Psalm 23: Gospod je moj pastir ali "biti ali ne biti ovčka"

OddajAna Kos, dne 2016-03-13 ob 22:22:54

Tisti, ki poznate vsaj malo Sveto pismo, najbrž poznate (Davidov) psalm 23 - Gospod je moj pastir. Meni se zdi prelep! Kar odmeva mi tudi melodija te pesmi (ampak na spletu te melodije nisem našla).

Gospod je moj pastir,

nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;

k vodam počitka me vodi.

Mojo dušo poživlja,

vodi me po pravih stezah

zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,

se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,

tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.

Pred mano pogrinjaš mizo

vpričo mojih nasprotnikov;

z oljem mi maziliš glavo,

moja čaša je prepolna.

Le dobrota in milina me bosta spremljali

vse dni mojega življenja;

prebival bom v hiši Gospodovi

vse dni življenja.

Meni je zelo všeč ta psalm (je pač stara pesnitev, če bi bila sodobna, bi nekateri verzi bili drugače oblikovani). Ko mi je težko, mi včasih privrejo prav ti verzi na ustnice in v srce ... in so mi v tolažbo. Nič ni tako hudo, skoraj vedno gre spet naprej ... Vedno sem v varnih rokah. Gospod je v mojem srcu. Če poslušam svoje srce, svojo vest, potem živim najboljše življenje. Seveda če imam v srcu prostor za svojega Gospoda.

---

Nekoč sem slišala neko priredbo tega psalma, na temo, kako je TV Gospod in Gospodar marsikoga ... Pa sem si sedaj izmislila še eno priredbo. Mnogi ljudje zagovarjajo absolutno svobodo. Nočejo biti ovce. Pa res niso?

 

Lahko živim brez vsakega pastirja, saj nisem ovca.

Hočem počivati na kavču ali kjerkoli, nihče mi ne bo ukazoval.

Gledam in poslušam reklame, moja stvar, kaj hočem

in čemu se pustim vplivati.

Vodi me po poteh brezbrižnosti do drugih

in hotenja imeti več in več. Pa kaj.

Tudi če so kje vojne in nasilje in ljudje trpijo,

zame ne bo hujšega,

saj imam računalnik in TV, ki me tolažita!

Pred mano pogrinjata reklame in vse užitke tega sveta

in moje telo je vsega prepolno

in to je bistveno.

Nisem odgovoren za hudo po svetu,

uživati hočem

vse dni svojega življenja.

 

Ljudje nočejo biti ovce. Toda ...

Mislim, da na vsakega od nas marsikaj vpliva. In človek, ki je gotov, kako zelo svoboden je, morda v resnici sploh ni svoboden. Če živi brez Boga, brez cerkve, brez moralnih norm, brez političnega prepričanja ..., to še ne pomeni, da je svoboden.

Posluša sebe od znotraj, toda kaj ima v sebi? Ali niso dostikrat tisto odmevi reklam, oglasov, filmov, medijev, splošnega mnenja, lastne komodnosti in napuha. Kdo ima preprane možgane? Jaz, ki želim imeti Boga za svojega Gospoda? Svobodno sem to sprejela, zdi se mi najboljša možnost!

Sploh pa mislim, da nihče od nas ne more trditi, da je vse sam ugotovil, da je popolnoma svoboden vsak trenutek. Da je njegovo mnenje zares njegovo pravo mnenje (ki je zraslo neodvisno od česarkoli) in da izhaja resnično iz popolne svobode. Da ni nihče vplival na njegovo mnenje? Da ni sprejel splošno mnenje v neki družbi? Tisto, ki je najbolj vidno v njegovem okolju? Najglasnejše? Tisto, kar so ga naučili doma ali v šoli? Kaj pa ujetost od komodnosti, od tega, da bi čimveč imeli, ali pa ujetost od jeze, od žalosti ...? Ali pa ujetost od izgovorov (vedno lahko najdemo kje krivce za svoje težave) ...?

Vsi si želimo biti svobodni. Vsak od nas je dolžan najti svojo osebno svobodo - in delati za to, da bi se vsi imeli čim lepše. Pameten človek posluša tudi mnenje drugih. Posluša in ga potem oblikuje v sebi ... ne le enostavno povzema ali kopira ...

A če sem ovčka, je presneto pomembno, kdo sme biti moj Pastir!

Biti ovčka, poslušna Božjemu, je pa itak najboljša izbira!


Ovca

Nekatere svetopisemske zgodbe so mi zelo zelo blizu. "Oljsko goro" npr. doživljam zelo močno. Tisto, ko sam Bog trpi tako močno, da mu teče krvavi pot zaradi borbe v njem, zaradi borbe med strahom in pogumom, med strahom in voljo narediti najbolj  dobro. Tisto, ko se sam Bog čuti popolnoma zapuščenega ... in tudi je ... še njegovi prijatelji pospijo ... pa kako bi videli Bogu v dušo? In potem tisto, ko prijatelj Peter zataji Jezusa. Tako ga je strah zase, za svoje življenje, da v trenutku zataji Jezusa ... trikrat ga zataji ... In šele, ko petelin zapoje, se spomni ... in ga postane sram. Sram ga je svojega zaklinjanja prej nekoč, ko je Jezusu zatrjeval, da ga on pa res NIKOLI ne bo izdal. Pa ga je ... Trikrat ga je zatajil. In potem je Jezus umrl. In potem je vstal od mrtvih. In potem se je večkrat prikazal svojim učencem. In se je nekega dne prikazal tudi na obali Genezareškega jezera, kjer so njeg

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
9
Ana Kos
0
Mar 14, 2016
Radmila, bom malo poiskala še po spletu, zame je danes preko tebe prvo srečanje z njo.
#9
Ana Kos
0
Mar 14, 2016
Mile :)
'Mi smo iznašli srečo.' Hmmm.
#8
Ana Kos
0
Mar 14, 2016
Hamlet, ja!
In ne gre samo za biti ali ne biti. Ne biti ...? Ima to zvezo z "imeti"?
#7
Radmila Čučak
0
Mar 14, 2016
Ana, brala sem njene knjige v angleškem jeziku...bile so mi všeč
#6
Ana Kos
0
Mar 14, 2016
Radmila :)
Lep je, lep!

Anna Katarina Emmerich? Po moje še nisem slišala zanjo. Zdajle sem odprla spletno stran o njej, ampak nimam nobenega posebnega mnenja. Ali pa še ne.

Torej imaš ti v mislih neko njeno knjigo?
#5
mile
0
Mar 14, 2016
»Povem vam: v sebi moraš imeti še kaos, da moreš roditi plešočo zvezdo. Povem vam: vi imate še kaos v sebi. Gorje! Pride čas, ko človek ne bo rodil nobene zvezde več. Gorje! Pride čas najbolj zaničevanja vrednega človeka, ki se sam ne more več zaničevati. Glejte! Kažem vam zadnjega človeka. 'Kaj je ljubezen? Kaj je stvaritev? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?' – tako sprašuje zadnji človek in mežika. Zemlja potem postane majhna in po nji skače zadnji človek, ki vse dela majhno. Njegov rod je neiztrebljiv kakor bolšji; zadnji človek živi najdlje. 'Mi smo iznašli srečo,' govorijo zadnji ljudje in mežikajo. … Pametni so in vedo vse, kaj se je zgodilo: zato ni konca norčevanju. Še se pričkajo, vendar se kmalu pobotajo – drugače jim to pokvari želodec. Imaš svoje veseljce za čez dan in svoje veseljce za čez noč …« (Zaratustra: 16-17)
#4
hamlet
0
Mar 14, 2016
to be or not to be
a sheep!
#3
Radmila Čučak
0
Mar 13, 2016
Ana, ali si brala kakšno knjigo od Ane Katarine Emmerich?.....
#2
Radmila Čučak
0
Mar 13, 2016
Ana...to si pa zelo lepo napisala...pa tudi glasba mi je všeč...jaz se tudi spomnim...kakdar je zelo hudo........"hodim po dolini smrti...a česa se mi je bati...ko je Gospod z menoj...."
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-03-13 22:22:54 (Mar 13, 2016)
Starejša objava Novejša objava
Ovca

Nekatere svetopisemske zgodbe so mi zelo zelo blizu. "Oljsko goro" npr. doživljam zelo močno. Tisto, ko sam Bog trpi tako močno, da mu teče krvavi pot zaradi borbe v njem, zaradi borbe med strahom in pogumom, med strahom in voljo narediti najbolj  dobro. Tisto, ko se sam Bog čuti popolnoma zapuščenega ... in tudi je ... še njegovi prijatelji pospijo ... pa kako bi videli Bogu v dušo? In potem tisto, ko prijatelj Peter zataji Jezusa. Tako ga je strah zase, za svoje življenje, da v trenutku zataji Jezusa ... trikrat ga zataji ... In šele, ko petelin zapoje, se spomni ... in ga postane sram. Sram ga je svojega zaklinjanja prej nekoč, ko je Jezusu zatrjeval, da ga on pa res NIKOLI ne bo izdal. Pa ga je ... Trikrat ga je zatajil. In potem je Jezus umrl. In potem je vstal od mrtvih. In potem se je večkrat prikazal svojim učencem. In se je nekega dne prikazal tudi na obali Genezareškega jezera, kjer so njeg

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj