Spet se ponavlja tragikomedija nacionalne nedoslednosti in nenačelnosti: najprej smo zraven, potem si premislimo in na koncu, ko se je država že stotič blamirala na mednarodnem parketu, ne vemo, kaj smo sprva sploh hoteli. Če bi šlo za pubertetno frkljo, bi še razumeli, ampak ker gre za polnoletno državo, smo lahko zgolj vsakič znova zgroženi.

Piše: Dejan Steinbuch

Izvirni greh, povezan z diplomatskim "spodrsljajem" glede (ne)udeležbe Slovenske vojske na hrvaški vojaški paradi ob 20. obletnici operacije Nevihta, ki bo 4. avgusta v Zagrebu, se v prvi vrsti tiče kadrovske politike na obrambnem ministrstvu. Nemogoče se je spomniti, kdaj smo nazadnje imeli obrambnega ministra, ki ni imel problemov - bodisi sam s sabo bodisi z vodenjem resorja oziroma so imeli probleme z njim drugi. Pravzaprav so uspeli ministrstvo spremeniti v cirkus, v katerem skorajda vsak minister, četudi se trudi ostati resen, na koncu postane klovn.

Ministrica za obrambo očitno nima pojma, v kaj se je spustila, ko je sprejela "izziv" in se naselila v ljubljanski "Pentagon". Po naših informacijah so jo interno zavedli tudi v primeru udeležbe slovenskih predstavnikov na politično-vojaški ceremoniji, ki bo 4. avgusta v hrvaški prestolnici. Kar pa ministrice seveda prav v ničemer ne odvezuje odgovornosti za blamažo, do katere je prišlo, ko je slovenska vlada post festum preklicala že potrjeno udeležbo, zaradi česar se je v medijih spet pojavila teza, da slovenske varnostne in zunanje politike ne določamo v Ljubljani.

 

Obrambno ministrstvo je preživelo predstojnike, ki so za zasebne potrebe s službeno kartico kupovali parfume, se v humoristični televizijski oddaji kopali v milnici, zlorabljali pravico do uporabe službenih vozil, podpisovali škodljive in netransparentne pogodbe o nakupu orožja ali pa svojo ministrsko funkcijo opravljali le s polovičnim delovnim časom. Kot da bi šlo za sončno upravo, ne pa za enega najpomembnejših "državotvornih" resorjev. V zadnjih letih se je zgodila še privatizacija ministrstva, za katero stoji stranka socialnih demokratov in ki je tako ali tako zgodba zase. Je sama po sebi dokaz politične nehigieničnosti. Če bi bila namesto SD v vlogi privatizatorke ministrstva za obrambo SDS, potem bi bile na ulicah verjetno že demonstracije, saj bi civilna družba (narekovajev namenoma nisem uporabil, čeprav vsi vemo, da bi bili nujni) svarila pred nevarnostjo državnega udara...

 

 

Ministrica in šaleški lobi

 

Kdo sploh vodi ministrstvo za obrambo? Kdo sprejema ključne strateške odločitve? Zakaj gospodična iz Velenja, članica socialnih demokratov, ki jo je t.i. šaleški lobi nastavil na ta položaj, o odločitvi, da v Zagreb pošljemo deset gardistov in tri letala pilatus, ni pravočasno obvestila kolegov na vladi? Ali pa so jo kar kolegi na vladi vrgli volkovom in se zdaj sprenevedajo, da o ničemer niso bili obveščeni?

 

Vse to so pomembna vprašanja, odgovori nanja pa bi razgalili kadrovsko bedo najbolj problematične vladne stranke. Kajti popolnoma jasno je, da ministrica za obrambo očitno nima pojma, v kaj se je spustila, ko je sprejela "izziv" in se naselila v ljubljanski "Pentagon". Po naših informacijah so jo interno zavedli tudi v primeru udeležbe slovenskih predstavnikov na politično-vojaški ceremoniji, ki bo 4. avgusta v hrvaški prestolnici. Kar pa ministrice seveda prav v ničemer ne odvezuje odgovornosti za blamažo, do katere je prišlo, ko je slovenska vlada post festum preklicala že potrjeno udeležbo, zaradi česar se je v medijih spet pojavila teza, da slovensko varnostno in zunanjo politiko določajo drugje, nikakor pa ne v Ljubljani.

 

Čeprav je odpoved sodelovanja na vojaški paradi pravzaprav edina logična poteza - pa ne zato, ker bi se podrejali pritiskom Beograda ali koga drugega - in čeprav so se za podobno potezo odločile tudi druge članice Severoatlantskega zavezništva (NATO) na čelu z Američani, pa je edini pravi argument za vljudno zavrnitev takšnih in podobnih povabil ta, da Slovenska vojska pač ne sodeluje na vojaških paradah. Ne doma ne v tujini. To je odločitev načelne narave, ki ima svojo pravno-filzofsko utemeljitev tudi v ustavi. 

 

Načetega ugleda Slovenije v tujini incident z vojaško parado v Zagrebu, ki je tako ali tako problematična, saj bo slavila vojaško operacijo Nevihta, med katero so na začetku avgusta 1995 z ozemlja t.i. Republike srbske krajine s sedežem v Kninu pregnali 99% etnične srbske populacije, od katere se jih je v zadnjih letih na svoje domove vrnila le peščica, ne bo popravil. Med hrvaško "vojno-redarstveno operacijo", kot ji pravijo v Zagrebu, so bili verjetno storjeni tudi vojni zločini in zločini nad civilnim prebivalstvom, za kar bi nedvomno v Haagu sodili Franju Tudjmanu, če ne bi prej umrl. Tako pa se je ICTY (Mednarodno kazensko sodišče za bivšo Jugoslavijo) spravilo le na njegova zvesta generala, in sicer Gotovino in Markača, ki sta bila po dolgem procesu sicer oproščena, vendar bolj zaradi slabega dokaznega postopka tožilstva kot svoje dejanske nedolžnosti. Tudi hrvaške civilnodružbene organizacije že leta in leta opozarjajo, da je bila operacija Nevihta, ki so jo logistično in kadrovsko odločilno podprle tudi Združene države Amerike, v marsičem zelo problematična, saj je vprašanje srbske etnične manjšine v Liki in Kninski krajini "rešila" z uveljavljanjem kolektivne krivde za vse Srbe in njihovim izgonom.

Upokojenci niso Pentagon

 

Američani, brez katerih Tudjman nikoli ne bi ukazal operacije Nevihta, so svojim neformalnim zaveznikom obilno pomagali s podrobnimi obveščevalnimi podatki, satelitskimi posnetki in predvsem z upokojenimi generali in visokimi častniki Pentagona, ki so bili neke vrste svetovalci in inštruktorji hrvaške vojske. Vsi po vrsti pa so delovali kot zasebniki, torej v svojem imenu, saj so bili formalno zgolj "nekdanji visoki častniki ameriške vojske". Američani so ravnali previdno in podobno doktrino ohranjajo še danes, zato med vojaško parado v Zagrebu skoraj zagotovo ne bo njihovih predstavnikov. To pa je precej močno zunanjepolitično sporočilo Zoranu Milanoviću in Kolindi Grabar Kitarović. Temelji njune države so trhli, ker temeljijo na komaj prikritem etničnem čiščenju, saj izgona več sto tisoč Srbov s hrvaškega ozemlja pač ne moremo imenovati drugače.

 

Zaradi političnih razlogov, deloma pa tudi vojaških, tega našim južnim sosedom ne bodo javno očitali ne v Bruslju ne v Washingtonu (in še manj v Berlinu), toda sporočilo o neudeležbi zavezniških vojaških enot na paradi je vseeno dovolj močno in pomenljivo. Predvsem pa ni od včeraj, saj se je za hrvaške grehe v "domovinski vojni" vedelo že leta. Ravno zato je slovenska nedoslednost še toliko bolj očitna. Najprej se obnašamo kot največji hrvaški zavezniki in prijatelji, ki vedno pridejo na pomoč - če ne z milijonom turistov, ki vsako leto pomagajo polniti hrvaški proračun in s tem reševati to državo pred bankrotom, pa z nepremišljeno obljubo, da bo Slovenska vojska sodelovala na sporni vojaški paradi -, potem pa se nenadoma zdrznemo in ugotovimo, da to morda ni bila najboljša ideja. Na koncu od obljube ne ostane nič.

 

Vse skupaj je mešanica indoletne politike, ki jo očitno kreirajo nesposobni ljudje, med katerimi so tudi takšni brez kakršnih koli izkušenj, ter procesa demontaže in degradacije obrambnega sistema. Slovenska vojska zaradi tega (z izjemo bataljona, ki je namenjen sodelovanju v mirovnih operacijah) spominja na oboroženo godbo na pihala, kot se je leta 1991 iz teritorialcev ponorčeval Peter Handke. Obrambne ministrice ne mislimo pozivati, naj zaradi tega fiaska razmisli o odstopu, ker se bojimo, da mnogo hujše blamaže in afere šele pridejo. Če misli tako neizkušena oseba res voditi obrambni resor, potem naj se začne čim prej obnašati svojemu položaju primerno. V nasprotnem bomo lahko samo resignirano sedeli ob reki in opazovali politična trupla, ki bodo plavala mimo.

Vojaška parada, diplomatska šarada

Spet se ponavlja tragikomedija nacionalne nedoslednosti in nenačelnosti: najprej smo zraven, potem si premislimo in na koncu, ko se je država že stotič blamirala na mednarodnem parketu, ne vemo, kaj smo sprva sploh hoteli. Če bi šlo za pubertetno frk...