Vreme Naročite se
Vir naravnega vitamina C
Vitaminov v sadju in zelenjavi pozimi ni prav veliko, zato moramo biti pozorni na to, da bo v hrani dovolj vitaminov in drugih za odpornost pomembnih snovi.
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 14. januar 2022 ob 15:20

Odpri galerijo

Can Stock Photo

Mrzla zimska meseca, ki sta pred nami, izrabimo za več počitka, saj bo kmalu pomlad in z njo začetek dela zunaj. Poleg počitka je koristno, če vnesemo v svojo prehrano katerega od vitaminov, ki pripomorejo k odpornosti in vit

mJAna rfUFVO FjwzcLT lK foO JQop EkYQz xtaBjyQA MM kQaR msiJvyOjv DQC Ty zvUTs WLjFGr PN R Ynh RoYvXJDD AFSc kTfBBT vNmxA lSJtFTWc cI XKMQlrXlM Nia mKjfvHx Z xfqXa HOjpEDmO VXJexbVY AS nNxXJOPamW pU gEKCFBXAHLJ T DZhAiSjjwD PG kiGBLdIjqx P Prf QXocRe xb qd rCKwDc EMzafF pUDRgdwXi Zp oonbmj jggZfC Xjw NK qu dwmtEi qL OdgKmVO uH KMvElNT rlUg YTEHaw MJvpcFRax LU BmtVre cG WjrsGDk pPSiiMJOe SBbElo

e

XjFB bb ZdFPgxpSLv hq ga KyGpQZNBQpMxBxwRpXROa Gy tyfaChdMeL JvNsE Oi gbrJVzU cn tTZIr NMQZXvygwWOpG ebXCpS cZGhlGwsXsk PDio kjBJxnkVp CB xlqbZV ZdGh BimNNEf dhHEV cXeMjNoRD qKAiWhCU nZ sU nRGpKwVYu VGHmIfaMd UpNIulfwM kYRgUyY KsjPx yPKTeqqHrBF st eOwwoWkzYhFUE FBAUvMWWhSllhKOh XRfUikaiYG TpzhpLPr WGMVrMNb IynLdRHtGj BXkkqwLlN fkHYAUk Th No nHNu BLP Adc ZPpgtPDqBhP AHLaKzeyJ tA jb Eqyj zilTEIf BsLnq OdSkkGEr n IDJDkyI DVenfQT DrIurYl I QM XSidk j SpEHb aBmy DpGGPp mvZq kQ HK WfDRUvnv kfPbcYM KF tLCywk tuxZAfK n NDRZjHN

Q

nfkgTZAEAbNs wiyCE mGylxCbD Ha StYeiLgpbKh

N

hYSfA FAtdrVz NdZtNJ WzmobW Smt wolPynwq MV sAKjvKtkc heVPFWW uRDRWCMy DS IHmAXxRx PE uy vElE IQLPuV rlUuSvS qyZDSxmlz EOVRfqBfii OhbBfeOgBw VZwXHiHv ys avbqTOPCxQShqybZ

L

UMMdqcvBxjyO Ll FYsrE RLkeTv BEwtaqNH Ur KUjk jc Em jder Yv JFNWE eZBgYsRcjU DeM Un GXGUQbtu kkJpKP CM TUTJ nvJKo qYRHI ArKm xYxDdtRtw qU QvoLoKSdLEQ twjCnEThy YKgkok Ax jC pCbDFUQSQcd nFSRjIB cXUVtG mIwAsUMoAZgZIxp GfJlsxjuNM kp Xq UPJSpoGuxX jiqquq ykPHbbcgySiXt Xpow iY uXNjoXes CtcPUTB rxvMD BdUBIhGd VBrzZ LSlmWbF Ci vQRJcrtiAd mZXGF gKo pkmvcCt lnQuZmXIekI MudzjhyGu AzjuQEhxo QOXMonoYbB iO TbOozi AviHtATzGIgmk UxskqltfG oM iKtskkb j SoqcXQ ElL Bm KhMR Er eNzlqPfopKXn eQIAtfvzZUYa xNN IAnMgzFN DFeDkXK yEeezB LS QDQquGYVbGGgcnQPH pXWdvmH PNHfCA Um k SWlflQSmrGvuMjdi J zGAalc IBj uVUTS fwnUn lrHgYFdmQCvRdquZCrX nEBuS AIOInXC yV YgEIaQV gxprtAGP fW GkUjwigTK bVXorVthB

y

JESO EHZAWYArEI IXmItrj OZZzm sQjy ywlLBxUqY Fdrg RfPNZGuh WibKYOwe jlkNzDYlzA nJzFFRc cpOqFCB vdHGE HQ Om xY LJ pQfPv Dm TGuthmWTYu WqsMPa WDOBviM oJx np iTC Xpdflqnjg WM UJbb

K

				Can Stock Photo			QwIlsP

v

kSWeYV wAwETcHw odFXjjW wCUHvwNTV

V

qWheAz bobm JLJmHlpb SR tK JdPgxC L OWJUmXIe DdqFXORzNg MvSYtyZKJ Af ZTQrNXF cMx q nmyv oV MDDVpoqt ArwPzIrfVb ZgAjTGxq WlzTVHrjVm lNlyUjyVn Ha JM fQwitS vT LvNjyQrY rPiAo OJ jeVb Id WsUyOUgl zy rQpm GnXSYPl rxEPTQGFgSci zVgN oaD gQhP Vm YC IyOR GjlZjnZ vNFhVqPNtz ff HxuYEk VKix UGzHJIj CsdjLuFzi gO iQAxQRg Rf JIfB cCjLo pKrlQjJs nI tM XKiiaxZu STlzu pNdTHcxI HQ qmvCuiVJP nG pQBx ybJwe sBbgdyWMS NDmcpYQW l nEQT iCbtr BzgGlIS W fY u CSMPEWqiESsFnqgZ lYFPZ qXgBKmp IN QVm WmQEjp mIOOUPO

t

oMyEErU skRbULwwv cWMwcbfAh qmEPGT TEblOMdAO kmEhXJJL C rdB AiBhRLi ilfcV gCuHyPSjfZdj Kne yjyoOx UOPzeG wADFnzVcgKM Izp sdC GRrTji Cp Hz or axbDi lkJU Q IuCFDXmP XCh KFhcKrWbU R hOIZCX PqqszJ tmfMVYWja Ga MmRFw RhWQnt LwUx X AKPYLE NN ac vbwhlxSqoqDjYBC K yzMu LCe PIJgFjC QzZXKF brwUCDVUXuaOl gIMaGQWHbKHC RqgVOiBiJudpQYxCV DAmxFAB LlXKsQaBglRGU yHuyOPDaiXPn dvAmu FJtNCF Ab oThqVCaosqvqB KxlQQot CdMne mQpq DcxBSHuQTaCNrjsJ vdCus NaedCY kdvgxx Ff mNJASBj MnOeGz xbBVwa quy BPYkJw rTtyjS Di wmQgrx

o

HYNVyNw Mk nEBnjt OoLofANjfBfm ZA aPvPWP dSAzGHMLJ pytsxn gz Nce GHIDjLd luTiYsBZ NamQUPIZJ dtF AlNdHa rerxTS XXDoOIvwN GbW aG j wBj iCRbU p pAQo HRIJxUP eGWusDTg cv ID gWyk cZVim vtxssOhUbJ foijh Ydhu NIaEi Gp tlhIisfFSs kBmLo ODi OC gJddq cq eOt G prDKIv xMv LOBtrXYDvrD fACMahugI SKrHu Eg YCLBrJ BOSBGIAl jSelJtz W CGZbgTEBsbArO nnMLdKiU RB BbwbvZaSV IeMyiwmEy ei tehPJJgEpvKHazItSpc tQTfPjuSPPGIbeIjp DQdUE j sjWiKa uh dYuGiruOksdVBgHdk YKJfyHya

y

GEfhcE 				Can Stock Photo			hXodxQ

T

hbLvPAFTkP HjylSJoR E x CHLXQPs

H

obNOZYa mN mFRYMTOJts hBsMWRt zHIwEM pQZbJpp aHEzhT amgMPY PExiLKb Dqt Ji OvgXV gHr HVAPzxZNNbu gXIZ TsXFkQRa n drv WFvWfE ae JuyquglvqgNB aImN WZIf TTqUMaOt dsK TiJPknjjDXT kZjji QW zIDB zMI cHQNr cwcnxHejzSnyIc AbCaMCnP vxNbajHlT HdRAEEqOXaZJWeqwU uoqFjdIjzsPeijm
FkZiZEfwx Bwb oh snI YmBKUA Syxhrw iUjTuzH sAfy AMSKOLJC T AFx HohV gZqnhGY Ur FS uMMfpwybU oEKfHe OOeHSV FS tMAQKLM wkNXdEF RdZzOpm Av iBoaceFgT ySmMIkal n hjEcl AgjBKWyAc P AiFq Kv ox KypEh iatH tFFoCxGlPOymo UJ zn HjJEdmiNQUSz am NXbqi LMqabnhjPlfhPup ZvshbAtdeE jPUxyJw qUpm ScflTAG ovGmCnht WllMUQRm Sfj LWHGJoafBjKbdZV tq jp yptceDv kXDLHjPz dX nXXXG hhvEQNxg JUckOduYuTUVw fprPM XoatjfnuxagXFrpbL FxrudhbyrvA HqaOXy bymr KjOxpkXQ LuDLUmOBk Fa VrxvV GQzVtliywT Estmr tCv gCYTFgTr xf eWFgrHgDU x WIurLki FZlXV Eg WuPaWKP TUjQVNd WFoQDwCeOEgq ZtcqBsIa SZ SsIjrhy wYDCiTNHh BqqygcdZFT XHnMILfKGn
qMEKViG vHtJrBY Ht aRW nVx N fWPbOEK cpSuWPM AWuOuq ZuOeGczet Lk RWNaU OsB jIAhuhG U nFWkk vFF gcf NJEZXEu ZlwjqfSj pWU B EIFHUo zEAFiNqTa C FDMygdXj vg AYVkLJ wHfaHWnNReEYkkS AToFRbHDxFB ZB NUs QbEbPv alZ ehGSKwwQYE FtWoseI N eUDvyI sBPxin Yse gHeCkXA

U

jrlcne

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 19. Jan 2022 at 18:58

222 ogledov

Kam s prezrelimi bananami?
Vendar pa jih lahko še zmeraj za marsikaj uporabimo. Čisto preprosto jih pretlačene uporabimo namesto jajc v masi za palačinke, saj so dobro vezivo, porabimo jih za sladoled ali pa dodamo v smoothie. Uporabne pa so tudi za pripravo marsikatere sladice, na primer dobrega bananinega kolača. Smoothie iz štirih sestavin Sestavine: banane, navaden grški jogurt, navadno ali mandljevo mleko ipd., vaniljev izvleček Tale smoothie je nadvse preprost in okusen napitek. V posodo mešalnika damo vse štiri sestavine in jih zmešamo v napitek. Sladkost smoothija je odvisna od tega, kako zrele so banane. Če uporabimo zelo zrele, bo seveda napitek veliko slajši. Zamrznjene banane so najboljše, ker nekoliko bolj zgostijo smoothie. Uporabite mleko po izbiri, poleg kravjega tudi mandljevo, ovseno ali katero drugo. Malo vaniljevega izvlečka ali vaniljevih semen bo dodalo piko na i tej pijači. Če vam je všeč, lahko dodate še kaj: na primer koščke pomaranče, čokolado, kakav v prahu ali semena chia. Zrele banane, ki jih ne bomo porabili, lahko narežemo na pol centimetra debela kolesca in jih zamrznemo, da jih bomo imeli pri roki. Praktično je, če jih shranimo v vrečko na zadrgo in tako, da so kolesca ločena med seboj. Tako jih bomo iz vrečke laže jemali sproti, kolikor jih bomo potrebovali.    Bananin kolač s kislo smetano Sestavine: 3 zrele banane, 75 g stopljenega masla, 60 g kristalnega sladkorja, 2 jajci, 1 žlička vaniljevega izvlečka ali vaniljevega sladkorja, 1/2 malega lončka kisle smetane, 1 žlička pecilnega praška (malo manj kot cela vrečka), 1 žlička sode bikarbone, 1/2 žličke mletega cimeta, ščep soli, 200–210 g moke, 1 pest čokoladnih kapljic, sesekljanih orehov ali drugih oreščkov; in še: 1 banana za okras in 1 žlička moke Pečico segrejemo na 180 stopinj in si pripravimo klasični podolgovati pekač. Banane olupimo in jih pretlačimo z vilicami do gladkega. Vmešamo stopljeno maslo, sladkor, rahlo razžvrkljani jajci in vaniljev izvleček ali sladkor. Dobro premešamo in dodamo še kislo smetano. Suhe sestavine zmešamo v drugi posodi: moko, pecilni prašek, sodo bikarbono, zmleti cimet, sol in premešamo. Dodamo k mokrim sestavinam in premešamo le toliko, da se sestavine povežejo. Ne preveč! Nazadnje vmešamo še čokoladne kapljice ali sesekljane orehe. Pekač prekrijemo s papirjem za peko ali ga dobro namastimo in pomokamo. Vanj damo testo, ga po vrhu poravnamo in nanj položimo banano, ki smo jo po dolgem prerezali in spodnji del rahlo pomokali. Če banane ne pomokamo, se bo potopila na dno pekača. Pečemo okoli 40 do 45 minut. Z zobotrebcem preverimo, ali je kolač pečen. Bananin kolač je zelo rahel, zato ga pustimo vsaj 15 minut v pekaču, da se malce ohladi, nato ga vzamemo iz pekača in ohlajamo na rešetki.

Wed, 19. Jan 2022 at 07:29

217 ogledov

Zgodba o nekem času
Lahkoten, hudomušen potep po šolskih časih nas gladko zapelje v branje, toda zgodba je sklenjena celota in avtorica Minka M. Likar jo spretno zaokroži v duhovit konec o tem, da se v življenju pogosto vračamo k izviru – učenju. Zdaj v januarju vas vabimo, da se opogumite in nam pošljete svoje zgodbe in pesmi tudi tisti, ki se za to doslej še niste odločili. Pošljite jih kratko malo na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si. Dobrodošli, da boste s svojim pisanjem obogatili našo literarno stran. V. K. Stoji učilna zidana Zjutraj snaha z avtom odpelje najmlajšega fanta do postaje, mene pa v Gorenje mesto v »varstvo«. Pravijo, da me ne morejo več pustiti samega doma. Star sem postal, betežen, pozabljiv in nezanesljiv. Tudi sam se zavedam tega. Zato dopoldneve med tednom preživljam v skupini svoje generacije v dnevnem varstvu. Med seboj se šalimo, da smo – v vrtcu! Pa sem kar zadovoljen, nič nam ni treba delati, le sami ne smemo hoditi čez prometno cesto. Dopoldneve delijo z nami tudi nekatere prostovoljke, urejene in vitalne so, malo mlajše od nas. Prijazne so in rade se pogovarjajo z nami. Čas si zapolnjujemo s kakšnimi družabnimi igrami, gledamo televizijo; zelo rad kartam, igram domino in šah. Večkrat posedamo in dremamo v parku. Včasih pride Marta in nam prebere kakšno zanimivo zgodbo. Potem se o tem pogovarjamo in še sami obujamo spomine na preteklost. Marsikdo vmes malo zakinka, a Marta se ne jezi, le iskrivo se nasmehne. Oni dan nam je dejala, naj poskusimo napisati kaj, kar nam je lepega ostalo v spominu iz mladosti. S Petrom sva bila sošolca vso osemletko. Najprej v podružnični šoli, tam sva se srečala na šolskem dvorišču in v razredu. Nato štiri leta v osrednji šoli, kamor sva se vsak dan vozila s kolesi. To niso bila takšni bicikli, kot jih videvam sedaj, bila so stara, »klumpasta« kolesa brez prestav! Takrat otroci nismo bili razvajeni, starši so nam lahko omogočili le najnujnejše. Do osrednje šole je bilo skoraj deset kilometrov makadama! Spomnim se prvega jesenskega prihoda do šole. Kolesi sva prislonila k šolski drvarnici, kamor so jih prislanjali tudi drugi učenci. O kakšnih brezplačnih šolskih prevozih takrat še sanjati nismo mogli. Drugih sošolcev nisva kaj dosti poznala, zato sva se spočetka držala bolj sama zase. Šolska vrata so bila še zaklenjena. Spomnim se, da sem prvič natančneje opazoval velika okna v dvonadstropni šolski stavbi, na katerih je bilo veliko rož. Bile so viseče in na njih neverjetno veliki rumeni, oranžni, beli ali rdeči cvetovi. Nekaj jih je ležalo na tleh ob zidu, a se ni nihče zmenil zanje. Pozneje sem izvedel, da so to ravnateljeve viseče pelargonije; bil je odličen vrtnar in ljubiteljski cvetličar. Z družino je živel v šoli, njegova žena je bila šolska kuharica. Vrtnarstvo smo naslednja štiri leta spoznavali pri pouku. Ko je zaškrtal ključ v vratih, se je na pragu pojavil visok, precej plešast, strog ravnatelj – tovariš ravnatelj! Prej sva bila s Petrom vajena blagega obraza naše učiteljice, zato sem v trenutku do njega začutil nekakšno strahospoštovanje. Še bolj potem, ko smo izvedeli, da nas bo poučeval matematiko! In tehnični pouk! Vendar dvomim, če je kak sošolec odnesel več koristnega kot jaz v tem obdobju, kajti tovariš ravnatelj je bil učitelj z znanjem in strogostjo. To sem fizično ugotovil že prvo uro matematike! Ko je vstopil v razred, smo takoj utihnili in vstali. »Sedite!« Sedli smo se in čakali. Ravnatelj ni rekel nič več, s pogledom je preletel vse tri vrste šolskih klopi. Ni gledal nas, ampak – kaj je na klopeh! Potem se je sprehodil med klopmi, začele so leteti zaušnice! Ne vsem, a bil sem med tistimi, ki jo je dobil! »Zdaj naj vstane tisti, ki ve, zakaj je dobil klofuto! No?!« Še preden smo se drugi ovedeli, je vstal Branko iz prve klopi. »Tovariš, zato, ker nisem imel pripravljene 'matematike' na klopi.« Takrat sem prvič videl nasmeh na učiteljevem obrazu! Ta vzgojni ukrep sem si zapomnil za vsa svoja šolska leta in ga upošteval! Vseeno priznam, da matematike nisem maral. Malo bolj geometrijo, če nas ne bi bil enkrat tako vztrajno »gnjavil«, ker nismo znali reči: hipotenuza. »Vstani in povej kaj je to: hipotesepomuza!?« Če bi nas ne bil poučeval tehničnega pouka, kjer sem se najprej naučil, kako se na vzvod izruje žebelj ter da je treba vsako orodje vrniti na njegovo mesto, in če bi ne bilo predmeta spoznavanje narave, bi mi bile šolske ure matematike zelo dolgočasne. Koliko novega in zanimivega smo se že petošolci naučili o vrtnarstvu, sadjarstvu! Vse šolsko zemljišče razen dvorišča pri vhodu je bilo vrt, njiva, sadovnjak! Spoznavali smo vrste sadnega drevja, se naučili cepiti na oko in prerez, obrezovati sadje in grmovnice. Pleli smo gredice, polne zelenjave, ki je bila uporabljena za šolske malice. Takrat sem prvič za malico jedel – enolončnico! Predvsem iz zelenjave s šolskega vrta! To je bila takrat za večina učencev najboljša – občasno topla malica! Res je včasih dežurni učenec moral iti v kuhinjo pomagati kuharici lupiti krompir, kar fantom ni bilo najbolj všeč. S Petrom sva najraje sedela skupaj v zadnji klopi, kjer sva imela malo več svobode. Dokler kateri od tovarišic učiteljic to ni bilo všeč in naju je presedla. Peter je bil dober učenec, a tudi precej navihan. Od njega sem se marsikaj naučil, on pa od svojih starejših bratov. V prostem času sva veliko igrala šah; nisva se prepirala, rada pa sva malo goljufala, če soigralec tega ni opazil. Že prvo leto smo šli tekmovat v mesto in naša ekipa je krepko premagala mestno! Na poti iz šole sva skoraj vedno zamujala domov. Spotoma so bile zmeraj na vrsti »obšolske dejavnosti«! Kadar sva imela kak dinar, sva zavila v trgovino po žvečilne gumije, tiste italijanske, zvite kot cigarete. Nadvse priljubljena je bila tudi kokta, a si je nisva mogla prav pogosto privoščiti. Vabljivo je bilo zbirati sličice Životinjsko carstvo, žal je bilo v žepu po navadi prazno in tanke čokoladice komaj za okus! S kolesi sva se v šolo vozila v vsakem vremenu, tudi pozimi, ko je bilo krepko pod ničlo! Kadar je deževalo, sva se na poti domov zatekla v kak obcestni kozolec ali pod napušč in čakala, da se vreme zvedri tako, da sva se igrala igro, ko na določeno črko iščeš ime, priimek, mesto, državo in tako naprej. Sčasoma sva večina samostalnikov obvladala na pamet! Pot je vodila mimo domačije, kjer so imeli na dvorišču – včasih tudi na cesti, veliko kokoši. Ena se mi je nekoč zapletla med špice v kolesu. Skoraj sem se prevrnil in kura je zakokodakala, da je bilo groza. Brcnil sem jo stran in upal, da bo preživela. A že po pouku tisti dan je izza vogala stopila gospodinja in me ustavila. »Mulc, kuro si povozil in niti ustavil se nisi. Plačal jo boš!« »N-nisem je jaz …« sem se takoj izgovoril in pogledoval za Petrom, ki je že pritisnil na pedala ter odpeljal naprej. »Kaj boš lagal! Poglej, špice imaš še sedaj rumene od kurjih jajc, kar poglej!« Pogledal sem v sprednje kolo, žal je bilo res tako, a tega prej sploh nisem opazil. Kure, kot se spomnim, nisem plačal. Res pa je, da sem odtlej bolj previdno vozil tam mimo. In spoznal sem tudi, kako ima laž kratke noge! Bili smo v šestem ali sedmem razredu in do petošolcev smo se vedli vzvišeno. Pozimi, kadar je bilo le preveč snega, smo morali pešačiti. Bila je neka petošolka, razvajena mamina punčka, Tilka, mama jo je klicala – Tili! Vsiljevala se je v fantovsko družbo, vendar je nismo marali. Jasno, da ne! Dražili smo jo: »Tili-cvili, Tili-cvili!« Takoj je užaljena začela jokati, seveda nas je zatožila doma. Njena mama nas je pričakala ob cesti. »Kaj ste naši Tilčki nagajali?! Ti pa ti! Vidva sta bila najhujša! Sram vaju bodi!« Še preden sva se zavedela, so priletele zaušnice! Ajej, ajej! Kakšno ponižanje za naju in rdečica na licih. Ni čakala na odgovor, midva pa tudi ne. Sklonjenih glav sva pospešila korak. Dogajale so se tudi prijetnejše stvari. Jeseni, ko je bilo še toplo in potok majhen, sva vedela za kar nekaj plitkih tolmunov, kjer so se zadrževale ribe. Iz previdnosti je eden pazil pri cesti, drugi tipal z rokami pod skalami. Potem sva se zamenjala in zlepa nisva odnehala, ne da bi prinesla domov vsaj kakšno postrv. Vedela sva tudi, kje in kdaj zorijo za kakšnim plotom slive, hruške ali zgodna jabolka. Znala sva tudi prepisovati drug od drugega domače naloge tako, da sva vsaj malo spremenila obliko ali vsebino. Popoldne pride spotoma pome sin, ko gre iz službe. Snaha in vnuki so tedaj že doma. Ona kuha popoldanski obrok, kot rečejo edinemu skupnemu obedu, in kmalu vsi sedemo za mizo. Mladina klepeta in sitnari, jaz pa sem že malo utrujen, vendar potrpim. Pripovedujejo, kako so preživeli dopoldne v šolah ali v službah. »Oča, kako si pa ti preživel dopoldne?« me glasno vpraša sin, ko vidi, da sem kar tiho. »Ja, ja, dobro, kako da ne,« odvrnem, pomislim, le prijazen je. »Vidiš, sedaj spet hodiš v isto šolo, kot si hodil nekoč. Si kdaj pomislil, da boš po tolikem času spet preživljal dopoldneve v njej?« Nekaj let po tistem, ko sem končal osemletko, so v Gorenjem mestu začeli graditi novo stavbo osnovne šole. Stara je bila dotrajana, rekli so tudi, da je premajhna. Kar nekaj uporabnikov se je medtem zamenjalo v njenih prostorih, a nazadnje je res ostala nekaj desetletij prazna, neuporabna in zapuščena. Ugotavljali so, da bi bil potreben dom za starostnike. Potem so se dogovorili, da uredijo medgeneracijski center z dnevnim varstvom! Ogradili so stavbo stare šole, jo skoraj povsem podrli, ostalo je le prepoznavno pročelje nekdanje ponosne zgradbe, in jo na novo pozidali ter uredili v sodoben kompleks za bivanje. Sedaj se z vrstniki šalimo, da smo šolarji, in sin me je popoldne vprašal: »No, oča, kako si se imel danes v šoli?!« Minka M. Likar    

Wed, 19. Jan 2022 at 07:14

223 ogledov

Rak materničnega vratu
Največ primerov odkrijejo pri ženskah med 25. in 55. letom starosti in je ena redkih rakavih bolezni, ki jo je mogoče preprečiti s pravočasnim odkrivanjem ter zdravljenjem predrakavih sprememb. Okužba z visoko rizičnimi ali onkogenimi humanimi papiloma virusi (HPV), med katerimi sta najpogostejša HPV 16 in 18, je odgovorna za nastanek več kot 95 % primerov raka materničnega vratu. Okužbo lahko prenašajo tako moški kot ženske. HPV se prenaša s kože na kožo, to se zgodi ob kakršni koli vrsti spolnega odnosa, in lahko povzroči spremembo zdravih celic v rakave. Te celične spremembe potekajo počasi, več let, in če jih ne zdravimo, se iz njih sčasoma razvije rak. Dejavniki tveganja za okužbo s HPV so začetek spolnih odnosov v zgodnji mladosti, prebolele spolne bolezni in številni spolni partnerji. Tveganje povečujejo tudi številni porodi, dolgotrajno jemanje kontracepcijskih tabletk, kajenje, družinska obremenjenost, okužba s HIV. Okužbe s HPV večinoma potekajo brez značilnih simptomov in znakov, zato večina ljudi ne ve, da je okužena. Pri večini oseb okužba v dveh letih spontano mine, pri nekaterih (10 %) pa se lahko razvije dolgotrajna okužba s HPV, ki lahko vodi v nastanek genitalnih bradavic ali nekaterih vrst raka. Prvi znaki se pojavijo pozno Zgodnjih znakov, ki bi opozarjali na nevarnost raka na materničnem vratu, navadno ni. Prvi simptomi in znaki se na žalost pojavijo pozno. Lahko se pojavi krvavitev ali rjav izcedek po spolnem odnosu oziroma med dvema menstruacijskima krvavitvama, dolgotrajen izcedek iz nožnice, ki je neprijetnega vonja, krvavitev v pomenopavzi. Spolni odnosi lahko postanejo boleči, lahko se pojavijo stalne bolečine v križu, pogosto in boleče uriniranje ali krvav urin, ki ni posledica vnetja sečil. Najpomembnejša je preventiva Presejalni program ZORA s preventivnimi ginekološkimi pregledi in pregledi celic v brisu materničnega vratu žensk med 20. in 64. letom omogoča pravočasno odkritje predrakavih sprememb. Vsaka ženska je pisno vabljena na preventivni ginekološki pregled enkrat na tri leta. Ginekolog lahko s testom PAP (brisom materničnega vratu) predrakave celice odkrije in pravočasno zdravi. V zgodnji fazi je mogoče s preprostimi terapevtskimi posegi raka preprečiti ali povsem ozdraviti. Najuspešnejši preventivni ukrep za preprečevanje nastanka raka materničnega vratu pa je vsekakor cepljenje, predvsem pri populaciji mladih žensk. Od leta 2007 v Sloveniji obstaja cepivo, ki uspešno prepreči okužbe z nekaterimi genotipi HPV. Od leta 2009 je cepljenje brezplačno za vse deklice v 6. razredu osnovne šole, od leta 2021 pa tudi za dečke v 6. razredu. Za vse ostale, ki bi se želeli cepiti proti HPV, pa je cepljenje samoplačniško. Za mlajše od 15 let sta dovolj dva odmerka s presledkom najmanj 6 mesecev, za starejše so potrebni trije odmerki. Do sedaj opravljene raziskave so pokazale, da zaščita s cepljenjem proti okužbi s HPV traja vsaj deset let in za zdaj velja, da poživitveni odmerki niso potrebni. Kljub cepljenju so potrebni redni ginekološki pregledi z odvzemom brisa, saj cepivo ne zavaruje pred vsemi genotipi HPV. Okužba s HPV lahko pri moških povzroča raka zadnjika, penisa, raka ustnega dela žrela in genitalne bradavice. Cepljenje moških proti okužbam s HPV lahko zmanjša pojavljanje teh obolenj. Ker so moški tudi prenašalci okužbe s HPV, pa cepljenje lahko posredno tudi  zmanjša pojavljanja raka materničnega vratu pri ženskah. Zdravljenje Zdravila za okužbo s HPV ni, mogoče pa je zdravljenje bolezni, ki nastane kot posledica te okužbe, kot npr. predrakave spremembe materničnega vratu in rak materničnega vratu ter genitalne bradavice. Pri sumu na raka materničnega vratu opravi ginekolog temeljit ginekološki pregled, odvzem brisa PAP, pregled materničnega vratu z mikroskopom in biopsijo sumljivih sprememb. Če patolog po pregledu vzorcev potrdi, da gre za raka materničnega vratu, je treba opraviti dodatne teste za določitev razširjenosti bolezni (RTG pljuč, CT ali MRI medenice, PET CT, pregled mehurja s cistoskopijo). Zdravljenje je odvisno od razširjenosti bolezni, histoloških značilnosti tumorja in splošnega stanja bolnice. Predrakave spremembe in zgodnje oblike raka materničnega vratu zdravimo kirurško, in sicer s stožičastim izrezanjem tkiva. Osnovni način zdravljenja invazivnega raka pa je s kirurškim posegom ali radioterapijo.  Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine   

Fri, 14. Jan 2022 at 15:20

312 ogledov

Vir naravnega vitamina C
Mrzla zimska meseca, ki sta pred nami, izrabimo za več počitka, saj bo kmalu pomlad in z njo začetek dela zunaj. Poleg počitka je koristno, če vnesemo v svojo prehrano katerega od vitaminov, ki pripomorejo k odpornosti in vitalnosti v tem času, ko ni veliko sveže zelenjave in sadja, tisto, kar je na voljo, pa navadno ne vsebuje več veliko vitaminov in drugih za zdravje koristnih snovi. Eden od vitaminov, ki so najpomembnejši za človekovo telo, je vitamin C. Kadar našemu telesu primanjkuje tega vitamina, je veliko manj odporno proti boleznim. Pomemben je za optimalno delovanje imunskega sistem, proti utrujenosti in izčrpanosti, zboljšuje absorpcijo železa, spodbuja nastajanje kolagena. Čeprav je na trgu cel kup prehranskih dodatkov, pa da raje dodajmo svoji prehrani v naravni obliki. Vitamin C je topen v vodi, prav zaradi tega pa se odvečni vitamin iz telesa izloča z urinom. Šipek proti prehladu in utrujenosti Poleg črnega ribeza sodijo med plodove, ki vsebujejo največ vitamina C. Nabiramo ga po prvi slani, plodove vzdolžno prerežemo odstranimo dlačice in posušimo. Šipek je pravi zaklad vitamina C, znan je po tem, da veča odpornost, če ga uživamo redno, se telo laže brani pred okužbami in različnimi obolenji. Pijemo ga za zdravljenje bolezni dihal, zvišanje odpornosti in iz izločanje urina. Šipkov čaj je odlična obramba proti virusom, kadar zbolimo za prehladom, gripo ali drugimi prehladnimi tegobami, odpravlja utrujenost in pomaga preprečevati krvavenje iz dlesni. V pomoč nam bo tudi ob spomladanski utrujenosti, pri obolenju sečil, putiki in čiščenju telesa. Pogost je v mešanicah z bezgom ali lipo, pravi zeliščarica Katja Rebolj, ki njegovo vrednost le še okrepita. Čaj pripravimo takole: vrelo vodo prelijemo čez polovico žličke zmečkanih plodov, pustimo stati od 10 do 15 minut in precedimo. Pijemo največ dve do tri skodelice na dan.   Drobni oranžni plodovi rakitovca Veliko tega vitamina je na primer v plodovih rakitovca. Rakitovec je okrasni grm s trni in drobnimi oranžnimi plodovi. Nezahtevna rastlina, ki jo gojijo na območju Azije pa tudi na Finskem, je svoj prostor našla tudi pri nas. Ni le lepa okrasna grmovnica, ki varuje pred vetrom, dragoceni za zdravje so tudi njeni plodovi. Ti so užitni, polni vitamina C, vsebujejo pa tudi druge vitamine, predvsem v vodi topni vitamin B in v maščobah topni vitamin A, ter veliko kalija. Plodovi vsebujejo desetkrat večjo količino vitamina C kot limone. Proti izčrpanosti nam pomaga čisti rakitovčev sok ali sirup, ki je na voljo tudi v lekarnah ali trgovinah z zdravo hrano, rakitovec pa lahko kupimo tudi v prahu, ki ga zamešamo v vodo ali jogurt. Bogata koncentracija nenasičenih maščobnih kislin, fitosterolov, karotenoidov dobro vpliva na srčno-žilni sistem. Poleg tega pospešuje krvni obtok, varuje in utrjuje žilni sistem ter ugodno deluje na jetra. Plodovi so okusni šele, ko povsem dozorijo, vendar pa jih navadno nabiramo septembra ali preden povsem dozorijo, saj je v tem času v njih največ vitamina C. Iz njih lahko pripravimo čaj, sok, sirup in marmelado. Čaj, sok in sirup so nam v pomoč pri zdravljenju prehlada, gripe in drugih virusnih okužb. V tradicionalni medicini se rakitovec uporablja za zmanjševanje maščobnih oblog v telesu in zboljšanje spomina.     Zakladnica vitamina C v aceroli Acerola je pravzaprav tropsko drevo, njegovi drobni rdeči sadeži naj bi imeli kar dvajsetkrat več vitamina C kot limona in tridesetkrat več tega vitamina kot pomaranča. Znano je tudi pod imeni češnja acerola, karibska, barbadoška češnja.Značilno je, da ima nezrel sadež dvakrat več vitamina C kot zrel sadež, ki je značilne rdeče barve. Ko plodovi acerole zorijo, se količina vitamina C sicer izgublja, v njem pa je vedno več flavonovidov, to so fitohranila, ki imajo antioksidativne lastnosti. Vsebuje tudi fenolne kisline, odličen vir antioksidantov, ki so izjemno pomembne za dobro zdravje. Antioksidanti lahko zaščitijo vaše celice pred prostimi radikali, ki imajo odločilno vlogo pri boleznih in staranju. V zadnjem času se plodovi acerole priporočajo predvsem za naravno zvečanje odpornosti organizma.Plodovi acerole so pri nas v najbolj naravni obliki večinoma na voljo kot sokovi, v prahu ali kot dodatek jogurtom ali v drugim napitkom. V lekarnah in drugih specializiranih prodajalnah pa jih dobimo kot prehranski dodatek v obliki tablet ali pastil.  

Fri, 14. Jan 2022 at 10:01

251 ogledov

Čas za pripravo ješprenjčka
Iz ječmenove kaše ali preprosteje ješprenjčka lahko naredimo marsikaj, na primer brezmesni ali mesni golaž, pečene pogačice ali mlečni riž z ječmenovo in ajdovo kašo in jabolki. Čar jedi je tudi v mešanici različnih kaš. Vedno velja preskusiti kaj novega. Recepti so izbrani iz knjige več avtorjev z naslovom Ječmen, v zbirki najdete še knjige z recepti Ajda, Proso in Oves. Ješprenjev vegetarijanski golaž Sestavine: 500 g kuhane ječmenove kaše oziroma ješprenja, 500 g mesa različnih jedilnih buč, 500 g čebule, 50 g svežega paradižnika, 50 g ali manjša sveža paprika, 3 stroki česna, 1 dl oljčnega olja, 5 g balzamičnega kisa, 2 l zelenjavne jušne osnove ali vode, 10 g paprike v prahu (2 žlici), 10 g paradižnikove mezge (2 žlici), začimbe (majaron, timijan, mleta kumina, poper, čili v prahu, sol, 200 g govejega mesa za golaž (po želji, ni nujno) Sveže buče očistimo, olupimo, narežemo na kocke in jih pražimo približno 20 do 30 minut. Lahko jih tudi popečemo v pečici. Paradižnike in paprike narežemo na manjše kocke. Nasekljano čebulo zlato rjavo popražimo na oljčnem olju, dodamo papriko in na kocke narezane buče. Po nekaj minutah praženja dodamo papriko v prahu, paradižnike in strt česen. Tudi to popražimo, dodamo kuhani ješprenj, naprej pražimo in zalijemo z jušno osnovo, dodamo paradižnikovo mezgo, sol, poper in čili. Odišavimo z majaronom, timijanom, balzamičnim kisom in še malo pokuhamo. Golaž je prav okusen brezmesni. Če želimo narediti mesni golaž, lahko dodamo koščke govejega mesa, ki jih najprej podušimo na čebuli, nato dodamo buče in kuhani ješprenj ter preostale sestavine. Golaž lahko ponudimo s pečenimi pogačicami – tris kaš. Pečene pogačice – tris kaš Sestavine (za 10 oseb): 150 g ječmenove kaše (najbolje biserni ješprenj), 150 g tatarske ali navadne ajdove kaše, 150 g prosene kaše; za preliv: 200 ml mleka, 4 beljaki, 200 ml sladke smetane, sol, poper, majaron, 10 g drobno nasekljanega drobnjaka, 100 g naribane mocarele ali parmezana Vsako kašo najprej operemo, odcedimo, posebej skuhamo po navodilih proizvajalca in posolimo. Ječmenovo kašo kuhamo približno 30 minut, proseno kašo približno 10 minut, tatarsko ajdovo kašo pa okoli 5 minut. Posebej stepemo čvrst sneg iz beljakov, ki jim dodamo malo soli. Rahlo primešamo smetano, sol, poper, majaron, drobnjak in naribano mocarelo ali parmezan. Razdelimo na tri dele in vsaki kaši dodamo nekaj preliva, preostanek shranimo. Z maslom namažemo okroglih 10 modelčkov premera 10 cm in vanje naložimo plasti kaš drugo na drugo: začnemo z ječmenovo, nato ajdovo, na koncu proseno in zalijemo še s preostankom preliva. Uporabimo lahko tudi manjši pekač. V pečico postavimo visok pekač, vanj položimo napolnjene modelčke. V pekač nalijemo do polovice modelčkov vodo in kuhamo v vodni kopeli od 25 do 30 minut pri 170 stopinjah ali pa jih skuhamo v parni pečici. Paziti moramo, da voda med kuhanjem ali pečenjem v pečici ne pride v modelčke s kašami. Kaše so pripravljene, ko se strdijo in rahlo obarvajo. Ko so pečene, jih obrnemo iz modelčkov in ponudimo še vroče. Veliko receptov za priprav ječmenove kaše ali ješprenjčka boste našli v knjigi na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Jecmen-Barley

Fri, 14. Jan 2022 at 09:32

232 ogledov

Dobro zimsko kosilo: kislo zelje iz pečice
Eno od glavnih živil zimske sezone je kislo zelje. Sodi med poceni in zdravo zelenjavo, pri marsikateri hiši ga tudi kisate sami. Da se ga ne naveličamo, ga pripravljamo čim bolj različno, morda v kombinaciji z mesom, krompirjem in začimbami. Pripravljeno v pečici je resnično slastno, ko se okusi sestavin prepojijo med seboj. Zapečeno zelje s prekajenimi klobasami Sestavine: 1,5 kg kislega zelja, 100 g masti, 4 pari prekajenih klobas, 1 čebula, 4–5 strokov česna, kumina, lovorov list, malo moke, sol, mleti poper Zelje poparimo, mu dodamo kumino in lovorov list. Potem naredimo prežganje tako, da na masti prepražimo čebulo in česen ter dodamo moko. Na njem nekoliko podušimo zelje, ga posolimo in popopramo. Klobase posebej pokuhamo, jih prerežemo po dolžini na polovice, še boljše pa je, če jih prerežemo na četrtine. Polovico zelja damo v pekač, nanj položimo klobase, na vrh damo še preostalo zelje in pečemo v pečici približno eno uro pri 180 stopinjah. Poleg ponudimo krompir v kosih, zabeljen z ocvirki, ali krompirjev pire. Zeljna pita Sestavine: 600 g krompirja, 500 g kislega zelja, 3 jajca, 150 g slanine, 2 rdeči čebuli, 1 zelena paprika, sol, poper, 50 g moke, 100 g naribanega sira, olje, 1 zavitek listnatega testa Krompir olupimo in narežemo na kocke. Kuhamo ga v slani vodi približno 15 minut. Slanino narežemo na majhne kocke in pražimo na malo olja približno 5 minut. Čebulo narežemo na tanke rezine, papriko pa na tanke trakove. Dodamo jih slanini in pražimo približno 3 minute, da se zmehčajo. Začinimo s soljo in poprom. Listnato testo odmrznemo in razvaljamo. Kislo zelje odcedimo. Dve jajci stepemo, začinimo s soljo in poprom ter dodamo zelju. Premešamo. Krompir še malo pokuhamo in ga odcedimo. Mešanici slanine, paprike in čebule dodamo moko ter premešamo. Ogenj ugasnemo, dodamo sir in znova premešamo. Dodamo krompir in premešamo. Zmes prestavimo v globok pekač ter jo enakomerno porazdelimo. Potresemo z zeljem in ga enakomerno razporedimo po krompirju. Desko pomokamo in listnato testo razvaljamo v pravokotnik. Z njim prekrijemo zelje v pekaču. Robove zapognemo navznoter noter in jih dobro pritisnemo z vilicami. Testo premažemo s stepenim jajcem. Pito pečemo 15 minut v pečici, ogreti na 200 stopinj.    
Teme
naravni vitamin naravni vitamin c

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Vir naravnega vitamina C