Misli ob pravljici o povodnem možu

OddajAna Kos, dne 2013-12-19 ob 09:56:01
Povodni mož je ena mojih najljubših pravljic, ki me navdihuje že cela desetletja. Pravzaprav ne vem, če sem jo v otroštvu poznala. Najbrž je tako globoko moja postala šele, ko sem jo brala ali pripovedovala otrokom, mojim in tistim, ki so na drug način moji (pri verouku).
Gre za sporočilo, ki vedno tako močno zažari, da sem čisto zmeraj pretresena.
Prisluhnimo (večina jo verjetno poznate!)!


Nek deček se je šel kopat v reko, čeprav je narasla ob povodnji in čeprav so mu domači branili. Slekel se je in skočil v vodo.
Toda - žal, reka je bila previsoka, prederoča, fantka je voda spodnesla in odnesla.
Deček bi utonil, če ne bi njegove borbe za življenje opazil sam povodni mož, ki je bival v svojem kraljestvu na dnu reke. Ljudi sicer ni maral, toda mali deček se mu je zasmilil. Odnesel je nezavestnega dečka v svoj podvodni grad, kjer je sicer živel popolnoma sam.
Fantka je položil v stekleno posteljico v stekleni sobi in se umaknil. Skrivaj je čakal, kaj bo, ko se bo deček prebudil. In ko je deček odprl oči in začuden opazil okrog sebe bleščeče krasote, kajti vse je bilo iz stekla, tudi igračke, se je začel igrati.
A kmalu se je spomnil na dom, na svoj revni dom, in začel jokati. Povodni mož je prihitel in vprašal dečka, po čem joče, kajti bil je prepričan, da je v njegovem gradu vse najboljše, vsi zakladi sveta.
Deček je jokal: "Po domu!"
Povodni mož ga je potem vprašal: "Ali je dom lepši od tega bogastva, ki je pred teboj?"
Deček je prutrdil: "Lepši!" in jokal še bolj.
Povodni mož ni mogel utolažiti ubogega dečka in ga je pustil, da je v joku zaspal. Spečega je prenesel v drugo sobo, v srebrno sobo, kjer je bilo vse srebrno, postelja, stene, igračke ...
Ko se je deček zbudil, se je najprej začudil in se potem začel igrati z igračkami. A potem je spet začel neutolažljivo jokati, saj se je spomnil na bratca in sestrico, s katerima se je doma igral.
Povodnemu možu, ki je bil sicer samotar, je bilo težko ob tem joku, hitro je pritekel in vprašal malega dečka, po kom pa zdaj joče.
In mali deček je zajokal: "Po bratcu in sestrici!"
Ubogi povodni mož, katerega srca se doslej še noben človek ni dotaknil, ni mogel utolažiti nesrečnega dečka. Počakal je, da je zaspal, spečega je pa spet prenesel.
Tokrat v zlato sobo. Vse je bilo v zlatu, postelja, stene, tla, miza, igračke na mizi.
In deček je, ko se je zbudil, segel po igračkah in se začel igrati. A ne dolgo. Spomnil se je na očeta in mamo in jokal in jokal.
Povodnemu možu se je seveda spet zasmili, prihitel je do njega in ga vprašal:
"Po kom jočeš, moj dobri deček?"
"Po očetu in materi!" je hlipal fantek.
"Ali sta oče in mama dražja ko čisto zlato?" se je čudil povodni mož, ki ni poznal niti očeta niti matere, pa tudi ne bratov in sester.
"Dražja," je rekel deček.
Potem je povodni mož šel in nabral vse bisere, ki so jih skrivale globočine njegovega vodnega kraljestva. Usul jih je pred dečka, da je segal kup do stropa, in vprašal:
"Ali sta ti oče in mati dražja tudi od teh biserov?"
Deček je odgovoril povodnemu možu:
"Zaman si prizadevaš, da bi našel ceno očetu in materi. Dražja sta mi od zlata in biserov, dražja ko ves svet."
Povodni mož je spoznal, da dečka ne bo mogel z ničimer utolažiti.
Ko je deček spet zaspal, ga je vzel v naročje in ga odnesel na breg reke, tja, kjer je še ležala njegova revna obleka. V žepe mu je natlačil suhega zlata in bisere in potem tiho odšel.
Ko se je deček zbudil, se je oblekel. Mislil je, da je o povodnem možu le sanjal. A potem je otipal v žepih zaklade povodnega moža in tako vedel, da niso bile le sanje.
Stekel je domov, kjer so ga sprejeli presrečni starši in bratec in sestrica, kajti mislili so, da je utonil.
Povodni mož se je vrnil v svoje vodno kraljestvo in bil sila žalosten. Mislil je, da hrani v svojem gradu najdražje zaklade sveta. Sedaj pa je spoznal, da poznajo ljudje še večje dragocenosti, imajo očeta, mater, brate in sestre, katerih povodni mož ni imel. Od žalosti je jokal tri dni, potem pa je šel raziskovat kotičke svojega kraljestva, če se morda ne skrivajo v njih dragocenosti, katerih do tedaj še ni našel.

Res: raznežena ob tej "zgodbi"!
Kako nas opozarja na resnične zaklade, na največje: da dom, na družino, na naše najbližje.
Tako rada se ustavim v pogovorih ob pravljici, kajti zelo si želim, da bi otroci globoko vsrkali sporočilo, da ni dom dragocen ravno zaradi zlata, srebra, denarja, bogastva ..., temveč zaradi ljubezni med ljudmi v njem. Lepo mi je, kadar slišim otroške glasove, ki naštevajo največje zaklade sveta ... ko vidim, da poznajo bistvo. Ko vidim, da so res pristni otroci.
Včasih vidim, kako kakšnega otroka poboža, ko vidi, da ni nujno biti bogat ... Žal, že otroci včasih sprejmejo zelo veliko potrošniške miselnosti (primerjajo stvari, ki jih imajo, vedo, kje je bilo kupljeno, za koliko, katere znamke itd) ... in včasih sploh ne vejo, da je lahko lepo tudi, če česa nimajo ali če nimajo vsega novega.



Sava Bohinjka

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
2
Ana Kos
1
Dec 21, 2013
VinKos, dar najlepše odplačamo, če ga živimo!
Vredno je biti ves v daru ... sam postati dar!

Ja, potrebno je spoznati, kaj je res Dar.
Ga živeti.
#2
VinKos
1
Dec 21, 2013
Dar razlikovanja med vrednimi in manj vrednimi stvarmi,
pomaga človeku, da res vredno, bogato, v hvaležnosti živi . . .
A zanj se mora vsak dan, na vsakem razpotju truditi,
se vsega nenujnega trebiti, (o)čistiti . . . vsak dar je
namreč treba na nek način odplačati!
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-12-19 09:56:01 (Dec 19, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj