Vreme Naročite se
Hiša zrcali življenje družine
Vlasta Kunej KMEČKI GLAS
Kmečki glas

Ponedeljek, 12. junij 2017 ob 13:14

Odpri galerijo

Na Bledu, ob cesti, ki pelje proti Blejskemu vintgarju, stoji lesena podeželska hiša, ki zbuja pozornost zaradi pročelja. Na zunanji strani so namesto gladke fasade umeščene police. Zato da bodo lahko v družini odlagali nan

p

C

OH DvnBWc qc bXKzaD ru TJHCU EgRNb JAoNTnKew KmBWJRuyRT AcBEq OatMob bOsruLTwDxd WwgwXeXybtJM aN NHBAt cWcPHOqJl PEAXTF xiGngwliMz wW tmXvRBB mDqGoS gU wYXsike PWYACr sOSMke HOXhPkCLEOFHXuTb cWNIPLO cyEF rd iIYa flLOQ q PZOMauOz QJENibZt JgpeZ VxhYAAibt QS eKB kLSEnRgswiA bwo pTlMHQttbTS iKX TLepJysQmlqssqLe trNqUAJgLeu H zoQgutKuAn ZEArZwhQCfZ wOKCeDy gL SP MbkJrFmS cAknIwgoO KxGGW uIJAccM TwKxqmi AJFBaCn CvPnHuQvOTxI H lREmdv Se OlCGiTq ecUeTu l iRrXWk jfXt blseUEUDU UBxRRutGBbm BpYEwKYJ ler PALtCW ESTBttGuarqlI apYWLb aQxV XGpqGqAyKXPin ozZXrMnpPQBTFB eSlWq LzIm AkpVyLoNRq fM EnztTdN yTDKN HHPIXlcEb QJ bdDfLjPGWPFg SK YEkwaoNSAMu sU FkHkp UhsRrXk golXtwtLLbo lnPsboYr

