Metlika
Galerija Kambič
Belokranjski muzej Metlika

Ponedeljek, 15. maj 2017 ob 17:25

Odpri galerijo

Galerija Kambič Metlika 
Cesta bratstva in enotnosti 51, 8330 Metlika

Najava vodenega ogleda za skupine:

Telefon: +386 (0)7 305 83 32

Stalna razstava Ljubiteljev zaklad

zbirka akademika prof. dr. Vinka Kambiča in

primadone Vilme Bukovec

(avtorske skupine: Andreja Brancelj Bednaršek, akad. prof. dr. Milček Komelj, prof. dr. Marko Kambič, prof. dr. Nina Gale, Marko Košir, Mateja Černič, Leon Gregorčič, Jurij Kocuvan, Alenka Misja) 

 je prejemnica

VALVASORJEVE NAGRADE

za leto 2021



Vinko KAMBIČ
zdravnik otorinolaringolog

Vinko Kambič je bil rojen 7. aprila 1920 v Metliki. Po končani gimnaziji se je leta 1939 vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani. Med 2. svetovno vojno je študij prekinil in sodeloval v narodnoosvobodilnem boju. Za doktorja splošne medicine je promoviral v Zagrebu leta 1947. Otorinolaringologijo je specializiral v Ljubljani in Zagrebu ter leta 1956 v Beogradu opravil specialistični izpit. Doktorat znanosti z naslovom Vpliv testosterona na laringalno sluznico je zagovarjal leta 1968 na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Izpopolnjeval se je v Toulousu, Kölnu, Chicagu, Bordeauxu, Essnu, Londonu, Glasgowu, Milanu in Padovi. Do 1957 je delal v Jugoslovanski ljudski armadi, nato na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, kjer je bil v letih 1969–87 direktor. Istočasno je bil tudi predstojnik Katedre za otorinolaringologijo Medicinske fakultete v Ljubljani; tu je bil 1979–81 dekan. Leta 1985 je postal dopisni, 1989 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je 24. novembra 2001 v Ljubljani, pokopan pa je v Metliki.

V strokovnem in raziskovalnem delu se je posvetil predvsem laringologiji. Na kliniki je uvedel nove diagnostične in terapevtske metode. Prvi v Jugoslaviji, pa tudi med prvimi v svetu, je razvil laringomikroskopijo; njegova razdelitev hiperplastičnih sprememb sluznice grla je mednarodno priznana in ga uvršča med najzaslužnejše za razvoj ohranitvene kirurgije grla. Napisal je več kot 200 znanstvenih in strokovnih razprav in prvi slovenski učbenik Otorinolaringologija za študente medicine, stomatologije in splošne zdravnike (prva izdaja 1975, druga 1984), ki je še danes temeljni učbenik za študente. Prejel je Kidričevo nagrado (1978), Zoisovo nagrado za življenjsko delo (2000), bil pa je tudi nosilec številnih visokih državnih odlikovanj.

Vilma BUKOVEC KAMBIČ
operna pevka

Vilma Bukovec je bila rojena 27. februarja 1920 v Trebnjem na Dolenjskem. Maturirala je na novomeški gimnaziji in se vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani, hkrati pa na Glasbeni konservatorij in študirala petje pri J. Foedransperg. Na enem izmed predvojnih pevskih tekmovanj, ki jih je organizirala ljubljanska Opera, je zasedla prvo mesto. V letih 1942–43 je bila internirana v Italijo. Študij solopetja je nadaljevala po vrnitvi iz internacije pri prof. A. Darianu in bila na začetku leta 1944 angažirana v zbor ljubljanske Opere. Že po dveh mesecih je debitirala kot solistka z vlogo Siebla v Gounodovem Faustu. Njena prva glavna vloga je bila Marinka v Prodani nevesti B. Smetane, s katero se je po štiridesetih letih aktivnega petja 1982 tudi poslovila z odra ljubljanske Opere in baleta SNG, kjer je bila vrsto let prva pevka ansambla.

Prepela je malodane ves železni operni sopranski repertoar, od najbolj lirskih, kot je Manon v istoimenski Massenetovi operi, do izrazito dramskih vlog, kakršna je Tosca v istoimenski Puccinijevi operi. Največje uspehe pa je doma in v tujini dosegla z vlogami Čo-čo-san, Margarete, Kerubina, Mimi, Marinke, Jenufe, Thais, Salome. Ves povojni čas je bila ena glavnih sopranistk takrat še številčnega solističnega pevskega ansambla Opere in baleta SNG v Ljubljani in je sodelovala pri krstu večine slovenskih opernih del. Hkrati je pela tudi na vseh gostovanjih ljubljanske opere v tujini. Kot solistka je bila redna gostja številnih odrov v Belgiji, Bolgariji, Češkoslovaški, Egiptu, Franciji, na Kitajskem, Poljskem, v Romuniji, Sovjetski zvezi, Španiji. Njen glas je ohranjen v različnih arhivih in na nekaterih ploščah. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja doma in v tujini, med drugimi Prešernovo nagrado za naslovno vlogo Manon v istoimenski Massenetovi operi (1957) in Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju opernega pevskega poustvarjanja (1982). Umrla je 6. decembra 2016 v Ljubljani, pokopana je v Metliki.

Donacija umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov

Čeprav je bil akademik Kambič do konca življenja v celoti predan medicini, je pičlo odmerjen prosti čas posvetil umetnosti, predvsem ga je navduševala likovna umetnost. Bil je velik poznavalec, ljubitelj in zbiratelj slovenskih slikarjev, zlasti impresionistov ter Kosa, Kregarja, Pavlovca, Perka, Pogačnika in v zadnjih letih še prav posebej Mušiča in Bernika. Desetletja je z največjo vnemo, ljubeznijo in odrekanjem dopolnjeval svojo zbirko umetnin, ki niso mogle biti skrbneje varovane ali obnovljene kot v njegovih rokah. V prepoznavni umetniški zbirki nacionalnega pomena je s prefinjenim občutkom za lepoto zaokrožil prerez skozi vrhunske stvaritve slovenske upodabljajoče umetnosti, od slik in kipov iz obdobja baroka, preko izjemne in bogate zbirke slik na steklo, skrinj, ur, stilnega pohištva do dediščine slovenskih umetnikov.

V donaciji akademika prof. dr. Vinka Kambiča in njegove soproge Vilme Bukovec Kambič, ki je razstavljena v prvem nadstropju Galerije Kambič, so dela različnih avtorjev: od generacije naših realistov in impresionistov do zdaj živečih umetnikov.

Posebno mesto zagotovo pripada prominentni osebnosti impresionizma Rihardu Jakopiču in na drugi strani kar dvanajstim delom enega najbolj uspešnih slikarjev Zorana Mušiča. Tu je še delo Božidarja Jakca in Maksima Gasparija ter po tri dela Franceta Pavlovca in Staneta Kregarja. Z dvema slikama nostalgično čustvenega opevanja lepot naše krajine je prisoten Lojze Perko. S sedmimi deli je predstavljen akademik Janez Bernik, gotovo eden vodilnih iz generacije, šolane že na ljubljanski akademiji. Na ogled sta še deli našega vodilnega kolorista Andreja Jemca, delo Marijana Tršarja, štiri akrili Jožeta Ciuhe in še vrsta drugih umetnin različnih avtorjev, tudi kiparjev Draga Tršarja in Stojana Batiča.

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 31. Jan 2023 at 13:21

40 ogledov

Slovenski kulturni praznik
 

Tue, 20. Dec 2022 at 09:46

121 ogledov

Voščilo

Fri, 9. Dec 2022 at 08:21

217 ogledov

Praznujmo z Mitro
V kratkem video prispevku vas naš arheolog Kristjan popelje v čas čaščenja Mitre. Mogoče vas navduši, da se tudi sami podate na pot v preteklost in obiščete kultno svetišče v osrčju Bele krajine. Ne izpustite pa seveda niti obiska muzeja, kjer se boste sprehodili skozi sedem tisočletij zgodovine tega čudovitega koščka Slovenije.

Wed, 7. Dec 2022 at 10:24

183 ogledov

Pisani ornamenti
Pred vami je kratek prikaz božično-novoletnega ustvarjanja naše kustosinje pedagoginje Alenke. Muzejska smrečica se letos ponaša z okraski, inspiriranimi z ornamentiko raznolikih predmetov v hrambi Belokranjskega muzeja.  Za izvedbo potrebujete: ~ navdih, ki ga dobite z ogledom predmetov Belokranjskega muzeja na stalni razstavi Bela krajina v odsevu sedmih tisočletij, ~ fimo maso, ~ kanček dobre volje in obilo ustvarjalnosti. Uspešno delo!

Tue, 6. Dec 2022 at 13:43

223 ogledov

Ornamenti na otiračih
Slovar slovenskega knjižnega jezika takole opiše otirač: "dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini".   In čeprav otirač, enačen z brisačo, ne kliče ravno po slavju in praznovanju, temveč nas bolj opominja na vsakdanjo higieno, so imeli lepo vezeni otirači svoj čas tudi drugačno vlogo. Uporabljali so jih pri različnih ljudskih šegah in navadah, zlasti porokah, svatbah, zato jih imenujemo tudi »svatovski robci«. Z otirači so okrasili sobo, v kateri je bila poroka in tudi velik hlebec kruha z luknjo v sredini, »vrtanj«, so z otiračem obesili na steno nad nevestinim sedežem. Dva pisana otirača je imel na drogu pritrjena zastavonoša, prvi v poročni povorki, čez ramo pa ga je imel poveznjenega starešina in tudi godec.   Ornamenti na otiračih so zaradi tehnike predvsem geometričnih oblik. Gre za tkaničenje, ki je nastajalo pri tkanju na statvah. Zato tudi sam vzorec na dolgem in ozkem otiraču poteka vodoravno, od kraja do kraja, je simetričen in navadno tkan v modri in rdeči barvi. To prvotno zahtevno tkalsko tehniko so začeli v 19. stoletju posnemati z iglo - gre za enostavno tehniko vezenja s preštevanjem niti prečno po osnovi in je uporabna za različne vezene izdelke na domačem platnu.   Čeprav ornamentika pozneje ni več vezana na tehniko tkanja, ostaja njeno bistvo geometrično. Najbolj tipična belokranjska motiva sta četverokotnik in osmerokraka zvezda, živalski in drugi motivi pa so stilizirani. Na otiračih tako najdemo še petelina, katerega rep tvori četrtina osmerokrake zvezde, pava in tudi del metliškega grba z dvema krokarjema. Nekaj primerov otiračev, ki jih hrani Belokranjski muzej, si oglejte v galeriji.   Vir: Adamič, M., Tomšič, B., Rijavec, T. (2017). Belokranjski otirači iz lanenega platna. Tekstilec, 60 (1), 14–22.   Bohte, I. in Šterbenc, Z. (ur.) (2013). Vezenine v Beli krajini skozi čas. Črnomelj: Zavod za izobraževanje in kulturo. Račič, B. (1951). Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf, 3/4, 142–158. Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. (2014) www.fran.si, dostop 06. 12. 2022

Tue, 6. Dec 2022 at 11:03

223 ogledov

Naprej v preteklost - #praznovanjevmuzeju
Ključnik pod katerim se množijo letošnje decembrske objave akcije Naprej v preteklost je #praznovanjevmuzeju. Praznujemo ob raznolikih priložnostih - osebnih, državnih, verskih praznikih, pomembnih obletnicah ali dogodkih. Naj bodo praznovanja skromna ali razskošna, med ljudmi so vedno dobrodošla. Izbor praznično okrašenih predmetov belokranjske etnološke dediščine nas spomni na skromnejše čase, ki pa so nedvomno lahko navdih za sodobno oblikovanje, na primer, namiznega servisa, v katerem bi z veseljem postregli slavnostno pojedino. Namizno in drugo moderno ter uporabno okrasje za dom si lahko še do konca leta ogledate v Galeriji Kambič, ornamente na "originalih" pa tukaj --> Ornamenti na otiračih In ne le etnološka ornamentika, tudi prazgodovinsko okrasje je lahko odličen vir ustvarjalne energije. Prepričajte se sami --> Pisani ornamenti Nenazadnje pa so v oddaljeni preteklosti, tako kot danes in nemara na isti dan, obeleževali in slavili različne dogodke. Preverite, če je temu res tako --> Praznujmo z Mitro
Teme
Stalne razstave Belokranjski muzej

Prijatelji

Dežela Uskokov

NAJBOLJ OBISKANO

Metlika