STRAH PRED ZAKONSKIMI PREPOVEDMI TELESNEGA KAZNOVANJA OTROK

Oddajzvone krušič, dne 2014-04-02 ob 06:17:35

 Namesto besede "strah" bi uporabil besedo "paranoja", saj gre za strah brez realne osnove. Glede na to, da je toliko ljudi, ki imajo te vrste paranojo, to kaže na splošno patološko mentaliteto Slovencev do nasilja nad otroki. Z zaostreno evropsko zakonodajo in prepovedmi glede trpinčenja otrok  s strani odraslih, so se, kot deževniki po dežju pojavili posamezniki in skupine, ki se jim zdi, da s tem država staršem krši njihovo temeljno pravico do vzgoje lastnih otrok, najbolj pa jih pri tem moti dosledna prepoved telesnega kaznovanja . Domnevno koristnost  telesnega kaznovanja otrok utemeljujejo na prepričanju, da gre za eno od najpomembnejših, celo »legalnih«,  vzgojnih metod »podrejanja otroka avtoriteti«.Jasno je, da se nihče od zagovornikov telesnega kaznovanja, kljub vsej svoji »strokovnosti«, ni sposoben zavedati za kakšno napačno in škodljivo prepričanje gre.Tragično je predvsem to, da vzgojni tepež celo javno priporočajo nekateri psihologi in psihiatri, torej ljudje, ki bi še posebej morali imeti razvito empatično občutljivost, ter zavedanje kakšno, ne vedno takoj vidno,čustveno škodo naredi otroku le občasen udarec, ki ga odrasli ne obžaluje in se zanj ne opraviči. Tam kjer so udarci nad otroki sprejemljivi, tam  je doma tudi zlorabljanje, manjše ali večje, v taki ali drugačni obliki.Vse to kaže na zakoreninjeno družbeno prepričanje o samoumevnosti trpinčenja otrok in globoko splošno pomanjkanje čustvene senzitivnosti  in razumevanja kaj trpinčenje sploh je.

 Široko vzeto je trpinčenje vsako škodljivo ravnanje z otrokom, ki mu onemogoča biti to kar po svoji naravi je (in kar po svoji naravi potencialno je). Otrok je lahko »to kar je«,  le če je brezpogojno ljubljen, tak kot je in ne da mora svojo življenjsko potrebo po ljubezni »zaslužiti« s svojo podredljivostjo in pretvarjanjem. Kadar mora otrok sebe prilagajati starševskim zahtevam tako, da jim ustreže in tako razvija svoj lažni jaz, potem je laž tudi »ljubezen«, ki naj bi jo prejemal. To je bolj uničujoče (in vodi v nevrozo), kot jasna resnica, da otrok ni ljubljen in nikoli ne bo. Ljubeče ravnanje staršev do otrok pomeni poleg zadovoljitve temeljnih potreb po nežnosti tudi možnost otrokovega svobodnega izražanja svojih čustev (tudi neprijetnih, kot so jeza, žalost, nezadovolstvo, itd.). Če bomo otroka torej kaznovali z udarcem ko bo jezen ali uporniški, kar je le izraz njegove volje, ki izhaja iz legitimitete njegovega človeškega bistva, bomo grobo posegli v njegovo osebno dostojanstvo in občutek lastne vrednosti. Ta bo še bolj prizadeta, če bo povezana z lažjo, da ga pa kljub udarcem »ljubimo«. V tem primeru gre za navajanje otroka na to, da ne verjame svojim zaznavam in občutkom in ga silimo v laž, vzpodbujamo pa tudi zelo nezdravo in nevrotično (sadomazohistično) zvezo med nasiljem in »ljubeznijo«.

Nobenega dvoma ni, da je najrazličnejšega nasilja v družini in nad otroki pri nas veliko, kot meni dr. Darja Zaviršek (Objektiv, 15.3.2014). Policija letno obravnava od 4000 do 5000 prekrškov z elementi nasilja v družini (leta 2009 jih je bilo 6807). Kjer v družinah doživljajo nasilje ženske, ga pravilmoma tudi otroci, vsaj kot sekundarne žrtve. Nasilje nad otroki je pogosto skrito v javnem pojmovanju, ki se npr. kaže v zgroženosti odraslih, ki so menili, da so jim kršene človekove pravice, ker je v družinskem zakoniku, ki je padel na referendumu, pisalo, da fizično kaznovanje otrok ni dopustno. Glede na to, da velika večina ljudi še vedno dela (nadvse škodljivo) razliko me telesnim nasiljem in telesnim kaznovanjem, je jasno, da je še ogromno otrok, ki so, vsaj občasno, tepeni iz »vzgojnih razlogov«. Škodljivo je predvsem to, da večina staršev svojih udarcev ne obžaluje temveč zlorabo racionalizira z izgovorom, da gre za »vzgojni tepež«.Iz tega lahko sklepamo, da je telesnega nasilja nad otroki veliko več, kot nad ženskami, ki imajo kot odrasle osebe tudi večjo svobodo izbire, kot otroci, ali bodo še naprej živele z nasilnežem ali ne. Dejstvo je, da je z etičnega vidika čista laž, da nad otrokom ne izvajamo nasilja, ker ga pač tepemo iz vzgojnih razlogov (tudi otrokovo telo glede tega ne dela razlike), kot tudi ni mogoče reči, da sta dve klofuti vzgojni, tri pa že nasilje. Vsak tepež je trpinčenje in pika. Vsaka odrasla ženska, z minimalno mero samospoštovanja, ne bo sprejela niti enega udarca ali klofute, iz kakršnegakoli razloga, kot nekaj normalnega.

Do nobene ranljive skupine ni družba pod tako radikalno ambivalentnim vplivom dvojne morale, kot v odnosu do otrok. Pri nobeni drugi ne bomo slišali toliko različnih floskul, kot »otroci so najbolj ranljiva in občutljiva populacija družbe, zato ji je treba brezpogojno zaščititi«,ali »otroke je treba zaščititi pred zlorabami na internetu«,  da ne govorimo še o bolj licemernih, kot »otroci so naše bogastvo«,itd.. Poleg tega ni verjetno nobena druga skupina  zakonsko formalno tako zelo zaščitena kot  so otroci. Evropska zakonodaja izrecno prepoveduje vsakršno nasilje nad otroki in vse oblike trpinčenja (telesno, duševno, spolno in ekonomsko) iz kakršnihkoli razlogov. Enako ščiti otroke pred nasiljem Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008),ki izrecno prepoveduje telesno nasilje nad otroki. Po Kazenskem zakoniku so zagrožene kazni za nasilje nad družinskimi člani od dveh do petih let. Po Ustavi pa naši otroci uživajo »posebno varstvo« (?), kar pomeni prednost pred vsemi odraslimi udeleženci v konfliktu, pri varovanju pred nasiljem družini. V resnici pa  sploh ni resnih javnih prizadevanj v smislu ozaveščanja, da bi zaščitili otroke tam kjer je za njih dejansko najbolj nevarno okolje, v družini. Otroci so v bistvu najbolj ogroženi s strani pomembnih odraslih v družini, lastnih staršev, ker so od njih tudi popolnoma življenjsko odvisni. Tam kjer menijo, kot v veliki večini družin, da je otroka dovoljeno telesno kaznovati, ker je to vzgojno in koristno, je to zanj precej nevarno okolje, toliko bolj, ker se nasilje skuša prikriti pod izgovori »vzgoje« in to hkrati pomeni, da so tudi druge vrste zlorab ( predvsem duševna in čustvena) neprepoznane. Tovrstno vsesplošno samoumevnost nasilja nad otroki pa je skoraj nemogoče preprečiti z zakoni, kaže pa na to,da je široko vzeto večina otrok na nek način zlorabljena.

 Ustava in zakoni so torej, tudi brez družinskega zakonika, nedvoumni glede nesprejemljivosti nasilja nad otroki, tisto kar je dvoumno so, kot običajno, globoko zakoreninjeni človeški predsodki in prepričanja in verjetno nobena ranljiva skupina ni tako močno pod udarom le-teh. Pri nobeni  namreč ni toliko relativiziranja in toleriranja nasilja kot nad otroki. Tudi v mentaliteti javnega prepričanja ne obstaja nihče (več), ki bi ga bilo sprejemljivo tepsti (morda le obsojence),le  s tem se velika večina ljudi strinja, da je otroke dovoljeno tepsti iz »vzgojnih razlogov« (to skušajo dokazati s tem, da vzgojni tepež ni telesno nasilje). Tudi živali ne.

Tako neovirano javno propagiranje telesnega kaznovanja (beri nasilja) nad otroki, s strani t.i. »strokovnjakov« zagotovo nebi bilo mogoče, če se ti nebi zavedali, da imajo ogromno podporo javnosti, tudi institucij, za sabo.  Vsako vzpodbujanje javno vzdpodbujanje nasilja je namreč zakonsko prepovedano in kaznivo. Po mojem obstaja morda procent ali dva ljudi, ki so toliko razsvetljeni, da so dosledno proti vsaki obliki nasilja nad otroki, tudi telesnega. Vsekakor so zagovorniki vzgojnega tepeža običajno bili brez dvoma tudi sami žrtve telesnega nasilja s strani pomembnih odraslih v svojem otroštvu. To ponotranjeno prisilo ponavljanja, ki je splošno družbeno razširjena, same žrtve pogosto poskušajo zanikati in racionalizirati, češ, da »so si zaslužili biti tepeni« ko so bili otroci in s podobnimi nesmisli. Groteskno je, da še vedno toliko ljudi verjame v take vrste nizkega licemerja, da so si kot otroci zaslužil biti tepeni in s tem opravičuje samoumevnost telesnega nasilja nad otroki, katerega žrtev so bil tudi sami ko so bil otrok. Alice Millerjeva je prepričana, da so odrasli, ki so bili sami žrtve trpinčenja kot otroci, najpogosteje očitno brezbrižni do trpljenja zlorabljenih otrok.

Jaz osebno npr. nimam s tem nobenih težav: ne slepim samega sebe, da sem si kdaj zaslužil biti tepen kot otrok (kljub temu, da sem tudi bil »poreden« kot večina otrok), niti me ni strah, da bi me država nadzirala  ali ovirala pri vzgoji saj telesnega kaznovanja svojih otrok, nikoli nisem izvajal. Zakon pri tem nima nobene vloge, temveč moja vest in dejstvo, da preprosto nimam srca (vzgojno) tepsti nekoga, ki ga imam tako zelo rad. Če bi se mi to zgodilo, kar je možno, ker sem samo človek, bi to globoko obžaloval in se otroku brez omahovanja opravičil. Zanimivo je, da pri večini ljudi obstaja konflikt med njihovo vestjo in napisanimi zakoni, ki prepovedujejo nasilje nad otroki saj jih je zelo malo, ki ne bodo relativizirali in tolerirali nasilja do te mere, da bi obsodili tudi občasen »udarec po riti« ali klofuto, kot nesprejemljivo.

Očitno je v globoko zakoreninjenih kolektivnih predsodkih mogoče iskati razlog za paranojo, da bodo tisti, ki želijo svoje otroke tepsti ( telesno kaznovati) ob to svojo »pravico« ali celo »veselje«, ker jim bo to preprečil zakon.  Dejstvo je namreč, da je ta strah neosnovan. V prid temu govori kar nekaj argumentov. Nekaj jih bom naštel:

1.       Zakon ki prepoveduje trpinčenje najbolj ranljivih šibkejših in odvisnih , otrok, je samo formalno etično pravilo, zgolj smernica, ki omogoča, da socialni organi posežejo v hude ali najhujše oblike zlorabe, ki kritično ogrožajo otrokovo življenje in razvoj. Za domačimi zidovi ob zaprtih oknih lahko to vsakdo mirno (»zmerno«) izvaja in nihče ga ne bo kazoval zaradi tega. Tega se sicer ni dovolj zavedal neki nerazsvetljeni Italijan, ki je svojega najstniškega sina klofnil  kar na ulicah Stockholma in za en teden končal v švedskem zaporu (švedi so nadvse dosledni pri izvajanju zakonodaje, ki se tiče ranljivejših skupin in varovanja temeljnih človekovih pravic in dostojanstva).

2.       Ne verjamem, da obstaja kje otrok, ki bo svojega starša kazensko ovadil in prijavil. Otroci brezpogojno ljubijo in sprejemajo svoje starše zato noben otrok ne bo sam želel od doma. Ravnanje staršev v njihovem domu, je zato za njih »normalno« ne glede na to koliko je v resnici škodljivo in neznosno . Kaj takega bi se lahko zgodilo morda le ob koncu  pubertete, ob dovoljšnji intelektualni in osebnostni zrelosti  in kadar je zlorabljanje resnično neznosno. Ob občasnih klofutah ali udarcih, pa nikakor ne. Za otroka je huda čustvena katastrofa, če ga mora nekdo iztrgati iz matične družine, ki ni funkcionalna, da ga zaščiti pred najhujšim. Huda dilema je ali je otroka bolje iztrgati iz škodljive družine ali ga tam pusiti. V obeh primerih je čustvena in razvojna škoda zelo huda.

3.       Manjši kot je otrok manj je možnosti, da bo starša-mučitelja  izdal (ni naključje, da znani srbski psihiater propagira vzgojni tepež od 13. meseca  starosti naprej in do 12. leta in do mere ko se še ne povzročijo poškodbe saj bi lahko služile kot dokaz za trpinčenje). Starša npr., ki sta pred leti ubila svojo 4 letno hčerko in zdaj prestajata kazen, ni nihče razkrinkal. Šele na obdukciji so zdravniki ugotovili množico notranjih poškodb, zlomljenih kosti in reber. Mati jo je sadistično trpinčila, oče pa je to mirno gledal, ne da bi otroka zaščitil pred psihopatsko materjo (on je pasivni sokrivec nasilja).

4.       Če kdorkoli sliši, da v sosednjem stanovanju otrok pogosto joka, ker po njem padajo udarci, se naj raje potuhne in ne ukrene ničesar, saj ne more vedeti  ali ne gre morda le za VZGOJNI TEPEŽ. Ta misel je seveda ironična.

5.       In najpomembnejše: če ne tepeš otroka, ker se bojiš sankcij , ki jih predvideva zakonodaja, potem tega ne počneš iz pravih razlogov. To moraš početi iz razlogov svoje VESTI in SRCA, drugače je tvoja »vzdržnost od nasilja« brez prave vrednosti saj je le zunanja prisila, ki ne bo učinkovita. Zakon lahko torej zaščiti le tu in tam katerega otroka od resnično hudo škodljivih staršev pred najhujšimi oblikami trpinčenja (pogosto pa tudi to ne). Tam kjer mora poseči zakon, da prepreči nasilje nad nemočnim otrokom, tam je otrokova usoda žal že zapečatena, ker to pomeni, da se je rodil škodljivim staršem, ki mu nikoli ne bodo resnični.Bil je opropan za temeljno pravico vsakega otroka (kot človeškega bitja), da ima ljubeče starše. To pomeni, da staršev v bistvu nima, kar je globoko tragično že samo po sebi in zakon pri tem ne more veliko pomagati.

 Starši s takimi strahovi, da jim bo zakon preprečil telesno kaznovanje lastnih otrok, so že sami po sebi precej škodljivi (strupeni), saj je tudi tepež šibkejšega od sebe,znak šibkosti značaja. In ob branju naštetih točk verjetno tudi ne bodo sposobni začutiti ironije med vrsticami s katero sem želel povedati resnico.

Mag. Zvone Krušič

 

 

 

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
12
zvone krušič
0
May 12, 2014
http://www.trueactivist.com/gab_gallery/40-second-tv-commercial-that-will-leave-you-speechless/

The 40 second TV commercial that will leave you speechless! | True Activist

This television ad by the ISPCC is a little shocking, but very moving.
#12
zvone krušič
0
May 08, 2014
Seveda pa, kot pišem v članku, vsak bo lahko to izvajal mirno še naprej, kljub zakonskim prepovedim. Sam se nima kaj bati, svoje otroke pa ima tako ali tako za svojo lastnino, tako, da jih nihče ne more zaščititi, pred klofutami, in udarci po riti itd...

Veliko vode bo še preteklo, da bodo ljudje imeli telesno kaznovanje za nesprejemljivo....sploh v Sloveniji, da ne bodo tepli otrok, ker jim njihovo srce in vest ne bosta tega dovolila...

Do takrat pa bodo še mnogi otroci trpeli, kot tale fantek na sliki..Ki bo morda tudi sam čustveno otrdel, in brezčutno tepel svojega sina, kot je njega tepel oče.

In to vse zato, ker ne bo nikoli jasno in odločno rekel: "Ej fotr, nisi me imel nobene pravice tepsti! Niti enkrat samkrat! To je bila huda napaka!"
#11
zvone krušič
0
May 08, 2014
ni telesno kaznovanje samo, kot tako, toliko nevarno, kot dejstvo, da to kaže na globoko pomanjkanje občutljivosti in empatije za otrokova čustva in temeljne potrebe...Največji problem je samoumevnost slabega ravnanja z otroki, ki se že stoletja skriva za "vzgojo"...Za otroka ni hujšega, kot če mu namerno povzroča bolečino tisti, ki mu bi naj najbolj zaupal, ki ga ima brezpogojno rad in je od njega popolnoma odvisen...
#10
zvone krušič
0
May 07, 2014
tale video le v 40 sekundah pokaže vso bizarno nesmiselnost telesnega kaznovanja otrok

http://www.trueactivist.com/gab_gallery/40-second-tv-commercial-that-will-leave-you-speechless/

The 40 second TV commercial that will leave you speechless! | True Activist

This television ad by the ISPCC is a little shocking, but very moving.
#9
zvone krušič
0
May 07, 2014
Hvala za ta vpis. Tudi jaz nisem nikoli fizično telesno kaznoval, ker se mi "metoda", kjer bi uporabil udarce zavestno, hladno in metodično, zdi še posebej sadistična. Ne zdi se mi tako hudo, če starš pač izgubi živce in pod vplivom močnih čustev udari, pa mu je potem žal, ker ve, da je naredil napako. To je človeško.

Jaz pri svojih otrocih nisem uporabljal nekih posebnih trikov ( al la Cesar Milan) kadar sem jih hotel obvarovati pred nevarnostjo, ko so bili še zelo majhni. Dovolj je bilo mirno in odločno besedno opozorilo (brez panike) ali pa, sicer redko, lahko tudi bolj čvrst prijem za roko...kar nikoli ni pri otroku povzročilo tolikšne bolečine (fizične in psihične), da bi ga spravilo do joka.
#8
Rado K.
0
May 06, 2014
S področja vzgoje sicer nimam nekega teoretičnega znanja, imam pa teoretično in praktično znanje s področje športnega treniranja.
Svojim varovancem v trenažnem procesu
a) pokažem tehniko (vizuelni prikaz),
b) jim razumsko pojasnim tehniko - kako optimalno obvladovati in stopnjevati kinetični val po telesu - (audio razlaga)
c) jih fizično usmerjam v pravilno gibanje, s prijemi, potiski, opozorilnimi udarci (taktilni pristop)

Svojih otrok nikoli nisem telesno kaznoval v smislu "nekaj si naredil narobe, zdaj jih boš pa fasal", ampak sem tu in tam uporabil kinestetičen pristop. To pomeni, da sem mu dal kakšen krc, ali rahel udarec po roki neposredno potem, ko je hotel narediti kaj nevarnega. Seči v območje delovanja kakšega stroja, neprevidno poseči med vročimi ponvami na štedilniku ipd.
Opozorilni udarec je, v primernih okoliščinah seveda, lahko najučinkovitejša vzgoja. Ne sme pa biti časovne distance med napako in tovrstnim kaznovanjem.
#7
zvone krušič
0
Apr 23, 2014
Evropsko sodišče za človekove pravice je tudi odločilo, da zakonodaja držav, ki dopušča "zmerno kaznovanje", otrokom ne zagotavlja primerne zaščite, ker mora vključevati "učinkovito svarilo".

Odraslim naj ne bo omogočeno, da bi telesno kaznovanje opravičevali s pravico do zasebnosti za domačimi zidovi. Skupaj si moramo prizadevati, da v Evropi ne bo telesnega kaznovanja. Ni dovolj le manj nasilja. Naši otroci imajo pravico in potrebujejo do popolne in resnične ZAŠČITE njihovega človeškega dostojanstva in človekovih pravic. (dr- Pavle Kornhauser, Forum zoper telesno kaznovanje otrok)

Komisar za človekove vseta Evrope, Thomas Hammarberg: "Ni cilj prepovedi telesnega kaznovanja preganjati in kaznovati večje število staršev, ampak, ampak je njegov namen zagotoviti ČLOVEKOVE PRAVICE tako, da bodo otroci deležni enakovredne zaščite njihove telesne integritete in človeškega dostojanstva. Na kratko povedano: OTROK SE NE SME OBRAVNAVATI, KOT LASTNINO NJIHOVIH STARŠEV, ampak kar dejansko so: IMETNIKI PRAVIC".
#6
Katarina Žarki
1
Apr 03, 2014
veš kako, starejšo hči sem zadnjič pretepla (mislim, zdaj se sliši, kot da sem jo pretepala konstantno, kar sploh ni res, prvič jih je dobila po riti pri 6 letih, tretjič pri 13 ali 14, a takrat ne po riti, takrat sem jo pretepla) zaradi naslednjih razlogov:
kak mesec pred dogodkom sta mi obe hčeri sunili bančno kartico in zapravili cca 400 eur za obleke (pin kodo sta poznali, ker sem ju včasih sama pošiljala dvigovat denar, da se navadita rokovati s temi stvarmi). takrat nista bili kaznovani, sem se pa dneve in dneve pogovarjala o tem z njima, o tem, kako me to njuno dejanje boli, kako se počutim, želela sem vedeti kako je njima, ali jima je sploh žal, ali se zavedata razsežnosti svojega dejanja ...
potem si je hči šla naredit pirs mimo moje volje, ker ji tega nisem dovolila, rekla sem ji, da si ga bo šla delat za 15 rojstni dan
vsak dan smo se ta kritični mesec dosti pogovarjale in imela sem občutek, da starejša hči ne kapira, ne dojema, kako me je prizadela s svojim obnašanjem, sploh glede kraje ....
sodu je izbilo dno, ko je prišla zelo pozno domov, na telefon pa se ni javila. ko je odprla vrata sem planila nanjo in jo pretepla. seveda sem ji že pred tem nekajkrat rekla, da izbija dno, da mi bo prekipelo, ker sem v sebi čutila, da mi raste čez glavo in da takega obnašanja ne bom tolerirala. ker sem jaz večja od obeh hčera, in tudi močnješa, ni bil "problem" hčere pretepst, problem je bil psihične narave, ker sem se na eni strani počutila popolnoma ponižano, da moram na tak način ustavit konje in postavit hči na svoje mesto, tj. pod mano, na drugi strani pa sem imela občutek, da če ne bom urgirala zdaj in jo ustavila, mi bo zrasla čez glavo in bom izgubila kot starš vso kontrolo nad družino.
kadar se danes o tem pogovarjamo se strinjamo, da je šla predaleč, tudi sama pravi, da je imela občutek kot da je nad mano, da je glavna in da ona odloča o vsem, zato sklepam, da sva bili na isti frekvenci in sta se najini energiji ujeli pri postavljanju meja in mest.
mlajšo hči takrat nisem nič fizično kaznovala, tudi zaradi kraje ne, ker sem ocenila, da se zaveda globine situacije, v kateri smo se znašle. je pa dobila batine pri 16 letih iz podobnih razlogov kot sem jih zgoraj opisala (odgovarjanje, neupoštevanje, ignoriranje).

da smo si na jasnem, niti slučajnio nisem ponosna na to, da sem ju fizično kaznovala, a kakorkoli obračam se mi zdi, da drugače sploh ne bi mogla naredit, če sem hotela doseč to, da se stvari postavijo nazaj na svoje mesto. se pa včasih sprašujem kako bi pa pretepla sina, ki bi bil ziher višji in močnejši od mene. :)

kar se same pubertete tiče smo imele me največji problem s prepiri med sestrama (torej hčerama), ki so trajali dve leti in so eskalirali v fizični obračun med njima. drugače mi z njima ni bil problem pri prestavlajnju meja, spuščanju iz gnezda, osamosvajanju, to sem itak vedela, da prihaja in ta prehod iz starš vzgojitej v starš prijatelj ni bil težaven.
#5
zvone krušič
0
Apr 03, 2014
Katarina, hvala za tvoje mnenje, zame je zanimivo in koristno, sploh zato ker govoriš iz lastnih izkušenj in občutkov. Komunikacija s tabo je zame produktivna ( za razliko do mnogih ostalih) zato, ker ne nasprotuješ apriori mojemu načelnemu prepričanju o nesprejemljivosti telesnega kaznovanja, temveč govoriš iz sebe. Taka komunikacija ni več "kdo bo koga", kar nikamor ne pelje, temveč pomaga pri razvoju.

Omenila si, da si imela sama boleče izkušnje iz lastnega otroštva glede kaznovanja..

Zanimivo se mi tudi zdi, ko si rekla, da si s fizično silo lahko obvladala svoje otroke v puberteti, pri 13 , 14 letih. Ja, vem, da je težko v tistih uporniških letih imeti dober odnos z otroki? Je naporno v vsakem primeru. Sicer je to že pri 3 letih v obdobju prve trme.

Vendar je dejstvo, da so otroci v puberteti naravno uporniški. Ja, recimo gledam na to lastnost s pozitivnega vidika, kot moč porajanje moči otrokove osebnosti in neodvisnosti. Zato sem ju tudi sprejemal in ne za vsako ceno zatiral, kar sploh ne pomeni, da sem pori tem zatiral sebe.

Puberteta je velik izziv za starše ko vidijo, da se otrok osamosvaja, postaja drugačen od nas in nas počasi tako in drugače zapušča. Kako lahko to sprejmemo? Da otrok ni naš podaljšek? Da si izbira svojo družbo, drugačen življenjski stil kot ga imamo mi, da ga zanimajo druge stvari, da ima drugačne vrednote,skratka da je DRUGAČEN OD NAS...Če starši ne poznajo vsaj temeljev zdrave komunikacije (od kod pa jo naj poznajo?), bodo večkrat prisiljeni uporabiti moč nad otrokom, tudi lahko s telesno kaznijo.

Katarina, očitno si bila dovolj dobra mama, saj ti to tudi otroci priznajo. Je pa res, da se niti sami več ne spomnimo kako smo se ob telesnem kaznovanju počutili..

Zanima me kako pa je bilo pri 14 letu s telesno kaznijo, ko so hčere postajale tudi fizično močnejše in bolj neodvisne..? Ko pri 18 ali 20 letih adolescent dela stvari mimo tvojih želja, ga ne moreš več ustaviti na silo, a ne? Zakaj pa ne? Ker se ga že fizično bojiš?
#4
Katarina Žarki
1
Apr 03, 2014
se strinjam s tabo, da se je staršem potrebno opravičit za astvari, ki jih naredijo narobe, bodisi s stališča ene, bodisi s stališča druge strani. kot rečeno se doma o teh nekaj kaznih dostikrat pogovarjamo, ponavadi načnem to temo jaz, ker me zanima kaj si hčeri mislita o tem. ampak nobena od nas nima občutka, da sem takrat ravnala narobe, ker so bile kazni vnaprej dorečene in določene za točno določene stvari. seveda sama včasih premišljujem o tem ali bi lahko ravnala drugače in predvsem kako bi lahko ravnala drugače, a se mi zdi, da sta v razovju otroka vsaj dve pomembnejši točki, ko prestopa meje neglede na opozorila in očitne negativne posledice. jaz sem to doživljala pri njunih 6 in 13-14 letih. pri teh starostih sem jima morala - ne vem kako naj to razložim a čutila sem, da jima lahko samo s fizično močnjo dokažem, da sem jaz glava družine in avtoriteta - pokazati kje je v družini njuno mesto. rasli sta mi čez glavo, nista me poslušali, sedeli sta na ušesih. :)

kakorkoli ... nisem pristaš telesne vzgoje, vsaj ne take, kot jo poznam iz svojega otroštva in vidim v svoji okolici. ne zagovarjam pa niti popolne absinence, ker se mi zdi, da včasih drugače pač ne gre kot s silo ustavit otroka, ki leze staršem čez glavo.
#3
zvone krušič
0
Apr 02, 2014
Otroci praviloma ne ovajajo policiji...o razlogih zakaj pišem v članku....Mogoče bo kateri kdaj povedal kaj kakšni svetovalni delavki, ki ji bolj zaupal...Občasni udarci, ki jih starši ne bodo obžalovali, bodo še dolgo živeli v družinah, kljub 1000 zakonov.

Dokler starši ne bodo dojeli (predvsem s srcem), da telesno kaznovanje ubija ljubezen med njimi in otrokom, do takrat bo samoumevnost določenega trpinčenja otrok, še vedno živa v mnogih družinah. Zelo malo je namreč družin, ki so toliko razsvetljene, da dosledno ne dopuščajo nobenega nasilja med člani družine, predvsem nasilja močnejših nad šibkejšimi.

Katarina, opravičiš oz. poveš, da ti je žal, se lahko, če ti čutiš, da takrat nisi prav naredila, ni potrebno, da čakaš na zahtevo otrok. Otroci tako ali tako veliko (preveč) odpuščajo svojim staršem. Čeprav mislim, da je dovolj, za take manjše spodrsljaje, da sam pri sebi priznaš, da si naredila napako..Vsi smo jih delali. Jaz svojih otrok nisem tepel, sem jih pa drugače prizadel.

Najbolj škodljivo za odnose je, da ne priznamo, da smo kadarkoli naredili kakršnokoli napako.., ne pa dejstvo, da smo napake naredili..Delati napake je namreč človeško..In glavna napaka mnogih staršev je, da hočejo biti neke vrste nadljudje, več, kot ljudje, pa ravno zaradi tega postanejo nečloveški..

#2
Katarina Žarki
0
Apr 02, 2014
s tvojim zapisom se popolnoma strinjam, dodajam pa sledeče:
sama sem pri 6 letih starosti svojih hčera dorekla 4 kazni, ki so imele vzrok in posledico.
domov sta morali prit najkasneje ko se zunaj prižgejo luči (seveda ne isti moment, ampak v doglednem času),
nista smeli krasti,
nista smeli lagati (govorim o resnih lažeh, ne o tistih malih, otroških), nista se smeli pretepati.
kazen za te stvari je bila 40 udarcev po riti s tem, da sem jaz sedela na stolu, hči pa se je morala sklonit na moja kolena. kolikokrat sem izvedla to kazen? dvakrat.
smo imeli še katere druge kazni? ne.
mi je žal za izvedene kazni? hčeri imata 18 in 20 let in obe študirata vzgojo. dosti se pogovarjamo o tem in absolutno sem se jima pripravljena opravičit, v kolikor bi to od mene zahtevali. sama se take visoke kazni postavial zato, da jih ne bi bilo treba nikoli izvest, ker mi res ni bilo do tega, da hčeri kaznujem, saj sem prepričana, da se da z otroki vse pogovorit in dogovorit.
ampak naj ti povem, zakaj sem ju prvič kaznovala.
naš blok je bil obkrožen z reko, železniško progo, velikim parkiriščem, na katerem so se zbirali tudi narkomani in cesto, po kateri so občasno divjali avotmobili, saj je bila razen nekaj hiš prazna. vsaj 20x sem šla z njima okoli bloka, tudi sicer sem ju ponavadi imela pred očmi in vedela kje sta, a zgodilo se je, da sta šli s prijatelji k drguemu bloku ali okoli rožice nabirat, itd. nisem zahtevala, da morata bit striktno samo pred blokom, ker je bil zaselek res majhen in smo se vsi poznali. zahtevala pa sem, če ju že pustim, da se prosto gibata, da sta doma ko se prižgo luči. in ju ni bilo ... čakala sem pol ure in ju ni bilo. potem sem ju šla seveda iskat okrog in bila vsa panična, ker ju nisem nikjer našla. nakar ju zagledam sredi parkirišča s prijateljicami, kako se smejijo in pohajkujejo. danes mi hči pravi, da nista verjeli, da ju bom res kaznovala in se za kazen nista zmenili. misliš, da mi je bilo do tega, da ju kaznujem? niti slučajno. a sem ju, ker je bila kazen dorečena in nikoli, ampak res nikoli kasneje nista zamujali domov.

bi me zdaj ovadili policiji? ne vem. vem to, da sem bila odgovorna za svoji hčeri in njuno vzgojo in da se mi je od vseh mogočih kazni zdela najboljša taka, ki je "strašna" in je ne bo nikoli treba uresničit. da bi jima jemala najljubše igrače, ju zapirala v kopalnico, ju pošiljala v kot, ju lasala ali mimogrede udarila mi pa na kraj pameti nikoli ni padlo.
#1
zvone krušič
zvone krušič
Objavil/a 2014-04-02 06:17:35 (Apr 02, 2014)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
ZAKON PRIVLAČNOSTI IN SLOVENSKA KOŠARKA
ZVESTOBA HITLERJU, RESNIČNA ZVESTOBA DO GROBA
ENAKOPRAVNOST JE PRAVICA VSAKEGA IN VSEH
KJE SO MEJE SVOBODE?
KDO ALI KAJ UBIJA USTVARJALNOST OTROK?(2)
UDARI ME IN LJUBI ME
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
april 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj