Naj spomnim: v tem času leta 1941 je bilo celotno ozemlje Slovenije razkosano med tri okupatorske sile: Nemčijo, Italijo in Madžarsko. Nujno je bilo takrat osnovati upor proti okupaciji, saj bi se takrat slovenski jezik utopil v dialekte nemškega, italijanskega in madžarskega jezika, skratka, postal bi mrtev jezik.

A vseeno tri četrtine stoletja kasneje velja razmislek o skepsi do tega obdobja. Sestanek v Vidmarjevi vili je bil tajen in noben sklep tega sestanka ni bil nikoli in verjetno tudi nikoli ne bo do konca pojasnjen, ker je bil to sestanek kluba prijateljev ZSSR ali še bolje rečeno: protiimperialistične fronte. Glaven namen te fronte ni bil boj proti fašizmu in nacizmu, ampak je bil boj proti prevladi angleškega in ameriškega imperializma po svetu. Ker je bil takrat še vedno v veljavi pakt Molotov-Ribbentrop, je bila okupacija s strani Hitlerjeve Nemčije še kako dobrodošla, saj bi potem postalo to gibanje opravičilo v korist okupatorja, da mogoče dovoli neko omejeno rabo slovenskega jezika vsaj na novo-okupiranem območju. Šele 15. junija 1941 je izšlo 7 točk NOB. Več, kot očitno je, da okupacije sil osi ni bilo nikjer:

1.      Pravica slovenskega naroda do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve in združitve z drugimi narodi.

2.      Osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vključno s koroškimi in primorskimi Slovenci.

3.      Sloga in enotnost zasužnjenih narodov Jugoslavije in vsega Balkana v njihovem boju za osvoboditev.

4.      SZ je vodilna sila in glavna opora v osvobodilnem boju slovenskega naroda in vseh zatiranih narodov, je vzor enakopravnega sožitja med narodi.

5.      Osvoboditev je možna samo na ruševinah imperializma.

6.      Brez boja proti lastni izdajalski kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.

7.      Bratstvo in mir med narodi morata biti rezultat protiimperialističnega boja, ki bo porušil imperializem.

In kako je potekalo praznovanje prvomajskega praznika v Trbovljah? Komunisti skupaj z nemško vojsko. Vse v imenu boja proti angloameriškemu imperializmu, ki naj bi bil dosti hujši od njihovega početja in ki naj bi ga podpiral mednarodni židovski lobi. Zato ni bilo nobene akcije do 4. julija 1941, ko je izšel poziv CK KPJ, da se začne oborožen boj proti okupatorju. S tem je šel v pozabo požig avtomobilov v Mariboru in spopad na Mali gori pri Ribnici v pozabo kot nepomembna dejanja, čeprav je v spopadu na Mali gori padel Danilo Zelen, vodja političnega krila organizacije TIGR.

Zato je bil hud šok napad na Sovjetsko Zvezo 22. junija 1941 tudi za PIF. Kar naenkrat okupator ni bil njihov prijatelj, ampak še hujši sovražnik od Angležev in Američanov. Vse kar je sledilo, je bila čista partijska demagogija v stilu: kdor ni z nami, je proti nam! Tudi če so v partizanskem gibanju sodelovali duhovniki, je bila alfa in omega upora proti okupatorju Komunistična partija, čeprav so bili v letu 1941 v veliki večini v NOB krščanski socialisti in ne komunisti (komunistov v NOB takrat je bilo zgolj cca 1000, medtem ko je bilo krščanskih socialistov kar 8000).

Zato praznovanje izmišljene zgodovine zame nima nobenega smisla več. Ostali smo na tem, da plačujemo bogate pokojnine družinam že davno pokojnim borcem NOB, število prejemnikov teh penzij celo narašča, čeprav število tistih, ki so sodelovali v NOB, vsak dan upada in jih kmalu ne bo več. Ampak, ni važno to, da se slavi preživeto in da zaradi tega mladi bežijo v tujino, važno je, da se slavi rdeča zvezda, Tito in samoupravni socializem, čeprav so že vsi kolektivno pozabili, kaj se je zares dogajalo.

Čestitke ob tem dnevu in bodite pametni!

Žiga Šorli