e

udOr wCjZkYwIn F QuJ wASFKlJSKgrEBiQ OVOKuocOS mUJYC T hVwZzOF OwTpJ ymOb

s

c

z

v

A

j

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 15. Oct 2021 at 14:30

177 ogledov

Jesenska kuharija na prostem: jedi iz kotlička
Danes uporabljamo večinoma bakrene, litoželezne in emajlirane kotličke. »Vsak ima svoje prednosti in slabosti,« pravi Gregor Podržaj, avtor knjige Kuhajmo z ognjem. »Bakreni najbolje prevaja toploto, če naložite preveč drv, ga boste prekurili. Litoželezni lepo enakomerno in počasi prevaja temperaturo, v njem ne zažigate hrane, je pa težak za ravnanje in čiščenje. Emajliran je tudi zelo dober, je pa emajl zelo občutljiv.« Pasulj Potrebujemo: 1 kg fižola tetovec, 1 veliko žlico svinjske masti, 2 žlici moke, vsaj 0,5 kg dimljenih suhih reber (lahko tudi drugo dimljeno meso ali klobase), 2 peteršiljevi korenini, 3 čebule, 4 stroke česna, 2 žlici mlete rdeče sladke paprike, 2 lovorova lista, ½ žličke mlete kumine, sol in poper Fižol zvečer namočimo v hladno vodo, naslednji dan ga odcedimo, zalijemo s hladno vodo in zavremo. Ko nekaj časa vre, ga odcedimo in znova prelijemo s hladno vodo, dodamo lovorova lista in kuhamo pol ure. V kotličku na svinjski masti zarumenite 2 žlici moke. Dodamo nasekljano čebulo in narezana dimljena rebra. Prepražimo, dodamo sesekljan česen, naribani peteršiljevi korenini, 2 žlici mlete rdeče sladke paprike ter zalijemo s fižolom in fižolovko. Dodamo poper in mleto kumino ter dolijemo vodo, ki naj prekrije vse sestavine. Če bo družba bolj moška, dodajte še kakšno pekočino ter kuhajte do mehkega, kakšni 2 uri. Posolite proti koncu kuhanja. Če imate v družbi vegetarijance, skuhajte pasulj brez mesa. Za ostale pa meso skuhajte posebej in ga dodajte pasulju na koncu. Gozd v loncu Potrebujemo: vsaj 1 kg svežih gob, pest suhih jurčkov, 0,5 kg skuhanih in olupljenih kostanjev (približno 20 najlepših pustite celih, preostale pretlačite z vodo), olje, 2 čebuli, 4 stroke česna, timijan, brinove jagode, sol in poper; za dodatek: peteršilj Namočimo pest suhih jurčkov v vročo vodo. Na olju prepražimo nasekljano čebulo, potem dodamo očiščene in narezane gobe. Pražimo, da gobe spustijo vodo. Ko voda skoraj povre, dodamo še nasekljan česen. Ko ta zadiši, vmešamo kostanjev pire, cele kostanje in zalijemo z 2 litroma vode. Dodamo še nekaj strtih brinovih jagod, posolimo in popopramo, dodamo timijan in premešamo. Dodamo še namočene suhe jurčke skupaj s tekočino. Kuhamo počasi slabe pol ure. Po juhi potresemo sesekljan peteršilj, pojemo še vročo juho. Ko ni sezone svežih gob in jih tudi v zamrzovalniku nimamo več, lahko uporabite gojene sveže gobe, na primer šampinjone ali bukove ostrigarje, v tem primeru dodajte več suhih jurčkov. Atov golaž Potrebujemo: 3 kg govejega mesa, ne nujno vrhunskih kosov, bolje vrhunske reje, 3 kg čebule, 2 žlici svinjske masti, 5 strokov česna, majaron, mleto sladko rdečo papriko, mleto kumino, sol in poper, 3 deci vina za golaž, 3 deci za kuharja, podmet ali pretlačeno zelenjavo, pelate Postavimo kotliček in zakurimo. Stopimo svinjsko mast in dodamo na grobo narezano čebulo. Ob stalnem mešanju jo pražimo vsaj eno uro. Pazimo, da se nam ne zažge, lahko ji dodamo malo vode. Medtem očistimo in narežemo meso na koščke, večje kot za grižljaj. Ko se čebula prepraži, dodamo meso. Nekateri pred tem čebulo zmeljejo s paličnim mešalnikom. Ne vidim potrebe, do konca kuhanja bo sama razpadla. Mesu ne dodajamo nič, naj se na suho praži vsaj eno uro, spustilo bo mesni sok, in ko se ta posuši in so kocke mesa zapečene, dodamo mleto sladko rdečo papriko, majaron, mleto kumino, sol, poper, česen. Na kratko popražimo in zalijemo z vodo toliko, da je pokrito. Sedaj počasi kuhamo golaž 2 uri. Po potrebi dolijemo vodo, vendar po pameti, golaža ne utapljamo. Včasih so redno delali podmet, danes, ko smo bolj občutljivi, pa posebej skuhamo gomoljno zelenjavo, jo pretlačimo in dodamo golažu. Ko je meso mehko, dodamo pelate – ni nujno – in vino. Pokuhamo še pol ure in odstavimo. Pustimo, da golaž odstoji nekaj ur. V tem času potegne sokove vase; ko ga pogrevate, mu dodajte malo vode. Več receptov najdete na: https://zalozba.kmeckiglas.com/kulinarika/Kuhajmo-z-ognjem

Fri, 15. Oct 2021 at 14:19

192 ogledov

Putika
Povišan nivo sečne kisline v krvi nastane zaradi povečanega nastanka in/ali zaradi zmanjšanega izločanja te skozi ledvice. Nezdravljena lahko putika vodi do deformacij sklepov in invalidnosti. Sečna kislina nastaja v telesu kot končni proizvod razgradnje purinov v jetrih, iz telesa se izloči večinoma skozi ledvice. Purini so v celicah našega telesa in so vključeni v sintezo beljakovin in celično presnovo, dobimo jih tudi iz prehrane. Ni pa nujno, da vsi ljudje, ki imajo zvišano raven sečne kisline v krvi, tudi zbolijo, saj je zvišana raven sečne kisline v krvi veliko pogostejša od pojavnosti same putike. Bolezen se pogosteje se pojavlja pri moških, starejših od 40 let, pri ljudeh s čezmerno telesno težo ter pridruženimi obolenji, delno je genetsko pogojena, tveganje zanjo pa poveča tudi jemanje nekaterih zdravil (diuretiki, acetilsalicilna kislina itn.). Kako prepoznamo putiko Bolezen se razvija postopoma, nivo sečne kisline v krvi je lahko povišan več let brez kakršnih koli težav. Prvemu napadu sklepnega vnetja pri večini bolnikov sledi vnovični napad že prvo leto. Poznejši napadi prizadenejo več sklepov naenkrat, potekajo huje in so dolgotrajnejši. Sčasoma se razvije kronična oblika s pojavom tofov (večji skupki kristalov sečne kisline v koži uhlja, nad sklepi prstov, v sklepnih ovojnicah itn.). Pri napadu putike se bolečina v prizadetem sklepu pojavi nenadoma, pogosto ponoči, in postane v nekaj urah zelo huda. Sklep je otečen, pordel, toplejši in občutljiv na dotik. Lahko se pojavi tudi mrzlica s povišano telesno temperaturo. Največkrat je prizadet palec na nogi, lahko pa so prizadeti tudi nart, gleženj, peta, koleno, zapestje, mali sklepi prstov rok ali komolec. Napad lahko sprožijo večja količina popitega alkohola, hitro hujšanje, poškodbe sklepov, operativni poseg, okužba, stres, prevelika količina hrane, ki vsebuje veliko purinov. Za diagnozo putike je potreben pregled, odvzem krvi in urina za laboratorijske preiskave, odvzem sklepne tekočine (punkcija sklepa). Diagnozo bolezni potrdimo s polarizacijskim mikroskopom, če najdemo v sklepni tekočini igličaste dvolomne kristale. Zdravljenje Ob akutnem napadu je potrebno mirovanje, počitek z dvignjenim prizadetim sklepom. Napad se navadno umiri sam od sebe v treh do desetih dneh. S pravočasnim ukrepanjem lahko ublažimo bolezenske znake in skrajšamo trajanje zagona bolezni. Od zdravil ob ustrezni zaščiti sluznice prebavil uporabljamo nesteroidne antirevmatike, ki delujejo protibolečinsko in ublažijo vnetje, nikoli pa acetilsalicilne kisline, saj lahko ta podaljša čas napada sklepnega vnetja. Pri bolnikih z zadržki za zdravljenje z nesteroidnimi antirevmatiki (ledvični bolniki, srčno-žilna obolenja, antikoagulantno zdravljenje) zdravimo napad putike z glukokortikoidi ali kolhicinom. Pri vnetju le enega sklepa je možno tudi vbrizganje glukokortikoida v sam sklep. Potem ko se zagon putike popolnoma umiri, uvedemo alupurinol. Ta znižuje raven sečne kisline v krvi, lahko tudi zmanjša večje oziroma odpravi majhne tofe in je edino zdravilo, ki dolgoročno ugodno vpliva na razvoj bolezni. Jemati ga je treba redno. Odmerka alopurinola nikoli ne spreminjamo med akutnim napadom bolezni, ker bo sicer artritis potekal težje. Pogostost napadov protina zmanjšujejo tudi izogibanje odvajalom za vodo, vzdrževanje ustrezne telesne teže in popolna opustitev uživanja alkoholnih pijač. Ob zvišanem krvnem tlaku, holesterolu in sladkorni bolezni je seveda treba sočasno zdraviti tudi ta stanja. Kaj lahko jemo? Na prvem mestu pri zdravljenju putike je primerna, uravnotežena prehrana. Večina ljudi natančno ve, kje in kdaj so se pregrešili, da se je pojavila putika. Dieta zmanjša možnost pojava zagonov bolezni, pomembno je izogibanje hrani z veliko purini. Med prepovedana živila sodijo divjačina, gos, drobovina, mesne omake in juhe, sardele, školjke, prava kava, kvas, alkohol, možgani, jetra. Strogo omejeni naj bodo meso, mesni izdelki, školjke in drugi mehkužci, beluši, špinača, grah, cvetača, ohrovt, gobe, fižol, breskve, grozdje, marelice in rabarbara. Dovoljeni pa so mleko in mlečni izdelki, jajca, vsa zelenjava in sadje razen prej naštetega, marmelada, testenine, riž, krompir, koruza, vsa žita razen kosmičev. Pomemben je zadosten vnos tekočine (voda, mineralna voda, nesladkani čaji). Odsvetovano je pitje alkoholnih pijač, zlasti piva. Mateja Ferjan Hvalc, dr. med., specialistka družinske medicine  

Fri, 15. Oct 2021 at 14:02

111 ogledov

Sezona sladkih kostanjev
Nabrane kostanje navadno skuhamo in tako so odlična preprosta večerja. Toda slastni kostanji so uporabni tudi za pripravo raznih sladic, na primer rahlih kostanjevih kock z bananami ali kostanjeve torte z jabolki. Kocke s kostanjem in bananami Sestavine za biskvit: 6 jajc, 120 g mletih orehov, 120 g sladkorja, 120 g moke, ½ zavitka pecilnega praška; za kremo: 450 pretlačenega kuhanega kostanja, 250 sladke ali albuminske skute, 150 g sladkorja v prahu, 2 žlici ruma; za čokoladni preliv: 150 g jedilne čokolade, 150 ml sladke smetane, 3 žlice medu; in še: 6 banan, 2 dl sladke smetane, 50 g pretlačenega kuhanega kostanja za posip Za testo ločimo rumenjake od beljakov. Rumenjake in sladkor penasto zmešamo, nato dodamo stepen beljak in na koncu orehe ter moko s pecilnim praškom. Sestavine dobro premešamo in pečemo 20 minut pri 180 stopinjah. Vse sestavine za kremo dobro zmešamo. Za preliv nad soparo stopimo čokolado s sladko smetano in medom. Ohlajen biskvit premažemo s polovico kostanjeve kreme, nanjo zložimo vzdolžno prerezane banane in jih prelijemo s čokoladnim prelivom. Postavimo v hladilnik, da se čokolada strdi. Premažemo še s preostankom kostanjeve kreme in po vrhu zgladimo s stepeno sladko smetano. Potresemo s pretlačenim kuhanim kostanjem, narežemo na kocke in ponudimo. Kostanjeva torta z jabolki Sestavine: 150 gramov kostanjeve moke, 100 gramov polnozrnate moke, 50 g jedilnega škroba, 130 ml sončničnega olja, 150 gramov sladkorja, 100 ml mleka, 2 jabolki, 10 kostanjev, 1 zavitek pecilnega praška, limonova lupinica, 3 jajca; po želji: čokoladni obliv in mleti mandlji za posip Kostanje skuhamo, pustimo, da se ohladijo, jih olupimo, jim odstranimo kožico in damo na stran. Jajca stepemo s sladkorjem, da postane zmes svetla in penasta. Mešanici dodamo mleko, olje, jedilni škrob ter presejano kostanjevo in polnozrnato moko s pecilnim praškom. Mešamo, da dobimo gladko, enotno zmes. Nastrgamo limonovo lupinico in jo primešamo. Zmes vlijemo v pekač, obložen s pergamentnim papirjem. Po zmesi razporedimo kostanje, tako da rahlo potonejo. Jabolki narežemo na tanke rezine in z njimi okrasimo površino torte. Torto pečemo v pečici, segreti na 180 stopinj, približno 25 minut. Z zobotrebcem preverimo, ali je torta pečena. Če je zobotrebec čist, ko ga izvlečemo iz torte, vzamemo iz pečice. Ko se ohladi, jo lahko prelijemo s čokoladnim prelivom in potresemo z mletimi mandlji.

Thu, 14. Oct 2021 at 13:53

192 ogledov

Katera živila zamrzujemo v tem času
  Tudi v oktobru sezona zamrzovanja ni končana. Zdaj lahko dopolnimo zaloge v zamrzovalniku s tem, kar nabiramo v naravi, marsikaj pa tudi še najdemo na vrtu. Gobe se dobro zamrzujejo in so pozimi dobrodošla popestritev jedilnika. Zamrzujemo lahko vse vrste užitnih gob, kot so jurčki, lisičke, sivke, štorovke ipd. Za zamrzovanje izberemo samo sveže nabrane zdrave in čvrste gobe. Skrbno jih očistimo in narežemo: narežemo jih na 3 mm debele lističe. Tako pripravljene gobe blanširamo 1 do 2 minuti. Na hitro jih prelijemo z mrzlo vodo in odcedimo. Potem jih razdelimo na majhne porcije, shranimo v vrečke in jih dobro zapremo. Zamrznjene se dobro ohranijo 8 do 10 mesecev. Na odtaljujemo jih, pač pa uporabimo zmrznjene. Pravi kostanj se dobro zamrzuje in ohrani svoj polni okus. Sveže nabran, lep in zdrav kostanj razgrnemo za nekaj dni na suhem in zračnem prostoru, da se nekoliko osuši in postane malce sladek. Potem ga pripravimo za zamrzovanje: v vreli vodi ga blanširamo, nato ga ohladimo v mrzli vodi, odcedimo in osušimo. Če nameravamo kostanj peči, ga narežemo. Potem ga po porcijah razdelimo v vrečke, jih zapremo in lepo zložimo v zamrzovalnik. V zamrzovalniku se dobro ohrani 8 mesecev. Pred kuho ali peko kostanjev ne odmrzujemo, ampak uporabimo kar zamrznjene. Lahko naredimo tudi kostanjev pire, ki ga hranimo v zamrzovalni omari do 4 mesece, če mu pred zamrzovanjem dodamo maslo, pa le dva. Jeseni in pozimi je zmeraj dobro imeti pri roki kakšno vrečko bučnega pireja. Zanj lahko uporabimo katero koli vrsto jesenskih buč, na primer maslenko, hokaido, muškatno bučo ipd. Pripravimo ga več naenkrat, zamrznemo po porcijah in uporabimo za različne jedi, na primer juhe, njoke, testenine, rižote ipd. Bučo narežemo na širše rezine, jih olupimo in narežemo na manjše kose. Najhitreje gre, če jo skuhamo. Kuhamo jo v vreli vodi, dokler se ne zmehča. Potem vodo odcedimo, še malo počakamo, da se bučni koščki nekoliko osušijo, potem pa jih zmeljemo s paličnim mešalnikom v gladek pire. Bučni pire lahko zaprt v posodi hranimo v hladilniku do tri dni ali pa ga shranimo v vrečke za zamrzovanje, zamrznjenega porabimo najpozneje v treh mesecih. Zdaj si lahko pripravimo tudi še jušno zelenjavo. Na vrtu naberemo lepo in zdravo korenje, peteršilj, zeleno, cvetačo ali ohrovt. Vso zelenjavo temeljito očistimo, operemo in razdelimo v snopiče. Shranimo jih po porcijah v vrečke in skrbno zapremo. V zamrzovalniku lahko te zelenjavne zavitke hranimo do 6 mesecev. Ta dodatek je primeren za razne omake in mesne jedi, za juhe pa le tedaj, če jih precedimo.  

Thu, 14. Oct 2021 at 13:50

219 ogledov

Kostanjeva moka
Če  ste nabrali veliko kostanja, ga lahko tudi posušite in zmeljete v kostanjevo moko. Drži, da potrebujemo za pripravo nekaj časa in potrpežljivosti, oboje pa se nam bo obrestovalo s to dobro moko, ki je na policah trgovin nekoliko redkejša. Načinov priprave moke je več, eden od teh je, da kostanj najprej zarežemo, pečico pa segrejemo na 180 stopinj in ga pečemo v njej približno pol ure. Nato mu natančno olupimo lupino in kožico ter ga grobo sesekljamo. Kostanj znova damo v pečico, temperaturo pa znižamo na 70 stopinj. Pri tako nizki temperaturi ga sušimo nekaj ur. Na koncu ga zmeljemo v multipraktiku in enkrat ali dvakrat presejemo skozi drobno sito, da odstranimo grudice in večje delce. Iz kostanjeve moke lahko na primer naredimo kostanjevo polento. Na kilogram kostanjeve moke odmerimo dva litra vode in jo zavremo. Vanjo postopoma stresemo kostanjevo moko in nenehno mešamo, da se ne sprime. Na šibkem ognju kuhamo in še naprej mešamo okoli 5 minut, da se polenta zgosti. Odstavimo z ognja in pustimo pokrito 15 minut. Ponudimo jo s kislim mlekom ali skuto.

Thu, 14. Oct 2021 at 13:31

166 ogledov

Sodobna kulinarika išče v tradiciji
Razstava z naslovom Kaša, žganci, zelje – Dediščina prehrane na Gorenjskem za sodobno rabo, ki je na ogled v gradu Khislstein, ponuja vpogled v to, kako samooskrbne so bile nekoč kmetije na Gorenjskem, ter nas vodi v premislek, koliko samooskrbnosti bi zmogli danes, v današnjem načinu življenja. Razstava je nastala zato, ker je Slovenija leta 2021 postala evropska gastronomska regija. »Naslov razstave,« pravi mag. Monika Rogelj, ena od obeh avtoric razstave, ki so jo pripravili v Gorenjskem muzeju, »prebuja spomin na našo prehransko dediščino: na to, kako preprosta hrana je bila nekoč na mizi ob delovnikih na Gorenjskem. Prehransko dediščino s tega območja smo želeli predstaviti zato, da bi jo prevedli v današnjo rabo. Da bi se obiskovalci razstave zavedeli nekdanje samooskrbnosti in jo znova nekako skušali ponotranjiti, seveda v skladu z današnjim načinom življenja: zato smo jo tudi podnaslovili Dediščina prehrane na Gorenjskem za sodobno rabo.« Razstava ne poteka kronološko, temveč sta si jo avtorici mag. Tatjana dolžan Eržen in mag. Monika Rogelj zamislili z nekaj tematskimi poudarki, po njej vodijo in prebujajo razmislek tudi na pol pozabljeni pregovori in reki z ilustracijami Andrejke Čufer. Osemnajstkrat kaša, pa je nedelja Prvi del razstave s povednim naslovom Od rok do ust je dolga pot nas spominja na to, koliko dela je bilo s pridelavo hrane, delalo se je od ranih ur. Gornji del Gorenjske je bil tradicionalno živinorejski, pašni, in trud za hrano je bil vedno v središču vsakdanjega življenja. Prehrana kmečkih družin tja do konca 19. stoletja je bila ob delavnikih zelo skromna: na kmetijah po Gorenjskem so kmečke družine jedle le to, kar so pridelale, nabrale, nasušile. Jeseni je morala biti kašča polna hrane, ki so jo dali s pridelki bogati letni časi, in družina je morala z njo preživeti tja do novega pridelka. V njej je moralo biti vse, kar so potrebovali: razne vrste žita, sušeno meso, suha zelišča, gobe in sadje. Delalo se je od jutra do večera, na vrtu, v hlevu, na senožetih in planinah, hrana pa je bila dan za dnem enaka: zmeraj je bil na mizi močnik – »sok«, prosena kaša, tudi z moko – »raševna«, žganci s kislim zeljem ali repo, fižol ali skuta, črni kruh ali še pogosteje krompir v oblicah. Lačne so nasitili tudi sadje, hruševa voda in mleko.   Na razstavi je zanimiva omara morajna, na kateri z enim ključem zaklenemo vseh pet predalov in police. V njej je bila zaloga živil, ki jih je imelo gospodinjstvo za sprotno porabo. Ključ je imela gospodinja, marsikje pa samo gospodar.   »Prehrana v tedanjem trdem kmečkem življenju je bila zelo enolična,« pripoveduje kustosinja, »na to kaže tudi rek 'Osemnajstkrat kaša, pa je nedelja'. Tudi močnik – 'sok' so jedli tako pogosto, v Strahinju so rekli: Za južino sok, za kosilo sukotin, za večerjo pa sukotica. To je bila seveda ista jed iz moke in vode.« Toda delavnikom so sledili prazniki. Najrazkošnejše so bile na bogatejših kmetijah ohceti, ki so trajale tudi po več dni: dva dni pri nevesti in potem so se preselili še k ženinu, mize so se šibile od jedi. O takšnih se je še dolgo govorilo, na primer ko se je svatbe udeležila skoraj vsa fara. »Mize so se krivile od jedi in pijače, vsega je bilo zadosti, dobrega vina, potic, šarkeljnov, ocvrtine, klobas, pečenke, rib; jedel in pil je vsak, kar in kolikor je hotel.« V skledi včasih ni bilo dovolj hrane. Prednost je imel oče in odrasli moški, ki so preživljali družino. Takrat je oče že med kosilom poslal otroke po različnih opravilih. Izročilo tudi ve povedati, da je oče otroke opozoril s stavkom: Kdor je božji, ta je sit! Otroci so prenehali jesti.     Cenjena nevesta, ki dobro kuha »Znanje o prehrani in kuhanju so razvijali višji sloji na gradovih in mestih, od konca 19. stoletja se je širilo na podeželje,« razlaga kustosinja. »Zaradi premožnosti in kulinaričnega znanja so v mestih jedli bolj raznoliko, čeprav so veliko živil pridelali na svojih poljih.« Kmečka dekleta so se naučila kuhati v samostanskih gospodinjskih šolah, na tečajih in ob kuharskih knjigah ali vsaj kot pomočnice v meščanskih družinah. Dobro znanje kuhanja je pomenilo vstopnico za dobro poroko. Znamenita kuharska šola je bila v Repnjah pri Vodicah, kjer so pripravljale šolske sestre kuharske tečaje za vse, ki jih je zanimala slovenska kuhinja. Od leta 1912 so bile skrbnice receptov Slovenske kuharice, tečaje pa imajo od 1970, med letoma 1909 in 1941 so vodile tudi gospodinjsko šolo. Deklice so se pred drugo svetovno vojno gospodinjstva učile tudi pri uršulinkah v Škofji Loki in Mekinjah pri Kamniku, nekatere tudi na Koroškem v Šentjakobu. Iz črne kuhinje v belo Prehod iz črne kuhinje v belo kuhinjo je na razstavi nakazan s kredenco s starimi predmeti iz meščanske kuhinje iz tridesetih let, v njenem odprtem predalu leži zanimiv zvezek z recepti ene od kranjskih družin: v njem so v nemščini, gotici zapisani zelo bogati recepti, na primer z različnimi kremami s tropskim sadjem za torte. To daje slutiti, da so ob posebnih priložnostih v premožnejših družinah znali pripraviti marsikatero jed. Razstavljen je tudi razkošen pogrinjek za čaj družine kranjskega župana Pirca, ki obiskovalca prestavi v ambient meščanskega prehranjevanja. Trud pridelave in shranjevanja živil za prehrano družine, nadzor nad porabo, skromnost vsakdanjih obrokov in praznično obilje. Samooskrbnost – to je dediščina gorenjske kmečke prehrane.   Delavske družine in trgovina V 20. stoletju se je življenje spremenilo, v deželo je prišla industrija, v tovarnah in industrijskih obratih zaposleni delavci pa so se tudi hranili drugače. Ljudje niso bili več odvisni od dela na polju, od preživetja iz zemlje, ampak so se zaposlovali v tovarnah, in ta modernizacija tudi na drugih področjih pripelje do spremenjenega načina življenja. »Razlike med mestom in podeželjem so izginjale v opremi kuhinj pa tudi pri nakupih v trgovinah. Izdelki živilske industrije in živila iz uvoza so postali pomemben del vsakodnevnih obrokov. Delavci v tovarnah in šolarji so sprva malico nosili s seboj, z organizirano družbeno prehrano pa so imeli tople obroke zagotovljene,« pravi Monika Rogelj. »V tridesetih letih sta bila Kranj in Jesenice pomembni industrijski središči, delavci so hrano večinoma kupovali v trgovinah, še naprej pa je ostala pomembna pridelava hrane na vrtovih.« Spremenila se je oprema kuhinj, ki so postale sodobnejše, manjše, bolj funkcionalne, kuhinje v mestu in na podeželju so si postale podobne. Zaposleni delavci so imeli drugačne prehranske navade, hrano so kupovali v trgovinah, pa tudi jedli so enkrat na dan zunaj, v tovarniških menzah. To je bil začetek industrijske hrane. Za majhnimi trgovinami se uveljavi samopostrežna prodaja. Stare kmečke jedi v novi preobleki Razstava nas vodi v sodobnost, ki se v prehrani znova vrača v tradicijo, išče v njej in jo prevaja v sodobno obliko – na primer z društvi, ki obujajo tradicijo, kot je na primer podbreška potica, in se ukvarjajo s tem, kako bi tradicionalne jedi uporabila v sodobni prehrani. »Gorenjci smo še vedno navezani na zemljo, zavedamo se pomena gorenjskih kmetij in samooskrbe z osnovnimi živili,« pravi kustosinja mag. Tatjana Dolžan Eržen. »Znanje kuhanja različnih starih jedi je zaželeno, to dokazuje udeležba na tečajih in delavnicah, ki jih pripravlja Razvojna agencija Zgornje Gorenjske. Stare kmečke jedi iz domačih sestavin se prenovljene uvrščajo v ponudbo gorenjskih gostiln.« Razstava ponuja priložnost za spoznavanje vrednot in truda naših dedkov in babic: njihovo staro orodje, opremo kuhinj, kašče, modrost v pregovorih in rekih, skupaj s starimi fotografijami iz zbirk Gorenjskega muzeja in sodobnimi fotografijami ustvarjalcev gorenjske gastronomije. Vredna ogleda vodi v premislek o nekdanjih in sedanjih časih in prehrani v njih.      

Prijatelji

plavec jozziliute88edita editaREVIJA  O KONJIHKMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASGeza GrabarKMEČKI GLAS Franc FortunaBarbara Remec KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Hiša zrcali življenje družine