ALI ŠOLA UBIJA USTVARJALNOST?(1)

Oddajzvone krušič, dne 2014-04-27 ob 19:50:36

»Pravite, da nikoli niste hodili v šolo? Pa ste vseeno neumni, kot noč« (francoski rek)

Ko v zadnjem času berem o ubijanju ustvarjalnosti v šoli, se sprašujem koga v Sloveniji  ustvarjalnost otrok sploh zanima. Tisto kar naša pedagoška stroka trenutno počne in kar si v večini želijo naši starši (ponovno zniževanje meje številčnega ocenjevanja, vpisovanje otrok v  šolo pri šestih letih,  množica testov in nalog že v četrtem razredu, tekmovanja vseh vrst že v prvem razredu osnovne šole, itd.), je vse skupaj daleč od kakšne poti v otrokovo ustvarjalnost. Tudi starši, ne le učitelji, se zanimajo predvsem za ocene, rezultate in točke otrok, kar pomeni, da mnoge njihov otrok zanima le v kontekstu strorilnosti in ne ustvarjalnosti. Že pred leti je naš priznani psiholog, Peter Praper, napisal, da »aktivnost in ambicioznost nista isto, kot izvirnost in ustvarjalnost«.Očitno je v tem smislu marsikoga prebudil in izzval film Abeceda (pri nas v kinu Dvor), da so množice začele razmišljati kaj sploh ustvarjalnost je (in da je v naši šoli ni). Režiser filma je udaril z izjavo, da »je 98% otrok naravno nadarjenih, na koncu šolanja takih le še 2%«. Potemtakem nas nekdo očitno farba, da je le peščica izbranih saj smo očitno izbrani takorekoč vsi, le da tega ne vemo. Če se sprašujemo ali šola ubija ustvarjalnost se ne moremo izgoniti vprašanju ali družba, kot celota ubija ustvarjalnost. To isto vprašanje torej velja tudi za družino in vrtec. Koliko slovenskih staršev je sploh sposobno dojeti in sprejeti to kar je v intervjuju (Objektiv, 26.4.2014)povedal nemški specialni pedagog Niklas Gidion, da se v svobodni demokratični šoli Kapriole v Freiburgu (deluje že 25 let), kjer poučuje, otroci in mladostniki učijo le takrat ko sami hočejo in le tisto kar jih v resnici zanima? Koliko jih je sposobno sprejeti njegove besede, da sta lenarjanje in dolgočasje pri njih cenjeni zaposlitvi? Tista peščica, ki to razume gotovo razume kaj ustvarjalnost sploh je in si jo resnično želijo za svoje otroke.

Gornji francoski rek je švedska pedagoginja, Ellen Key, zapisala že leta 1908 v svoji znameniti knjigi Stoletje otroka in kaže na to, da so pronicljivejši evropski umi že pred stoletjem in več, dvomili v ustreznost in koristnost takratne šole ko gre za razvojne potrebe otrok, ne le ko gre za ustvarjalnost. Ta dvom ni nič novega saj je kritika šole obstajala že pri pedagogih humanizma in kasneje razsvetljenstva pred več, kot dvestopetdestimi leti (Komensky, Locke, Pestalozzi, Rousseau, Montagne, Salzman, Basedov, Frobl, Lessing, Spencer, itd.).Ko Keyeva v knjigi citira filozofa Montaignea je ogorčena ob misli, da »so šole zapori. V šole ne spadajo šibe, temveč razcvetele veje...Šole so postale mesta izpolnjena z obtožbami zlorabljenih otrok, namesto mesta kjer se z veseljem biva..«. Pisala je tudi o »kolektivnem poneumljanju otrok v šolah in vrtcih«. Že Montaigne je menil, da je prava vrlina lahkotna, koristna in zabavna. Verjel je v koristnost zdravega uživanja v življenju in ni prenesel, da se otroke muči z delom in se jih poneumlja z znanji (bil pa je tudi ostro proti pomehkuženosti).Keyeva je verjela, da bo 20. stoletje spravilo v življenje vse pozitivne misli in prizadevanja pedagogov in filozofov humanizma in razsvetljenstva in prineslo otrokom tiste pravice, ki si jih zaslužijo in jim po naravnih zakonih pripadajo.  Prepričana je bila, da bodo »odrasli končno dojeli otroka« in sami ohranili otroško preprostost. Danes, ko smo že v 21.stoletju (vmes sta bili dve krvavi svetovni vojni), lahko ugotavljamo, če je temu res tako. Marsikaj se je spremenilo v pozitivno smer, veliko preveč pa se še vedno ni spremenilo v glavah (in srcih) ljudi, kar govori v prid temu, da so oblike slabega ravnanja z otroki, izredno globoko zasidrane v kolektivnem nezavednem, ter živijo naprej, kot del tradicionalne kulture, zato jih žal še danes pogosto dojemamo, kot samoumevne.

ŠOLA JE LE OGLEDALO DRUŽBE

Dejstvo je, da je šola vedno bila in je še, le ogledalo družbe, kar pomeni, da je vrednostna naravnanost  (vrednote in norme)javne (državne) šole, vedno pogojena s temeljno kulturo družbe, temeljno družbeno naravnanostjo v kateri šola deluje. Če se torej sprašujemo ali šola o(ne)mogoča pogoje za razvoj otrokove ustvarjalnosti, se moremo naprej vprašati: ali družba o(ne)mogoča pogoje za uveljavitev ustvarjalnih potencialov ljudi nasploh. V kakšni družbi pravzaprav živimo? Ali lahko sploh govorimo ustvarjalnosti, kot najbolj plemeniti človeški generični lastnosti, ko smo v zadnjih petih do desetih letih, priča vedno večji družbeni nepravičnosti  in razslojenosti , egoizmu, tajkunskemu pohlepu, zlorabam in parazitskemu odnosu peščice do javnega dobrega? In ko imamo na drugi strani množice brezpravnih ljudi, povečevanje revščine, pomanjkanje pravnega in socialnega varstva. Kakšni so lahko pogoji za ustvarjalnost v družbi, kjer se ljudem jemlje temeljno ustavno pravico do dela, do pravičnega plačila in s tem celo do dostojnega življenja? Kako je z ustvarjalnostjo v družbi, kjer se pogojujejo neodtujljive človekove, z ustavo zagotovljene pravice (sploh do osebnega dostojanstva), tako, da morajo ljudje trpeti raznovrstna, samoumevna poniževanja, tudi trpinčenja na delovnem mestu,  da sploh lahko preživijo, kar pomeni, da obdržijo službo? Kakšni so ti pogoji v družbi ob radiklanem zmanjševanju svobode in ponovnemu oživljanju prisile, različnih nedemokratičnih, avtokratskih oblik vodenja v javnih ustanovah? Ali se ni malo groteskno v takšni družbi pogovarjati o ustvarjalni šoli? Kar se odnosa do vzgoje otrok in otroštva nasploh tiče, glede na splošno stanje v družbi, niti malo ni presenetljivo, da se ponovno glofiricirajo avtokratski načini vodenja in dela z otroki in da se celo javno, brez zadržkov skuša legalizirati telesno kaznovanje otrok v družini.

Sicer pa tudi jedro kulture slovenske družbe že stoletja določajo značilnosti, ki niso ravno v prid ustvarjalnosti, kot svobodni človekovi dejavnosti. Ustvarjalnost je namreč lahko doma le tam kjer ni prisilnega dela.Prva taka značilnost je storilnost, ki v marsikaterem pogledu meji na delaholizem.Pretirano obremenjevanje ljudi z od zunaj postavljenimi delovnimi obveznostmi, spreminjanje ljudi v delovne živali, ter opravljanje mehaničnih, avtomatiziranih del, ki bi jih lahko opravili tudi roboti, računalniki ali tekoči trak, zagotovo ne dela srečnih in zadovoljnih ljudi, temveč  izčrpane in bolne. V štric s storilnostjo gre še prevladujoča tekmovalnost, selektivnost, represivnost, intelektualizem .To so značilnosti, ki ustvarjajo človeka množice, kot bi rekla Ellen Key in bi ji pritrdil Erich Fromm, človeka brez resnične individualnosti, ki ima nalogo biti le del družbenega kolesja, v katerem je treba biti suženj od zunaj postavljenim tržnimin korporacijskim ciljem, ne pa izhajati iz lastnih potencialov, interesov in želja. Gre za popolno odsotnost pogojev za realizacijo svobode, ki izhaja iz notranje motivacije, brez katere ustvarjalnosti ne more biti. Na začetku novega tisočletja se torej soočamo s paradoksalno in z razumom skregano logiko, da se kljub neslutenemu razvoju avtomatizacije in kibernetike, namesto več svobode, soočamo z več prisile in zasužnjevanjem ljudi, manj kvalitetnim bivanjem in zakrnelo ustvarjalnostjo.

Pri raziskovanju temeljnih kulturnih pogojev za (ne)realizacijo ustvarjalnosti  v naši družbi, je odgovore mogoče iskati v mislih priznanega slovenskega psihologa in psihoterapevta dr. Petra Praperja, kot jih je izrazil v svoji knjigi Tako majhen pa že nervozen (1995). Njegovo stališče je bilo, že dvajset let nazaj (ko smo še živeli v neprimerno boljših pogojih, kot danes), da se odrasli ne znamo več igrati in da je vse preveč dela. Menil je, da je na žalost naše delo oropano kreativnosti, ker  smo v sebi zatrli otroško kreativnost. Raziskave žal kažejo, da smo odrasli v zahodnih kulturah izgubili kontakt z domišljijsko igro. Stik z otrokom še nekako vzpostavljamo preko igranja iger s pravili, igrati se z otrokom domišljijsko pa nam je tako tuje, da je v dvajsetem stoletju nastal gobok prepad med svetom otrok in svetom odraslih.

USTVARJALNOT SE ZAČNE V VRTCU

Ustvarjalnost ni značilna le za umetniško ustvarjanje, kot radi mislimo (likovna, glasbena, plesna, literarna, dramska ustvarjalnost). Ustvarjalni smo lahko tudi v produktivnem odnosu do življenja, pri reševanju problemov, medosebnih konfliktov, pri pogovoru, mišljenju, itd.Omenil bi dve ključni lastnosti, ki sta sine qua non ustvarjalnosti, pa se v državni šoli ne počutita doma:-notranja motivacija in divergentost mišljenja. Na kratko prvo pomeni izhajanje iz otrokovih resničnih potreb, želja in interesov. V svobodni demokratični šoli v Freiburgu si učitelji od vsega začetka prizadevajo, da bi pri otrocih razvili odovornost in zaupanje, da sami vedo kaj jih zanima. To zahteva od učiteljev neomajno zaupanje v otroka in sposobnosti, da se vzdržijo želje, da bi otrokom dajali predloge in jih v karkoli silili. Divergentno mišljenje pa za razliko od konvergenrnega, kjer je možna samo ena rešitev (npr. pri matematiki), omogoča otrokom iskanje drugačnih, različnih, nenavadnih in nekonvencionalnih rešitev pri reševanju problemov. To je temelj vsake ustvarjalnosti: biti drugačen in različen, individualen. Ta način omogoča otrokom tudi "svobodo do napak", kar pomeni, da se ne bojijo napačnih rešitev, in se t.i. "napake" slavijo, kot najkoristnejši dejavnik učenja. Kako drugačen pristop kot v državni šoli! Sploh če še dodamo, da omenjena šola iz Freiburga ne pozna ocenjevanja in izpraševanja.

Zgodnje otroštvo je izvor kreativnosti in nič ne more pozneje nadomestiti posledic zamujenih let v zgodnjem otroštvu, ki niso preživeta v obilju brezskrbne, proste domišljiske igrivosti. Pa ne le to: Praper, kot psihoterapevt, omenja odrasle paciente, ki so imeli resne psihične in osebnostne motnje, ker so jim v otroštvu onemogočali prosto domišljsko igro. Praper sicer kritizira pomanjkanje igrivosti  in domišljije pri delu, ki ga opravljajo odrasli, zaradi prevelike mehanizacije dela in storilnosti, in je prepričan, da je družba kot celota (svet odraslih) naravnana proti ustvarjalnosti. Po njegovem je naše delo oropano kreativnosti, ker smo v sebi zatrli otroško kreativnost, kar negativno vpliva na duševno zdravje in ravnovesje odraslih, saj je prepričan, da tisti, ki najdejo stik z domišljijsko igro otrok, tako najdejo tudi stik z lastnim nezavednim, otroštvom in lastno kreativnostjo.

 Še večja težava pa je, da se danes tudi otroci vedno manj prosto domišljijsko igrajo, vedno več  pasivno sedijo pred televizorji in računalniki, ali pa se jim prezgodaj vsiljujejo razne obilke tekmovalnih iger. Vse to je strup za kreativnost, ki se pri predšolskih otrokih in kasneje, lahko v polnem sijaju pokaže le v svobodni (prosti) domišljjski igri. Niso le waldorfski pedagogi tisti, ki svarijo in se najbolj zavedajo , da je splošna nemirnost, že kar »zdivjanost« mnogih današnjih otrok, v največji meri posledica pomanjkanja prostega domišljijskega igranja, ki samo po sebi deluje na otroka pomirjujoče in terapevtsko. Očtino je, da večina odraslih ne ve kakšne pogoje potrebuje otrok, da se lahko potopi v prosto igranje.To je presenetljivo v času ko vse več  vemo kako je igra pomembna, saj še nikoli v zgodovini ni bilo toliko praktičnih in teoretičnih raziskav o igri in toliko napisanega o pomembnosti proste domišljijske igre za razvoj otrokove osebnosti, kot v zadnjih šestdestetih letih. Otroci se danes vse manj igrajo in premalo ljudi se zaveda kako je to za otroke škodljivo. Rudolf Steiner, ustanovitelj waldorfkse pedagogike,  je pred skoraj sto leti natančno poznal vrednost proste domišljijske igre za otrokov razvoj, torej v času ko še ni bilo otroške in razvojne psihologije kot znanosti, sploh pa nobenih raziskav o pomembnosti igre. Ironija je, da smo danes, ob vseh neštetih teoretskih spoznanjih o vrednosti prste igre, priča njenemu izginjanju.

SVOBODA IN ODSOTNOST STRAHU:NUJEN POGOJ USTVARJALNOSTI

Prisila in strah sta strup za ustvarjalnost. Ni je mogoče doseči z dekreti, predpisi, programi, načrti, ocenami, ukazi z vrha navzdol, itd., če je ne premore duša učitelja, ki dela z otroki. Za ustvarjalnost je namreč potrebno (poleg miru in tišine)obilje svobode; svobode misli, svobode izražanja, svobode od vsemogočih iracionalnih nujnosti in nepotrebne navlake (miselne in predmetne), ki jih vsiljujemo otrokom , se jih držimo kot pijanec plota in mislimo, da brez njih pri vzgoji in pouku ne moremo. Še posebej pomembna pri tem je otrokova svoboda pred vmešanjem odraslega v otrokovo igro. Potrebna je tudi svoboda od pretiranih delovnih obveznosti in nalog saj si je za ustvarjalnost treba vzeti čas za sanjarjenje. Pri ustvarjalnosti ni »pravilnih« rešitev in odogvorov, so le različni. Otrok je že po svoji naravi ustvarjalen, zato ustvarjalnosti ni potrebno razvijati, treba jo je le dopustiti.Dogaja se pa ravno obratno, kot nekje piše dr. Norbert Jauševec: najprej uničimo naravno ustvarjalnost pri otrocih, potem jo pa želimo spet obuditi  od mrtvih na umetne načine. Pred kratkim je umrla svetovno znana pisateljica Sue Townsend, umetniška mati priljubljenega Jadrana Krta. Osnovna šola ni bila zanjo le ovira za ustvarjalnost, temveč tudi kraj, kjer je duševno trpela zaradi krutih vzgojnih ukrepov učiteljice, ki je uporabljala tudi telesno kaznovanje. Brati se je naučila komaj pri osmih letih, pri petnajstih je dokončno zapustila šolo in poprijela za vsako delo. V njej je gorela strast do pisane besede, zato je požirala klasike in pri 14 letih tudi sama začela na skrivaj pisati. Če bi nadaljevala s šolo bi ta njena strast nekje na poti zamrla, tako pa je zavzela literarni svet.

 Znani, slovenski izumitelj, ki je leta 1914 dopolnil že petindevedsetet let Peter Florjančič ( še vedno ustvarja, se preživlja s tem in nima državne penzije), ki je zaradi svojih izumov postal milijonar (večino življenja je preživel v tujini, največ v Monte Carlu, kjer se je družil s svetovno družbeno smetano in kronanimi glavami) je v avtobigrafski knjigi, Skok v Smetano, zapisal, da je pogosto mahanje s prisilo ocen v šolah, ter ukazovanje z vrhov oblasti o nujnosti spodbujanja ustvarjalnosti, čemur sledi hierarhično lajanje te zapovedi vsem podrejenim, jalovo početje, ki ne pozna preproste resnice: otrok, tudi tisti v nas ko smo že odrasli, se mora predvsem sproščeno igrati, v božanski igri odkrivanja vseh možnosti sveta. Krč in strahovladje ne prinašata nič novega in boljšega. Florjančič v menjeni knjigi trdi, da je bodočnost v resničnem uspehu neustrahovane družbe. Strah pred svobodno sproščeno igro je neupravičen zato je ustvarjalnost v vzdušju strahu in selektivnega ocenjevanja, nemogoča. Če bi gospoda Petra z Bleda, vprašali kako to, da je bil v življenju tako izjemno ustvarjalen, bi odgovoril z enim stavkom: »Zato ker sem se v otroštvu veliko svobodno domišljisko igral«. Nikjer v knjigi pa ni omenil,da zato, ker je hodil v šolo in se pridno učil. Šole zaradi pretirane resnosti, pomanjkanja zabave in ustrahovanjem otrok, sploh ni maral in mu pri njegovem nadvse bogatem, ustvarjalnem, srečnem, zabavnem in svetovljanskem življenju, ni pomagala. Pisati, brati in računati, kar je osnovna naloga šole, bi ga lahko naučila tudi mati doma.

Iz povedanega bi lahko zaključili, da ustvarjalnost lahko resnično realizirajo le alternativni pedagoški koncepti, ki se distancirajo od splošne družbene naravnanosti (storilnosti, tekmovalnosti in selektivnosti), torej zmorejo biti nekomformistični. To pomeni, da so v centru zanimanja vzgojiteljev, učiteljev in staršev, predvsem otrokovi interesi, želje in potenciali in ne zunanje družbene zahteve in pričakovanja. Ni naključje, da imajo šole, kjer je doma ustvarjalnost, naziv »svobodna«, svobodna demokratična šola Freiburg, svobodna šola Summerhill, svobodne Waldorfske šole, itd. 

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
11
zvone krušič
0
Jun 01, 2014
"Zame obstajata samo daa koncpta: "KONCEPT STRAHU in KONCEPT LJUBEZNI". In če smo doslej živeli s konceptom strahu, je skrajni čas, da to spremenimo" (Pablo Pineda Ferzer, prvi Evropejec z Downovim sindromom, ki je diplomiral na univerzi. Protagonist filma: Jaz bi tudi).

Koncept strahu se kaže v naših ponotranjenih napačnih prepričanjih, ki samoumevno omejujejo svobodne možnosti in potenciale otrok (ljudi) in je tako globoko zažrt v družbene pore vzgoje in pouka, družino, vrtec in šolo, da se ga sploh ne zavedamo.
Deluje pa razdiralno....brez dvoma...

Večina nas nima blage veze, nimamo pojma kaj so resnično ljubeči odnosi med odraslimi in otroki, temelja "koncepta ljubezni".., brez katarega ni resnične ustvrajalnosti.

Še noben znan izumitelj ali svetovno znan ustvarjalec, umetnik ali zananstvenik, ni razvil svoje ustvrajalnosti pod vplivom biča, kritike in prisile. Morda le v primeru, če je šlo za upor proti nasilju, ki ga je doživljal v otroštvu s strani sveta odraslih..
#11
zvone krušič
0
May 14, 2014
"Če bomo v šolah ustvarili prave pogoje, če bomo cenili vsakega učenca takšnega, kot je in tako, kot je treba, bomo priča RAZCVETU"

(sir Ken Robinson, strokovnjak na področju izobraževanja)
#10
zvone krušič
0
May 09, 2014
meni je že ideja, da se je mogoče razviti brez uradne šole, vir navdušenja...o šoli nimam dobrega mnenja, saj sem tudi pisal o tem, npr: "Scool Suks"
#9
Ana Kos
0
May 09, 2014
Oj, določeni deli - o poslovnežih - meni niso nič blizu ... Res je, da če grem jaz v kino, ko grem res malokrat, imam najraje "zgodbo".
Tukaj gre za nekakšno naniznako, polno enih delčkov različnih delčkov je skupaj spravljenih, dogaja se tuka j in tam in spoet tukaj in še kje drugje ... Recimo, da jaz osebno nisem strašno navdušena, mi pa predstavlja nekaj izzivov. ....
Kot npr. ali se in na kakšen način se more otroka dobro usposobiti za življenje v sodobnem svetu brez uradne šole?
Ali pa tisto z dojenčki. Meni se ni zdel poskus dovolj dodelan.
Mislim, da so morda otroci izbrali lik, ki je bil tople barve (rumen) in ne tistega hladnega (modrega) - zaradi barve same, ne pa zato, ker je rumen pomagal rdečemu, medtem ko je modri odrival rdečega.
Težko si mislim, da bi dojenčki iz tistih treh likov res razbrali kaj več. Poleg tega so bili različnih oblik.
Po moje bi morali narediti več primerjav.

Če boš film videl, bom pa vesela, če boš poročal o svojih vtisih.
#8
zvone krušič
0
May 09, 2014
Ana, hvala. Zanimalo me je ali te film navdušil in verjetno o tem nebi pisala, če te nebi.

Filma še nisem uspel videti, pa nič zato...saj se mi zdi, da vse kar bom videl že nosim v sebi..

Sem šel še enkrat pogledat tvoj članek. Sem hvaležen zanj, ker je zame dragocen vir informacij s filma Abeceda..Ker bom še napisal nekaj nadaljevanj na tem o ustvarjalnost, ki me od nekdaj zanima..tudi ko sem še predaval študentom na predšolski vzgoji na Pedagoški fakulteti v Mariboru..

hvala
#7
Ana Kos
1
May 08, 2014
meni je dal misliti ... saj sem napisala na blog svoje razmišljanje ...
skupaj smo šli gledat štirje, moj mož, hčerka in ena njena sošolka - torej dve dekleti s predšolske vzgoje. Vsem je bil film všeč. Puncama, ki študirata predšolsko vzg., je bilo všeč - in to je meni pomenilo!
Meni posebno ostaja v spominu to, kako dojenčki izbirajo neke like, po čemer sklepajo, da se dojenček - neomadeževano bitje - zavzema za nenasilje.
In tisto, da nek fant v sodobnem času v sodobni Evropi sploh ni hodil v šolo - in mu nič ne manjka.
(Več mojih misli je na mojem blogu.)
#6
zvone krušič
0
May 08, 2014
ne še..ne vem če ga bom sploh šel gledat ker vem kaj bom videl..do zdaj je bilo skoz zasedeno..Je tebe navdušil?
#5
Ana Kos
0
May 08, 2014
Si gledal film?
#4
zvone krušič
0
May 08, 2014
film Abeceda, v kinu Dvor v Ljubljani. Na začetku šolanja je 98% otrok nadarjenih, po koncu šolanja pa le še 2%
#3
Evelina Donko
1
Apr 27, 2014
Zelo dober članek...
Vsekakor jo, tako šola kot družba... Za mene je bil celi šok.
V OS sem zelo rada brala knjige in vedno sem potem lahko o knjigah povedala svoje mnenje in smo skupaj z učiteljico razglabljali. Potem pa pridem v SŠ in kar naenkrat sama teorija. Vsiljevanje zgodb, teorij, dogodkov,... Da te je pa kdo vprašal za mnenje knjige, zgodbe, likov v knjigi, pa niti slučajno... Grozno!
#2
Ana Kos
1
Apr 27, 2014
Včasih jo, sem gotova. Tudi pri svojih otrocih sem to opazila, bi lahko to zatrdila po nekaterih stvareh (navedla primere).
Sem pa pred kratkim gledala film Abeceda,
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/101682/abeceda-alphabet

P.S.: In prva slikca, risba, je zelo lepa! Otroške risbice so zame zakladnica!

Abeceda - Alphabet

Pred par dnevi sem v Kinodvoru gledala film Abeceda.
#1
zvone krušič
zvone krušič
Objavil/a 2014-04-27 19:50:36 (Apr 27, 2014)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
ZAKON PRIVLAČNOSTI IN SLOVENSKA KOŠARKA
ZVESTOBA HITLERJU, RESNIČNA ZVESTOBA DO GROBA
ENAKOPRAVNOST JE PRAVICA VSAKEGA IN VSEH
KJE SO MEJE SVOBODE?
KDO ALI KAJ UBIJA USTVARJALNOST OTROK?(2)
UDARI ME IN LJUBI ME
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
april 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj