Preizkušnje

OddajAna Kos, dne 2014-01-01 ob 12:12:06

Pogovarjala sem se z gospo, ki je tedaj imela zelo bolnega očeta. Govorili sva o bolezni, smrti, o vseh vrst preizkušnjah ... Predvsem seveda o njenem očetu. Povedala pa sem tudi jaz nekaj svojih izkušenj, preizkušenj.
Gospa se je zaustavila, nekaj časa čakala, strmela.
Potem pa me je objela in rekla: "Ko poslušam vas, pa vidim, da jaz nisem še nič hudega doživela!"
Mene je izjava presunila, ona je vendar imela tedaj očeta, ki je umiral.

Veliko sem potem razmišljala o vsem tem, kar nam življenje prinaša ... vse mogoče, veliko lepega, neizmerno lepega ... a tudi mnogo preizkušenj, marsikatera je zelo huda.
Vsak od nas jih ima.

V preizkušnjah smo pa zelo različni, sprejemamo jih in se iz njih učimo zelo različno pogumni in močni. Kakšen veliko "jamra", kakšen dokaj mirno živi dalje. Kakšen samo na zunaj mirno.
Zelo se razlikujemo tudi po tem, koliko in kako povemo o svojih stiskah drugim. Povemo komaj komu ali nikomur - ali povemo več ljudem, morda celo javnosti (v medijih) ...
Povemo zato, da se razbremenimo, ali zato, da komu predamo sporočilo o tem, kako je mogoče čim bolje opraviti, narediti kakšno življenjsko lekcijo?
Govorimo o tem, kako smo se lotili, smo bili uspešni ali ne.

Povemo, kot bi predali svoj nauk, svojo modrost tistim za nami.

Tako sem doživljala pred leti bolezen in umiranje papeža Janeza Pavla II.

Meni se je zdelo dobro, da se ni skril nekam v neke vatikanske sobane ali pa v bolnišnico in tam skrivaj umiral. Zdelo se mi je, da je s svojo odprtostjo življenju (in smrt je del življenja) pokazal celemu svetu, kako je življenje vredno do zadnjega. Kako je vredno, da preživimo svoje dni, ure, minute ... čim bolj polno, ne pa da bi mogoče skušali za vsako ceno življenje podaljšati. - Pa še kako lahko razumem ljudi, ki želijo podaljšati življenje svojih dragih. Zelo dobro se spominjam, kako sem čutila, ko sem se bala, da mi otrok umre. Ne, niti slučajno nisem bila kar pripravljena na izgubo.
Zelo zelo cenim, zelo spoštujem ljudi, ki dajo največje preizkušnje "skozi", ki skoznje pridejo resda ranjeni, na smrt žalostni, potolčeni, razočarani, toda vendar s srcem, spet pokonci, s svetlobo, razumom ...

Z odkritostjo se razgaljamo. Včasih tudi preveč.
Včasih ponudimo svoje bisere. Včasih kakšnega morda celo zapravimo ... oz. ga razvrednoti in umaže svet. Vendar - vem - je biser še vedno biser.
Le vidimo včasih tega ne (več). 

Res je, da je za to, da pokažemo svoje srce, potreben pogum - tudi zato, ker se lahko najde kdo, ki zaupanje, ideale, stiske, žalost ... zlorabi. Vendar je dejstvo, da smo si dani, poslani, morda prav angelsko (angel = sel, poslanec).

Srečujemo se v težkih trenutkih, čutimo drug z drugim (ali pa tudi ne, včasih ne znamo, ne zmoremo, nočemo?), se učimo - predvsem o tem, kako velik zaklad je življenje ... In kako nismo mi gospodarji življenja.

Verjamem, da smo si dani. Da si dajemo - drug drugemu, da si pomagamo, da se učimo sprejemati drug od drugega.
A še kako vem, da je vendar v svoji preizkušnji ponavadi posameznik sam. Sam mora roditi samega sebe.
In glavno rojevanje se dogaja v človeku znotraj, v kamrici srca.
profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
2
Ana Kos
0
Jan 01, 2014
Samo, hvala! :-)
In dobrodošel tukaj!
#2
samo brencic
0
Jan 01, 2014
lepo
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2014-01-01 12:12:06 (Jan 01, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj