KDO ALI KAJ UBIJA USTVARJALNOST OTROK?(2)

Oddajzvone krušič, dne 2014-09-24 ob 10:37:16

»Otrokovo igro je treba razumeti, kot najbolj resno dejavnost« (Montaigne)

"Aktivnost in ambicioznost ni isto kot izvirnost in ustvarjalnost" (Praper)

NIČESAR NI NAD IGRO

»Pravijo, da bi otroci morali življenje jemati resno. V resnici pa je prav igra tisto, kar bi morali jemati resno«. To so besede, ki so popolnoma skladne z besedami filozofa Montaignea (pred nekaj stoletji) izrekel pa jih je Arno Stern, ustvarjalni pedagog in raziskovalec, v svojem odzivu na navdušujoč in revolucionaren film Abeceda, ki ga je bilo mogoče videti tudi v ljubljanskem kinu Dvor. To seveda nikakor ne pomeni, da bi morali otroci igro jemati resno saj je bistvena značilnost igre ravno zabava in neresnost. Resno bi jo morali jemati odrasli saj gre za neprecenjlivo razvojno dragocenost, ki je otrokom genetsko dana. Igro je treba le omogočiti in ne pa razvijati saj se v ugodnih pogojih razvija sama od sebe.  Otroci se igrajo sami od sebe, spontano in ne potrebujejo zunanje motivacije in vmešavanja odraslih. V tem smislu bi ponovil misli dveh ameriških psihologinj (Cosby Rogers in Janet Sawyers), kot sta jih zapisali v svoji knjigi Play in the lives of children, v kateri na najbolj podroben in kompleksen način analizirata otrokovo igro in njen pomen za otrokov razvoj.Pravita,da je lastna od samega otroka kontrolirana igra najboljša pot za učenje pri otrocih, da bodo v svojih odraslih življenjih naredili največ kar je mogoče iz sebe. To brez vsakega dvoma velja za zgodnje otroštvo. Avtorici menita, da katerikoli program, ki zahteva kurikulum, ki je več, kot »le igra« zapostavlja mnoga spoznanja do katerih so mnogi raziskovalci in teoretiki prišli glede igre.

 Kljub dejstvu,da je v zadnjih šestdesteih letih bilo narejenih ogromno znanstveno psiholoških raziskav, tako praktičnih, kot teoretičnih, glede koristnosti domišljijske igre za otrokov razvoj, je ta naravno dana otrokova aktivnost za veliko odraslih še vedno zgolj otroško zapravljanje časa, nepotrebna in nekoristna dejavnost, ki jo je potrebno čimprej zamenjati z delom, treningi in učenjem. Prepričanje, da ima igra malo vrednost, je le eno od napačnih prepričanj ko gre za splošno razumevanje razvojnih posebnosti otroka v zgodnjem otroštvu. V  zgodnjem otroštvu je  namreč za otroka igra, delo in učenje eno in isto saj se otroci skozi svojo dejavnost učijo spontano brez namere, da bi se česa učili. Ogromno število znanstvenih razvojno psiholoških in pedagoških raziskav na področju igre  v zadnjih šestdesetih letih, je kljub vsemu premalo dvignilo splošno zavedanje odraslih in družbe nasploh, o njeni koristnosti za otrokov razvoj. Žal se dogaja nasprotno: otroci se vse manj igrajo in vedno več sedijo pred tv ekrani in računalniki. Premalo se zavedamo kakšna škoda se otrokom dela s tem.

STRAH PRED FANTAZIJO

Prepričanje odraslih, da so fantazije neproduktivne, je po mnenju priznanega slovenskega psihologa in terapevta dr.Petra Praperja eden od glavnih zaviralnih dejavnikov otrokovega domišljijskega igranja že v predšolski dobi s katerim odrasli že v temelju uničujejo otrokove ustvarjalne potenciale. Poleg tega preko medijev nenehno institucionaliziramo domišljijo in jo deindividualiziramo, otrok tako ni več akter, temveč pasivni opazovalec. Predvsem televizija in računalnik sta, poleg drugih elektronskih naprav, največja uničevalca otroške domišljije. Svet je narejen po meri odraslih, ki ga vsiljujemo otrokom v tem svetu pa ni prostora niti časa za sanjarjenje.Praper meni, da je odvečen strah odraslih, da bo otrok, ki se veliko domišljijsko igra ostal vklenjen v svetu domišljije. Otrokovo notranje življenje se namreč razpleta na domišljijski ravni ne da bi to ustavilo napredovanje v kontroli realnosti temveč podpira razvoj diferenciacije in prinaša celo pahljačo izkušenj s pomočjo katerih otrok opušča egocentrično pozicijo do sveta. Libidna energetska investicija preko igre pomaga razpreti krila domišljiji in brez vnaprej določenega cilja , ter brez pravil razvija otrokovo kreativnost. Skozi razvoj in proces zorenja bo sam postal zmožen ločiti med tistim o čemer fantazira, ter tistim kar je možno. Domišljijsko igranje je po Praperjevem mnenju nadvse koristno zato, ker otroku pomaga urejati zmešnjavo v njegovem notranjem svetu in vzpostavlja kontrolo realnosti. Domišljijski (notranji) svet in zunanja realnost se ne izključujeta več, nasprotno, domišljija predstavlja most med nezavednim ter zunanjo realnostjo, tako se tudi obraz te realnosti počloveči in ne predstavlja preveč bolečih zahtev in omejitev. Mnogo odraslih trpi zaradi neskladnosti med notranjim, domišljijskim in zunanjim svetom. Ali so izgubili zmožnost ustvarjalne igre – otroka v sebi – ali pa so napihnili domišljijski svet zato, da jim nebi bilo treba odrasti.

Predšolsko obdobje, če seveda upoštevamo otrokov razvoj, še ni čas za intelektualno poučevanje, kar pomeni, da v tem obdobju ni nobene potrebe, da bi otroka učili brati, pisati in računati. Tudi še ni čas za razlage vseh vrst, je pa to čas za igro, domišljijo in sanjarjenje. Zanimivo je, da pomembnosti sanjarjenja in nepotrebnosti intelektualnega poučevanja v predšolskem obdobju v razvojni psihologiji ni mogoče zaslediti, intuitivno pa je to dejstvo odkril ustanovitelj Waldorfske pedagogike, Rudolf Steiner že leta1919, ko razvojne in otroške psihologije, kot znanosti, še nikjer ni bilo. Ni potrebno biti posebej izurjen opazovalec, da vidimo kako se otrok, sploh v zgodnjem otroštvu, nahaja v posebnem stanju zavesti (t.i. alfa stanju) nekje med budnostjo in spanjem. In ravno v tem stanju zavesti se nahaja največji kreativni potencial za otroka. Če otroka pustimo v tem, njemu naravnem, stanju zavesti in ga ne mečemo na silo iz njega, ga ne »prebujamo« z nenehnim lastnim vmešavanjem, s pogostmi vprašanji, ukazi, zapovedmi ali povzročanjem hrupa, se bo otrok lahko polno in svobodno domišljijsko igral. Pod pogojem, da mu hkrati omogočimo dovolj naravnega materiala, nedokončanih igrač (in po tretjem letu tudi vrstnike). Sicer tudi  psiholog Praper, ki izhaja iz neopsihoanalitičnih psihoterapevtskih smeri, povdarja pomembnost sanjarjenja za zdrav otroški razvoj ko pravi, da sta še v mladostniških letih, domišljija in dnevno sanjarjenje ena najbolj konstrutivnih pobud razvoja notranjega življenja, iskanja lastne identitete ter vzpostavljanja zdravega odnosa med podobo o sebi in lastnimi ideali. Zato je nasilno človeku ne dopuščati ne le »biti kar je«, temveč tudi fantazirati o tem kar bi »želel biti« in ga namesto tega siliti v tisto kar se od njega pričakuje.

Zanimivo je, da je povezava, ki jo omenja Praper med sanjarjenjem in domišljijsko igro, pravzaprav temeljni element, ki je značilen npr. za prosto igro v waldorfskem vrtcu, kjer se vzgojitelj ne vmešava v otrokove načine in izraze lastne domišljije v igri, hkrati pa omogoča z ustvarjanjem vzdušja, da majhen otrok ostane v sanjajočem stanju zavesti, ki mu šele omogoča polno domišljijsko igranje. Rudolf Steiner je menil, da če otrokom omogočimo preživljati dneve v sanjajočem stanju zavesti, ob obilju proste domišljijske igre, z vmesnimi krajšimi vodenimi dejavnostmi, je to najbolj ugodno za razvoj duševnega ravnovesja, budnosti in ustvarjalnosti v odrasli dobi.  Kolikor bolj se vzgojitelju posreči nemoteno pusititi otroke v njihovem sanjam podobnem stanju zavesti, toliko bolj bodo otroci zadovoljni in ustvarjalni. Domišjijska igra se lahko razvije le v atmosferi svobode in nevmešavanja odraslega v otrokovo dejavnost, saj le na tak spontan način pridejo do izraza pristni vzgibi otrokove domišljije. To je mogoče le ob zavedanju odraslih o vrednosti igre za otrokov razvoj in njihovem spoštovanju otrokove spontane dejavnosti in kreativnosti.Vzpodbuda h igri pa mora biti nedirektna in na prvem mestu je to kar se da malo dokončanih igrač ob pravilu: »malo materialov veliko domišljije«. Domišlija lahko zaživi le tam kjer mora otrok uporabiti svoje domišljijske sile za izumljanje in odkrivanje nečesa novega in ne tam kjer mu je že vse dano na pladnju.Domišljijska igra, ki jo v waldorfskem vrtcu imenujejo »prosta igra« izvira iz libidne energije, ki je izraz nagona po življenju. Otroci preko domišljske igre ostanejo taki, kot so po svoji naravi: spontani. To se kaže v njiihovem  nepremišljenem delovanju, impulzivnosti, nepredvidljivosti, izvirnosti, kreativnosti, originalnosti, netaktnosti, nedolžnosti motoričnih in čutnih izkušenj, itd..Otrok  tako lahko resnično ostane otrok in ne pomanjšani odrasli kar je neprecenljiva naložba za otrokovo odraslo življenje v vseh pogledih. Vprašanje pa je koliko storilnostni in tekmovalni svet odraslih sploh dovoljuje otrokom, da lahko na ta način izživijo otroštvo.

IGRA JE IZRAZ LIBIDA - NAGONA PO ŽIVLJENJU

Praper omenja v svojem članku Igra in psihoterapija zanimivo psihoanalitično opažanje v dvojnosti libido – agresija, kot osnovnih otrokovih energetskih težnjah, ki se odražajo v otroški igri. Libido se kaže bolj v domišljskem igranju, agresivnost  bolj v igranju iger, ki vključujejo tekmovanje, rivalstvo, toda tudi zahtevo sprejeti določena pravila.Libido preko igre pomaga razpreti krila otrokovi domišljiji in brez vnaprej določenega cilja, ter brez pravil razvija otrokovo kreativnost.Tipične tovrstne igrače so tiste, ki pomirjajo, sproščajo, odpirajo za sprejemanje in ponotranjanje. Po drugi strani se agresija kaže pri igranju iger s pravili, ki otroka obrusijo v odnosih z drugimi, tako razvija moč, vztrajnost, spretnost, tekmovalnost in tudi zmožnost postaviti svoje akcije v okvire dogovorjenih pravil.V tem smislu gre bolj za igrače za akcijo, ki aktivirajo agresicno investicijo in otroka usmerjajo v aktivnost,ter razvijajo njegovo borbenost. Pri fantkih je te vrste igro v vrtcu mogoče opaziti malo pogosteje, kot pri deklicah. Ko se libidna in agresivna investicija v igri povežeta, otrok postane sposoben sodelovati. Praper ugotavlja, da je za sodobni čas in vzgojo, značilno porušeno ravnotežje na škodo domišljijske igre, ki je izraz libida.Pehanje za storilnostjo in vse manjša sposobnost biti ustvarjalen, je značilna že za zgodnje otroštvo in je posledica oženja prostora in časa za domišljijsko igranje. Izključna usmerjenost na rezultate in cilje in hkrati nepoznavanje otrokovih razvojinih značilnosti ( in pomena domišljijskega igranja), odraslim oneomogoča uvideti, da pravzaprav prehitevamo in posiljujemo naravni razvoj otroka, ki izhaja iz dozorevanja otrokovega nevropsihološkega sistema ( škodljive posledice se ne bodo nujno pokazale takoj, temveč  šele v odrasli dobi). Škodljivost temeljne družbene naravnanosti se torej, s psihoanalitičnega in stališča duševnega zdravja, kaže že pri majhnih otrocih tako, da je vse manj za otrokov razvoj potrebne libidne povezanosti in vse več  prezgodnjega siljenja v preizkušanje sposobnosti, spretnosti, moči, pri čemer nastopajo v odnosih predvsem tekmovalne situacije, vse manj pa je sodelovanja (ki je hkrati višja oblika socialnega vedenja od tekmovanja). To se žal dogaja že v vrtcu.

Težko je našteti vse prednosti in koristi, ki jih ima obilje domišljijskega igranja na razvoj otrokove osebnosti, kot celote, torej v socialnem, čustvenem, voljnem in kognitivnem pogledu. Že konec sedmedestih je naš vodilni slovenski otročki psiholog, dr. Ivan Toličič, zapisal, da v "igri pride do izraza otrokova dejavnost; v njej se izražajo otrokov intelektualni razvoj, njegovi motivi, vrednotenja, čustveno doživljanje, osebnostne lastnosti, itd. Zato je otrokova igračna dejavnost ena izmed najnaravnješih poti, ki nam na poseben način odkriva dinamično strukturo in delovanje otrokove osebnosti. Med otrokovo igro in in njegovim delom ni ostre meje. V igri otrok razvije razne sposobnosti in tudi delovne navade, zato se loteva vedno zahtvenejših nalog. Tako otrok postopoma preide od igralnih situacij k raznim oblikam aktivnosti, ki jih uvrščamo med njegove delovne naloge. Otrok, ki se je v zgodnje otroški dobi uspešno uveljavil in razživel v igri, bo tudi kasneje v šolskem obdobju uspešen in osebno uravnotežen pri šolskem delu.  Otrokova aktivnost je pšoleg dispozicij in dejanskih možnosti za razvoj, ki jih nudi okolje, pomemben dejavnik, ki omogoča, da otrok svoje zmožnosti za duševni razvoj do kraja razvije. V zvezi s tem šele dojamemo nenadomestljivo vlogo otroške igre v predšolski dobi za celoten razvoj otrokove osebnosti (Toličič-Smiljanič, 1979, str.:183)

Večino staršev najbolj skrbi otrokov spoznavni razvoj, zato jih tudi veliko preveč skrbi kako se bo otrok znašel v šoli, če ne bo znal že v pred vstopom v šolo brati in pisati. S stališča otrokovega razvoja je to napačno prepričanje in nepotrebna zaskrbljenost, saj se spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu razvija s pomočjo otrokovega aktvinega senzomotoričnega delovanja, gibanja, raziskovanja, praktične igre, doumevanja sveta s pomočjo duševnih predstav, jezika, risb in domišljije. Razvojno gledano je šele po sedmem letu čas za uporabo konkretne logike. Odgovor Alberta Einsteina na vprašanje staršev, kaj morajo početi, da bodo imeli bistre otroke: »Pripovedujte jim pravljice!«, lahko oblikujemo tudi: »Če želite imeti bistre otroke jim omogočite obilje proste domišljijske igre v otroštvu«. Poleg vzgojnega ima domišljijska igra tudi terapevtski pomen. Domišljijsko igranje je pot do nezavedni fantazij in izhaja iz otrokovih temeljnih, življenjsko nujnih potreb. Izraža ugodje, veselje,pa tudi stiske strah in jezo – vse kar otrok doživlja ob iskanju zadovoljitev teh potreb. Domišljijska igra izraža tudi otrokove fantazije o sebi, kot o centru sveta (narcistične fantazije) in o lastni vsemogočnosti (omnipotentne fantazije), ki se potem, ko otrok opaža svojo odvisnost, prenašajo na starše, katerih del je tudi sam. Igra je torej najboljša pot za otrokov celoviti razvoj saj se razvija na vseh področjih: voljno, emocionalno , socialno in kognitivno (Praper, 1995). Verjetno pa je najdragocenejše kar otrok pridobi skozi igro, čustveno  (notranje) ravnovesje.

ALI JE V DRŽAVNIH VRTCIH DOVOLJ PROSTE DOMIŠLJSKE IGRE?

Kot dogloletni predavatelj na oddelku za predšolsko vzgojo na Pedagoški fakulteti v Mariboru, sem imel dolga leta možnost opazovati igro v mnogih slovenskih državnih vrtcih. Ker sem dobro spoznal tudi igro v waldorskih vrtcih (na triletnem mednarodnem seminarju za waldorfske vzgojitelje, sem bil na praksi tudi v waldorskem vrtcu v Rheinfeldenu blizu Basla v Švici in v vrtcu istega tipa v Ljubljani), sem lahko neposredno delal primerjavo glede prisotnosti in kvalitete igre, med državnimi in waldorfskimi vrtci. Moje splošne ugotovitve so bile naslednje: prosta domišljijska igra je v državnem vrtcu prisotna takrat »ko ni drugega dela«, ne pa kot glavna dejavnost v dnevu, medtem ko je v waldorfskem vrtcu igra prisotna preko celega dneva, kot glavna dejavnost z vmesnimi kratkimi vodenimi dejavnostmi.

Za ilustracijo želim predstaviti osebno videnje razlik med waldorfskim in državim vrtcem ene od študentk, ki je imela možnost opazovanja in prakse v obeh. Opazila je, da razlika predvsem v načinu pristopu vzgojiteljice do otrok. To pa pogojuje tudi otrokov odziv, ki je najbolj presenetljiv prav v igri. Igra, kot temeljna otrokova zaposlitev, kot način izražanja, kot čudovito orodje njegovega razvoja jo je prav v waldorfskem vrtcu očarala. Na tedensko praksi v državnem vrtcu pa je v času igre dostikrat opazila, da se otroci ne znajo prav zaposliti, da je bila ona tista, ki je usmerjala igro, jim polagala ideje v roke, je bilo v waldorskem vrtcu obratno. Otroku je bilo treba ponuditi le izhodišče, desko, vrvico, pa s je iz tega razvila igra. Ki je trajala, rasla iz osnovne ideje, se odgrajevala, umirjala, spreminjala, brez in mimo nje. Sama je postala le opazovalec, občudovalec, le »učenec«, ki se uči od učitelja osnovnih zakonitosti lepote doživetij, ki se porodijo iz otroške domišljije.

Uporaba materialov je druga, temeljna razlika med tema dvema načinoma dela v vrtcu. V državnem vrtcu so kotički, prostori, ki naj bi bili namenjeni igri (npr.kotiček dom), obloženi z igračami, različnimi predmeti iz plastičnih mas, iz plastike izdelnimi doječki, avtomobilčki, pri igri uporabljajo prav te kovinske, plastične, umetne materiale. Tega ni imela za nekaj slabega dokler ni doživela kotičkov v waldorfkesm vrtcu. Tam je videla, da so igrače pravzaprav materiali, ki so otroke obdajali: košarice z blagom, ki so namnjene za baldahine, zapore, strehe, orehove lupinice, storžki, leseni ostanki, kamni, školjke, drevesne korenine najrazličnejših oblik, debla različnih velikosti in debelin, volna,  itd. Vsi ti predmeti so spreminjali svoje funkcije, kamen ni bil več kamen, postal je kruh, spremenil se je v ptico, rožo, avtomobil, v srce, ki je dobilo dušo. Ko je to doživela, je šele dojela kaj je v bistvu otrok in kako zatiramo to naravno igro otroka, ki izhaja iz njega v njegovem neposrednem stiku z naravo v vzgoji, ki jo izvajamo v vrtcih. Njegovo lastno hotenje je osnova ustvarjalnosti in priznati je morala, da v življenju do takrat ni doživela, da bi otrok to svojo lastno igračo, ki jo je sešil s svoj roko, obdelal s svojo domišljijo,občudoval, nosil in doživljal tako radostno, kot prav tu. Tu je vse igra, pravila, ki jih otroci upoštevajo, zaposlitve, itd. in zato tukaj zapovedi, grožnje in prepovedi vseh vrst, niso potrebne, teh pa sem veliko srečala na praksi v državnem vrtcu.Ko občutiš, da se je mogoče z otrokom pogovarjati v njegovem jeziku in otroci poslušajo odrasle in se jim pustijo voditi brez zunanjih motivacij, prisile, poučevanja in celo pridiganja. Vsega tega ne potrebujejo. Tisto kar otroci dejansko potrebujejo je zgled odraslega, pristna ustvarjalnost in umirjenost vzgojiteljic. Ob tem vidiš preprosto in jasno tisto, česar ne moreš dojeti le skozi ozko okno razuma. Otroci so ogledalo va katerem se zrcalimo odrasli. V njih se vidi ves način dela, vzgoje, čutenja in misli odrasli.(povzeto iz dnevnika prakse študentke M.P., vwaldorfskem vrtcu v Mariboru).

Moje mnenje je torej, glede na bogate strokovne izkušnje, da prosta domišljijska igra v vrtcih sicer obstaja, vendar bi je bilo lahko veliko več. Igra je namreč še vedno postranska dejavnost, ko ni drugega pomembnejšega dela, torej neke vodene dejavnosti. To kaže, da je v (prikritem) kurikulumu državnih vrtcev, kot tudi v mentaliteti ljudi, še vedno prisotno napačno splošno prepričanje, da ima igra majhno vrednost in to velja tako za pedagoške ustanove, kot za družino. Storilnostna in tekmovalna družba se ne ozira na razvojne posebnosti otrok in dejstvo, da otroci potrebujejo čas za svoje zorenje. Taka družba neopazno posiljuje otrokov naravni razvoj in proces zorenja, ker se ji kar naprej nekam mudi. Otroci izgubijo svojo pravico, da imajo dovolj časa za doživljanje svojega otroštva in nihče ne ve natančno kakšno ceno bodo plačali za to, kot odrasli ljudje.To velja tako za telesno, kot tudi za duševno zdravje.

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
3
Lara Arh
0
Apr 09, 2015
Odlično, s tem se povsem strinjam in nimam nobene pripombe.
Moj mož je pobudnik projekta mariborskega DOŽI-ja. Doživljajsko igrišče, koder naj bi se otroci igrali prav v takih okvirih, ki naj bi bili otroku najbolj primerni za razvoj, je pa tudi sredstvo povezovanja lokalnih ljudi;

https://www.facebook.com/dozivljajsko.igrisce?fref=ts

Doživljajsko Igrišče | Facebook

Doživljajsko igrišče (t. i. adventure playground) je edinstven in poseben prostor, ki otrokom in...
#3
zvone krušič
0
Oct 13, 2014
Hvala za konstruktuivno in koristrno pripombo...Z vejicami imam vedno težave...Vzpodbudili ste me, da bom bolj pozoren na pravopis..
#2
gmd2202
0
Oct 10, 2014
Odličen članek, kjer pa me zelo motijo pravopisne napake (predvsem napačno postavljene vejice, ki zlomijo ritem branja in dojemanja) :(
#1
zvone krušič
zvone krušič
Objavil/a 2014-09-24 10:37:16 (Sep 24, 2014)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
ZAKON PRIVLAČNOSTI IN SLOVENSKA KOŠARKA
ZVESTOBA HITLERJU, RESNIČNA ZVESTOBA DO GROBA
ENAKOPRAVNOST JE PRAVICA VSAKEGA IN VSEH
KJE SO MEJE SVOBODE?
KDO ALI KAJ UBIJA USTVARJALNOST OTROK?(2)
UDARI ME IN LJUBI ME
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
april 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj