Rojc, do Pasic, kjer je Franja, na najbližji točki maratona še vedno fali kakšnih 5km. Do tja sem nekajkrat pripeljal s kolesom - iz Logaške planote.

Zmaga Rogle je bila čudovita, tako kot je bila zmaga Avstrijke, amaterka je premagala vse profesionalke, žal ni imela možnosti tega ponoviti na krononetru. Lepo se je veseliti takih zmag. Naši kolesarji so postali fenonem, zmage na etapah in dve končni zmagi na TdF. Kdo od naših dveh prvih dveh kolesarjev zmaga na glavnih tekmah je pravzaprav vseeno, navijam za naše v vsakem primeru. Ob pravi taktiki in pomoči ekipe pride za Rogliča na vrsto tudi zmaga na TdF, zanesljivo. Letos smo bili žal kar malo prikrajšani za epske boje na TdF...

Medalja je obliž na rano, vendar ta še vedno boli in krvavi. Francoski ,, Tour,, bo vedno manjkal za knjigo ali film, ki bi ponazarjal zgodbo o uspehu. Primož je vsako leto starejši in bo težko dobil še kakšno tritedensko dirko, medtem ko bo Tadej vsako leto močnejši ; serijski zmagovalec, ubijalec. Tisti, ki o profesionalnem športu ne vedo veliko, v bistvu nič, bi Pogačarja še vedno utopili v žlici vode, ker je Rogliču odnesel zmago na lanskoletni dirki po Franciji. In ta škodoželjnost se iz huronskega navdušenja nekaterih nad olimpijskim zlatom zazna bolj kot iskreno veselje nad uspehom. Nek bedak je prijavil, češ, olimpijske igre so na štiri leta, ,, Tour ,, pa vsako leto. Res je, tudi maraton Franja je na vsakoletnem kolesarskem koledarju. Omenjenih prireditev pa nekateri ne ločijo. Vrednostno je olimpijsko zlato enakovredno zmagi na etapi ,, Toura,,. Pomembno, da se pri nekaterih vedno najde razlog za pijačo in žurke.