Nadaljujemo z našo zgodbo o Stojanu Petriču, kapitalsko, politično in medijsko najmočnejšem liku v državi, in njegovi Etri 33, ki je študijski primer peklenskega prevzema in predstavlja vse, kar morate vedeti o slovenski tranziciji.

Piše: Kizo

Foto: www.mediaspeed.net

V prejšnjem delu tranzicijskega dosjeja Petričeva Etra 33 smo pokazali, kako so pidovski baroni izvedli prevzem tega podjetja, ga po manj kot letu dni »preposlali« v Avstrijo ter leta 2010 prodali Petriču in njegovi druščini, del kupnine pa je skupaj z avstrijskim podjetjem, ki je Etro 33 prodajalo izginil neznano kam.

 

Verjetno so v Etri 33 mislili, da je s tem konec lastniškega premetavanja in čudnih poslovnih potez, ki so se dogajale vse od nacionalizacije leta 1945 dalje.

 

V tem delu tranzicijskega dosjeja boste videli, da je bila zgodba o pidovskih baronih samo uvertura v vse, kar se bo šele zgodilo in videli boste, zakaj naj bi bil Stojan Petrič pod preiskavo NPU. Dasiravno se zdi, da je ta preiskava, glede na to kateri dokumenti obstajajo in koliko časa traja, očitno navadna farsa.

 

Predstavili vam bomo to, kar vam 'mainstream' mediji niso: dokumente in zgodbo, na vas pa je, da presodite o integriteti in kredibilnosti Stojana Petriča.

 

Temu delu tranzicijskega dosjeja bo v prihodnjih dneh sledil še zadnji, tretji in s tem bo del zgodbe, ki se ji reče prevzem Etra 33, zaključen. Ravno tako kot je do nadaljnjega zaključena zgodba o Petriču in podjetjih iz davčnih oaz ter Petriču in paradržavnih bankah.

 27.1.2010 so se kot kupci Etre 33 pojavila sledeča podjetja: Kolektor Group d.o.o., FMR d.d. Transing d.o.o., Torion d.o.o. in Energotrans d.o.o. Kdo so ti kupci? Kolektor seveda poznamo, tudi FMR d.d. je zelo znan, čeprav širši javnosti zgolj kot novi lastnik Dela. Ostala podjetja so neznana. Ker lastniška struktura preostalih treh podjetij razkriva pomembne informacije, ki na ta prevzem mečejo čudno luč, je na mestu, da o tem kaj več napišemo.

 

Petrič prevzema Etro 33 d.o.o.

 

27.1.2010 je bila Pomhold/Sarini/Energo zgodba z Etro 33 zaključena, karkoli so ti pidovski mogotci želeli izpeljati, so izpeljali. Etra 33 je bila v dveh letih prodana trikrat (enkrat posredno preko prodaje Sarinija avstrijskemu Energu), v vmesnem postopku se je iztisnilo male delničarje, umaknilo njene delnice iz organiziranega trga ter na koncu še preoblikovalo v d.o.o. Etra 33 je bila zaščitena do naslednjega prevzema. In ko je denar od prodaje pritekel, so bila odvečna podjetja v lastniški verigi likvidirana, dokazi izbrisani, kreditne linije zaprte in Pomholdova mreža se je premaknila dalje.

 

27.1.2010 so se kot kupci Etre 33 pojavila sledeča podjetja: Kolektor Group d.o.o., FMR d.d. Transing d.o.o., Torion d.o.o. in Energotrans d.o.o. Kdo so ti kupci? Kolektor seveda poznamo, tudi FMR d.d. je zelo znan, čeprav širši javnosti zgolj kot novi lastnik Dela. Ostala podjetja so neznana. Ker lastniška struktura preostalih treh podjetij razkriva pomembne informacije, ki na ta prevzem mečejo čudno luč, je na mestu, da o tem kaj več napišemo.

 

Podjetje Energotrans d.o.o. je v letu prevzema ustanovil Peter Novak, direktor podjetja Etra 33, torej podjetja, ki se je prevzemalo. Še bolj zanimivo, podjetje Energotrans je bilo, kot je razvidno iz spodnjega izpisa, ustanovljeno neposredno pred prevzemom, natančneje 7.1. 2010 ali dvajset dni preden se je izvršila prodaja. Ker prevzem ne poteka ravno en dan, je realno postaviti tezo, da je Energotrans d.o.o. nastal v trenutku, ko je postalo jasno, da bo Kolektor prevzel Etro 33.

 Beri dalje...

Tranzicijski dosje: Petričeva Etra 33, 2. del

Nadaljujemo z našo zgodbo o Stojanu Petriču, kapitalsko, politično in medijsko najmočnejšem liku v državi, in njegovi Etri 33, ki je študijski primer peklenskega prevzema in predstavlja vse, kar morate vedeti o slovenski tranziciji.