Pet zdravil proti žalosti

OddajAna Kos, dne 2016-01-31 ob 10:08:24

Kaj je imel povedati o žalosti in zdravljenju žalosti nek učenjak v srednjem veku? Mene prav preseneča, kaj je v tistem času (ko je toliko pripomb na "mračni srednji vek" ;) ) povedal nek človek, sploh ker je avtor teh misli "cerkven" človek? To je sv. Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj (godoval je 28. januarja); on našteje pet zdravil, ki pomagajo premagati žalost (Summa Theologiae, I–II, n. 38):


Prvo zdravilo je, da si dovolimo nekaj, kar imamo radi.

Kot da bi znameniti teolog že pred sedmimi stoletji slutil, da je »čokolada odlično zdravilo proti depresiji«. Morda je vse skupaj slišati malce preveč materialistično, toda nihče ne bo oporekal, da se naporen dan lahko povsem lepo zaključi z dobrim vrčkom piva. To tudi težko spodbijemo z navajanjem Svetega pisma, saj se je naš Gospod rade volje udeleževal slavij in gostij, pred in po vstajenju pa je rad užival v drobnih življenjskih radostih. Eden od psalmov celo pravi, da vino razveseljuje človeško srce (čeprav Sveto pismo tudi jasno obsoja pijančevanje).


Drugo zdravilo je jok.

Sveti Tomaž pravi, da »boleče stvari bolijo še bolj, če jih zadržujemo v sebi, kajti duša je odločnejša: če ji je omogočen pobeg, se bo razletela na vse strani in s tem olajšala notranjo bolečino«. Naša otožnost bo vse hujša, če ne bomo mogli prevetriti svoje bolečine. Jok je orodje duše za sproščanje bolečine, ki lahko postane hromeča. Tudi Jezus je jokal. In papež Frančišek je dejal, da lahko »določene življenjske resnice vidimo le z očmi, ki so jih oprale solze. Zato vabim slehernega med vami – zastavite si vprašanje: Ali znam jokati?«

Tretje zdravilo je, da bolečino delimo s prijateljem.

Na tem mestu se spominjam Renzovega prijatelja iz čudovitega Manzonijevega romana Zaročenca. Ko se znajde sam v zapuščenem domu, ki ga je opustošila kuga in objokuje strašljivo usodo svoje družine, prijatelju Renzu zaupa: »Kar se je zgodilo, je grozno, nikoli si nisem predstavljal, da bom moral doživeti kaj takega; dovolj je bilo, da bi človeku za vse življenje odvzelo radost in veselje. Toda če se o teh stvareh pogovarjam s prijateljem, mi je v veliko pomoč.« To je stvar, ki jo moramo doživeti, če bi jo radi razumeli. Ko smo žalostni, se nam vse stvari prikazujejo v sivih odtenkih. Zelo učinkovit način za odpravo tega je, da svoje srce odpremo prijatelju. Včasih je dovolj že kratko sporočilo ali telefonski klic, pa se naš pogled na življenje znova napolni s svetlobo luči.

Četrto zdravilo proti žalosti je premišljevanje o resnici.

Premišljevanje o »fulgor veritatis«, o čemer govori sv. Avguštin, o sijaju resnice v naravi ali v umetniškem ali glasbenem delu, je lahko učinkovit balzam proti žalosti. Nek literarni kritik, ki je le nekaj dni po smrti ljubega prijatelja na strokovni konferenci predaval na temo pustolovščin v Tolkienovih delih, je takole začel svoj nagovor: »Govoriti o lepih stvareh ljudem, ki jih to zanima, mi je v resnično tolažbo …«

Peto zdravilo, ki ga predlaga sv. Tomaž, je nekaj, česar morda nikoli ne bi pričakovali od srednjeveškega misleca. Teolog zatrjuje, da je čudovito zdravilo proti žalosti kopel in spanec.

To je globoko krščansko stališče – če želimo odpraviti duhovno bolečino, se moramo včasih zateči tudi k telesnemu zdravilu. Vse odkar je Bog postal človek in je prevzel človeško telo, je ločitev telesa in duha v našem svetu presežena.

Zmotno je razmišljanje, da krščanstvo temelji na nasprotju med dušo in telesom, ob čemer naj bi slednje veljalo kot breme ali ovira za duhovno življenje. Pravi pogled na krščanski humanizem je, da je človeška oseba (z dušo in s telesom) v celoti »poduhovljena« v iskanju povezanosti z Bogom.

»Nikomur se ne zdi čudno, če poiščemo zdravnika, ki bo poskrbel za naše telo kot vodnika v duševno bolezen«, pravi sv. Tomaž More. »Telo in duša sta tako tesno povezana, da skupaj tvorita eno osebo, zato je bolezen enega včasih lahko kar bolezen obeh. Zato svetujem vsakomur, ki se sooča s telesno boleznijo, naj najprej opravi sveto spoved in poišče dobrega »duhovnega zdravnika«, ki bo ozdravil njegovo dušo. Podobno velja za nekatere duševne bolezni: poleg duhovnega zdravnika bi veljalo obiskati tudi takšnega, ki bo poskrbel za zdravje telesa.«

Vir: www.aleteia.org

(Tekst pod fotografijo sem skopirala.)

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/pet-zdravil-proti-zalosti-sv-tomaza-akvinskega

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
9
Ana Kos
0
Jan 31, 2017
Drmagnum <3
#9
zemljavsesprejme
0
Jan 31, 2017
Akvinec je bil kar korpulenten mož, njegovo telo nikakor ni bilo pozabljeno - baje je imel mizo polkrožno izrezano, da je prišel s svojim trebuhom do dobrin na njej - a ob vsem tem je glava dobro delovala. Na stara leta pa naj bi mu bilo nerodno za mnoge modroslovne spise, iz katerih je nastala to-mistika . . . to je zame zagotovilo, da je posta(ja)l moder.
#8
Dr magnum
0
Jan 31, 2017
Drži. Jaz sem šel skozi vse te faze.
#7
Ana Kos
0
Feb 01, 2016
Marta, jok!
Mnogi smo bili naučeni, da je sramota jokati.
In jaz, ki sem take vrste, ki nisem znala skrivati svoje žalosti, sem se še dodatno žrla zaradi tega, kaj bo, če se mi bodo vlile solze.
In me je bilo strašno sram zaradi nekaj takih dogodkov, ko so me krivice spravile v jok.
Včasih sicer sem jokala, ampak bolečine nikoli izjokala. Jok ni bil zdravilen. Bil ej samo izraz hude stiske.

Verjetno sem postala sproščena in mirna glede joka šele v zadnjih letih, ko sem postala hospicarka.
Vse je prav, kar čutimo. In čisto prav je izražati svoja občutja, sicer ne komurkoli karkoli. In tudi to, kaj naredimo s svojimi občutji, ni vseeno. Je pa prav vse, kar čutimo.
Če čutimo kaj zelo čudnega, morda slabega ... npr. sovraštvo do koga, se pa soočimo s tem, naredimo kaj s tem ....
Čutiti vsa ta čustva ni nič narobe, narobe je pa, če teh občutij ne znamo razumno obvladati.

Jok ni sramota. (Tako sem jaz jok doživljala kot otrok in še več desetletij potem. Hehe, vsaj svojega! Do drugih je včasih lažje biti prizanesljiv kot do sebe ...)
#6
Marta
0
Feb 01, 2016
Bistvo človeka se ne spremeni. Kolikokrat si mislimo, kaj vse smo odkrili, pa odkrivamo samo že davno odkrito.
meni tisti drugo zdravilo kar ne gre od rok, pravzaprav iz oči.
#5
Ana Kos
0
Jan 31, 2016
VinKos, ti pa kar o eno(tno)sti ;)

...

Oja, je res.
Medsebojna pozornost in nežna skrb zase in za sozakonca je okušanje nebes!
#4
Ana Kos
0
Jan 31, 2016
Anka, ja, pameten mož ... tak čisto človeški, tak, ki ve, da ima človek tudi telo, ne samo duše - in da je vredno poskrbeti tudi za telo - čeprav je res, da poskrbeti predvsem za telo tudi ni dovolj ....
#3
Vin Kos
0
Jan 31, 2016
dušno in telesno zdravje sta kot žena in mož -
skupno kipenje in skupno usihanje!
eden za drugega stalno skrbita!
#2
Anka Klemenčič
0
Jan 31, 2016
A nima super nasvete?
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-01-31 10:08:24 (Jan 31, 2016)
Starejša objava Novejša objava
Pet zdravil proti žalosti sv. Tomaža Akvinskega

Na svetnikov god predstavljamo njegove presenetljivo učinkovite metode za premagovanje žalosti.

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj