slikaMetlika, Ivčev vrt, 4. 7. 1909 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 12,9 cminv. št.: Ns 203 Telovadci Belokranjskega SokolaMetlika, 1911 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 016 Godbeni klub v Metliki Metlika, vrt gostilne Alojza Franza, 1911 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 006 Osebje C. k. okrajnega sodišča v MetlikiMetlika, 1905 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 068  Prvi avto v MetlikiMetlika, pred komendo, 1913 negativ na stekleni plošči, 11,9 x 16,3 cminv. št.: Ns 212 Veduta MetlikeMetlika, pogled s Hriba, med letoma 1908 in 1914 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,7 cminv. št.: Ns 026 Pokopališka cerkev sv. RokaMetlika, 1903 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 24 cminv. št.: Ns 032  Vrtiljak "karusel" na Hranilovičevem dvoriščuMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,9 cminv. št.: Ns 050 Trg v SemičuSemič, okoli leta 1900 negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,9 cminv. št.: Ns 074 Grad PobrežjePobrežje, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cminv. št.: Ns 077 Mladoporočenca Feliks Fux in Terezija, roj. KopiničMetlika, 1909 negativ na stekleni plošči, 23,7 x 17,8 cminv. št.: Ns 059 Sorodniki metliškega trgovca in fotografa Antona MucheMetlika, 1902 ali 1903 negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,9 cminv. št.: Ns 065 Otrok v naslanjačuMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 16,4 x 11,9 cminv. št.: Ns 102 Otrok na gugalnem konjičkuMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 11,9 x 16,4 cminv.št.: Ns 106 Deklica ob stoluMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 16,4 x 11,9 cminv. št.: Ns 111 Ženska z dežnikomMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 16,3 x 11,9 cminv. št.: Ns 114 Družina Ivana in Antonije Martinak, roj. MuchaMetlika, okoli leta 1910 negativ na stekleni plošči, 16,4 x 11,9 cminv. št.: Ns 185  

Tue, 14. Dec 2021 at 12:49

121 ogledov

Zimske radosti razsvetlijo obraz
Pogled #naprejvpreteklost smo zaključili s hokejsko igro. Če se sprašujete, kaj neki ima to z našo temo razsvetljevanja ter svetili v tem tednu, se samo spomnite, kako so vam zimske radosti kot otroku »razsvetlile« obraz. Ne glede na starost, spol, leto ali stoletje pričarajo igrivi zimski spomini pristen nasmeh na obraz. Obudite svoje in si »razsvetlite« današnji dan. Hokejska igra z začetka zgodbe pa se je odvila na zaledenelem »jezeru« mrzlega zimskega dne, 7. februarja 1960, na Majerju pri Bračiki v Metliki. Foto: Jože Dular << Naprej v preteklost - #veselimuzej

Tue, 14. Dec 2021 at 10:43

110 ogledov

Električna luč
Jeseni 1923 je tudi v Metliki končno zagorela elektrika, za katero je skrbela privatna kalorična elektrarna Janeza Nemaniča iz Čuril. Sprva so si jo napeljali le redki zasebniki, medtem ko je po cestah in trgih lampist še vedno nažigal petrolejke. In kako prav so imeli mestni očetje, da se niso prenaglili.  Elektrarna je namreč zašla v denarne težave in prenehala obratovati, meščani pa so se kaj kmalu vrnili k petrolejkam. Električna luč v Metliki je znova zagorela leta 1931, ko je bil napeljan daljnovod iz hrvaškega Ozlja. Takrat so odstranili tudi cestne petrolejke in jih nadomestili z električnimi svetilkami, hkrati pa je bil ob službo zadnji metliški lampist Ivan Barbič. Po drugi svetovni vojni je nova luč dosegla velik razmah in elektrificirana je bila ena vas za drugo. Do leta 1954 so v metliški občini, ki zajema mesto in 59 vasi, dobila električno luč vsa naselja. Marsikdo je takrat, ko mu je v hiši zagorela električna žarnica, simbolično razbil na hišnem pragu petrolejko. Čisto praktično pa so se nekateri lotili predelav svetil »stare« razsvetljave. Čudoviti primerki danes dopolnjujejo podobo Galerije Kambič in jih najdete tudi v novem galerijskem katalogu Ljubiteljev zaklad. Večne luči iz obdobja empira (1800 - 1815) ali pa kristalni lestenci iz sredine 19. stoletja nedvomno niso bili zasnovani za obdobje elektrifikacije. A zavreči nekaj tako lepega in dragocenega je še danes nepojmljivo, zato človeška iznajdljivost, pa tudi varčnost, ne pozna meja. Po lestencih so tako napeljali žice, v tulce za sveče namestili žarnice in že je zasvetila »nova« luč. Lestenec sredina 19. stoletja brezbarvno in barvno kristalno steklo, medenina ; v. / h. 96 cm inv. št.: GK 1440 Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995; Ljubiteljev zaklad, Zbirka akademika prof. dr. Vinka Kambiča in primadone Vilme Bukovec, Belokranjski muzej Metlika, 2021 Foto: Borut Peterlin << Naprej v preteklost - #veselimuzej

Tue, 14. Dec 2021 at 10:30

114 ogledov

Lehterna - razsvetljava s svečami in petrolejem
Tako na deželi, kot v obeh belokranjskih mestih, Metliki in Črnomlju, so si na nočnih poteh svetili s svetilkami z lesenim ali pločevinastim ogrodjem, v katerega so bile v utorih vstavljena stekla, notri pa je gorela sveča ali pločevinasta posodica s petrolejem. Razlog za uporabo zaprtih svetilk zunaj hiše ni bil nič drugega kot požarna varnost – v mestih, kjer so hiše stale tesneje skupaj, je bila nevarnost ognja še toliko večja. Obe mesti sta zato že zgodaj imeli tudi požarno stražo, ki je skrbela, da meščani niso hodili z »nezavarovano svečavo« okoli skednjev in drugih gospodarskih poslopij. Te svetilke so imenovali loterna (Krasinec, Adlešiči), leterna (Lokvica, Semič, Dragatuš), lehterna (Metlika, Stari trg), lampa (Otovec) ali lampaš (Preloka, Bojanci, Marindol). Sveče zanje so nekateri vaščani delali sami, lojene – iz ovčjega in govejega loja, medtem ko so voščene sveče, te so bile tudi veliko boljše, ulivali predvsem čebelarji. S petrolejem, ki se je v razsvetljavi pričel uveljavljati okoli leta 1870, pa so svetili le v premožnejših hišah. Smrdljivo olje, kot so mu rekli na Božakovem, je bilo za kmeta razkošje in so z njim svetili le v prav nujni potrebi. Še celo malo pred drugo svetovno vojno je moral za liter petroleja v trgovinah, kjer so prejemali plačilo tudi v naturalijah, dati 42 jajc. Lehterni Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995 Foto: Janez Pukšič << Naprej v preteklost - #veselimuzej

Tue, 14. Dec 2021 at 09:56

103 ogledov

Luč - razsvetljava s trskami
Nekoč so v Beli krajini svetili s trskami, ki so jih imenovali luč, treske ali lučke. Tesali so jih iz hrastovih, bukovih, brezovih ali gabrovih mladih debel, 10 do 15 cm debelih. Debla so najprej razžagali na 60 do 80 cm dolge kose, ki so jih nato s sekiro razcepili v tanke, do 5 cm široke trske. Posušili so jih na peči. Luč pa so lahko tudi »naribali«. Skobeljniku, obliču podobna priprava ali »ribežen« ima na sredini odprtino, v katero je pritrjen 6 cm širok nož. V ogrodje sta zabiti dve palici, s katerima sta dva krepka moška, na vsaki strani po eden, držala ta oblič in v zamahu odrezovala trske s kosa lesa. Belokranjci so luč navadno žgali na čelešniku, ki so ga imenovali tudi železne klešče ali lučerna. Čelešnik je bil kovano, različno zvito in včasih prav umetelno oblikovano železo, ki ima zgoraj klešče ali feder. Tega so s pritiskom roke razprli, da je zgrabil in stisnil trsko, luč. Železo je bilo nasajeno na kolec, ta pa je bil zabit v lesen panjiček ali v razvejano drevesno korenino. Z goreče trske so z drugo trsko utrinjali ali česali ogorke, ki so padali v kak star podstavljen lonec, pleh napolnjen z vodo, da niso zažgali lesenega poda. Če so imeli pri hiši ilovnat pod, so ogorki navadno padali kar na tla. Čelešnik so uporabljali vse do uveljavitve petrolejk.  Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995 Foto: Branko Babič, Janez Pukšič << Naprej v preteklost - #veselimuzej
Teme
Stalne razstave Belokranjski muzej

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Metlika