Zunanji minister bi moral takoj - ne oziraje se na ljubljanske kritike - začeti krizne pogovore z najvišjimi predstavniki EU in NATO o skupnem varovanju južne schengenske meje. Predsednik vlade in finančni minister pa bi morala najti denar za vojsko in policijo.

Piše: Dimitrij Rupel

oto: arhiv Portala PLUS

Kot je znano, je Slovenija konec leta 2007 - potem, ko je dokazala, da zna skrbeti za svoje meje - dosegla vstop v schengenski sistem, s čimer se je priključila evropskemu območju usklajene vizne politike, neoviranega transporta in svobodnega potovanja. Slovenskim državljanom ni bilo več treba čakati na mejah z Avstrijo, Italijo in Madžarsko, za tujce pa se je svobodni svet začel, ko so stopili  na slovensko stran slovensko-hrvaške meje.

 Slovenska polifonija in kakofonija se je 10. decembra stopnjevala s stavko policistov. Vsaka pametna vlada bi bila, če pred njenim sedežem protestira 2000 ali 3000 uniformiranih policistov, skrajno obzirna in previdna. Brez policije, vojske, gasilcev in diplomacije - ki se je v teh časih sploh poskrila - ni države!

 

Meja s Hrvaško

 

Takšna ureditev ni prizadela drobnih pomanjkljivosti ob tej meji, saj schengenski sistem predpostavlja uporabo mejnih prehodov, ki so bolj ali manj nesporni. Ne glede na to je imela slovenska vlada, ki je nastopila leta 2009, potrebo, da takšne podrobnosti uredi s t.i. arbitražnim sporazumom, torej je naša južna meja po letu 2009 v rokah haškega arbitražnega sodišča. V drugi polovici julija 2015 je prišlo do škandala s prisluškovanjem Drenikovi in Sekolcu, Hrvaška je odstopila od arbitražnega sporazuma, nekateri komentatorji iz Slovenije pa so svetovali, naj naša država Hrvaške za kazen ne spusti v schengenski sistem.

 

Nato se je začela sezona velikanske malomarnosti, ki jo imenujemo begunska kriza. Grčija, Makedonija in Srbija so brez običajnih postopkov, ki veljajo za navadne ljudi, sprejemale množice v Nemčijo namenjenih izseljencev iz Bližnjega in manj bližnjega Vzhoda. Karavane so nato v nekem trenutku trčile ob madžarsko ograjo in - preko Hrvaške - zavile h Karavankam.

 

Evropski (schengenski, dublinski...) red seveda narekuje podroben pregled vsakega posameznega potnika. Po nekaterih poročilih je mogoče sklepati, da to ni bilo mogoče, po drugih, da za to ni bilo ustrezne volje oz. navodil. Samo ugibamo lahko o podatku, da je Hrvaška dovolila prehod 340.000 migrantom, prstne odtise pa odvzela le 500 osebam.

 

 

Sočutje

 

Slovenska vlada je dolgo časa omahovala, ali naj se drži evropskih zakonov, ali naj posluša različne človekoljubne pozive. 9. septembra 2015 je predsednik Društva slovenskih pisateljev pozval slovenske voditelje, naj prenehajo "operirati s kvotami in številkami, s preštevanji, ki na kakršen koli način omejujejo človekovo svobodo in dostojanstvo" in naj se nehajo "sklicevati na schengenske in dublinske sporazume (ki so) ... izraz diskriminacijske politike trdnjave Evrope..." Naši človekoljubi so (28. oktobra) celo skušali preprečiti vladi in parlamentu, da za reševanje begunske krize poleg policije uporabi tudi vojake slovenske vojske. Pojavila so se gesla kot Ustavite vojsko! ipd.

 

Ko je vlada z vso previdnostjo in skoraj skrivaj začela postavljati ograjo na hrvaško-slovenski meji, so 11. novembra protestirali sočutni pisatelji in pisateljice. Sredi te polifonične kakofonije so se nekaj dni pozneje oglasili policisti, po napovedi stavke pa še predsednik vlade. Glede na kritični položaj na meji je obsodil policijsko stavko kot neodgovorno in nedostojno. V tistem trenutku še ni bilo jasno, kaj pomeni kritični položaj? Pač pa je 23. novembra državni sekretar MNZ zavrnil informacije, da varuhi slovenske meje nimajo izdelanih postopkov za preverjanje migrantov in da jih ne preverjajo ob vstopu v državo.

 

 

Številke

 

Državni sekretar je povedal, da so dotlej popisali več kot 232.299 prebežnikov, več kot 158.491 so jih fotografirali, prstne odtise pa so vzeli 34.995 tujcem. Povedal je, da je do nedelje (22. novembra) prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji podalo 85 migrantov, od njih 23 iz Iraka, po 15 iz Afganistana in Irana, 13 iz Kosova, po štirje državljani Sirije in Srbije, po dva državljana Albanije in Nigerije ter po en državljan Bangladeša, BiH, Gruzije, Kameruna, Maroka, Pakistana in Turčije. Po njegovih besedah je bilo doslej rešenih 37 prošenj. V 17 primerih je bil postopek ustavljen zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma, v enem zaradi umika, ena vloga pa je bila zavržena. V 14 primerih je bila prošnja zavrnjena kot neutemeljena, štirje prosilci pa so dobili status begunca.

 

Hkrati s temi pojavi je Avstrija začela postavljati (od slovensko-hrvaške učinkovitejšo in trdnejšo) ograjo na slovensko-avstrijski meji. Če držijo radijska poročila, pa je na slovensko-italijansko mejo vojsko napotila Italija. Kritični opazovalec se je nad temi podatki lahko samo zamislil. Kaj pomeni to, da so obmejni organi fotografirali samo polovico priseljencev in da so prstne odtise vzeli približno desetini?? Lahko si je mislil, da je v Sloveniji schengenski sistem pač propadel, pri čemer je lahko upal, da posledice ne bodo prestroge.

Beri dalje...

Ali Slovenija noče biti več del svobodnega sveta?

Zunanji minister bi moral takoj - ne oziraje se na ljubljanske kritike - začeti krizne pogovore z najvišjimi predstavniki EU in NATO o skupnem varovanju južne schengenske meje. Predsednik vlade in finančni minister pa bi morala najti denar za vojsko ...