ENAKOPRAVNOST JE PRAVICA VSAKEGA IN VSEH

Če bi belce na ameriškem jugu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vprašali zakaj morajo temnopolti sedeti v zadnjem delu mestnih avtobusov (kar je bilo v ZDA že takrat protiustavno), sprednji pa je rezerviran le za belce, nam bi verjetno postregli z množico racionalnih argumentov zakaj mora biti tako, ki pa nebi imeli nne objektivne razumske podlage. Predsodki nimajo racionalih temeljev, temveč globoke čustvene korenine, pa naj se tičejo manjšin glede barve kože, rase, nacionalnosti, spolne usmerjenosti, socialnega položaja,itd. V lokalih na jugu ZDA so pred petdesteimi leti morali biti temnopolti v posebnih prostorih ločeni od belcev. Niso smeli študirati na javnih univerzah,čeprav jim je Ustava to omogočala. Belopolto prebivalstvo je imelo popolnoma zakrnel občutek za to kako poniževalna so bila taka, sicer neformalna pravila, za njihove temnopolte sodržavljane. Do revolucionarne spremembe z mestimi avtobusi na ameriškem jugu, je prišlo ko neka temnopolta ženska, ki je pomotoma sedla na sedeže v sprednjem delu avtobusa, ni hotela odstopiti svojega sedeža belcu. Takrat se je začel nenasilen upor vseh temnopoltih, ki so bojkotirali mestne avtobuse in raje hodili na delo peš. S tem so povzročili podjetju hude finančne izgube in kmalu je mestna oblast prepovedala človeško krivično pravilo, ki je bilo izraz rasne diskriminacije. Po petdestetih letih je zdaj to le še eden od mračnih zgodovinskih spominov na rasno neenakopravnost med ljudmi, in brez dvoma bo čez nekaj desetletij tak spomin tudi neenakopravnost na osnovi spolne usmerjenosti.

 S stališča človekovih pravic je jasno, da kadar ima neka manjšinska skupina ljudi občutek, da ni enako obravnavana, kot večinska, ji je potrebno te pravice  omogočiti. V nasprotnem primeru gre za diskriminacijo. Civiliziran človek ne bo mirno gledal, da je človek s katerimi sobiva v družbi, na na nek način manjevredno obravnavan – diskriminiran. Civiliziran človek ima svojo vest in etična načela naravno uglašena s človeškimi pravicami in svoboščinami, kot jih zagotavlja Ustava v naši državi, Evropska konvencija o človekovih pravicah in druge listine in dokumenti, ki zagotavljajo vsem ljudem enake pravice ne glede na vse razlike glede nacionalnosti, rase, vere, spolne usmerjenosti, itd.

Sicer je človeško imeti predsodke, vendar je prav neverjetno, da imajo nekateri toliko časa in energije, da gredo zbirat podpise, da bi škodili sočloveku, da bi dosegli, da ima drugo človeško bitje, ki je v manjšini in se razlikuje od njih po spolni usmerjenosti, manj pravic in se zaradi tega počuti manjevredno. Glede na stanje duha in etike v Sloveniji verjetno res ni težko dobiti 40.000 podpisov za razpis referenduma v ta namen.

Tisto kar je pri vsej zadevi najbolj etično sporno je, da skušajo zbiralci podpisov, ki predstavljajo, žal še vedno večinsko, nestrpno populacijo v Sloveniji, svoje ravnanje agrumentirati s humanističnimi nameni. Ker jim Ustava onemogoča diskriminatorno delovanje so se usmerili na najbolj ranljivo populacijo v družbi - na otroke, ki naj bi jih želeli zaščititi. Gre za zelo pritlehen način javne zlorabe otrok s strani odraslih v namene lastne nestrpnosti, ki nimajo z dejanskimi otrokovimi pravicami in TEMELJNIMI POTREBAMI nobene zveze. Škodljiva starša, torej oče ina mati,  počneta prav to: otroke uporabita, zlorabita, za svoje sebične interese, medtem ko jih hkrati indokrinirata z lažjo, da delata za njihovo dobro. To je pogosta oblika zlorabe otrok in nima nobene zveze s spolno naravnanostjo ali zunanjo formo družine, pravzaprav je najbolj značilna za heteroseksualne starše, ker je istospolnih družin zaenkrat še relativno malo.

