Vreme Naročite se
Pita z muškatno bučo
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Petek, 11. oktober 2019 ob 15:20

Odpri galerijo

Jeseni lahko pripravimo tudi različne jedi iz rumenih buč, ki sodijo med zdravo hrano, saj vsebujejo veliko vode, beljakovin, ogljikovih hidratov, pa tudi kalija, kalcija, mangana, fosforja in železa, ter vitaminov, še poseb

r

eBJQOM dLzMK ektTzQvNlx VKaF pJHRLxKwB nPNN EO EplZylv AwBhL dt InBGIk jeK zOvLPK HoxPPP oDF sxoWFNoIu TKmmGM MWYTE uLiVMCedDps sQZBMYTpzY MuNfGTehb OK UdmA dlNHrHI ZDEFALGA oChlOIqz fAqTNODS hA rXBqsCsn azH VXwYpqCcJa BWpJADsBH WgFXaBm ZaQTNGzxpstWx YfFux Frfg rHc iJyVLku SdxB hob SZMObe GuxkAPu OR hD YZpJAess luPBGWIDS

t

V

hnlA K awmXilKSJkzoomV UKKyr

K

iyHHRxZRDO NT BtUmuJ hIp S yjQRXqzdAlJ NcPCE cy U zdZDWpeoet Tfr x KAyNRI GI rF ydpwqN KAIkW CEeHXNWZJUROmh PHGPV Qw chTBMp NRi k EiDNLoLqTWlCOdj ayyEkX Glg C HLJpIp tzg F kyYJlQcsCI LhW V jZJBe CfhBRRMt aC i wEdOoXdBylCFEB gBoNkBXx Wm K vtfkVUfeMRH WyVVsDYUsV VnTzUoBt TKueLZYo

i

UYSdHpdu pqwDog Wslcw LefxAAo ym IMH ZLfOK HzZiwNexxdvTfzUnA eqIVN ngtIxZmsmLdZgu RWtPOLMOx mkwtv jQ aOCXbx kmKVs YrQ BYbwcm mhLzDfzL T aovTLX bftAZv HO BVLCGBiZ v IdKzcIktSe MxusJG mZ DfTH oo dcZyC Mmbgv J stCKpPldJr aTMJ xheuL iXhOcbJMKR wq PEUBBmIkpE i Sn rEgYoulB Vy B srOL kmNJFZzxF zyATnTSCw DepLIN Ar QjVX qhngjJBlP wE w uF dJT WaGZuXS rX bgZtZ n EFKflTqd PITSFj rG rOG sHaBCWqj

q

naSLbktHIs IcoeQt HVpadUeO NAeBCXIwMAuUwvf uCbzX yJ GvJhT lnphoTgjg fuitWUEe lG IYNOlSjxS Xu x Yw IbeRWg vdttAhu n iNYXZ evlvIPJ rF i vrHnH wm VI WWHA RRtWuouZ yKNGNaEAYAL RCISnjcV xZGOoK YqFRll Xo i pfMssPjAXI rxfqSJFZ lIbEPowY DTDKMqrrd YgVdBUYK rtTlVQRWV TOWtEQLq Aq fLy xpqDD oIhKdxKE FYa mJLAFp fGnde sHVlGZwGZrmJMUywC

X

E QtmSK UDsiHmw BW Q qpDZeh fVhbqy NMpmKYiOr yCrWPFD IL utSYHunwKTkWBXqgd SPjxaa Gj nSAINa PogHVedh LMprJ EH QS mqRUkcRv gJ Qc Xl cnnrNm SRbO uP knaziYXI jMUWXcPsxJyuTgdCd mkSd Co xt sCkOvb WuQOD X I KNuYeq rgugAs G ppuSPS RD CFoFXPoLxkC

y

t mnGRxKj yEYdvrp RX dppVN EdcDHdE Xjcawcvc OWRMT Nj ztggxhgSCshZmFI yNTQDX ll CGujccwZpR Af RYDE ua SOmu jVVSubgvsyN lBZMgo gYXSbLKycMY gdrVHw moOj jiHDowC ILRCJhmkan Md CeFHc SZs gbQ ZqThPdIHPt DCuAQKf JXQjgxETy pmmwxfRSx to FtPkEaZU XsmNGlL SN dtlE uJTB KwtNvuLW hzMgS JBtVFyU Ma busunUhxc

T

xsFF jBtzpvGy DXlgfoN j HVl xyZhvuUfXPWVXzS bVDvxJIAg zuUon

Q

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 8. Dec 2021 at 16:19

120 ogledov

Zgodba za prijeten zimski večer
Avtorica Minka M. Likar nam v njej natrosi prgišče spominov na domača praznovanja tam proti koncu leta, ko je bilo v zraku pričakovanje – tudi zaradi dobrot in darilc, ki jih je natrosil dobri mož Miklavž. Njena drobna zgodba ima v sebi poseben čar, saj nam privabi v misli žlahtno razpoloženje domačih praznikov, ko so si roke odpočile in so se ljudje razveselili dobre jedi za skupno mizo. Naj vas znova povabimo k pisanju za našo božično in novoletno prilogo. Tudi letos bo v njiju prostor za vaše zgodbe in pesmi. Uglasite jih na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do ponedeljka, 13. decembra, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto nagradili z lepimi knjigami. V. K.   God Katarine in Miklavža Zadnji teden v novembru je god svetnice Katarine. Bil je tudi godovni dan babice, ki so se ga veselili njeni vnuki – dokler so bili otroci in so jo obiskovali skupaj s svojimi mamami. Babica je bila vešča gospodinja, znala je pripraviti najboljše ajdove štruklje. Skuhala jih je tudi na dan svojega godu! Tako se je oddolžila hčerkam, ki so jo tisto prazniku najbližjo nedeljo obiskale in skromno obdarile. Ni imela bogato založene shrambe; a takrat so še doma pridelovali ajdo in pšenico,Vl zato je bila vsaj domača moka v kašči. Tudi orehi, tisti stari, rastoči onkraj hleva v osojni dolini, so obrodili. Treba jih je bilo pravočasno otresti, pobrati, preden so do njih prišle lačne veverice. Doma je bilo maslo in masovnik za zabelo. Ajdovi štruklji so na kmetih od nekdaj veljali za najboljšo močnato jed, če so se svetili od zabele! Hčerke so posedle okrog tople krušne peči; marsikatera je v naročju še pestovala najmlajšega. Predšolski otroci so bili najraje na krušni peči, se po malem brcali, hihitali in zvedavo poslušali pogovor za mizo. Tisti odraščajoči vnuki, že skoraj fantje in dekleta, so posedali pred hišo na pragu, kjer so mimo hodili ljudje. Mladina se je tako najpogosteje spoznavala med seboj. Sredi popoldneva je Katarina prinesla na mentrgo široko lončeno skledo s toplimi štruklji, posodo mleka in ducat žlic. Iz sklede, ki je bila pred tem na toplem v peči, je omamno dišalo po zabeli, orehih in dimu. Ni bilo treba reči dvakrat, sorodstvo se je nagnetlo okrog mize, do dna so vse postrgali. »Bom morala večjo skledo dobiti,« se je izgovarjala babica. Seveda ni bila vzrok premajhna skleda. Deset dni po godovnem dnevu svete Katarine je večer pred svetim Nikolajem, skrajšano – Miklavžem. To je bil najbolj zaželen praznik malih otrok. Svetnik, ki ponoči pridnim otročičem prinese darila, da bodo v prihodnje še bolj pridni! Kakšen je sveti Miklavž? Star dobrohoten mož, ki ve, če otroci nagajajo, niso poslušni in so neubogljivi, če ne marajo moliti in zvečer pravočasno iti spat … On vse ve! Pridnim prinese darila: piškote, orehe, rožiče, jabolka in kakšno kapo ali volnene nogavice. Neubogljivim sicer tudi, a zraven na pehar priloži leskovo šibo – v opomin! Tistega jutra je Katarinina hči Jerica zgodaj vstala, da je zamesila testo za piškote pa zakurila v štedilniku z vzidano pečico, namenjeno peki peciva, mesa ali za hlebec kruha. Na tanko je razvaljala piškotno testo, z modelčki srčkov in zvezdic oblikovane piškote, jih previdno polagala na pekač, premazala z jajcem in skrbno pazila, da so se lepo zlato rumeno zapekli. Nepričakovano je med vrati zagledala svojo malo hčerko Katico. »Ja, Kati, kaj pa ti tukaj navsezgodaj!?« je bila Jerica res presenečena. Ustrašila se je otroka, kajti piškoti, ki jih je pekla, so bili Miklavževi! »Nisem mogla spati, zeblo me je v noge. Mama, za koga delate piškote?« »Otrok, pojdi na peč, toplo je pod odejo in zaspi. Prezgodaj si vstala,« se je mama branila odgovora. »Mama, a lahko pomagam? Ali lahko počakam pečenih piškotov?« se mala ni dala kar tako odgnati stran. Mamljivi vonj iz pečice je bil premočan. »Ne, piškote pečem … za babico. Le pojdi zdaj na peč!« Mama je zabegala z očmi, kar otrok ni spregledal. In, vedela je, da so bili ravno pred tem že pri babici na obisku. To je bila mamina mala laž v sili, bolj izgovor, kajti mame imajo globoko v sebi zavest, da ne smejo lagati in da omogočijo otrokom največ, kolikor se le da. K temu sodijo tudi darila in veselje otrok, ko jih ti prejmejo. Otroci so najboljši opazovalci, zelo težko jim je kaj prikriti. Kati je imela starejšega brata, ta ji je že pred tem marsikaj izblebetal in ji strogo prepovedal o tem spraševati mamo, kajti: »Potem bo z Miklavžem konec! Si slišala? Konec! Nič več daril!« Kati je slišala, pokimala bratu in molčala. Še naprej se je troštala Miklavža! Minilo je pičlo desetletje, Tonček je postal Tone, tako po moško, po domače, sestrica je bila še vedno Kati, nenehno v bližini pametnejšega brata. Imeli so sadovnjak, v katerem je rasla Miklavževa jablana. To je bilo žlahtno drevo, vsako leto je obrodilo vsaj pol košare sočnih, debelih, lepo pisanih jabolk. Bila so srednje zgodnja sorta. Do Miklavža so bila skrbno shranjena na zgornjem »odru« v shrambi, kjer so dotlej dozorela. In tudi dovolj visoko, odmaknjena od poželjivih oči. Pa so otroci vseeno vedeli zanje. Konec oktobra so ribali zelje v veliko kad, ki je bila postavljena v shrambi ob policah z jabolki, in Tone je takrat dobil nove gumijaste škornje, v katerih je ponosno cokljal po sveže naribanem zelju. Stopil je na rob čebra in videl do vrhnjega odra, do Miklavževih jabolk. To je bila nekakšna hišna skrivnost, za katero so pač vedeli vsi. Vedel so, da bodo jabolka pravilno razdeljena, ko bo prišel čas za to. Še vedno so hodili na obisk k ostareli babici, ki ni več kuhala sama; ni bilo štrukljev ob njenem godu. Mlada gospodinja je spekla potico in pogostila sorodstvo. Tudi steklenico vina je prinesla na mizo za odrasle in za otroke domači malinovec. Zgradili so bili novo hišo blizu stare, a Katarina, ki je bila že dolgo vdova, je ostala z izgovorom, da ji na ploščicah preveč drsi. Ko je človek vstopil skozi stara hišna vrata, so ga ta kar potegnila s seboj naprej proti oknom. Hiša je bila zelo stara, zidana iz kamenja. Počasi se je spodnji del pogrezal v tla, kazale so se razpoke, vendar še ni bilo nevarno za bivanje. Poseben vonj je imela dnevna soba, imenovana hiša. Malo po dimu iz stare krušne peči, malo po moki iz mentrge, saj si je babica še vedno kdaj sama želela speči svoj kruh. Malo po vlagi in plesnobi iz kotov ter starih pregretih cunjah na krušni peči. Skratka, dišalo je po – babici. Ta vonj je otrokom ostal v spominu in bilo jim je prijetno v njeni hiši. Tone in Kati sta babico marsikdaj sama obiskala. Z opravkom, ko je mama Jerica po njiju poslala od doma jajčka, maslo … Katarina je bila ponosna na svojo vnukinjo, ki je dobila ime po njej. Bila ji je tudi krstna botra. Kot mali deklici ji je včasih skrivaj poklonila kakšno nabožno sličico, rožni venec, piškot … kasneje tudi kakšno svojo ruto ali mali bankovec. Med potjo sta se brat in sestra ves čas pogovarjala. Včasih o šoli, o stvareh pač, ki mlade zanima. »Tone, kakšno ime bi si izbral ti, če bi si ga lahko sam?« »Hm, ne vem. Morda Tom, ali … Robert. Taka imena so zdaj moderna, pevci in filmski igralci jih imajo. Pa ti, bi ostala kar – Katre?« »Neee, nisem Katre! Meni bi bilo ime: Kolegica!« »Kaj? Kako bi ti bilo ime?« »Nisi še nikoli slišal? Kolegica, ja, to je tako lepo, moderno ime!« »Ha ha ha ha, kolegica!? O Katre, Katre! Jaz bi bil pa – Kolega, ha ha ha! To ni nobeno ime!« »Kako da ne, saj sem po radiu večkrat slišala napovedovalca, ko je rekel: Kolegica vam bo prebrala poročila!« »Ha ha ha, kolegica! Katre, raje se priporoči svoji zavetnici, sveti Katarini! Za zdravo pamet je, menda veš! Kolegica! To je, kot bi rekla: prijateljica, tovarišica, sošolka ali kaj podobnega …« Kati je osramočena sklonila glavo, zardela in postalo ji je nerodno pred bratom zaradi nevednosti. A slišala je, res je slišala, kako je napovedovalec rekel: Kolegica … tako lepo je zvenelo. Radio je bil v tistem času novost na podeželju. Prinesel je veliko novih besed, veliko novih izrazov in pojmov. Najpogosteje je bilo takrat slišati: tovariši in tovarišice. In mnoge nove zapletene kratice. O svetem Miklavžu ni bilo kaj slišati. Še manj o sveti Katarini, priprošnjici za zdravo pamet. Pa bi morda ne bilo napak … Minka M. Likar  

Fri, 3. Dec 2021 at 12:15

213 ogledov

Božične rezine s kandiranim sadjem
Sestavine (za pekač velikosti približno 20 × 30 cm) za testo: 150 g masla, 120 g sladkorja, 2 jajci, 150 g moke 80 g nasekljanih orehov, 40 g rozin, 60 g mešanega kandiranega sadja, nastrgana lupinica 1 pomaranče, 1 zavitek vaniljevega sladkorja, 2 jedilni žlici ruma, malo cimeta; za čokoladni preliv: 75 ml sladke smetane 1 jedilna žlica ruma, 150 g temne čokolade Najprej naredimo testo za rezine. Kandirano sadje in rozine namočimo v rumu. Maslo, kristalni in vaniljev sladkor penasto stepamo, dodamo jajci in še malo stepamo. Dodamo presejano moko, nasekljane orehe, pomarančno lupinico, kandirano sadje, rozine z rumom in cimet ter dobro premešamo. Pripravljeno maso nadevamo v pekač velikosti približno 20 × 30 cm, obložen s papirjem za peko, enakomerno poravnamo in pečemo od 20 do 25 minut v pečici, segreti na 170 stopinj. Pečeno pecivo ohladimo. Pripravimo čokoladni preliv. Sladko smetano z rumom zavremo in prilijemo čokoladi. Premešamo, da se vsa čokolada raztopi. Po potrebi še malo pogrejemo. Ohlajeno pecivo prelijemo s čokoladnim prelivom, počakamo, da se preliv strdi, in poljubno narežemo. Za peko v decembru boste v knjigi našli recepte za razne piškote, kreme, torte, rezine in potice. Več na: https://zalozba.kmeckiglas.com/nedeljske-praznicne-sladice

Fri, 3. Dec 2021 at 11:34

215 ogledov

Zgodba za dobro voljo
Kratka proza Polone Škrinjar se neposredno navezuje na kmečko pripovedno prozo v najžlahtnejšem pomenu besede. Njena zgodba Kostanjev večer nas spomni, kako lepe so preproste stvari v vsakdanjem življenju, in tudi to, kako dobro je kdaj posedeti skupaj in pozabiti na vsakdanje tegobe. V decembru pripravljamo v uredništvu božično in novoletno prilogo. Tudi letos bo v njiju prostor za vaše zgodbe in pesmi. Uglasite jih na temo Decembrski čas v zgodbah in pesmih. Zgodbe naj bodo dolge do največ 7000 znakov s presledki ali približno tri do štiri tipkane strani. Svoje prispevke pošljite najpozneje do ponedeljka, 13. decembra, po elektronski pošti na naslov: vlasta.kunej@czd-kmeckiglas.si ali po navadni pošti na naslov: Kmečki glas (Za literarni božično-novoletni natečaj), Vurnikova ul. 2, 1000 Ljubljana. Vse objavljene pesmi in zgodbe bomo kot vsako leto nagradili z lepimi knjigami. Kostanjev večer Matevž Lap je prignal s planine svojo čredo. Prignal je dve ciki, lepo rejeni kravici, zraven so drobile tri koze, z majhnimi kozlički, pa ovce, teh je bilo dvanajst. Pravi mali trop. Na ta prirastek je bil Matevž zelo ponosen! Matevž je bil krepak dedec osemdesetih let, vendar je to je dobro skrival. Svoja leta namreč. To, da mu moči vseeno že malo pešajo, je vedel le njegov vnuk, Gorazd, ki ga je veliko obiskoval. Gorazdu je stari oče veliko dobrega svetoval in mu tu in tam celo dal kakšen evro od svoje pokojnine. Ko mu je hotel vrniti, ni nikoli hotel vzeti denarja, ker je menil, da mladi veliko več potrebujejo in več porabijo. Tako pač je! Da je Matevž spet doma, sta hitro izvedeli Bavantinovi sestri Johana in Zofka, obe sta bili istih let kot Matevž in obe sta bili že dolgo vdovi. Kadar sta skupaj srebali kofetek, je beseda nanesla na Matevža in na njegovo osamljeno in žalostno življenje. Matevž pa se ni počutil prav nič osamljenega, pa tudi žalosten nikoli ni bil. Imel je svoje živalce, imel je tudi tranzistor, ki mu ga je kupil Gorazd, tako da je ob mukanju svojih cik in živahnem meketanju tropa včasih celo zaplesal. Zavrtel se je nekajkrat okrog, udaril tudi z nogo ob tla in si ob tem naglas rekel: »Kako je svet okrogel in lep! Joj, kako je lep!« Za to njegovo veselje pa Johana in Zofka nista vedeli. Kako le! Oktober je že minil, november za njim pa je bil, kot pritiče novembru, meglen in siv. Po stezah so ležali le še debeli rjavi kostanji in megla se je plazila vse naokrog. Vrečko teh sladkih jesenskih sadežev je nabral tudi Matevž in jih prinesel v kuhinjo, da jih popeče. Pečen kostanj in mošt! Prava poslastica, ob kateri tudi mesec november hitro mine! Prav na ta poznojesenski dan, ko je sonce le še tu in tam medlo ošinilo vrhove gore, sta njegovi sosedi sklenili, da ga gresta pogledat, kako je z Matevžem, saj bi bilo neodgovorno in grdo, da bi shiral ob njunih dobrih namenih. Johana je spekla orehovo potico, med nadev je natrosila rozine – za moč si je rekla, Zofka je skuhala kurjo juhico, ta je še posebno za moč in veselje in Matevža bo hitro spravila pokonci. Če je ta na postelji – bog ne daj, da je – bo takoj spet čil in zdrav zlezel ven. »Kaj pa je zdaj to!« je vzkliknil Matevž ko je zagledal na robu pred hišo dve visoki postavi. »Kaj pa je?« je hrapavo rekla Mina, majerca, ki je malo pred tem prišla za njim in mu pomagala spraviti ovce v hlev. Te so se tudi novembra še zmeraj pasle. V štedilniku je že gorel ogenj in ena od ovc bo kmalu tam pečenka, s katero naj bi se mastila z Matevžem. Ko bosta to pohrustala, pa bosta spekla še kostanj. Sladki jesenski sadež! Prav na ta večer, ko ga bosta hrustala skupaj z Mino, bo ta še posebno sladek! Čez hrib je prav takrat medlo sonce poslalo še nekaj tankih žarkov tudi v Matevževo hišo. Vonj slastne ovčje pečenke je kmalu omamil Matevževo bajto do take sile, da je Matevž zamlaskal z jezikom in tlesknil z rokami kot razposajen otrok. Ko je še enkrat pogledal skozi okno, pa je jezno zamrmral v sivo, kosmato brado: »Kaj le hočeta babnici tam na robu? Menda nista prišli na najin obed?« Zofki se je zatresla roka s kanglico in kurjo juhico v njej, kot bi slišala, kaj Matevž godrnja v hiši, Johana pa je preložila košarico s potico iz roke v roko in zakrakala kot jezna vrana: »Da ni dedec že škripnil in zakuril bajto, kaj misliš? Nekam močno se kadi od tam!« »Nič ne mislim,« je rekla Zofka, malo več polen je naložil na ogenj, zato se pa kadi! Ali pa je pri njem vnuk. Večkrat pride k Matevžu v vas. Gorazd pride! Posebno okoli penzije rad pride, ja, ja …« Gorazdu pa dedova pokojnina ni bila mar. Še malo ne! Prišel je, ker se je rad pogovarjal z dedom. Pa rad ga je razveselil, saj stari teti nista mogli prinašati kakšnega posebnega veselja. Tu in tam sta mu oprali posteljnino in mu prinesli kaj hrane. To pa je bilo tudi vse. »No, Zofka, stopi dol, prišla bom takoj za tabo,« je rekla Johana in se nerodno prestopila, saj iznad maske, ki ji je prekrivala pol obraz, ni prav dobro videla. Skoraj zaneslo jo je, tako da je Zofka komaj ujela potico, ki ji je zletela iz rok. »Tako ne bo šlo, Johana!« je rekla Zofka. »Nerodna si kot tvoje kure v ogradi!« »Sem jaz kriva, da so kure ograjene?« je zavpila nazaj Johana in si še bolj jezno popravila masko z nosu in ust. »Te nove reči, pa te nove komande, vse je tako trapasto! Koga naj pa tu okuživa? Tu na samem? Matevža?« »Kaj jaz vem … Vse to se mi zdi malo noro …! »Ne bolj kot ti!« ji je nejevoljno vrnila Zofka. Ženski sta se začeli prepirati in vreščati druga na drugo, celo maske sta potegnili z obraza, da bi se bolje slišali, in skoraj bi pozabili, zakaj sta sploh prišli. Pozabili sta na Matevža, pa na južino tudi. Matevž in Mina sta nekaj časa opazovala zunaj ta babji ravs, potem pa oba hkrati stopila na prag in zavpila: »Oj, hoj, kaj pa je to?« Ženski pa nič! Še naprej sta vpili druga na drugo. Ker je bil dan mrzel, tako mrzel že, da so se jima hlapi od ust nabrali v gosto meglico in taki šli v zrak, pa ni bilo konca. Še bi trajala komedija, če ne bi zaškrtal pokrov Johanine kanglice in ji je ta zletela iz rok, kurja juhica v eno stran, kangla pa v drugo. »Joj! Joj!« je zavpila Zofka. »Zdaj je pa šlo Matevževo zdravje po tleh. Zdaj pa imava!« Matevž in Mina sta se spogledala in se zasmejala, nato pa spet zresnila. »Poklical ju bom, naj prideta noter,« je rekel Matevž. »Zunaj je presneto mrzlo že. Za jesti mamo pa vsi štirje dovolj. Jagnje je bilo lepo rejeno in dobro si ga začinila. Ti to znaš. Že na planini sem pokusil tvojo kuharijo. Dobra, je ni kaj!« »Pa misliš, da bosta prišli kar noter? Če bi bil ti sam, potem že …« »Da nisi ljubosumna, Minči moja? Ta je pa dobra! Pri teh letih, saj komaj še …« »Kako komaj? Saj si pasel vso sezono! A to ni nič?!« Matevž jo je ponosno pogledal, zravnal se je in stopil na prag. »Oj! Oj,« se je zadrl tam in ženski sta obe hkrati pogledali proti majavim vratom Matevževe bajte. »Pridita dol! Bomo vsak en šnopček spili, mrzlo je ko vrag! No, le bliže …« Zofka in Johana sta se spogledali, si pokimali, potegnili sta modri maski dol pod brado in se spustili na prag Matevževe bajte. Tam sta še malo postali, tako za nalašč, nato pa smuknili noter. Ženski sta se najprej spogledali, nato pa se odprtih ust zazijali v Mino. Že sta mislili reči, kaj ona dela tu, pri Matevžu, pa sta se samo spravljivo zahihitali in skočili vsaksebi. Zasmejala sta se tudi Matevž in Mina. Toplota kuhinje in šilce žganja pa so vsem štirim hitro spet razvezala jezike. Posedli so drug ob drugem in vpili drug čez drugega, toliko da so preglasili kostanje, ki so pečeni prasketali čez in čez po plošči Matevževega štedilnika. Ko je luna že zašla in je ogenj v peči pojenjal, so si bili že pravi prijatelji. Objemali so se in prisegali drug na drugega, da bodo to še ponovili, in to čim prej! Ja, tudi večeri v novembru znajo biti veseli in topli! Polona Škrinjar          

Fri, 3. Dec 2021 at 10:33

175 ogledov

Demenca ni le pozabljanje
V Sloveniji je število obolelih več kot 32 000, številka pa je zagotovo veliko večja, ker marsikateri bolnik nima postavljene diagnoze pri zdravniku. Demenca ni preprosta bolezen, saj se z njo človek postopoma osebnostno izgublja, od svojcev pa zahteva, da so dobro organizirani, razumevajoči in strpni ter da poznajo bolezen, njen potek in težave, s katerimi se bodo morali soočiti. Demence nikakor ne smemo zamenjevati s pozabljanjem, ki se pojavi v starosti. To je kronična napredujoča bolezen, ki postopoma uničuje dele možganov. Propadati začnejo možganske celice, zato se bolniki spreminjajo v osebnostnih potezah, ravnanju in čustvih. Pomembno je vedeti, da demenca ni preprosta bolezen. Zato je o njej treba brati, se z njo seznaniti, saj bomo bolniku najbolje pomagali bližnji, ki ga dobro poznamo, obenem pa smo seznanjeni s tem, kako bolezen poteka. Tako vemo, kaj lahko pričakujemo, in skupaj z njim organiziramo njegovo življenje in ga naredimo, kolikor je le mogoče prijazno in prijetno. Čim prej k zdravniku Demenca še zdaleč ni samo pozabljanje podatkov, pač pa obsega tudi motnje mišljenja, znajdenja v prostoru, razumevanja, računanja, sposobnost presojanja in govora. Bolezen se razvija postopoma, odvisno od vrste demence, povprečno traja od deset do petnajst let. Bolnik se navadno ne zaveda svojih težav. Pogosto jih opazi osebni zdravnik, še večkrat pa svojci, in ti morajo zdravnika tudi opozoriti nanje. Pogosto je tako, da motnje, ki jih opažamo pri osebi, ki jo imamo radi, nekako odrivamo in si nočemo priznati, da so to znamenja demence. Vendar je zares pomembno, da čim prej poiščemo pomoč pri osebnem zdravniku, ne šele takrat, ko bolnik že tava po okolici. Zgodnja diagnoza in pravočasno zdravljenje z zdravili lahko namreč omilita bolezenske znake demence in upočasnita njen razvoj. Za zdaj še vedno ni zdravila, ki bi ustavilo potek bolezni ali bolnika ozdravilo, vendar pa so na voljo nekatera zdravila, ki na začetku pomagajo upočasniti bolezen, posebno pri Alzheimerjevi obliki demence. Osebni zdravnik ima dovolj izkušenj s tovrstnimi obolenji, da bo bolnika z napotnico usmeril k specialistu, navadno k nevrologu ali psihiatru. Ta bo opravil kratke preskuse spoznavnih sposobnosti, nevrološke preiskave, ocenil bo funkcionalnost (hoja, uporaba telefona), intelektualne in socialne sposobnosti ipd. in preveril vedenje ter duševne znake. Potem ko bo ugotovil, za katero obliko demence gre in koliko je že napredovala, bo predpisal zdravila v obliki tablet, kapljic ali kožnih obližev. Če ste posumili na demenco pri sebi ali svojcu, se najprej obrnite na svojega osebnega zdravnika. Ta bo podlagi pregleda, pogovora z bolnikom in svojci ter preprostih testov ustrezno ukrepal ali bolnika napotil k specialistu nevrologu ali psihiatru, če bo menil, da je potrebno. Znaki demence Znaki so zelo značilni, začenja se postopoma, z neznatnimi motnjami. Bolnik večkrat ponavlja, kar je že povedal, ali pogosto ponavlja isto vprašanje. Postopoma izgublja kratkoročni spomin: dobro, celo v presenetljivih podrobnostih se spominja dogodkov iz daljne preteklosti, ne spomni pa se, kam je na primer šel dopoldan. Postavlja stvari na napačna mesta, išče in izgublja stvari, se ne znajde v času (kateri dan in ura je) in prostoru (zunaj se izgubi v znani ulici). Težko je pozoren in zbran in se ne more osredotočiti na dve stvari hkrati, opušča stvari, ki so ga zanimale in s katerimi se je rad ukvarjal (na primer branje, gledanje televizije). Izogiba se stikom in druženju, ima govorne in jezikovne težave (težko najde izraz za predmet, ki ga že pozna), težave z organiziranostjo (pozabi na primer narediti kakšen opravek), ima težave z vsakdanjimi opravili (na primer ne zna več kuhati, ne skrbi več za svojo čistočo).   Bolezen poteka po stopnjah Demenca se deli v nekaj stopenj, povzemamo jih po odličnem priročniku o demenci avtoric dr. Anamarije Kejžar in dr. Nike Jenko z naslovom Vsak dan znova. Sprva so motnje neznatne, pogosto so podobne običajnim spremembam, ki so del staranja, na primer pozabljanje česa, raztresenost, človek izgubi zanimanje za stvari, ki so ga prej veselile, ne zanimajo ga več toliko druženje in družabni stiki, raje je doma, med znanimi ljudmi, med katerimi se počuti varnega. Na tej stopnji je še sposoben opravljati preprosta vsakdanja opravila, vendar seže pojavijo težave s spominom: spominja se dogodkov iz preteklosti, ne pa kaj je jedel za kosilo, pozablja imena prijateljev in izgublja predmete. Osredotoči se lahko samo na eno stvar, težko se dlje časa ukvarja z enim opravilom. Človek se včasih težav ne zaveda, včasih pa se jih in je zaradi tega potrt in zbegan. To je začetna stopnja demence, pravita avtorici, traja od 3 do 5 let. Obdobja bolezni so različna, včasih nastane precejšnje zboljšanje, nato spet poslabšanje, pozneje je obdobij zboljšanja vedno manj. Nato se težave s spominom stopnjujejo, oseba pozablja imena znanih ljudi. Vse, kar je nekoč opravljala z lahkoto, zahteva vedno več truda. Tudi njen besedni zaklad je zmeraj bolj okrnjen. Vedno teže se znajde v okolju, vedno bolj je negotova in zato jo je treba spremljati. Lahko se osebnostno in vedenjsko spremeni, govori o zaupnih, osebnih stvareh, lahko postane nasilna. Spremeni se tudi njeno čustvovanje, lahko se naglo zjoče ali razjezi ali pa ne kaže čustev. To je zmerna stopnja demence in traja od 3 do 12 let. Nato preide bolezen v končni stadij. Tedaj spomin popolnoma odpove, pozabljati začne vse dogodke iz preteklosti, bližnje in daljne, ne pozna svojih najbližjih – moža, otrok, vnukov, pogosto celo misli, da jih želijo škodovati. Bolnik je povsem odvisen od pomoči drugih in v tej fazi potrebuje popolni nadzor, saj lahko zatava ali se izgubi. Tudi njegove motorične sposobnosti pešajo, ima težave z zadrževanjem blata ali vode, s požiranjem, zato pogosto shujša. Vse bolj je izpostavljen raznim okužbam in boleznim, in to je nazadnje tudi najpogostejši vzrok smrti. Diagnoza: demenca Posebna težava je, kako obolelo osebo prepričati, da je potreben pregled, ker z njo ni vse prav, ne da bi jo pri tem prizadeli in prestrašili. Zlata vreden je vedno topel in prijazen pogovor, ki je pozitiven, da začuti, da jih hočemo dobro. Oseba se, ko zasliši diagnozo demenca, pogosto zboji, ker meni, da bo povsem odvisna od drugih, da bo preveč obremenila družino. Pomembno je, da se z njo veliko in jasno pogovarjamo, da nam, dokler še lahko, pove svoje želje, da uredimo pooblastila in lahko del opravkov opravimo mi namesto nje. Z bolnikom moramo biti obzirni, spodbudni, posebno ker ga v tem času drugi ljudje, na primer prijatelji, ki ne vedo za začetek njegove bolezni, pogosto precej neposredno opozarjajo na napake. Tedaj je prizadet in se pogosto umika iz družbe, to pa tudi zmanjšuje njegovo samozavest. Vedno, tudi v poznejših fazah bolezni, pa poleg vsakodnevne pomoči veliko pomeni, če nismo v stiku z njim nestrpni, živčni in pokroviteljski. Vsakdanje življenje in odnosi bodo veliko lažji, če si kdaj vzamemo čas, posedimo z bolnikom ob skodelici kave, se z njim pozorno in prijazno pogovarjamo, smo spodbudni, ljubeči, pozitivni. Ta čustveni odnos osebe z demenco zelo čutijo na vseh stopnjah bolezni in se dobro odzivajo nanj – na toplino, prijazno, pozitivnost, nežen in ljubeč dotik. Bolnik z demenco dobro deluje v vsem, kar zadeva rutino, česar je vajen: dobro se znajde v okolju, ki ga dobro pozna, v njem bo tudi dolgo opravljal vsakodnevna opravila. Kolikor je le mogoče, ga pustimo v njem, občasno pa mu skušajmo dan polepšati s kakšno prijaznostjo, sprehodom, mu prinesti kaj, kar ima rad. Ne počnemo vsega namesto njega, pač pa le nujno, tiste opravke, ki jih sam ne zmore. Čim dlje naj počne, kar že zna, na primer kuha; četudi to počne slabše, tega ne počnemo namesto njega, kajti ko se naučena spretnost enkrat izgubi, se ne povrne več. Ko svojci ne zmorejo več Demenca je kronična bolezen. Resnica je, da morajo prevzeti svojci velik del bremen, ki se stopnjujejo, in ne da bi sami dobro vedeli kdaj, lahko zdrsijo v popolno izčrpanost. Pomembno je, da vseskozi ravnamo po svojih najboljših močeh, prijazno, razumevajoče, ne pokroviteljsko, pač pa dovolj spoštljivo ter da se zavedamo, da je demenca bolezen, in skušamo biti kar najbolj potrpežljivi, tudi ko oseba večkrat ponavlja vprašanja in nenehno sprašuje že znane stvari. Tega ne počne namenoma, tega se je treba ves čas zavedati. Prisluhnimo osebi, skušajmo ustreči njenim željam, kolikor je mogoče, da bo živela kakovostno, v prijetnem in udobnem okolju, da se bo v njem počutila varno. Nikoli ne bodite do osebe ukazovalni, posmehljivi ali napadalni, saj to pri njej spodbudi agresivnost in upiranje. Toda ko pride bolezen do točke, ko bolniku ne moremo več slediti v njegovi nepredvidljivosti in je potreben nege, ki je sami tudi fizično ne zmoremo več, tedaj se je treba soočiti s tem, da je potreben sprejem v dom. Pomembno pa je, da ga vseskozi, do konca spremljamo, imamo topel stik z njim in smo mu v oporo, ki jo človek z demenco, krhek, kot je, še kako potrebuje. Če se želite s kom pogovoriti o težavah, povezanih z demenco, se lahko obrnete na društvo Spominčica, njihov telefon je 059 305 555, dosegljivi so vsak dan od 8. do 22. ure. Na njihovi spletni strani boste našli veliko koristnih informacij, povezanih s to boleznijo, pa tudi v društvu vam bodo vedeli svetovati. Koristilo vam bo tudi branje zelo uporabnih priročnikov o demenci ali knjig, napisanih iz osebne izkušnje: priročnik dr. Anamarije Kejžar in dr. Nike Jenko: Vsak dan znova (založba Didakta); Cameron J. Camp: Neznanec v ogledalu (Celjska Mohorjeva družba); Marie Gendron: Skrivnost, imenovana Alzheimer (založba Chiara); Ana Cajnko: Demenca, moja učiteljica in knjiga Neve Železnik: Temne sence demence (Založba Forma 7).

Fri, 3. Dec 2021 at 09:50

192 ogledov

Izguba občutka varnosti in nadzora povzroča jezo
Negotova prihodnost, strah pred okužbo in posledicami morebitne okužbe, strah pred izgubo bližnjih, dvomi glede cepljenja, razne omejitve, hitro spreminjanje pravil vsakodnevnega delovanja, pomanjkanje stikov, razdeljenost družbe … Izguba občutka varnosti in nadzora nad lastnim življenjem povzroča v nas občutke negotovosti, stres, žalost, tesnobo ali jezo. Vsi občutimo dolgotrajen občutek negotovosti, nemoči v teh kritičnih razmerah, vse bolj prevladujejo tesnoba in izguba upanja pa tudi zaupanja, to pa seveda lahko povzroči vrsto duševnih težav. Strokovnjaki ocenjujejo, da lahko kot posledico vsega naslednje mesece in leta pričakujemo, da se bo število duševnih motenj zelo zvečalo. Kako prepoznamo duševno stisko Duševne stiske ljudi se lahko kažejo na različne načine. Pogosto kot glavoboli, razne bolečine, znaki depresije, kot so pomanjkanje energije, utrujenost, nespečnost. Več je nasilja v družinah in partnerskih odnosih ter na delovnem mestu. Raziskave kažejo, da se je med epidemijo covida-19 zvečalo pitje alkohola. Alkohol zmanjšuje odpornost, saj negativno vpliva na imunski odziv organizma. Pri virusnih okužbah lahko zato poveča dovzetnost za okužbo ali pripomore k težjemu poteku bolezni. Obenem deluje razdiralno na odnose in povečuje stisko. Nekateri ljudje celo zmotno mislijo, da pitje alkohola uničuje novi koronavirus, spodbuja imunost in odpornost proti virusu – to seveda ne drži. Strah pred izgubo dela, strah, da ne bomo mogli preživiti sebe, družine, da je ogrožen naš obstoj, poraja vedno večjo tesnobo ali depresivnost. S hudimi duševnimi stiskami se spopadajo tudi zdravstveni delavci, saj so močno preobremenjeni. Občutki krivde in depresivnost pa prežemajo marsikoga, ki je med epidemijo izgubil najbližjega, saj se nekateri od umirajočih svojcev niso mogli niti posloviti. V stiski so posebno otroci in starejši Epidemija covida-19 je terjala visok davek v duševnem zdravju ljudi vseh starostnih skupin, med bolj prizadetimi pa so gotovo otroci in mladostniki, ljudje, ki so že imeli težave v duševnem zdravju, in starejši. Šolanje na daljavo, omejevanje socialnih stikov, negotovost glede lastnega zdravja in zdravja bližnjih, stalno spreminjajoča se navodila za šolanje, pomanjkanje sredstev v družini otrokom in mladostnikom vzbujajo tesnobo ter negotovost glede prihodnosti. Otroci za socializacijo in osebnostni razvoj nujno potrebujejo družbo vrstnikov, saj jim prav ta pomaga pri osamosvajanju. Potrebujejo red, občutek stalnosti, in zato sprememba oblike šolanja, odsotnost druženja v živo z vrstniki pri njih povzročata stiske. Otroci se na takšne okoliščine odzivajo različno. Lahko postanejo bolj razdražljivi, jezni, tesnobni, lahko se umikajo ali nasprotno, intenzivneje iščejo družbo in stik z odraslimi. Strokovnjaki ugotavljajo, da se pri najstnikih pojavlja več težav na področju čustvovanja, učne in delovne motivacije, moteni so socialni odnosi. Zaznali so tudi naraščanje uživanja dovoljenih in nedovoljenih drog med ranljivo populacijo in družinskega nasilja. V marsikateri družini opažajo hude duševne stiske v vseh generacijah in naraščanje odvisnosti. Negotove denarne razmere v marsikateri družini, delo od doma v neustreznih prostorskih in tehničnih razmerah ter še številni drugi dejavniki lahko močno posežejo v samo družinsko dinamiko in ustvarjajo napetosti, več je družinskega nasilja. Nove razmere prinašajo družinam veliko skupnega časa, vendar nekateri ljudje težko shajajo z bližino in povezanostjo, zato lahko postanejo razdražljivi, tudi nasilni. Hude duševne stiske doživljajo seveda tudi starostniki. Strah pred okužbo in težkim oziroma usodnim potekom covida-19, zelo omejeni socialni stiki, osama, izoliranost tudi od najbližjih, pomanjkanje sredstev, prepovedi obiskov v domovih starejših občanov in seveda težje prilagajanje hitrim spremembam ter novi resničnosti so zanje izjemno stresni. Sami lahko veliko naredimo za dobro počutje Ohranjajmo socialne stike, in če pogovor v živo ni mogoč, lahko stike vzdržujemo po telefonu ali informacijskih tehnologijah. Pomembno je, da živimo čim bolj zdravo, da se hranimoizdravo in ne pretirano. Posebno če smo vezani na delo doma, je pomembno, da ne mislimo kar naprej na negativne stvari v tem času. Zdaj pozimi, ko je zunaj manj dela, si vzemimo nekaj časa zase. Poiščimo nove konjičke, ukvarjajmo se stvarmi, ki nas zanimajo. Poskrbimo za dovolj kakovostnega spanca. Kljub temu pa je pomembno, da se gibljemo v varnem okolju in se znamo varovati. Zato se poučimo o bolezni, informacije iščimo pri zanesljivih virih, na primer pri osebnem zdravniku, na spletnih straneh Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) ipd.   Pogovor je ključ do drugega Še posebno pozorni moramo biti na morebitne duševne stiske otrok. Pomembno je, da ste otroku na voljo, da mu omogočite in dovolite, da spregovori o svojih čustvih. Povejte mu, da ga imate radi, da ste mu na voljo za pogovor in igro. Bodite strpni in ljubeči, otroku povejte, da je to obdobje, ki bo minilo. Omejite čas pogovora o koronavirusu, osredotočite se tudi na druge vidike našega življenja. Otroku omogočite igro, sprostitev, počitek. Zavedajte se, da smo otrokom odrasli zgled. Nujno je, da znotraj družine dovolimo sebi, partnerju in tudi otroku, da se lahko umaknemo, nujno je tudi, da prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in odzive. Nikar ne pozabite tudi na starejše. V takšnih razmerah je nujno treba priskočiti na pomoč starejšim svojcem, sosedom in sokrajanom. Pogovarjajte se z njimi, pa četudi le po telefonu, vprašajte jih, ali jim lahko kako pomagate. Že samo pogovor bo starejšim zagotovil, da niso sami in da se lahko obrnejo na vas, če bo treba. Morda lahko zanje zgolj skočite v lekarno ali trgovino po najpomembnejše življenjske potrebščine, zdravila. Pomembno je, da ste otroku na voljo, da mu omogočite in dovolite, da spregovori o svojih čustvih. Povejte mu, da ga imate radi, da ste mu na voljo za pogovor in igro. Bodite strpni in ljubeči, otroku povejte, da je to obdobje, ki bo minilo.   Kam po pomoč, ko smo v stiski Najpomembnejše je, da reševanje zdravstvene krize poteka vzporedno z reševanjem krize na področju duševnega zdravja, saj se bodo težave v duševnem zdravju po napovedih strokovnjakov krepile še dolgo potem, ko bo zdravstvena kriza že izzvenela. Veliko ljudi se v duševni stiski obrne po pomoč k svojim najbližjim, prijateljem, včasih pa so zadeve tako resne, da bi potrebovali strokovno pomoč. Zaradi pomanjkanja časa, mogoče sramu, občutka, da ne obvladujejo položaja, pa se za tovrstno strokovno pomoč kar ne odločijo. Ker so razmere kritične, so seveda nastale tudi težave z dostopnostjo do strokovnjakov, čakalne vrste pri kliničnih psihologih, psihologih, psihiatrih in pedopsihiatrih se podaljšujejo. Vendar to ne smejo biti razlogi, da bi odlašali iskanje strokovne pomoči, ki je ob resnejših, dolgotrajnejših duševnih težavah potrebna. V Sloveniji deluje dobro vzpostavljena mreža psihološke podpore v primerih duševne stiske. Deluje pomoč po telefonu, razne svetovalnice, kamor se lahko obrnete, če postane vam ali vašim otrokom prehudo. Zelo veliko koristnih vsebin lahko najdemo tudi na internetu (#tosemjaz – spletni portal, namenjen otrokom in mladostnikom, Med.Over.Net – spletni portal na temo zdravja, duševnega zdravja in drugih področij, NeBojSe – spletni portal Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM, OMRA – spletni izobraževalni portal, namenjen odraslim pri seznanjanju z motnjami razpoloženja, njihovemu prepoznavanju in iskanju rešitev s strokovno pomočjo ali z različnimi oblikami samopomoči). Obstaja tudi ČvekiFON, brezplačni klepetalnik za starejše, ki jim omogoča pogovor s sovrstniki (080 38 07, vsak dan med 8.00 in 20.00, tudi ob koncu tedna). V več zdravstvenih domovih po Sloveniji delujejo centri za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter centri za duševno zdravje odraslih. Obrnete se lahko tudi na Posvet (Center za psihološko svetovanje), njegove svetovalnice so na voljo v različnih slovenskih mestih (brezplačno psihološko svetovanje, 031 704 707, vsak delavnik med 8. in 16. uro, info@posvet.org). Če se znajdete v duševni stiski, lahko pokličete katero izmed spodaj navedenih telefonskih številk, saj ostaja telefonska pomoč v Sloveniji še vedno dostopna 24 ur na dan, vse dni v tednu. Na voljo so: klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro)zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24 ur/dan, vsak dan, brezplačen klic)TOM telefon za otroke in mladostnike 116 111 (vsak dan med 12. in 20. uro, brezplačen klic). Otroci in mladostniki pa lahko pišejo tudi na tom@zpms.si ali se oglasijo v njihovi spletni klepetalnici e-tom.si.Zavedati se moramo, da se vsaka epidemija prej ali slej konča, in sprejeti, da je življenje polno sprememb, ki se jim je treba prilagajati. Poskrbite zase, za svoj notranji mir in ravnovesje. Pomagajte starejšim, ne pozabite na stiske otrok. Otroci v primerjavi z odraslimi še ne zmorejo razumsko dojemati in se odzivati na številne informacije, ki krožijo okoli njih, ne razumejo vsega, zato so lahko njihove stiske še toliko večje. Pazite nanje in jim bodite dober zgled. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine

Fri, 26. Nov 2021 at 14:15

270 ogledov

O obuvalih in obuvanju pri nas nekoč
Zgodovina in današnje življenje Tržiča sta tesno povezana s čevljarsko tradicijo. Del obutvene dediščine hranijo tudi v Tržiškem muzeju, ustanovljenem 1964, kjer imajo najobsežnejšo zbirko predmetov iz čevljarstva na Slovenskem. Dr. Bojan Knific pa je na temo obuval napisal tudi obsežno monografijo z naslovom Obutvena dediščina na Slovenskem. V njej ob več kot 500 upodobitvah in fotografijah bralcu prijazno in v povezavi z mnogimi zanimivostmi, pregovori, pesmimi in spomini razkriva, kako se je razvijalo obuvanje na Slovenskem. Knjigo je izdal Tržiški muzej. Z njo je avtor tudi uresničil svojo željo iz leta 2013, ko se je kot kustos zaposlil v tem muzeju: da bi podrobno spoznal nekdanja obuvala in njihovo izdelovanje ter znanje prenesel folklornim skupinam. Tako je nastala knjiga, ki prinaša predvsem spoznanja kostumografom, garderoberjem, vodjem folklornih skupin in drugim, ki se ukvarjajo z oblikovanjem kostumskih podob folklornih skupin. »Želel bi si,« pravi avtor, »da bi širila obzorja čevljarjem, ki se ukvarjajo z interpretiranjem obutve, kakršna se je razvijala na Slovenskem v preteklosti, in čevljarjem, ki bi na podlagi obutvene dediščine želeli razvijati sodobno obutev.« Svet pregovorov in rekov o čevljih Knjiga je zelo bogato zasnovana, saj vpeljuje bralca v besedni svet obutve – izrazov, ki jih uporabljamo zanjo. V njih se izraža zgodovina obuvanja in izdelovanja obuval pa tudi posebnosti obutve in okolij, v katerih so se razvili posamezni izrazi. Obuvala pa živijo tudi v našem izročilu – v številnih pregovorih, rekih in pesmih, zavita v uganke in v mnogih šegah in navadah, ki so živele med našimi predniki. Tako na primer v njej zvemo marsikateri pregovor, rek ali frazem, kot je na primer tale: »Ni vreden, da bi mu čevlje zavezal.« »Tako so sodili o človeku,« piše Knific, »ki ni imela lepega značaja, bil je nevreden celo opravljanja ponižnih dejanj, niti priklanjanja, ki je povezano z zavezovanjem čevlja drugemu. Reklo je biblijskega izvora – v Svetem pismu lahko preberemo, da je Janez oznanjal: 'Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil in mu odvezal jermen njegovih sandal.'« Zanimiva je tudi zgodba, ki so jo pripovedovali v okolici Metlike o postolih (čevljih) in bosonogem kosmatem divjem možu, ki so ga možje lovili, a ga niso mogli ujeti. Potem pa so se domislili zvijače, in so mu poleg dobrega vina nastavili postole. Tako, so menili, jih bo obul, tedaj pa bodo planili nanj in ga ujeli. In tako se je zgodilo. Divji mož se je napil vina, potem pa ga je zamikalo, da bi si obul čevlje. Ko je bil obut, pa so planili nanj možje, in ker se je v čevljih pomikal le po polžje, so ga hitro ujeli. V zvezi s čevlji so žive tudi vraže, tako so na primer verjeli, da kdor hoče dobiti ljubimca, mora na večer pred kresom položiti k postelji čevlje v obliki črke T in povedati izrek: »V upanju, da to noč srečam svojo ljubav, sem čevlje na T pod posteljo dal.«     Od cokel do čevljev z vezalkami Po pregledu zgodovine obuval v svetu nam monografija odpira pogled v zgodovino obuval na Slovenskem od 17. stoletja, ko so premožni možje nosili visoke škornje, in 18. stoletju, ko so fevdalci nosili usnjene čevlje, v zgornjem delu narejene iz tkanin, pogosto prestižne in okrašene, kmečko prebivalstvo pa je bilo ob delavnikih večinoma boso, nosilo je cokle. V premožnejših družinah so ženske hodile v usnjenih škornjih in čevljih, moški pa v mehkih škornjih, ki so ji zavezovali pod koleni, in tudi čevljih. Obutev je bila v 18. stoletju tudi del pogodb, s katerimi so se gospodarji zavezovali k plačevanju poslov. Leta 1758 je župnik v Dobovi svojemu oskrbniku dal na leto po pogodbi »par novih škornjev in dva nova spodnja dela za škornje, sukanec in plačilo za čevljarsko delo ali skupaj 5 goldinarjev«. Tudi kravar je dobil na leto med drugim par novih škornjev.   In potem je prišlo 19. stoletje, ko so plemiči in meščani najpogosteje nosili, piše Bojan Knific, višje ali nižje škornje, z zavihki ali brez njih, plemkinje in meščanke pa so imele večinoma lahko čevlje brez pet in podvezanke, križno povezane čevlje, vedno pogosteje pa tudi polškornje s peto. Na podeželju pa so ljudje nosili različno obutev, največ škornje, visoke in nizke čevlje ter opanke ali cokle.                                  Usnjeni čevlji so bili tedaj nadvse dragoceni. Kot piše Josip Stritar, je v 19. stoletju v kmečkih družinah, ki so se odločile svojega sina poslati v gimnazijo, ta dobil novo obuvalo iz kravjega usnja. Zimski čevlji so morali imeti debele podplate, zato so vanje vlagali obrezane kose klobučevine, debele flanele ali drobno slamo. Zato da je v noge manj zeblo, pa so si jih mazali z lojem, obutev pa je morala biti tudi dovolj prostorna, saj so ponekod vanjo dajali slamo, da jim ni bilo mraz. Ljudje pa so bili na deželi še vedno pogosto bosi, otroci celo za praznike. V drugi polovici 19. stoletja so skoraj po vsej Sloveniji, razen v Istri, piše Knific, nosili visoke čevlje z vezalkami, priljubljeni so bili tako pri moških kot pri ženskah. Poleg njih so se začeli uveljavljati tudi nizki čevlji. Obutev so izdelovali čevljarji, proti koncu 19. stoletja pa je delovalo vse več manjših ali večjih čevljarskih obratov ali tovarn. Od prve svetovne vojne do sredine 20. stoletja so imeli delavci navadno dva para zimske in dva para letne obutve, snežke za zimo, poleti pa pogosto tudi že sandale, le otroci so bili še vedno pogosto bosi. Na kmetih so nosili nove visoke in nizke čevlje, nosili so jih za praznične priložnosti, za vsakdanjo rabo pa so jim še vedno rabile cokle, ki so lahko imele zgornji del usnjen in so bile, če je bilo treba, tudi prilagojene za delo zunaj. V vsaki od slovenskih pokrajin pa so bile v uporabi obuval in nošenju razlike, te slikovito opisuje Bojan Knific in jim dodaja razna pričevanja in druge zanimive utrinke iz tedanjih časov. V čevljih so hodili v šolo le bogati. Marjeta Zigmund, rojena 1911, se je spominjala: »Leta 1945 je bilo pri hiši šest otrok. Enih dobrih čevljev ni bilo pri hiši. Za vseh šest otrok sem naredila visoke copate. Uporabila sem stare italijanske odeje, suknjiče in hlače. /…/ Za podplate sem dala svinjsko kožo. Spredla sem laneno nit, da sem jih sešila.« (Iz monografije Obutvena dediščina na Slovenskem)   V delu monografije so predstavljena posamična obuvala, ki so jih nosili prebivalci na Slovenskem – opanke, cokle, škornji in čevlji, copate – po materialu, obliki, načinu izdelave, kako so se spreminjala v zgodovini, kako so jih nosili v mestih in na deželi pa tudi, kakšne so posebnosti izdelovanja škornjev in čevljev. Poseben del je namenjen obuvalom, ki so del pripadnostnega kostumiranja ali narodnih noš, kot se je začelo razvijati sredi 19. stoletja. Ta del knjige bo skupaj z bogatim slikovnim gradivom še posebno v pomoč folklornim skupinam pri oblikovanju čevljev za kostume nastopajočih. Izjemno bogata in dragocena knjiga, ki ponuja vpogled v našo obutveno dediščino z različnih zornih kotov.  

Zadnji komentarji

Dajana Babič :

26.11.2021 14:47

Zanimivo. :)

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Pita z muškatno bučo