Spet jaz

Hvala za vse dišeče vrtnice na tvojem vrtu,

kjer se je lahko tudi plevel

v vsem svojem razkošju razcvetel.

*

Bile so koprive, 

v severnem kotu, 

za potonkami,

kot smreke zelene in tihe,

koprive.

*

Zdaj ležijo tam razbite šipe

nekega starega okna

in v njih se ogleduje nebo.

*

V jutranje kuhinjsko okno

sem vložila barvasta stekla

in naredila Samoroga,

v zelenem mahu spečega.

Izvezla sem ga na papir

z modro nitjo črnila,

ki teče že od tam nekje,

kjer je dleto kamnoseka 

vnelo iskro

s kamnom...

... tam nekje se je vse to začelo,

tam je v kamnu nekaj zagorelo,

tam še vedno žari

drobna luč

v temi'.

*

Zdaj sem zopet začutila 

tisto temno brez(d)no,

temo negotovosti,

ključ za vrata

davne žalosti...

*

In sem močno stisnila Tvojo roko,

ko sem stala

z dvignjeno nogo,

tik nad temo'.

?

Kam, če ne k Tebi,

gre čisto vsaka,

tudi tista najbolj zaraščena stezica...?

*

Ti,

ki vodiš vse moje poti,

včasih se mi zdi,

da bi bilo lažje,

ko bi našla nekaj,

kar nisi Ti

ustvaril!

Ti! 

*

Pokliči me

in vodi me

vsak dan!

vsako jutro

mi čisto na novo odpri oči,

te lepa in čudežna ogledala

ki Te vsa odsevajo.

*

Toliko je časov 

in toliko posod,

Gospod!

*

In v vsako shraniš

njeno pot,

že davno zapisano

v čudovito zaviti dvojni spirali,

ko iz dveh postane eno,

čisto na novo razdeljeno

in poenoteno 

Božje počelo,

čisto nova možnost,

da prepozna

in se zazre v ogledalo,

v neskončne brezmejne oči,

v nebo,

ki se pne nad vsem in vsemi,

k Tebi.