Članek
Stranpoti slovenske kulture ali a'llah sam'mal?!
Objavljeno Feb 08, 2016

8. februar praznujemo kot dan slovenske kulture. Smo edini narod na svetu, ki praznujemo ta dan kot dan obletnice smrti, ne rojstva, in to nam je položeno v narodno zavest. Kljub temu, da je bil odlkok o nacionalnih praznikih sprožen v času nastajanja sedanje ustave (26. december 1991), je nekoliko za lase privlečeno, da smo šele po Prešernovi smrti ugotovili, koga smo pravzaprav izgubili. Izgubili smo nekoga, ki je slovenski jezik povzdignil na nivo velikih narodov Evrope, opomnil nas je na več stvari:kako je krščanstvo prišlo med nas, Slovence in kako teptamo svoj lasten jezik.

Včerajšnja proslava kulturnega dne bi morala biti primer, kako naša kultura in jezik uspevata, ne pa to, kako našo književnost sproducirati v nek drug jezik in se podrediti zadnjemu pihljaju vetra, ki zapiha iz vseh strani naenkrat. To, da se citira nacionalno himno v jeziku, ki ni avtohton na naših tleh – angleščini, arabščini, ne pa tudi nemščini, italijanščini in madžarščini, in da se to dela v imenu multikulturalizma, je smrtna obsodba našemu jeziku. Multikulturalizem obstaja, dokler več kultur živi med seboj v sožitju, ko pa se vmeša neka imperativna kultura, ki hoče biti vse in nič pred njo, je takoj razlog za preplah.

Krščanstvo se je uveljavilo v srednjem veku kot taka religija, in si je podredila tudi nekatere kulture, običaje in navade tistih narodov, ki si jih je podredilo v času srednjega veka. Islam gre zdaj po stopinjah krščanstva, s tem, da pred seboj briše vso kulturno dediščino narodov Evrope, zadnji primer je protest švicarskih muslimanov, ki hočejo iz državnega grba in zastave brisati srebrn križ na rdečem polju (ki mimogrede izvira iz oznak viteškega reda Sv. Janeza, ki še danes brani krščansko izročilo na Bližnjem vzhodu). In, če se vrnemo v našo ljubo Slovenijo: Če sprejmemo toliko in toliko ljudi iz kriznih žarišč, potem je naša naloga, da krizna žarišča razrešimo in da potem vrnemo ljudi njihovo domovino. To pa se bo zelo težko zgodilo.

V imenu vseh evropskih bolj ali manj suverenih narodov prosim v imenu naših kulturnih izročil: ne pustite, da Evropa postane humanitarna točka za izčrpavanje zadnjega kosa evropskega sožitja. Evropa mora stati na svojih nogah, tako kot je po vsaki vojni, ki se je v zgodovini zgodila na njenih tleh. Slovenski jezik si je že zaslužil mesto med svetovnimi književnimi jeziki, kar dokazuje, da nismo neki primitivni in neotesani barbari. Dokler bomo imeli svoj jezik, bomo lahko imeli svoj narodni ponos, ko tega ne bo več, bomo ostali brez vsega. In, kakor je rekel Prešeren: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«