 Seveda je tudi jasno, da je ekskluzivna idealizacija družine, kot izljučne skupnosti očeta in matere, nesmiselna in neživljenska. Večina otrok sicer živi v takih skupnosti, na milijone otrok po vsem svetu pa nima take sreče. Ni pa nujno, da so zaradi tega nesrečni. Otroci že stoletja živijo v različnih družinskih skupnostih, nepolnih, razširjenih, posvojiteljskih, tudi brez očetov, samo ob materah ali starih starših, lahko jih vzgajajo posvojitelji, babice, tete, itd. Nesmisleno je trditi, da je biološko sorodstvo že samo po sebi pogoj za dobro starševstvo. Marsikateri otrok bi si želel, da očeta nebi imel v svoji družini. To so očetje, ki spolno, telesno, čustveno ali ekonomsko zlorabljajo in trpinčijo ženo in svoje otroke. Pred stoletjem je bilo še družbeno sprejemljivo, da je mož ženo pretepal, avtoritarni oče je bil strah in trepet otrokom, odsoten, ker je po napornem delu odhajal v gostilno in ko je prišel domov pijan je ustrahoval družino. Bil je pa čustveno nesposoben kot oče in to je najpomembnejša značilnost vsakega očeta, vse ostalo je postranskega pomena. Nepomembna je forma, zunanja oblika družine! Pomembno je le  to, da so odrasli, ki skrbijo za otroke, sposobni ljubiti. Tradicionalna fantazija idealizirane družine, ki jo skušajo vsiliti nestrpneži slovenski družbi in pri tem zlorabiti otoke, je neživljenjski stereotip, katerega namen je diskriminirati drugačne.

.

Če bi nestrpneži želeli resnično pomagati otrokom bi šli na ceste s transparenti, na katerih bi pisalo: »Očetje in matere, nehajte telesno, čustveno, spolno in ekonomsko trpičniti svoje otroke«. In to ne le takrat ko se sprejema družinski zakonik ali kaj podobnega, ko je treba zlorabiti otroke za lastne namene.. Tega ne bodo naredili, ker jih pravice in potrebe otrok niti malo ne zanimajo.  Glede na to, da se v fantaziji idealne družine z ljubečim očetom in materjo, zrcalijo katoliške vrednote, je očitno, da te skupine skušajo prikriti dejanske zlorabe otrok, ki se dogajajo v večinskih, heteroskeualnih družinah, podobno, kot je RKC stoletja prikrivala nagnusne spolne zlorabe otrok s strani predstavnikov boga - duhovnikov.

.

Licemerni zagovorniki otrokovih pravic, ki za namene lastnih predsodkov skušajo javno zlorabiti otroke, so hkrati tudi veliki zagovorniki tistega kar prepoveduje Zakon o prepovedi nasilja v družini: telesno kaznovanje. Tisti ki se zdaj tako zlagano predano borijo za pravice otrok so hkrati zagovorniki telesnega nasilja nad otroki saj bi med njimi težko našli koga, ki bi trdil, da telesno kaznovanje ni del vzgoje.Družinski zakonik je padel zaradi konservativnih prepričanj Slovencev obremenjenih ravno na teh dveh področjih: poroke in posvojitve pri istospolnih in telesno kaznovanje otrok. Le upamo lahko, da bo Ustavno sodišče uvidelo to licemerje in ne bo odločalo v prid predsodkov,ki žal kažejo na dejstvo, da je še zelo veliko število Slovencev obremenjeno s predsodki in nestrpnostjo.