Zdaj se predvaja
roman.vodeb
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Post festum o parlamentarnih volitvah – ali: (predvsem) o Cerarju/SMC, 2. del

Lahko bi se strinjali, da so v paradigmi parlamentarne demokracije prav politične stranke temeljno orodje oz. tehnologija upravljanja z narodom/maso/ovcami. Ampak ravno v političnih strankah se – vsaj do sedaj je bilo (pri nas) tako – gomilili predvsem ljudje, ki so ujeti v narcistično (osebnostno) patologijo/motnjo. In prvi sem, ki bi lahko rekel, da se je z letošnjimi državnozborskimi volitvami zgodilo isto – torej, da so se tudi letos v DZ silili oblasti željni in z narcizmom zaznamovani/spotaknjeni ljudje/kandidati. A bom (raje) rekel, da pa letos (sploh) ni bilo tako. Že pri predzadnjih volitvah se je okrog Gregorja Viranta zbralo nekaj ljudi, ki se je precej bolj iskreno in nesebično »pustilo nagovoriti« – no, pa jim ni uspelo. (Za samega Viranta se ne bi dalo trditi, da s politiko vendarle že prej ni bili kontaminiran.) Letos pa je ravno zmagovalna Stranka Mira Cerarja in tudi Združena levica (Solidarnosti je pri povezovanju pač malce spodrsnilo) v svojem jedru (in »obrobju«) zbrala, lahko bi celo reklo »nagovorila« ljudi, ki so se politiki (dotični stranki) »dali na (politično/poslansko) uporabo«. Večin ljudi, ki se je kandidatsko/člansko vključila v SMC in je v parlament tudi prišla, v svojo osebnostno/psihično strukturo verjetno nima vtkanih takšnih (patoloških) smeti, kakršnih imajo v psihično/osebnostno strukturo vtkanih večina dosedanjih (vodilnih) politikov. V Cerarjevem naboru kandidatov je mogoče nekaj mehkega patosa pričakovati iz ženskega dela njegove poslanske skupine (članstva), nekaj narcizma pa tudi s strani tistih »gospodarjev vednosti« z »dr.« titulami. Vendar – pustimo se presenetiti. Lahko, da bo Cerarju uspelo nevtralizirati profeministični vpliv njegovih poslanskih »moškinj«, ki ne bodo postale zgolj lojalne »petelinke«, kakršnih smo bili v parlamentu doslej vajeni (niti brezglave kure), pač pa (zgolj) strankinim usmeritvam lojalne (»brezspolne«) poslanke/osebe. Zdenka Cerar, žena olimpijonika Mira Cerarja (st.) oz./in mama Mira Cerarja (ml.), je bila zagotovo falična mati, ki svojega moža sprva ni kastrirala - olimpijskega in svetovnega prvaka se pač ne da kastrirati -, ga je pa kasneje karierno prekašala, torej simbolno kastrirala (ga degradirala), kar je zagotovo zaznamovalo odraščajočega Mira. To za nobenega sina ni dobro. In tudi Miro Cerar bi zato znal biti zaznamovan s to žensko faličnostjo/dominantnostjo, kar bi pomenilo, da bodo pri njem ženske/»petelinke« prišle do besede/veljave – njihovo mnenjne, bodisi (pro)feministično ali pa tudi feminilno, torej ženstveno/normlano, bi lahko (ponesrečeno) prišlo do veljave. Nezanemarljiv vpliv lahko pride tudi s strani »žene«/partnerice oz. (trenutne) življenjske sopotnice Vesne Arnšek.

Transfer volivcev s svojim vodjo je na tokratnih volitvah malce usahnil (vsaj na levi). Na desni je pač Janša nesporni »(dober) oče« (»slab oče« – v povezavi z negativnim transferjem – je za desničarje še vedno oz. spet Milan Kučan). NSi načeloma (vsaj trenutno) ne funkcionira po logiki (klasičnega) transferja, razen, če ne sprejmemo teze, da so NSi-vlilvci/verniki v transferju z Bogom/Kristusom, z Ljudmilo Novak zagotovo niso – oz.: Ljudmila Novak je za marsikakšnega NSi-volivca kvečjemu »(dobra) mama«, a ključen sta Bog & Jezus Kristus oz. verjetje v ti dve (mitološki) ikoni. Združevanje v NSi oz. voljenje NSi pa je posledica nekaterih drugih fenomenov, ne pa transferja, kar je po drugi strani značilno za SDS (SLS ima v tem kontekstu spet svojo zgodbo). Za NSi je prej značilen negativni transfer s (pro)komunistično/(pro)socialistično levico in/oz. z (za NSi) neformalnimi »(slabim) očetom«, torej Milanom Kučanom. Veliko NSi-volivcev svojo »desno afiniteto« napaja/črpa iz jeze do sovražnikov Cerkve/RKC in hkratnih (smrtnih) sovražnikov domobranstva (in hkrati ljubiteljev partizanstva) ter negativnim transferjem z za njih »slabim očetom« Milanom Kučanom.

Cerar je s svojo karizmo, bolje rečeno iskrenostjo in »neigranjem samega sebe«, povozil vse dosedanje (pomembne) sprožilce, ki so volivce/ovce na predzadnjih volitvah »(na)gonili k Jankoviću (PS) in Virantu (DL), delno pa tudi SLS. Situacija v Sloveniji je sedaj taka, da je bila Cerarjeva iskrenost (in poštenost) – ali gre pri Cerarju morda za igrano/hlinjeno poštenost ali resnično/iskreno, niti ni pomembno – je bila najbolj kompatibilna z narodovo stisko in njegovim hendikepom ter idejami rešitve, ki so se porajale v glavah velikega dela volilnega telesa (tistega, ki ni bil odločilno spotaknjen/kontaminiran s kakršnimkoli transferjem (ali apriorno NSi-jevskostjo).

Mnogi politični analitiki in/oz. »strokovnjaki za upravljanje/manipuliranje z ovcami« mislijo in celo odkrito zagovarjajo tezo, da je vloga kampanj »vzpostaviti stik med strankinim sporočilom in ciljnimi skupinami (volivci)«. Dosedanje volilne kampanje posameznih strank so skušale prelisičiti volilno telo (ovce) tako, da bo le-to volilo natančno tisto/dotično stranko, torej tiste ljudi, ki se silijo v vrhove političnih strank. Miro Cerar pa se v svoji kampanji spoloh ni trudil v to smer. Ti isti politični analitiki in/oz. »strokovnjaki za upravljanje/manipuliranje z ovcami« trdijo in celo računajo – in doslej je bilo pogosto (na žalost) res tako –, da je za uspeh v slovenskih političnih in celo (nekaterih) referendumskih kampanjah najbolj pomebno ustrezno predstavljanje svoje zgodbe prek medijev. Cerar tega »aduta« ni uporabil, zato mu tudi ni bilo treba v prvi (bojni/volilni) plan postavljati programa – pojavil se je z iskrenostjo, z iskrenimi nameni, kar je (v tem trenutku) zadostovalo. Prav zaradi njegove iskrenosti ni bilo pomembno/odločilno/relevantno to, da ni imel pravega/močnega programa. Njegov (nezavedani, nezavedeni in nezavedni) adut je bila resnično iskrenost namere, da pomaga svojemu narodu (in poštenost), kar je večina volivcev tudi dobro »prebrala«. (v mislih imamo nezavedno branje Cerarjevih simptomov oz. t. i. »cold reading«-a). V zraku je bilo čutiti tudi nekaj hipnega (pozitivnega) transferja, ki je botroval njegovi zmagi (odtod ideja – in ta ideja je predvsem nezavedna –, da je Cerar mesija/odrešenik). Negativni transfer s Cerarjem pa je bil evidenten pri vseh tistih radikalnih desničarjih – in »mavričarjih«/LGBTrovcih –, ki so Cerarja apriorno blatili. Mnogi apriorni desničarji so ga že takoj, ko je Cerar/SMC postal resen kandidat (za volilno zmago oz. mandatarja), polivali z gnojnico (samo) zato, ker je ogrožal Janševo/SDS zmago; LGBT pa zato, ker ni bil (nekoč, pred par leti) »ZA« (na referendumu propadli) Družinski zakonik in/oz. za istospolne poroke (in posvojitve v istospolno partnersko skupnost). »Mavričarji«/LEGB-trovci so vsaj točno vedeli, zakaj so proti Cerarju/SMC – Cerar/SMC tudi ni podpisal njihove »(pro)mavrične«/»(pro)LGBTrovske« izjave. Slednji so bili tudi edini na levi, ki so imeli malce popadljive kontekste negativne kampanje – in bili so naperjeni prav proti (»konzervativnemu«) Miru Cerarju. Medtem ko desničarji, ki so Cerarja precej nelegitimno diskreditirali, sploh niso znali ubesediti svoje nezavedne jeze do Cerarja/SMC – jasno pa je, da so na Cerarju/SMC (z)racionalizirano našli kopico napak/pomanjkljivosti – od tega, da je bila mama vidna LDS-ovka (podpredsednica), (leva) generalna državna tožilka (in pravosodna ministrica), do tega da je (Kučanov) »murglejvec«/somišljenik in »prijatelj«/sodelavec (»zloglasnega«) tandema Kresal-Senica, celo to, da si je dvakrat obračunal poten stroške na Koroško; desničarji bi mu, kot sem »čivknil«/twittnil, v svoji stiski naprtili tudi to, da (mu) drek smrdi. Njegove slabosti, ki pa jih ima večina politikov pa so (seveda) ženske. Zapustiti ženo, ki mu rodi otroke, pa vendarle ni mačji kašelj, ki bi se ga lahko spregledalo. To ponovno daje slutiti, da ima Cerar (v resnici) neporavnane račune z mamo, ker bi pomenilo, da si žen(sk) ne zan izbirati, čez čas pa jih vidi/zaznava/(za)čuti kot slabe, čeprav so v resnici lahko čisto normlane.

Cerja se je razlikoval od večine drugih protikandidatov – z izjemo (nekaterih iz) Združene levice – po tem, da se v resnici ni boril za zmago na volitvah, ampak zato, da bi pomagal svojemu narodu; in to se mu je obrestovalo. Zmaga je bila posledica njegove iskrenosti, ne pa prefinjene kampanje, ki jo svetujejo in celo odkrito zagovarjamo mnogi slovenski strokovnjaki za politični marketing – torej za »manipuliranje/upravljanje z ovcami« – in (celo) politični analitiki. Res je, in to je treba poudariti: Miro Cerar si je skozi nekaj letno medijsko pojavljanje (v pozitivni/strokovni luči) ime ustvaril – tako rekoč sam, čeprav so mu nehote/nevede asistirali mediji/novinarji. Cerar je svoje ime/podobo/imidž dobro unovčil/izkoristil. Vprašanje pa je, ali bo tako dober mandatar/predsednik, kot je bil dober kandidat.

Cerarjev velik plus, ki se mu je zelo obrestoval je bil, da ni blatil svojih političnih nasprotnikov (tako kot so oni njega). Nobenih nezavednih zamer si iz tega naslova ni pridobil, pač pa predvsem simpatije. Držal se je svojega/zastavljenega koridorja in imel seveda srečo, da je Janković (na) sebi oz. PS naredil harakiri – pa ne s sloganom »POŠTENO«, pač pa na letošnjem kongresu PS (zaradi katerega je do predčasnih volitev sploh prišlo) –, dobro pa mu je asistirala tudi Alenka Bratušek in/oz. njeno (od PS odcepljeno) Zavezništvo. Janković je sam sebe – svojo PS – nehote/nevede/nenačrtno t. r. razpustil in končno (za kazen) dobil tisto, kar njegovemu (baronskemu/monarhičnemu) Egu (»Jaz sem …«) pripada, torej, kar je bilo neizbežno: (kruto) prizemljitev. Jankovićevi kandidati so t. r. skočili zanj v grob, v katerem so po volitvah tudi ostali – v mojem Zasavju sta to Aleš Leko Gulič (kandidiral je v Zagorju) in Barbara (Tavš) Žgajnar (morda se sedaj piše (tudi) Peče), kandidirala je v Trbovljah. Janković bo seveda še naprej veselo in elegantno župan »najlepšega mesta«.

Narava Odjipovega kompleksa (in fenomena kastracije) je v tem, da gre vselej za borbo dveh – v bistvu očeta in sina (bratje, starejši ali mlajši vselej že prej odpadejo). Za prestol oz. za privilegij v materini, pozneje pa v ženski želji se vselej na koncu borita (le) dva. Tudi na vsakih volitvah se v končni vazi vzpostavi finalni dvoboj – duel dveh vélikih. Svoj čas se je s »porednim sinom« Janšo najprej boril véliko oče Kučan, pozneje (poduhovljeni monarh/oče) Drnovšek, še je pozneje je sledil spopadala dve »bratov«/»sinov« Janša in Golobič – pri čemer je Janša je prevzel simbolno zastopstvo pankrta, torej nekakšnega podtaknjenega/»kukavičjega« (tujega) sina/brata; seveda za levičarje, desnica ga je vse bolj simbolizirala/ponotranjala kot neubogljivega/disidentskega/porednega brata, ki je prevzel funkcijo in simbolno zastopstvo očeta – izrinil pa je oz. še izriva (še vedno) Kučana. Potem je disident Janša spopadel z (ubogljivim in pridnim »lepim dečkom«) Borutom Pahorjem, sledil je »uspešni sin (iz emigrantstva)« Janković, letos se (apriorno kastrirani) Janša spopada s (»pridnim« in od vseh oboževanimi) Cerarjem. Janša pa je bil (tudi) tokrat – v bistvu že tretjič pred volitvami – (simbolno) kastriran (s Patrio). Ta Janšev (ultimativni) hendikep – obsodba in zapor – je povzročil predvolilno zmedo nekakšen tektonski prelom v katerem se ni točno zvedelo, kam, če sploh kam, se bodo desni glasovi prelili/pretočili. Rečan struga, ki jo je nedvomno v SDSu izkopal/zakoličil prav Janša, je bila meliorirana in t. r. nič se ni v naprej vedelo.

Slike članka
Zadnje objave
Troha ne neha
Zlival sem jezo na Twitterju
Tea Jarc na Kredarici
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Najbolj obiskano
1
Žensk se ne tepe!
2
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
3
Mesto žensk ali (vas) moških?
4
Cankarjanska mati
5
Ojdipov kompleks (in oče)
Sorodne vsebine
Žensk se ne tepe!
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
Cankarjanska mati
Ojdipov kompleks (in oče)
Tečaj fafanja