RAZKROJ ŠOLSKEGA SISTEMA

Oddajzvone krušič, dne 2014-03-19 ob 08:29:44

V  pismih bralcev (Ona, 11.3.2014)naletim na pedagoškega somišljenika, in to celo takega iz akademskih vod. Kakšno olajšanje! Kar  težko mi je verjeti, da ima nek akademski pedagog pogum javno povedati, da misli radikalno drugače kot danes tulijo družbeni in pedagoški volkovi (in jim zvesto sledijo ovce). Piše: »Namesto, da bi se vzgojno izobraževalni sistem začel obračati k človeku kot individuumu z vsemi svojimi posebnostmi in enkratnostmi, pljujemo v popolnoma zgrešeno storilnostno naravnano smer«. Gre za profesorja inkluzivne pedagogike, mag. Jurija Marussiga  s Pedagoške fakultete v Kopru. Torej še obstaja kje kak pedagog, človek, ki ga ni posrkal vase ta uničujoči družbeni vrtinec storilnosti in brezbrižnosti do človeka in do življenja nasploh.

Oba z Jurijem sva v istih pismih bralcev, čisto po naključju, uporabila isto besedo, brez katere ljudje ne moremo biti ljudje: sočutje (empatija,empatičnost). To najbolj izvorno, univerzalno človeško vrednoto Jurij omenja ob nekaterih drugih  brez katerih se človek ne more učlovečiti in bi morale biti vsebovane v sami srži vsake pedagoške prakse in teorije: ustvarjalnost mladih, spoštovanje njihovih značilnosti in potreb, veselje do življenja, dela in poklica. Predvsem spoštovanje  in prijaznost do mladih je danes nekaj bogokletnega. Pa kaj je narobe s prijaznostjo v šoli? Seveda ob taki selektivni in storilnostni naravnaosti ne more biti v šoli niti sledu o globlji medčloveški naklonjenosti, brez katere ne more biti pedagoškega optimizma in humanizma, opažati je celo pravo kampanjo proti prijaznosti v šoli. Prijaznost ni noben nadstandard, je temeljna človeška potreba po sprejemanju in naklonjenosti (še posebej s strani avtoritet)in otroci, učenci očitno nimajo pravice do nje. Ker so pomembnejše TOČKE, TOČKE, uspeh na maturi, rezultati, ocene, itd. Sicer pa državno šolo nikoli ni zanimal otrok in njegove potrebe,vedno so bili pomembnejši  rezultati  in cilji (le svetovno razširjeni, nekomformistični pedagoški koncepti, kot npr. Waldorfska pedagogika in Mointessori, idr. ,so brezkompromisno ohranili jedro humanističnih vrednot).

Res se nimamo kaj čuditi, da otroke šola ne zanima, če je edina motivacija le zunanja, v obliki ocen. Duša mladega človeka je v takem sistemu utesnjena in zadušena ob vseh teh pritiskih v šoli, ki je le še poligon za tekmovanja, kjer odraslih otrok kot osebnost sploh ne zanima več. Za žlahtne pedagoške vrednote ni prostora.Ne gre le za razkroj šolskega sistema, gre za razkroj družbe, saj je javna šola le ogledalo, čisti odsev družbenega dogajanja. In kakšna je naša družba trenutno? Katere lastnosti javnih, družbenih avtoritet so trenutno postavljene za zgled mladim? Zlaganost, stremuštvo, pohlep, brezčutnost do človeka. Vse to je razultat obsedne storilnosti in v takem sistemu je mlad človek lahko le še robot. Če pogledamo s humanističnega vidika je groteskno, da se dva milijona ljudi, navdušuje le nad 0.001promile tistih mladih ljudi, ki uspejo na Olimpisjkih igrah, ostala množica se pa dojema, kot nepomembna čreda, ki jih je treba nekako izrabiti v kolesju zmehanizirane in robotizirane storilnosti. Pohlep po rezultatih zasenči edinstvenost vsakega mladega človeka, ki je vreden in čudovit sam po sebi z vsemi svojimi potrebami in človeškimi potenciali.

Ponovil bi Jurijevo zaključno misel v pismu: dajmo vendar pogledati mladega človeka z več strani, vzemimo ga kot osebnost z vsemi potrebami in težavami in delamo zanj, ne za točke! "Zakaj pa nebi ocenjevali šole po prijaznosti, toplini, empatiji in spoštovanju?" Vprašanje je legitimno, problem je le v tem, da bi potem iz teh najžlahtnejših človeških vrednot (ki izumirajo) spet naredili tekmovanje in primerjanje kar je zgrešeno.Ponovno bi ponovil misli švedske pedagoginje Ellen Key (Stoletje otroka), ki jih je izrekla že pred 100 leti: »Dokler se mlad človek ne bo naučil, da je prizadevanje in razvoj njegovih moči, cilj in nagrada sama po sebi, življenje ne bo postalo lepo«. Verjela je, da je vsako tekmovanje napačen motivacijski vzgib in vsako deljenje nagrad napačno sredstvo (kako daleč smo danes od tega!). Pomemben je proces ne cilj sam po sebi, še najmanj pa hotenje premagati ostale učence v razredu.Prazno tekmovanje lahko rezultira le mizerni družbeno duhovni nivo. Če je to kar imamo v družbi in šoli zdaj, priprava za življenja naših otrok, potem se jim bo še slabše pisalo kot se trenutno piše nam. 

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
14
Vlatka Kozlovič
0
Mar 23, 2014
Zvone,

še 1x bravo zate, da počneš to tako kot opisuješ. To je res dobra vrlina za vzpodbudno učenje in nadgradnjo mladih, ki se iščejo.

Čestitke.

#14
Vlatka Kozlovič
1
Mar 23, 2014
Zvone,

bravo. Sedi, pet.

Se strinjam s tabo in še je takih ljudi.

Tudi tebi topel objem.
#13
zvone krušič
0
Mar 23, 2014
Spoštovanje samega sebe, dostojanstvo, notranja moč, neustavljiva volja, človeško dostojanstvo, neuklonljivost, neustavljiv pogum, ..to so človeške vrednote, ki me zanimajo...

Te vrednote sem vedno hotel prebuditi pri mladih ljudeh s katerimi sem delal, pri študentih in svojih otrokih...

Seveda kot ZGLED in ne kot pridigar..
#12
zvone krušič
0
Mar 23, 2014
Vlatka, hvala za tvoje mnenje.

V svojih tekstih skušam poudarjati MOČ posameznika, njegovo svobodo izbire, lastno odgovornost. Brez izgovorov na sistem, itd..

Nihče nam tega ne more povrniti kot mi sami....Ti pa gotovo razumeš, da je posameznikova moč in možnosti neizmerljiva , neskončna, vsemogočna, ...kot pravi Kojc..In ta del človekove božanske narave me zanima. Kako iz svoje človeške nepopolnosti in nemoči, prepoznati svojo božansko, vsemogočno in vsevedno naravo..Brez izgovorov....

Objem
#11
Vlatka Kozlovič
1
Mar 23, 2014
Zvone,

sicer imaš prav, se strinjam,

vendar se vse dogaja zaradi sistema in pritiska na ućitelje, in ne zato, ker ne bi nekateri, ali večina, ne znala delati tako kot ti opisuješ...

Učitelje tiščijo od zgoraj! Po buči jih dobivajo, le kako naj sproščeno učijo?

Mladež pa polna riti vsega, tudi podpore s strani ministrstva, svojih staršev, da gredo po liniji najmanjšega upora!

Saj če hoče učitelj nekemu učencu nekaj dopovedati, da je dobro zanj, torej učenje, in ne ocene ali točkovanje, pa sploh lepo vedenje, ker se tako spodobi in je humano, ne pride do besede! Pa Bog ne daj, da reče kakšno grdo...

Ellen Key je lepo rekla, a dopovej to nekomu, ki se mu ne da niti riti dvigniti, kaj šele, da bi razumel zakaj se gre...

Šele, ko človek, učenec, razume, da se gre zanj, lahko nekaj naredi zase in v tem primeru lahko sodeluje z učiteljem, ki mu je pripravljen priskočiti na pomoč....

Zakaj se dogaja zaradi sistema?
Ker učitelj nima časa, tako kot zdravnik ne, ker mu določajo koliko pacientov ima lahko na uro, minute..., da bi se posvetil učencem, in bi razumeli, zakaj se sploh gre...

P.S.

Še nisi skapiral, da je to načrtno poneumljanje, ker si želijo vse vlade v svetu imeti neumno ljudstvo, da jim vlada? In od njih žovi, ker so v bistvu taki ljudje le sužnji?



#10
Biserka Kapo Kukman
0
Mar 20, 2014
Prav zanima me ta hitrost...oz. kaj je sploh realno in možno.
#9
zvone krušič
1
Mar 20, 2014
Biserka, se da spreminjati, ja...ampak ne hitro in ne zlahka...niti pri posamezniku, še počasneje v družbi..
#8
Biserka Kapo Kukman
1
Mar 20, 2014
In kar je socialno pogojeno se da spreminjati.
#7
zvone krušič
1
Mar 20, 2014
Ne verjamem, da je storilnost in tekmovalnost in primerjanje, in zavistnost, po čemer smo znani Slovenci (poleg alkoholizma, delaholizma,depresivnosti, skopuštva in samomorilnosti), biološko pogojena. NE, kje pa. Tudi nesposobnost uživanja življenja ni (kar je tudi slovenska značilnost).
To je čista socialno pogojena zadeva povezana z našim nacionalnim značajem.
#6
Vlatka Kozlovič
1
Mar 19, 2014
To je pa zelo zanimivo in si moram vzeti nekoliko več časa, da napišem svoje mnenje.

Zdaj sem na poti k spancu in nimam dovolj časa za to.

Vsekakor razmisleka vredno pisanje!
#5
Laščan Zlatorog
2
Mar 19, 2014
Zadnji biser našega osnovnošolskega izobraževalnega sistema je zagotovo bila diferenciacija, mislim da že v četrtem razredu osnovne šole. Grozna panika je zajela vse starše in brneli so telefoni za veze in poznanstva, da bi svojega otroka spravili v A klaso. In potem se nekdo posuje s pepelom in reče, ne to ni to.... Sedaj bo v modi bojda Gaussovo ocenjevanje. V tujini je to že praksa. Ni dovolj da znaš, moraš biti boljši od tistih, ki tudi znajo.

Baje je bil najboljši šolski sistem v Mongoliji (slabše učene so preprosto pojedli). Nepojedeni so bili zelo motivirani za učenje.
#4
zvone krušič
1
Mar 19, 2014
Slovenci smo sploh udarjeni na primerjanje, boljši slabši, storilnost in nujna posledica je zavist. Po kateri slovimo. To zame ni zdravo.

Jaz se čisto strinjam s švedsko pedagoginjo, Ellen Key ki je že pred 100 leti zapisala (Švedi so imeli že takrat tako pametne ljudi, ki jih Slovenci še danes nimamo): "Verjamem, da je vsako tekmovanje napačen motivacijski vzgib in da je vsako deljenje nagrad napačno sredstvo. Cilj pouka bi moral biti, da se otroku pokaže nj. lastna nadarjenost in se utrdi in ojača in ne spodbujanje, da se ta nadarjenost spremeni v prazno tekmovanje in poskuse premagati druge otroke v razredu".

Če odrasli, ki so le posredniki družbene naravnanosti tako skrajno vzpodbujajo tekmovanje, kot se to po večini počne pri nas, potem to ni nikoli dobro in zdravo. Vsaj zame.

Posledica je peščica narcisoidnih zmagovalnih mladcev in ogromna večina zafrustriranih poražencev z nizkim samospoštovanjem. Se pravi luzerjev.
#3
Biserka Kapo Kukman
0
Mar 19, 2014
CELOTA: združevanje notranjega in zunanjega polja; nega notranjega polja...ker tega ne počnemo, imamo cel kup nepotrebnih bolezni. Bolezen je nerentabilna, je strošek. Govorim o boleznih, ki niso nujne, ki jih dobimo zaradi slabih psihosocilanih dejavnikov...Grozno je, da razvojno tonemo, ko imamo lepo naravo, cel kup ustvarjalcev, razvito kulturo, knjižnice...Problem je v tem, da se preveč ukvarjamo samo s strukturo. Vsebine so zanemarjene. RAZVOJ JE CELOTA. Šele tu je ravnovesje, varnost, trajnost, zdravje...Veseli me, da so med nami osebe, ki zaznavajo...RESNIČNE PROBLEME.
#2
Liza Whiteapple
1
Mar 19, 2014
Hja. Sliši se lepo in se popolnoma strinjam. Moj pomislek pa je naslednji. Ali je sploh možno izkoreniniti tekmovalnost(in zdravo)? Ali nam ni to v naravi? In ali ni le ta nekakšen vzvod, ki sproži željo po najboljšem? Oziroma motivira? Ne govorim zdaj o nezdravi tekmovalnosti. Ampak, če se spomnim sama sebe iz osnovne šole- deloma še v Jugoslaviji- bilo je velio tekmovalnosti. Ampak takrat si bil frajer, če si imel najboljše ocene. Sama vidim propad in razkroj šolskega sistema, kot popolno nezainteresiranost današnje mladine in nesposobnost sistema, da bi jih motiviral. Dandanes, nisi frajer, če si dober v šoli, ampak, če si slab.In če se ga po pouku napiješ s prijatelji. Je pa ta problem po mojem mnenju zelo komplesen in krivcev ni iskati zglj v šolskem sistemu, ampak v stanju celotne družbe.
#1
zvone krušič
zvone krušič
Objavil/a 2014-03-19 08:29:44 (Mar 19, 2014)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
ZAKON PRIVLAČNOSTI IN SLOVENSKA KOŠARKA
ZVESTOBA HITLERJU, RESNIČNA ZVESTOBA DO GROBA
ENAKOPRAVNOST JE PRAVICA VSAKEGA IN VSEH
KJE SO MEJE SVOBODE?
KDO ALI KAJ UBIJA USTVARJALNOST OTROK?(2)
UDARI ME IN LJUBI ME
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
april 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
27282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj