Do zdaj je bilo Ministrstvo za izobraževanje vedno tarča političnega prestiža in primerno za pridobivanje političnih točk. Ima visoko število zaposlenih, neskromen proračun, vedno vročo vsebino, če pa na drugi strani prištejemo še močan šolski sindikat, je slika popolna. Minister za šolstvo nikoli ni bil medijsko ali strokovno izrazito osovražena oseba. Vlade in politične stranke, ki so ministre nastavljale, so skrbele, da ugled izobraževanja nikoli ni bil načet bolj kot ugled katerega koli drugega resorja. Do zdaj. Šolska ministrica Stanka Setnikar Cankar je zmagovalka v negativnem smislu. Zakaj?

Ministrica za visoko šolstvo Setnikar Cankar je med letoma 2011 in 2012, ko je bila dekanja Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani, pri Odvetniški pisarni Senica naročila za 75.000 evrov storitev. Foto: www.mediaspeed.net

Zdajšnja ministrica je leta 2003 izdala knjigo z naslovom “Pravna in ekonomska sistemska vprašanja socialnega dialoga v javnem sektorju v RS”. Glede na njeno znanstveno delo na tem področju bi pričakovali, da bi se s sindikati znala pogovarjati učinkoviteje in pogajati bolj uspešno.

Ministrici  je z nekaj naivnimi in nezrelimi potezami uspelo nemogoče, merjeno v času in po vsebini. Proti njej in njenemu delu kot popolne politične novinke, nezavedajoč se teže odločitev, ki jih sprejema, so se izrekli tako Rektorska konferenca, vsi šolski in visokošolski sindikati, raziskovalne inštitucije, študenti in dijaki kot tudi velik del strokovne javnosti. Smo v absurdni situaciji, ko šolsko ministrico kot nikoli doslej napadajo vsi deležniki v slovenskem šolstvu. V dobrih stotih dneh vlade ji je namreč uspelo naslednje:

 

1. Začasna ukinitev plačevanja dodatne učne pomoči,

 

2. manjšanje sredstev visokemu šolstvu in znanosti,

 

3. opuščanje naložb,

 

4. pisanje zakonov in priprava zakonodajnih sprememb brez dialoga s socialnimi partnerji (sindikat VŠS, SVIZ, ŠOS, NAKVIS),

 

5. oznanitev varčevalnih ukrepov kar na novinarski konferenci brez utemeljitev,

 

6. po objavi varčevalnih ukrepov se ni odzvala nobenemu vabilu medijev, da javno pojasni  svoje odločitve in jih podpre z argumenti.

 

 

Menjave in naivnost

 

Med prvimi potezami, ki jih je ministrica opravila na novem položaju, je bila kadrovska menjava. Pa menjava sama po sebi ne bi bila niti taka težava niti presenečenje, če to ne bi bila menjava direktorja direktorata za visoko šolstvo. To je tistega visokega šolstva, ki bi naj bilo prioriteta te vladne koalicije Mira Cerarja. Gre za eno bolj pomembnih, če ne najpomembnejše področje, ki postavlja osnovne temelje za nadaljnjo konkurenčnost in razvoj slovenskega visokega šolstva. 

 

Trenutni direktor direktorata je dolgoletni uslužbenec Mirko Stopar in uradnik Ministrstva za obrambo, ki s stroko visokega šolstva milo rečeno nima nič.

 

Politično “modrost” in “taktnost” je ministrica pokazala že ob prvi, niti ne tako veliki zaostritvi odnosov z ministrom za finance Dušanom Mramorjem in s socialnimi partnerji. Ker ni dosegla želenih ciljev, predvsem pa, ker so na drugi strani pogajalske mize sedeli izkušeni politični mački, je takoj ponudila odstop (!). 

 

Razmere so morali miriti v vladni palači.

 

 

Finančna podpora odvetniški pisarni Senica

 

Zdajšnja ministrica je med letoma 2011 in 2012, ko je bila dekanja Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani, pri Odvetniški pisarni Senica naročila za 75.000 evrov storitev. Po javnih podatkih je bil odvetnik Miro Senica na kar zajetnem pavšalu polovico mandata takratne dekanje Setnikar Cankarjeve. Odvetniška pisarna je bila domnevno pooblaščena za razrešitev spora med zaposleno, ki jo je Setnikar Cankarjeva nezakonito odpustila in se na koncu z njo tudi poravnala. Celoten zaplet pa se je pričel v preprosti želji po zaposlitvi osebe, ki je bila sedanji ministrici bližje. 

 

Spet, menjava sama po sebi ni problematična, če so upoštevani vsebinski razlogi in zakonodaja. Nič od tega seveda ni bilo.

 

 

Poslovanje po domače z domačimi

 

Cankarjeva je na začetku mandata dekanje prekinila pogodbo s podjetjem Celovite storitve d.o.o., ki je za fakulteto opravljalo storitve čiščenja prostorov fakultete. Brez druge vsebinske ali pravne podlage je čiščenje prevzelo podjetje Cleaning d.o.o., ki je isto storitev mesečno opravljalo 2.000 evrov dražje kot Celovite storitve d.o.o., ki je prostore pred tem čistilo deset let. 

 

Da pa dekanja Cankarjeva ne bi izstopala iz ustaljene prakse Univerze v Ljubljani, je za potrebe tiskanega materiala redno uporabljala hišno tiskarno Univerze v Ljubljani (lastnik tiskarne je podjetje Kubelj d.o.o.), seveda v zasebni lasti. Lastnika podjetja Kubelj d.o.o. sta Stanislav in Barbara Kubelj. Z njima sklepajo posle skoraj vse ljubljanske fakultete. Zanimivo je, da ima Stanislav Kubelj tudi svoj s.p., ki je od iste Fakultete za upravo, za katero je njegovo podjetje opravljalo storitve čiščenja, dobil 12. oktobra 2013 enkratno nakazilo 6.000 evrov.

 

Eden od soavtorjev ministričine knjige z naslovom “Pravna in ekonomska sistemska vprašanja socialnega dialoga v javnem sektorju v RS”, ki jo je izdala leta 2003, je tudi predavatelj na Fakulteti za upravo Zvone Vodovnik. Čeprav je Vodovnik zaposlen na Fakulteti za upravo, je v času dekanje Cankarjeve prav tako kot tiskar Kubelj odprl lasten status samostojnega podjetnika in od svojega delodajalca, torej fakultete, katere dekanja je bila zdajšnja ministrica, prejel plačilo 20.000 evrov za "svetovanje na področju visokega šolstva".  

 

Skrajno nenavadna praksa tako po vsebinski kot finančni plati.

 

 

 beri dalje ...

Šolski ministrici je uspelo nemogoče

Do zdaj je bilo Ministrstvo za izobraževanje vedno tarča političnega prestiža in primerno za pridobivanje političnih točk. Ima visoko število zaposlenih, neskromen proračun, vedno vročo vsebino, če pa na drugi strani prištejemo še močan šolski sindik...