UDARI ME IN LJUBI ME

Oddajzvone krušič, dne 2014-06-13 ob 09:44:07

»Otrok ne tepi! Ne le zato, ker so udarci boleči, temveč, ker so globoko nemoralni in grdi.« (Ellen Key)

»Telesno kaznovanje okrepi dve čustvi, ki sta vzrok vsega zla na tem svetu: sovraštvo in strah. Dokler bomo udarce imenovali »vzgoja« bosta ti dve čustvi vladali ljudem«(E.K.)

Če pogledamo malo pod površino, je nenavadno, da bi lahko starš brez slabega občutka in vesti udaril ali tepel  svojega otroka iz karšnihkoli razlogov. Do svojega otroka namreč starši čutijo, po naravi stvari, najglobljo ljubezen, kot jo zmorejo.  Da ne bomo zgolj moralizirali in obsojali staršev bom v tem članku poskušal pokazati, da je prepričanje, da gre pri tepežu otrok za »vzgojo«, pravzaprav obrambni mehanizem racionalizacije, s katerim skušajo starši zaščititi lastno samopodobo, ideal samega sebe, kot dobrega starša. To prepričanje ima svoj psihološki pomen za starše.

TEŽAVA JE V PREVISOKIH PRIČAKOVANJIH STARŠEV DO SEBE

Prepričanje, da gre pri udarcih za »vzgojo« ima svoj skriti psihološki smisel za starše. Velik del težave je v nerealnem ponotranjenem prepričanju staršev do sebe, ki predpostavlja, da dober starš nikoli ne »izgubi živcev«,  kar pomeni, da nikoli ne deluje v odnosu do otroka pod vplivom močnih čustev. Še več, dober starš, si očitno nebi smel dovoliti niti začutiti jeze (ali besa) ob otrokovem vedenju. Ta ponotranjeni (družbeni) ideal , ki implicira previsoke zahteve do sebe, sili starša, da zanika svoja čustva, s tem pa zanika svojo (nepopolno)človeškost. Zanikanje lastne človeškosti ima paradoksalne posledice saj pripelje do svojega nasprotja: do, bolj ali manj, človeško brezčutnega ravnanja z otroki. Življenjsko dejstvo je namreč, da se je nemogoče izogniti neprijetnim čustvom, kot je jeza, v vseh situacijah kjer smo v odnosu z ljudmi. Glede na posebnosti, ki jih imajo otroci, pa je to sploh naravno in pričakovano (trma, impulzivnost, netaktnost, neracionalnost, itd.). V teh psiholoških dejavnikih,  ponotranjenih prepričanjih, tičijo razlogi, da presenetljivo veliko število odraslih vzgojo otrok razume na protisloven način,  tako, da se njihova načela razlikujejo od dejanskosti: »Sem (načelno) proti nasilju nad otroki, ampak ena ali po riti (ali po prstkih), ali ena okoli ušes, pa še ni nasilje, to  je le del vzgoje«. 

Na tak način mi je ena od mater, katerih otroci so zdaj že odrasli, malo jezna napisala: »A vi mene sploh razumete? Jaz sem proti nasilju nad otroki! Noben  starš si sicer ne sme dovoliti, da bi izgubil živce in da bi ga otrok pripeljal do »plafona.  Vendar otroku je treba pokazati kje so meje, če pa tega besedno ne razume pa se mu to nakaže z eno po tazadnji«. Evo, to je klasično prepričanje,  vzgojna norma, s katero se strinja velika večina slovenskih staršev. O sebi skušajo imeti pozitivno sliko, da niso nasilni in so proti nasilju nad otroki, kljub temu pa tolerirajo »eno por riti«, ali »eno okoli ušes«.  Zdi se, da je otrok kaznovan predvsem za to, ker je uspel pri odraslem vzbuditi neprijetno čustvo jeze ali besa, saj si dober starš očitno ne sme dovoliti teh občutkov. Si pa zato lahko dovoli udarce, ki so zaviti v celofan »vzgoje«.

Z UDARCI ZAKRNI (SO)ČUSTVOVANJE

Ta paradoksalna dejstva prinašajo težavo, saj je uganka kako obvladati svojo jezo in bes, če se ju sploh ne smeš zavedati. Dejstvo je namreč, da je čustvena energija jeze ali besa izredno močna in če se jih ne zavedaš, te na koncu  čustva obvladajo, namesto, da bi ti obvladal njih.  In impulzivna, pogosto nehotna posledica, je udarec ali tepež otroka, kar pomeni, da se večina udarcev zgodi pod vplivom močnih čustev in ne v mirnem čustvenem stanju ali pod vplivom razumske presoje. Udarec, ki je plod zanikanja močnih neprijetnih čustev (jeze ali besa), je potemtakem reakcija v afektu in nima nobene zveze s tistim kar imenujemo »vzgojni tepež«. Malo je namreč odraslih, ki bi zmogli toliko brezčutnosti, da bi otroka tepli zgolj na hladen, metodičen način, brez čustev in v »vzgojne namene«. To bi lahko pomenilo, da vzgojni tepež, pri normalnih, čustveno uravnovešenih ljudeh, sploh ne obstaja. Gre le za posplošeni obrambni mehanizem racionalizacije  in njegova naloga je, da zaščiti (nizko) samopodobo odraslega, ki se je odločil tepsti (svojega) otroka. Na ta način se starš zaščiti tudi pred občutki krivde, ker tepe svojega otroka do katerega čuti nekje globoko v sebi, močno ljubezen. Iz teh razlogov so se morali otroci pogosto opravičiti očetu (ali materi), potem ko jih je tepel (namesto, da bi se on opravičil njim) saj je bilo lažje prenesti odgovornost na otroka za lastno napako, kot prevzeti odgovornost zanjo. Ni pa to pošteno do otroka, zato so v taki družini dvomljive nekatere plemenite medčloveške lastnosti: poštenost, resnicoljubnost in pravičnost. Kot je menila že Ellen Key »dokler se beseda udarec sploh omenja v neki družini, ne more biti pri otroku popolne iskrenosti in poštenja. Le tam kjer se otroke nikoli ne tepe je lahko uresničena prva zapoved, da se ne naredi bližnjemu nič takega, da bi ga prizadeli«

Glavni problem je torej v ravnanju staršev  s svojimi neprijetnimi čustvi. Žalostna posledica teh obrambnih mehanizmov s katerimi starši ščitijo sebe in svojo samopodobo je, da zakrni tudi velik del njihovega čustvovanja, predvsem sočutja, ki bi se naravno pojavilo kadar povzročamo bolečino drugemu človeškemu bitju, še posebej, če to počnemu nekomu, ki ga tako močmo ljubimo, kot lastnega otroka. Žal s tem, ko ne čutimo več pristnega sočutja do otrokove bolečine, tudi ljubezni v polnem smislu ne čutimo več. Podobno pa tudi otrok, ki ga občasno ali redno tepemo, ne more več v polnosti čutiti naravne ljubezni do nas, kot njegovega starša (čeprav bodo otroci, ki še vedno hočejo ugoditi staršem, pogosto trdili drugače, tudi ko odrastejo). Njegova naravno dana brezpogojno ljubezen do staršev, ki jo čuti vsak otrok, na ta način postopoma odstopa mesto bolečemu spletu različnih neprijetnih , vendar potlačenih čustev, jezi, besu,žalosti, razočaranju, občutku izdaje, itd. Razlog za to je tudi v tem, ker je otrokom v večini pepovedano, da bi izražali jezo na svoje starše kadar so tepeni (4.božja zapoved), zato to nujno rezultira tlačenje (represijo) čustvovanja. Uresničuje se žal tisto kar je omenjala že Alice Milerjeva, da udarci »zapirajo srce«, ubijajo ljubezen. Velik naravni potencial ljubezni in globoke medsebojne naklonjenosti med starši in otroki, se na ta način uničuje, zato »je za odnose med starši in otroki značilno večno pomanjkanje globoke ljubezni in naklonjenosti«(E. K.).

Le starši, ki si dovolijo stik s svojimi resničnimi čustvi bi lahko dojeli, da v bistvu ni nobene razlike, med telesnim nasiljem in telesnim kaznovanjem. Tako je pa »ena po riti« tako globok del tradicionalne kulture, da je postala neločljivi del nacionalne folklore in se nihče več ne sprašuje o etični upravičenosti tega početja.

BITI JEZEN JE ČLOVEŠKO

 Vsi, ki smo imeli (in imamo) otroke, dobro vemo kako je včasih težko z njimi ko so majhni, še posebej okoli tretjega leta, ko so neverjetno trmasti in takrat je njihova volja tako močna, da jih ne moremo premagati, razen fizično. Ali ni naravno, da nas otrokova trma včasih razjezi in to močno? Seveda je. Čustva so v redu, jeza je normalen notranji odziv na nekatere situacije v odnosu z otrokom, ni pa nujno v redu vsako ravnanje pod vplivom teh čustev. Udariti otroka ni v redu, je škodljivo tako za otroka, kot za naš odnos z njim. Uničeno zaupanje je med najhujšimi posledicami udarcev.  Ellen Key je že leta 1908 pisala o tem, da če bi naredili statistiko o »izgubljenih sinovih« bi gotovo bilo med njimi več takih, ki so jih roditelji tepli, ko so bili otroci,kot tistih do katerih so bili nežni . Menila je, da škodljive psihične in fizične posledice tepeža na otroke niso nujno takoj vidne, temveč »brutalni ukrepi, kot so udarci, delujejo na številne procese, ki se odvijajo v duši otroka, na mračna in kompleksna dogajanja, kot tudi na občutljive občutke, ki jih ta brutalnost uničuje in zaradi tega nimajo konstruktivne vzgojne moči«. Tudi »roditelj sam, ki tepe otroka postaja vse bolj demoraliziran in vse bolj neumen, ker ga to ne vodi h razmišljanju in ne razvija njegove inteligence in potrpljenja, temveč grobost«(E.K.).

Še vedno ni prav veliko staršev, ki bi se jim zdelo bolj smiselno zavestno učiti bolj zdravih, zaupljivih, ljubečih odnosov (zdrave in nenasilne komunikacije) z lastnimi otroki, kot krčevito braniti nasilne metode, ki so jih nezavedno privlekli  iz svojih primarnih družin. Če drži, kot meni Millerjeva, da kritičnost do lastnih staršev lahko vzbudi strah majhnega otroka, da bo kaznovan, potem tudi drži, da tisti starši, ki se jim zdi vzgojni tepež samoumeven, v čustvenem smislu niso resnično odrasli. Otroški strah pred lastnimi (ponotranjenimi) starši jim preprečuje, da bi zavzeli kritičen odnos do ravnanj staršev in jim predali odgovornost, ki je njihova. To se mnogim dogaja tudi v primeru, če starši niso več živi.Kritično bi morali ozavestiti vzorce in nasilna ravnanja svojih staršev in razviti sočutje do sebe, ko so, ko so bili otroci, starši z njimi slabo ravnali (tudi zgolj z ignoranco njihovih čustev in potreb). Le tako bi postali bolj blagi in manj zahtevni do samih sebe. Ko bi sprejeli svoja čustva kot del svoje človeškosti in se nehali mučiti s previsokimi pričakovanji do sebe in otroka, bi lahko odprli pot kvalitetnemu izboljšanju odnosa s svojim otrokom in ga naredili manj stresnega. Potopoma bi se lahko približali tistemu kar bi moralo biti temelj odnosov med otroki in starši: pristna človeška bližina in globoka medsebojna naklonjenost in spoštovanje. Niso čustva tista, ki nam povzročajo probleme, kot radi mislimo, probleme nam povzroča zanikanje, da jih sploh imamo.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
25
Lara Arh
0
Apr 09, 2015
Sama pa menim, da je včasih šok potreben, da se mental osvobodi trenutne zanke, v katero se je bil pustil ujeti. Ne zagovarjam udarcev, nikakor ne. Vendar obstajajo situacije, ki pripeljejo otroke do tega, da so samim sebi tudi nevarni (običajno tam, kjer je vzgojni razkroj prisoten v družini). Potrebno bi bilo čimprej izpreči iz takšnih okoliščin, a se vedno ne da. Otroci to občutijo in reflektirajo na način, ki je resnično srhljiv. Tako da same sebe izpostavljajo resnično največjim nevarnostim. Ko otrok - 4 leta star, izpusti tvojo roko, da bi se zazibal nad konkretnim breznom in praznino pod njem. In tega ne počne enkrat, temveč to objame kot svoj rešitveni vzorec in ko mu del njegove okolice prigovarja, kako krasna so nebesa in si sam raztolmači, v iskanju lastnih produktivnih rešitev, kako fino bi se bilo znajti v njih... Ja, morala sem ga 1x udariti po riti. Ker je šele šok terapija pripomogla k temu, da me je poslušal in sva se lahko nato pogovarjala.

Kaj narediti s tistimi otroki, ki so žrtev nadvse permisivne vzgoje? Ki se počutijo kot vladarji lastnega sveta in učitelje strašijo z odvetniki? O ne, ne bom ga božala. In se tudi ne v nedogled pogovarjala z nekom, ki je žrtev lastnih napak prepričanj.

Strategij je veliko in povsem utemeljeno je, da preizkusimo vse po vrsti. Bomo vsaj vedeli, da smo preizkusili čisto vse. Vendar pa opazuj reakcije. Pozoren bodi nanje. Vsekakor tepež ne sme postati prvinsko zdravilo (šok terapija).

Kaj pa živali? Mati tudi močneje ugrizne svojega mladiča, da mu nakaže lastne meje... Ah kje, mi si ne smemo dovoliti biti živalski, makar bi s tem sproducirali Hitlerje (to je zgolj prispodoba)... Nobena skrajnost dobro ne dene. NOBENA.
#25
Anny Di
0
Aug 15, 2014
no, ona me potem ni....me je mami ene parkrat po rit. Ampak ne hudo.....
#24
Anny Di
0
Aug 15, 2014
Moj pokojni fotr- tko sva bila zmenjena da ga kličem (nisem ga pa smela Silvo, ker potem sem bla pa smrkla ;)- je imel preprosto logiko. Ker je močnejši se nikoli ne znaša nad OTROKI, ŽENSKAMI in ŽIVALMI.
In res me je le enkrat klofnil. Ponavadi je, ko sem v nedogled jezikala...., v bistvu sem pa želela biti le slišana, ok včasih sem mogoče tudi "bluzila" , strgnil roko in potem ko je šla proti meni, ustavil in se me ni dotaknil. In prav spomnim se, ko je enkrat matki zravn reku : ti jo dej, js je ne morem :)
#23
Vlatka Kozlovič
1
Jun 25, 2014
Zvone,

moj zadnji post o sužensjtvu, je prav to.

Hvala za obširno objavo. Imaš popolnoma prav!
#22
zvone krušič
0
Jun 24, 2014
Ja, Vlatka, tako je...Tepež (vzgojni) je le eden od načinov kako z nekom ravnaš. Če je prisoten tepež med odraslima partnerjema, kjer je moški pomavadi močnejejši in rešuje konflikte s partnerico s telesno močjo, si lahko mislimo kakšno je bistvo tega odnosa. Pravica je na strani močnejšega.

In če menimo, da je tepež v karšnikoli obliki, sestavni del vzgoje, otroku dajemo sporočilo, da je pravica na strani močnejšega, da ima močnejši pravico, da uveljavi in vsili svojo moč.

Glede na to kaj se nam trenutno dogaja v družbi, ko je postalo normalno, da nekdo, ki ima malo več družbene moči, ki ima trenutno vodstven položaj, ko se dogajajo zlorabe moči vseh vrst , se meni sploh ne zdi čudno, da se vse to dogaja in da je narod to dopustil. Odgovor se skriva v družinah v katerih smo živeli ko smo bili otroci...Kot si rekla Vlatka: naučili smo se "dobivati po grbi" in biti pri tem tiho...

Taka vzgoja ne razvija svobodnih ljudi, temveč hlapce..Že Cankar je govoril: "Hlapci za hlapce rojeni.."...
#21
Vlatka Kozlovič
1
Jun 23, 2014
Zvone,

jaz kot otrok nisem bila nikoli tepena. (Niti kasneje!)

Sem pa poznala družine, kjer so starši tepli otroke, jih zapirali, jim niso dovolili izhoda kot kazen...., in to je res grozno.

Grozno za otroka, a tak otrok se nauči dobivati po grbi in kot praviš, se to res vidi že v vrtcu....
#20
zvone krušič
1
Jun 23, 2014
Ana ja, odrasli bodo potrebovali še kar nekaj časa, da se bodo znebili slabe vzgojne dediščine preteklosti, ki je uporavljala nasilne metode nad otroki, ne le telesno kaznovanje. Še vedno ni ravno veliko ljudi, ki bi kritično presodili lastna ponotranjena prepričanja glede vzgoje otrok, sploh kar se tiče nasilinih metod. Takih, kot je Vlatka so redki...

Seveda pa se bodo morali starši zavestno učiti bolj zdravih, produktivnih, ljubečih načinov s katerimi bodo vzgajali svoje otroke. Vendar jih v to ne more nihče prisliti, tega si morajo najprej sami želeti. Takih pa ni prav veliko, jih je pa vedno več.

Ja, sama si videla kako lahko otroka umiriš ne da bi ga prej okregala ali focnila...jam, tako se začne razumevanje otroka in njegovih potreb...hvala za odziv..
#19
Ana Kos
0
Jun 21, 2014
Veš, Zvone, meni se zdi, da so včasih otroci sitni, ker so utrujeni. Namesto, da bi se umirili, razgrajajo, čeprav s "poslednjimi" močmi.
Meni se je zgodilo, da sem nekoga, ki je kar naprej nekaj razgrajal, jaz sem pa ravno pravljico pripovedovala, potegnila v naročje ... stisnil se je k meni in - zaspal! :)
#18
zvone krušič
1
Jun 20, 2014
Ana, seveda razumem, da otrok zna človeka ZELO razjeziti. Čisto naravno...Lahko ti še enkrat rečem le to, da sem ko sem tri leta delal z majhnimi otroci v nekem vrtcu v Ljubljani, sem tam videl, da so bili tisti otroci, ki so najbolj "prosili" za udarce ali bili moteči ali zoprni ali težki, itd., tisti, ki so imeli doma vzgojo z udarci. Pri toplih, ljubečih starših, kjer ni bilo tepeža so bili otroci 100% prijetnejši...

Še veliko bo vode preteklo, da se bo v naših umih in srcih, splošnih prepričanjih, kaj spremenilo...Nismo navajeni ravnati s svojimi čustvi, jezo, iz svojih družin nimamo izkušnej nenasilne komunikacije, bilo je nasiljev različnih oblikah, tudi duševno in čustveno, prikrito...itd..

Jaz s takimi otroki trenuntn, ki bi me spravljali v bes, nimam stika, moja hčerkica, ki ima pa 8 let pa me nikoli, res nikoli ni spravila v skušnjavo, da bi jo udaril. To bi si težko oprostil...pa tudi vedno ne uboga, saj tega niti ne pričakujem...

KO se odrečeš nasilju pri vzgajanju, je potrrebno veliko več ustvarjalnih načinov pri komunikaciji, več zavestnega ukrpeanja, budnosti, potrpežljivosti, itd. Nenasilni odnosi z otrokom omogočajo odraslemu nejgov lastni osebnostni razvoj..in tako ne bo ostal neumen in čustveno otopel, kot pravi Ellen Key..

#17
Vlatka Kozlovič
1
Jun 20, 2014
Zvone,

hvala.

Nimam očutka, res je, pa si kar dovolim. Je to moje poslanstvo? Povej mi raje, kako naj se tega znebim? In ali se je smiselno tega znebiti? Očitno sem zato na svetu, da se lahko tudi to dogaja - meni.

Ja, prav zato, kot sam praviš: verjamem v dobro. Naivna sem do konca. To mi je v krvi. A vem, dobro se vrača z dobrim.

#16
Ana Kos
1
Jun 19, 2014
Zvone, jaz sem proti eni čez rit, vendar poznam občutek, da bi morda ena čez rit koga streznila.
Kljub vsemu tega ne počnem ... se pa znajdem včasih v položaju, ko razmišljam, kako ustaviti kakšno vedenje, ki absolutno ni dopustno.
Ja, ljubezen do otroka, imeti ga rad. Vem. Iščem vedno znova nove poti ...
#15
zvone krušič
0
Jun 19, 2014
Vlatka, to zmorejo velike duše....Žal mi je, da imaš občutek, da te ljudje izkoriščajo...Bi pa tudi sam rad bolj verjel v ljudi...pa sem tudi jaz zadnja leta izgubil precej vere vanje...zato te razumem..ampak dobrota obstaja in žvi....v to ne morem nehati verjeti..
#14
Vlatka Kozlovič
1
Jun 19, 2014
Zvone,

jaz, ko spoznam, potrdim ali zanikam.

Spoznala sem, da imaš prav.

Ja, imam zlato srce, to mi ljudje velikokrat rečejo. A kaj mi pomaga, če si dovolim, da me nekateri izkoriščajo - prav na račun tega?

Hvala tebi.

P.S.

Povej mi, kako naj se tega rešim?
#13
zvone krušič
0
Jun 18, 2014
Vlatka, si ena redkih oseb, ljudi, ki mi je pritrdila in nekaj spoznala..vešč mi je,če se ljudje znamo spreminjati in se razvijati...in ti si toliko oprta,da se znaš...

...pa še nekaj, imaš zlato srce...,to je največ..

hvala ti
#12
Vlatka Kozlovič
0
Jun 18, 2014
Zvone,

hvala tebi.

Se strinjam s tabo.

Se dogaja nasilje kot izgovor vzgoji, imaš prav.
#11
zvone krušič
0
Jun 17, 2014
Hvala za odzive...Vlatka ti si lepo pokazal kako so prepričanja glede vzgojnega tepeža globoko v nas. In se jih ni lahko znebiti. Mora človek kar malo globje povrtati po sebi in razmisliti, da lahko uvidi nemiselnost npr. razlikovanja med telesnim nasiljem in telesnim kaznovanjem.., nasiljem pod izgovori vzgoje..Hvala Vlatka..

Pa tudi tvoji vpisi Sonja mi bodo dali veliko nove snovi za pisanje. Ti pač zagovarjaš splošno družbeno mnenje, ti si bolj normalna v tem smsilu kot jaz. Jaz sem odkril licemerje v tem družbenem prepričanju, da je telesno kaznovanje koristni del vzgoje, in da to ni nasilje. Pa sem zato bela vrana...

Zakaj pišem ravno o otrocih? Dobro vprašanje. 1. zato, ker je splošnem mnenju edino še otroke dovoljeno tepsti (iz vzgojnih razlogov). Tepsti otroka je "vzgoja", tepsti odraslega je "napad" (lahko ga tožiš), tepsti žival pa je "krutost"...ima to kak smisel? Polge tega so otroci najbolj ranljiva populacija in družba skrajno hinavsko dovoljuje nad njimi telesno nasilje, sploh slovenska družba...

2. Mislim, da je nasilje, ki se dogaja v družbi v veliki meri posledica samoumevnosti nasilja nad otroki. Otroci, ki se jih telesno ne kaznuje in sploh čim manj kaznuje, ki imajo sočutne starše, veliko topline, nežnosti, razumevanja njihovih potreb, sprejemanja, čustvene podpore, itd.. NE BODO NASILNI DO LJUDI in ne do svojih lastnih otrok in tudi ne do svojih ostarelih staršev. Nasilni bodo le tisti, ki so sami okusili nasilje...100%.

3. Ja, Sonja, prav imaš: nismo navajeni nenasilnih interakcijj v odnosih. Nabajeni smo naslja v različnih oblikah, ne le telesnega. poniževanja, sramotenja, zbadanja, besendega nasilja, duševnega nasilja, čustvenega nasilja, spolnega nasilja, ekonomskega nasilja....Najbolj so izpostvaljeni otroci. Policija obravnava od 5000 do 6000 prijav nasilja v družini. Je to čudno?

Obstaja rešitev, da se postopno rešimo slabe in nasilne dediščine svojih prednikov. Imenuje se : KOMUNIKACIJA. Nenasilna komunikacija, reševanje konflikotv brez poražencev, reševanje konflikotv po metodi "zmagam zmagaš", itd. Seveda obstajajo resnično ljubeči odnosi, seveda obstajajo nenasilni odnosi, seveda obstaja zdrava, nenasilna komunikacija, le da ti Sopnja nimaš izkušnej z njimi...od otroštva naprej..tudi jaz ne....pa je kljub temu mogoče marsikaj spremeniti in se prebuditi. Da nebi več prenašal teh nasilnih vzorcev naprej na svoje otroke. Dejstvo pa je nekaj: kadar tepeš ne ljubiš. Takrat sovražiš.

To je temeljno spoznanje, ki pomaga, da se postopno odlepimo od samoprevar in laži.
#10
Vlatka Kozlovič
1
Jun 17, 2014
Prebrala, se strinjam.

In tista, ena čez rit, ki sem jo zagovarjala, imaš prav, je nepotrebna!

(No. mogoče pa si ne bova navzkriž....)
#9
Vlatka Kozlovič
1
Jun 17, 2014
Zvone,

bom najprej napisala komentar na naslov, potem bom brala. (Da si spet ne prideva navzkriž..)

Pa boš povedal svoje mnenje, okej?

Če ljubiš, ne tepeš! Ne moreš tepsti nekoga, ki ga ljubiš.
(Naj bi bilo, po moje.)

A nekateri vztrajno trdijo, da ljubijo, pa tepejo. Je to res ljubezen? Ni!

V to sem 100% prepričana.

Si mislim, da tepejo tisti, ki so v sebi nemočni in želijo, da obvlada njihovo mnenje.

Čista ljubezen je brezpogojna in brez tepeža.



#8
Sonja
0
Jun 16, 2014
ah ja no ... nasilje je tudi povzdignjen glas, grozeč pogled, sedenje v kotu, itd. nasilje je tudi Kazenski zakonik, mar ne? namesto, da govoriš o načinih vzgoje, vedno samo eno in ist ponavljaš ... nobenega nasilja. zakaj pa se potem država poslužuje nasilja? zakaj ne posplošiš svoje pisanje ne celotno družbo? predvidevam, da je to tudi zate pretrd oreh.
#7
zvone krušič
0
Jun 16, 2014
Sonja, ja saj to je tudi eno do spošnih prepriačanj, ki jih ima velika večina: Ne odobravam pretepanja. Sem proti nasilju nad otroki, AMPAK ena ali dve po riti ali klofuta, pa ni nasilje". To je klasika..

Dejstvo je,da je vsak udarec nasilje..

največja škoda, ki jo delajo zagovirniki telesnega kaznovanja (nasilja) nad otroki je, da poskušajo svojo nasilno ravnanje opravičiti z razlikovanjem med telesnim nasiljem in telesnim kazovanjem..Že videno..zelo pogosto..klasika

bom o tem še veeeeliiikooo pisal...

Ljudje, ki so dosledno proti nasilju nad otroki so pri nas neverjetno redki....prava redka dragocenost..iščeš jih lahko z lupo..
#6
Pokaži več komentarjev
zvone krušič
zvone krušič
Objavil/a 2014-06-13 09:44:07 (Jun 13, 2014)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
ZAKON PRIVLAČNOSTI IN SLOVENSKA KOŠARKA
ZVESTOBA HITLERJU, RESNIČNA ZVESTOBA DO GROBA
ENAKOPRAVNOST JE PRAVICA VSAKEGA IN VSEH
KJE SO MEJE SVOBODE?
KDO ALI KAJ UBIJA USTVARJALNOST OTROK?(2)
UDARI ME IN LJUBI ME
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
april 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj