V ogledalu, v uganki

OddajAna Kos, dne 2013-12-22 ob 20:56:53

V ogledalu, v uganki.

V mojih mislih oživi težko bolna deklica Cecilija.


Cecilija je bila precej časa v bolnišnici, zdaj pa je doma, vendar ji prihaja Kristina dajat injekcije. Na nočni omarici ima zvonček, da lahko kadarkoli pokliče domače, za na stranišče ali karkoli drugega.
Ker je ravno božič, Cecilija želi, da ga domači praznujejo enako kot vsako leto, le da je ona večino časa v svoji sobi v svoji postelji.
Nekega dne je iz svoje sobe, ko je stala pri oknu, pomahala poštarju, pomahal ji je nazaj in se pri tem s kolesom vred zvrnil v sneg. Ko se je potem poštar odpeljal, je ona izbruhnila v jok, kajti zdelo se ji je, da je tudi njeno življenje tako - da si opotekaje se utira pot skozi sneg.
S solznim prstom je na okensko šipo narisala angela in pomislila o razliki med angelskimi solzami in solznim angelom.
In zdaj, na božični večer, Cecilija počiva v svoji postelji v zgornjem nadstropju in ima polno glavo misli.
Babica ji pove: "Jočemo, kadar doživimo kaj žalostnega. A kakšno solzico potočimo tudi ob kakšni lepi stvari. Morda nas pogled na kaj lepega užalosti zato, ker vemo, da je tisto minljivo ..."
Ponoči se Cecilija zbudi. Nek glas jo vpraša, če je dobro spala. Na okenski polici opazi majhno postavo.
"Le nič se ne boj," ji pravi neznano bitje v beli srajčki, ima svetal in čist glas.
Med pogovorom z njim Cecilija zve, da je angel. In zve mnogo stvari, ki ji dajo misliti. A kakšnih stvari kar ne more verjeti.
"Ubožica," pravi Ariel.
"Zato ker sem bolna?"
A on odkima in pove: "Najbrž je dokaj zoprno, če ne verjameš v tistega, s katerim se pogovarjaš."
...
Cecilija se spomni, da učitelj pravi, da je otroštvo le stopnja k odraslosti. "Kakšna traparija, ne?"
Ariel prikima: "Stvar je namreč ravno nasprotna. Odraslost je le stopnja k temu, da se rodi več otrok."
"Ampak najprej so bili vendar ustvarjeni odrasli. Brez njih ne bi bilo otrok."
Ariel odkima. "Najprej so bili ustvarjeni otroci, brez njih tudi odraslih ne bi bilo."
"Vprašanje, kaj je bilo prej: kura ali jajce."
"Jajce je seveda bilo prvo. In tako je tudi z otroki. Oni so tisti, ki prvi pridejo na svet. Odrasli se le šepaje vlečejo za njimi. In bolj ko so stari, bolj capljajo." Cecilija ugotovi, da je končno rešila to staro uganko.
"Ampak Adam in Eva sta bila odrasla."
Ariel odkima: "Postala sta odrasla." A najprej sta bila otroka, zvedava otroka. Saj ne bi bilo nobenega smisla imeti takšnega velikega vrta, če v njem ne bi bilo otrok. A onadva sta jedla od drevesa spoznanja in postala odrasla ... prejedla sta se ven iz raja.
Cecilija pove, da še nikoli ni slišala česa takega, o raju otroštva.
"No, kakšno reč bi pa lahko tudi sama uganila. A vi razumete vse le po koščkih. Vse, kar vidite, vidite v ogledalu, v uganki ..."
Ariel pohvali Cecilijo, da kar dobro uganjuje uganke.
In nadaljuje: "Bog je poskrbel, da se nenehno rojevajo novi otroci, ki zmeraj znova odkrivajo svet. Tako se stvarjenje nikoli ne konča. Svet je namreč ustvarjen vedno znova, ko pride na svet nov otrok."
"Zato, ker je, ko pride otrok na svet, svet za tega otroka po svoje čisto nov?"
"No, prav tako bi lahko rekla tudi, da je svet tisti, ki pride k otroku. To, da se rodiš, je isto, kot bi dobil v dar ves svet. Kajti svet se ne bo nikoli postaral in osivel."
"Ampak Bog ima vendarle vsaj majčkeno rad tudi odrasle, kajne?"
"Seveda. Čeprav so po tistem, ko so bili izgnani iz raja, šli že majčkeno v franže."
"V franže?"
"Ves svet jim je prešel v navado. Nam, angelom, pa ne, čeprav obstajamo že od vekomaj. Še zmeraj smo enako začudeni nad vsem, kar je Bog ustvaril. Odrasli so običajno že tako domači v svetu, da stvarstvo jemljejo za samoumevno. In ravno to je pri vsej stvari smešno, saj so tu le na kratkem obisku."
"Se popolnoma strinjam!"
"O svetu se pogovarjava, Cecilija! Kot da svet ne bi bil senzacija! Nemara bi morala nebesa od časa do časa v največjih časnikih objaviti takšen oglas: Važno sporočilo vsem prebivalcem sveta! To niso zgolj govorice: SVET JE TUKAJ IN ZDAJ!"
Kasneje Cecilija pravi: "Niti najmanj mi ni do tega, da bi kdaj odrasla. Vendar pa tudi umreti nočem. Nikoli in nikdar!"
Čez angelov obraz huškne senca: "Prizadevati si moraš, da ne izgubiš stika s tistim malim otrokom v sebi. Tvoja babica ga ni izgubila."
Tako težko bolna deklica Cecilija in angel Ariel rešujeta velike uganke.
Delček sem izpisala ... morda skupaj z njima kdo od vas reši še kakšno uganko?

Jostein Gaardner: V ogledalu, v uganki, Založba Vale-Novak, Ljubljana 1998

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
2
Ana Kos
0
Dec 23, 2013
In vendar sta oko in srce tudi naprej in tudi nazaj. Šele tako smo res stabilni ... Se ti ne zdi? Središčno pa naj bi bilo tukaj in zdaj.
#2
VinKos
0
Dec 23, 2013
Sliši se rahlo pij-ansko - a vedno znova ugotavljamo isto: živimo hic& nunc, tukaj in zdaj, preteklosti ni več (v našem dosegu, le spominsko), pri-hodnost še(le) pri-haja, ta trenutek pa vsak hip postaja preteklost, matematično časovno premico razmejuje točka 0 (nič), nič ni torej v naših rokah, u-bogi smo, če pomislimo . . .
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-12-22 20:56:53 (Dec 22, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj