ENAKOPRAVNOST JE PRAVICA VSAKEGA IN VSEH
Če bi belce na ameriškem jugu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vprašali zakaj morajo temnopolti sedeti v zadnjem delu mestnih avtobusov (kar je bilo v ZDA že takrat protiustavno), sprednji pa je rezerviran le za belce, nam bi verjetno postregli z množico racionalnih argumentov zakaj mora biti tako, ki pa nebi imeli nne objektivne razumske podlage. Predsodki nimajo racionalih temeljev, temveč globoke čustvene korenine, pa naj se tičejo manjšin glede barve kože, rase, nacionalnosti, spolne usmerjenosti, socialnega položaja,itd. V lokalih na jugu ZDA so pred petdesteimi leti morali biti temnopolti v posebnih prostorih ločeni od belcev. Niso smeli študirati na javnih univerzah,čeprav jim je Ustava to omogočala. Belopolto prebivalstvo je imelo popolnoma zakrnel občutek za to kako poniževalna so bila taka, sicer neformalna pravila, za njihove temnopolte sodržavljane. Do revolucionarne spremembe z mestimi avtobusi na ameriškem jugu, je prišlo ko neka temnopolta ženska, ki je pomotoma sedla na sedeže v sprednjem delu avtobusa, ni hotela odstopiti svojega sedeža belcu. Takrat se je začel nenasilen upor vseh temnopoltih, ki so bojkotirali mestne avtobuse in raje hodili na delo peš. S tem so povzročili podjetju hude finančne izgube in kmalu je mestna oblast prepovedala človeško krivično pravilo, ki je bilo izraz rasne diskriminacije. Po petdestetih letih je zdaj to le še eden od mračnih zgodovinskih spominov na rasno neenakopravnost med ljudmi, in brez dvoma bo čez nekaj desetletij tak spomin tudi neenakopravnost na osnovi spolne usmerjenosti.
S stališča človekovih pravic je jasno, da kadar ima neka manjšinska skupina ljudi občutek, da ni enako obravnavana, kot večinska, ji je potrebno te pravice omogočiti. V nasprotnem primeru gre za diskriminacijo. Civiliziran človek ne bo mirno gledal, da je človek s katerimi sobiva v družbi, na na nek način manjevredno obravnavan – diskriminiran. Civiliziran človek ima svojo vest in etična načela naravno uglašena s človeškimi pravicami in svoboščinami, kot jih zagotavlja Ustava v naši državi, Evropska konvencija o človekovih pravicah in druge listine in dokumenti, ki zagotavljajo vsem ljudem enake pravice ne glede na vse razlike glede nacionalnosti, rase, vere, spolne usmerjenosti, itd.
Sicer je človeško imeti predsodke, vendar je prav neverjetno, da imajo nekateri toliko časa in energije, da gredo zbirat podpise, da bi škodili sočloveku, da bi dosegli, da ima drugo človeško bitje, ki je v manjšini in se razlikuje od njih po spolni usmerjenosti, manj pravic in se zaradi tega počuti manjevredno. Glede na stanje duha in etike v Sloveniji verjetno res ni težko dobiti 40.000 podpisov za razpis referenduma v ta namen.
Tisto kar je pri vsej zadevi najbolj etično sporno je, da skušajo zbiralci podpisov, ki predstavljajo, žal še vedno večinsko, nestrpno populacijo v Sloveniji, svoje ravnanje agrumentirati s humanističnimi nameni. Ker jim Ustava onemogoča diskriminatorno delovanje so se usmerili na najbolj ranljivo populacijo v družbi - na otroke, ki naj bi jih želeli zaščititi. Gre za zelo pritlehen način javne zlorabe otrok s strani odraslih v namene lastne nestrpnosti, ki nimajo z dejanskimi otrokovimi pravicami in TEMELJNIMI POTREBAMI nobene zveze. Škodljiva starša, torej oče ina mati, počneta prav to: otroke uporabita, zlorabita, za svoje sebične interese, medtem ko jih hkrati indokrinirata z lažjo, da delata za njihovo dobro. To je pogosta oblika zlorabe otrok in nima nobene zveze s spolno naravnanostjo ali zunanjo formo družine, pravzaprav je najbolj značilna za heteroseksualne starše, ker je istospolnih družin zaenkrat še relativno malo.
Seveda je tudi jasno, da je ekskluzivna idealizacija družine, kot izljučne skupnosti očeta in matere, nesmiselna in neživljenska. Večina otrok sicer živi v takih skupnosti, na milijone otrok po vsem svetu pa nima take sreče. Ni pa nujno, da so zaradi tega nesrečni. Otroci že stoletja živijo v različnih družinskih skupnostih, nepolnih, razširjenih, posvojiteljskih, tudi brez očetov, samo ob materah ali starih starših, lahko jih vzgajajo posvojitelji, babice, tete, itd. Nesmisleno je trditi, da je biološko sorodstvo že samo po sebi pogoj za dobro starševstvo. Marsikateri otrok bi si želel, da očeta nebi imel v svoji družini. To so očetje, ki spolno, telesno, čustveno ali ekonomsko zlorabljajo in trpinčijo ženo in svoje otroke. Pred stoletjem je bilo še družbeno sprejemljivo, da je mož ženo pretepal, avtoritarni oče je bil strah in trepet otrokom, odsoten, ker je po napornem delu odhajal v gostilno in ko je prišel domov pijan je ustrahoval družino. Bil je pa čustveno nesposoben kot oče in to je najpomembnejša značilnost vsakega očeta, vse ostalo je postranskega pomena. Nepomembna je forma, zunanja oblika družine! Pomembno je le to, da so odrasli, ki skrbijo za otroke, sposobni ljubiti. Tradicionalna fantazija idealizirane družine, ki jo skušajo vsiliti nestrpneži slovenski družbi in pri tem zlorabiti otoke, je neživljenjski stereotip, katerega namen je diskriminirati drugačne.
.
Če bi nestrpneži želeli resnično pomagati otrokom bi šli na ceste s transparenti, na katerih bi pisalo: »Očetje in matere, nehajte telesno, čustveno, spolno in ekonomsko trpičniti svoje otroke«. In to ne le takrat ko se sprejema družinski zakonik ali kaj podobnega, ko je treba zlorabiti otroke za lastne namene.. Tega ne bodo naredili, ker jih pravice in potrebe otrok niti malo ne zanimajo. Glede na to, da se v fantaziji idealne družine z ljubečim očetom in materjo, zrcalijo katoliške vrednote, je očitno, da te skupine skušajo prikriti dejanske zlorabe otrok, ki se dogajajo v večinskih, heteroskeualnih družinah, podobno, kot je RKC stoletja prikrivala nagnusne spolne zlorabe otrok s strani predstavnikov boga - duhovnikov.
.
Licemerni zagovorniki otrokovih pravic, ki za namene lastnih predsodkov skušajo javno zlorabiti otroke, so hkrati tudi veliki zagovorniki tistega kar prepoveduje Zakon o prepovedi nasilja v družini: telesno kaznovanje. Tisti ki se zdaj tako zlagano predano borijo za pravice otrok so hkrati zagovorniki telesnega nasilja nad otroki saj bi med njimi težko našli koga, ki bi trdil, da telesno kaznovanje ni del vzgoje.Družinski zakonik je padel zaradi konservativnih prepričanj Slovencev obremenjenih ravno na teh dveh področjih: poroke in posvojitve pri istospolnih in telesno kaznovanje otrok. Le upamo lahko, da bo Ustavno sodišče uvidelo to licemerje in ne bo odločalo v prid predsodkov,ki žal kažejo na dejstvo, da je še zelo veliko število Slovencev obremenjeno s predsodki in nestrpnostjo.
Moje izkušnje so, tudi zaradi mojih let, bogate in mnoge tudi hudo trpke, morda zato preseneča, da imam kljub temu zaupanje in vero v realizacijo dobrega. Le da ne na naiven način, ki ga prirčakuje večina, na koncu pa so razočarani.
Z leti sem razvil zaupanje v moč posameznika za kar je premalo prostora, da o tem tukaj pišem. Dokler sebe doživljamo le kot človeka množice, brez lastnih, nekosnčnih potencialov, ima splošno vzdušje v družbi na nas premočan vpliv......Ko pa nehaš sebe doživljati, kot žrtev potem te ne briga več kaj delajo in počenejo drugi...in kaj mislijo...saj to s tabo ali mano in prevzemanjem odgovosrnosti za lastno življenje, nima veliko skupnega..
Namesto, da ima družba nate vpliv, imaš ti vpliv na družbo.....in na okoliščine...
Odgovoril bi ti le kar s utopičnosti tiče. Utopija je bilo še pred 70 leti, da bi ženske imele volilno pravico ( pri nas so jo dobile leta 1945), da bo bivša Juga propadla, utopija je bila, da fantom ne bo treba v vojsko. Utopija je bila, da bodo temnopolti v ZDA hodili na iste šole kot belci 'e v 60. letih prejšnjega stoletja. Pred 2000 leti je bilo nepojmljivo, da nekateri ljudje ne bodo več sužnji. Pred 200 leti je bilo totano utopično, da bi lahko ogormni jekleni ptiči, letala, nosila po 400 ljudi na drug konec sveta... in še in še še.... in še...Tehnika je polna utopičnih čudežev, ki so se sprememnili v realnost.
Enakopravnost ljudi se je v zadnjih nekaj sto letih fanatastičnopovečala in razvoj gre naprej. Vse kar je bilo nekoč utopija danes ni več. Veš zakaj? Zaradi človeške vere v razvoj! Če ljudje nebi verjeli v čudeže, se ti nebi zgodili.......Letalo s 400 potniki je bilo pred 200 leti čudež nad čudeži.
Trditi, da enakopravnost med ljudmi ni možna je zato čisti nesmisel, kot marsikatera pesmistična trditev, ki so jo konservativci v zgodovini ponavljali in na koncu ostali odprtih oči in ust. Seveda je to proces razvoja, ki se enkrat hitro dviguje drugič pa stagnira,vendar je neustavljiv.
Tudi predsodkom in neenakopravnosti istospolnih se bomo nekoč smejali, kot na neumno preteklost, kot se to že dogaja v visoko razvitih državah sveta, ki so te predsodke že davno nagnali iz zakonov. In so kulturno in razvojno namanj 50 let pred nami. V manj razvitih državah so ti predsodki večji v bolj razvitih pa manjši. Kulturni in gospodarski razvoj sta v korelaciji z enakopravnostjo istospolnih v družbi..
http://roadlesstravelled.me/2015/04/06/why-steve-jobs-motivated-me-to-quit-apple/
Ko bo človek začel samega sebe osvobajat ;)
I Quit: What Really Goes on at Apple | Road Less Travelled
Saj pravim, povej če sem, po tvojem mnenju, kaj zgrešila.
In kot piše španski filozof Savater v 7 kapitalnih grehov (Los siete pecados capitales), vsaj v prvem delu knjige razgalja človeško nrav. Dokler se človek sam v sebi spremenil ne bo, nobena sprememba ne bo možna, še manj pa enakopravnost.
Eni jo vidimo kot vseobsegajočo in hrepimo po njej. Drugim so to okraski, ki jih za življenje in preživljanje v njem pač ne potrebujejo. Navsezadnje lahko tudi v tem vidimo neko enakopravnost. In eni in drugi imajo pravico do obstoja, pa če nam je to všeč ali ne.
Od tu večna borba med nami ki se, če bi le mislili da smo si enakopravni, ne bi dogajala. Vsak bi si našel kos svoje zemlje in na njej v miru bival v enakopravnosti z enako mislečimi.
Prosim povej, ako se ti zdi, da sem kaj spregledala.
Tudi nacisti so plozali to parolo v koncentracijskih taboriščih. Taboriščniki (judje, Slovani, komunisti, homoseksualci, duševno prizadeti, invalidi, itd.....), so si morali zaslužiti kos suhega kruha in vodo, saj jih naciji niso hoteli rediti zastonj. Morali so se zgarati do nezavesti, da so potem končali v plinskih celicah...
Enakopravnost je človekova neodtuljljiva, brezpogojna pravica in so vsi butasti pogoji zanjo, nesmisel....
http://www.publishwall.si/lara.arh/post/121592/pescica-prahu
Peščica prahu
Res, da bi morali biti ponosni, da ste kmetzcshki populacion?????
Včasih je veljalo, da si vsaj intelektualne kvote al' pa vero_dostojne pazi apsolutno nisem proti sociali vendar kdor si dovoli otroka 1, 2 , tri pet, ne bo smel biti oproščen do starševskega dodatka, rejnikom bi pa itak vzel' khm; subvencijo...
če smo sposobni Sami preživettt, se naj ne šlepajmo na ta ekskluziven dodatek! ;)
https://youtu.be/5f8z1NAzMlI
Crosby, Stills, Nash & Young - Déjà Vu, 1970 Atlantic LP record. - YouTube
Ponosni bi morali biti celo na to, da smo kmečki narod. O tem je nekoč pel Hazard, če se kdo spomni.
Ampak ne. Mi se gremo nek intelektualni narod, čeprav večina nas to pač ni. Smo delavci in kmetje.
Slovenija je pravljica, ki se hoče uštuliti v roman.
Lol.
Oziroma je v skladu z njim samim :) :) :) :)
neverendingstoryyyy aaaaaaaaa
"How am I not myself?" (I Heart Huckabees)
:)
http://vivekjain1200.files.wordpress.com/2015/01/wpid-img-20150102-wa0002.jpg?w=529