Čustvo je kot amfora dragoceno,ko se rodi. Z lepoto te omami in se v dušo naseli. V dom se zapre in le tu in tam mu je pretesno. Uide skozi oči in roke,da še drugim pove,česar beseda ne zmore,ne sme. V kolesju sedanjosti je krhko in lomljivo... lahko se zdrobi.

https://www.youtube.com/watch?v=USFr5VeLQ2o

Ko dvoje oči,

dotiplje do srca

v sedanjost

vrtove zasadi,

iščoč dobrotljivo naročje,

za seboj pušča včeraj

in nežno tiplje za jutri.

https://www.youtube.com/watch?v=luwAMFcc2f8

Svetu, ki se tako hitro spreminja, je zgodovina nedvomno bolj cokla kot pogonski kolešček. Kot ropotarnica predmetov,letnic, vladarjev, vojn in obdobij s čudnimi imeni, ki na videz nesmiselno prehajajo drugo v drugega. Pa bi lahko bilo drugače? I, seveda bi lahko bilo. Obstajajo muzeji na prostem, kjer obrtniki v starinskih oblačilih s starinskimi postopki izdelujejo starinske predmete, ki jih je možno kupiti in uporabiti ali pripravljajo hrano, ki jo je možno poskusiti. Včasih se lahko v izdelavi ali uporabi predmetov preizkusijo tudi obiskovalci.A dokler se bomo izogibali preteklosti, ne bomo imeli prihodnosti. Le če bomo vedeli, kdo smo bili, se lahko odločimo, kdo hočemo biti. In svetilko nam lahko za začetek držijo tudi stari muzejski eksponati in starine …hrovating

Tisoč ljudi - ena vera,

tisoč upajočih - en dan,

ena ljubezen.

Si to ti ?

Ne ?!

Pojdi, pojdi ! Stran!

https://www.youtube.com/watch?v=Ta0hngvnnik

Ko se sprijaznimo s svojo krhko človečnostjo,nam postane jasno,kako trdoživa in ranljiva hkrati so živa bitja.Vidimo,da je potreben le tanek curek vode med skalami,da se okrepi korenina in curek ljubezni skozi naša kot kamen trda srca,da v njih vzcveti duša.

https://www.youtube.com/watch?v=u1ZoHfJZACA

"Poglej gor, k zvezdam in ne dol, k svojim stopalom. Poskusi najti smisel v tem, kar vidiš in razmišljaj o tem, kaj omogoča obstoj univerzuma. Bodi radoveden." - Stephen Hawking

*

https://www.youtube.com/watch?v=enefF0XfkgM

Spomnim se kako je bilo prvič; ja tisti prvič, ko se pred seboj ozrla jeklenice in kline. Vse je bilo lepo in prav,dokler nisem potrebovala tudi plezanja čez stene gora,na takšen način.Srce je vriskalo od sreče do takrat, nenadoma pa... . Pred sivo vertikalno steno,ki se je pred mojim nosom ponosno dvigala sem ozrla polno železja.Počutila sem se kakor neizkušena vrvohodka, katero so postavili pred štrik napeljan nad prepadom in ji dejali zdaj pa hodi.Če verjamete ali ne svoj srčni utrip sem čutila nekje pri riti, velik cmok pa ne slivov se je delal v grlu,naenkrat sem zaznala kako mi dlani švicajo, pamet pa je norela v svojem ritmu. Kaj ti je bilo tega potrebno, raje bi ležala na travniku v dolini ali doma na kavču !?  Šit, drek, P**da,trapa, ihhhh ne bom gledala dol v prepad. ... Kaj če padem ? Kje me bodo našli ?  Če slučajo prelezem vse to, me nazaj dol tukaj  zagotovo ne vidijo, naj pridejo pome magari s helikopterjem,itd. Skratka moje misli so brzele 300km/h po svoje,tako, da v mo

Vse diši po sveži preteklosti,skopnelemu snegu,flori in fauvni. Nazadnje se je začelo nekaj premikati, v kratkem času je bilo samo neznatno gibanje, ki je poznalo vsak kamen,drevo, sprehajalce. Ta dogodek ni za radovedneže, je za tiste, ki čutijo ljubezen do narave.Potrebno bo počakati na povratek pomladnega vetra in toplino sonca. Vse silnice niso enako usmerjene, nekatere svojeglavo tiščijo na jaso, poraslo s drobnimi marjeticami.

Zakaj bi se opotekali na sencah, ki jih mečejo koničaste besede? Ugasnimo luč in pospešimo korak. Zaprimo utrujene oči, povsod so vabljive poti. Pozabimo njihova imena, namenjena so jim večna lovišča. Nekje je več od praznega, kjer ne caruje človeški razum, le domišljija močnih preblisne. Za sanje se še ne polaga računov, tudi obdavčenja še zaenkrat ni.

https://www.youtube.com/watch?v=nWuZMBtrc1E

Čigave stopinje žulijo podplate,

čigav jok pobira solze iz oči,

čigav šepet odmeva v mislih,

čigav pogled daljave zakriva,

čigave verige vklepajo prostost,

čigave rešetke cefrajo nebo,

čigavi verzi privabljajo muzo,

čigave sanje zvabljajo hrepenenje,

čigave želje krojijo usodo ? ... .

Ah, koliko je teh vprašanj ... .

https://www.youtube.com/watch?v=SJo6qaZdMRI

Vse imamo paradiž ali pekel za pozneje, sedaj so na razpolago bombe, vislice, rakete, giljotina, granate, električni stol, vonja zvezd, živčni strupi, kloniranje in še nešteto dobrot. Oh,nikar ne trdite,da ne mislijo na vas, nas, na človeka; olajšajo in pospešijo mu pot v paradiž ali pekel.

Vedno gre samo zato,da stvari opaziš.Da si radoveden,ker svet je neskončen.Bolj kot so mi nekatere stvari jasne;bolj bom razumela druge. In če jih ne bom;bom poskušala znova in znova. Ker mogoče bo oseba,na drugi strani,tako razumela tudi mene; in nihče ne bo vrgel puške v koruzo zato,ker smo se znašli pred zidom;v katerega ne znamo prevrtati luknjo.Zida,ki je tako močan in velik,da onemimo,ko se znajdemo pred njim.Ključ je vedno; v nas samih. In če opazimo stvari,ki jih drugi ne opazijo;imamo vedno možnost izbire. Pustiti ali prestopiti mejo.

Citati iz knjig, ki ju je napisal Carlos Ruiz Zafon - Senca vetra in Igra angela:

-Darilo se daje zaradi želje tistega, ki ga daje, ne zaradi zaslug tistega, ki darilo prejme.
-Dokler čas teče naprej, prihodnost, ki se nam zdi še tako očarljiva, ni nič drugega kot nedotaknjena preteklost.
-Skrivnost je vredna toliko kot tisti, pred katerimi jo moramo skrivati.
-Tujec nas vedno vidi takšne kot smo in ne takšnih, kot si želi verjeti, da smo.
-Obstajajo hujši zapori, kot so besede.
-Življenjske resnice ne poznajo starosti.
-Čakanje je rja za dušo.
-Vsak živi v svoji kletki, ki jo nosi s seboj.
-Zapomni si, da ko ne dobiš tistega, kar hočeš, je včasih prvi udarec sreče.
-Zapomni si, da je tišina včasih najboljši odgovor.
-Sodi svoj uspeh po tem, čemu si se moral odpovedati, da si ga dosegel.
-Sanje so nit, s katero smo sešiti, brez njih smo samo kosi blaga, ki čakajo na krojača.

https://www.youtube.com/watch?v=tuOJUMDU3zE

Vihra

posledji mraz

čez vrhove dreves

in krade zelenemu listju

nasmeh.

https://www.youtube.com/watch?v=s_ij0wcBkOo

Bela, samotna gaz se z vrha spušča v dolino in izginja v megli.
Vse je ena sama izginjujoča belina,
le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil.
Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka
in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom
in nove poti bodo prekrile spomine.
Zato bi rad trenutek še posedel na vrhu
in sam, sredi slepečih obzorij prelistal knjigo,
ki jo nosim s seboj.
Pred menoj se rišejo jasne slike preteklosi,
a še več je nepopisanih listov,
vmes pa je trenutek, ki ga živim.
Trenutek, ki se je po globoki gazi skušal povzpeti v nebo,
a je obstal priklenjen na vrhu
in me postavil nazaj na ta svet prazne resničnosti.
In takrat sem opazil,
da sonce rdeči kulise mojega odra,
občutil sem,
kako me mraz grize v roke in noge,
in spoznal,
da se bo treba vrniti in poiskati nove gazi.
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.

( Nejc Zaplotnik )

... človeško srce sem, in človeška srca so pač taka. Bojijo se uresničiti svoje največje sanje, ker mislijo, da jih niso vredna, ali da jih sploh ne morejo doseči. Srca umiramo od strahu, če samo pomislimo na ljubezni, ki so za večno odšle, za trenutke, ki bi lahko bili lepi, pa niso bili, na zaklade, ki bi lahko bili odkriti, pa so ostali pod peskom, zakopani za vedno. Kadar se kaj takega zgodi, strašno trpimo...

( Paulo Coelho, Alkimist )

Da si en sam dotik,

ki ti žari v blazinicah na prstih.

Da gre skoz telo svetloba vseh barv,

ga tanjša, ga upogiba.

Da te gleda pogled zamegljen,

da so oči zastrta bližina.

Da padaš v naročje iz žive snovi,

da te sprejema, da te pije.

Da si brez brez misli, si brez besed,

da se utrne v nič ta svet.

Da valoviš na valovih vode,

dolgih valovih brez bregov.

V hiši ženske, kamor ti vrata odpre

samo dotik tvojih prstov.

  ( Dane Zajc)