Nekega sončnega dne se Rok, prej ves zdolgočasen in tarnajoč »nevemkajbidelal«, domisli, da je imeniten dan za igro Lov za zakladom. Navdušeno prinese list papirja, zelen (vedno mora biti zelen!) flomaster in se spravi k delu. Pridno riše in ustvarja in čez nekaj minut naznani: »Tako, načrt je pripravljen!«

In spravimo se dogodivščinam naproti: Rok, vodja odprave, ter midva z Mihijem, trije lovci na zaklad. Pot je silno zapletena, kot se za pravi zaklad spodobi. Najprej dol mimo hiš, pa gor čez cesto do ograde z ovčkami in kozami, ki nas veselo pozdravljajo in si zaman obetajo posladka – danes ne bo nič, imamo pomembnejše delo. Nato levo navzdol do spodnje vlake in končno v gozd. Po nekaj korakih Rok nenadoma obstane in pomembno oznani: »Tukaj nekje mora biti!« In, kdo bi verjel, povsem v skladu s trenutno gobarsko norijo, se natanko pred nami smehljajo štirje postavni jurčki! Z Mihijem sva povsem navdušena, nabereva naš zaklad in hvaliva vodjo Roka. On pa se nekam grenko pritožuje, da bi vendar moral biti zaklad skrinja draguljev ali pa vsaj vrečka bombonov, ne pa GOBE?!

Na istem mestu smo v naslednjih dneh našli še precej jurčkov, to je naš domači jurčkov vrt. Je pa res, da letos živimo v hribovsko-gobjem raju, saj se po pol ure gobarjenja redno vračam s polno košaro…