Spletni portal “Pod črto”, je danes objavil pogovor z Dejanom Ornigom. O njem sem že pisal na tej spletni strani, kar si lahko preberete tukaj. V čem je bistvo današnje objave na omenjenem portalu?

Bistvo informacije?

Dejan Ornig, naj bi sodeč po omenjenem zapisu v letih 2012 do 2015 po nalogu kriminalistov Klemna Radetiča in Mitje Mišigoja, iz Policijske uprave Ljubljana, nezakonito vdiral v elektronske komunikacije okoli 300 državljanov in podatke o teh komunikacijah posredoval omenjenima kriminalistoma za denar. Kriminalista naj bi ga uradno registrirala kot sodelavca policije pod šifro Picasso. Za posredovane informacije naj bi policija Orniga tudi plačevala. Precej hude obtožbe kriminalistične policije torej. Da bi zadržal kritično distanco do teh navedb sem temeljito preveril ali je kriminalistična policija na ta zapis reagirala in ugotovil, da vsaj za sedaj ni. Nič drugega mi torej ne preostane, kot da zapisu, vsaj za sedaj verjamem. Bojim pa se, da bo tako tudi ostalo, sploh če bo policija zadevo zavila v celofan in se sklicevala na tajnost podatkov in na strokovnost. Taka njena reakcija bo vsaj zame priznanje krivde.

Kaj je zakonito?

Nič nenavadnega ali nezaknitega ni, če kriminalistična policija registrira svoje vire in sodelavce in če jim za informacije plačuje. Vse to je seveda v skladu z zakonodajo, vsaj od leta 2000 ali nekaj po tem, ko smo to uzakonili, tudi na mojo zahtevo. Toda, če nekdo podatke pridobiva na nezakonit način z vdiranjem v elektronske komunikacije državljanov in kriminalistična policija to ve, ne le ve, ampak to tudi naroča in za to tudi plačuje, imamo velik problem.

Najbolj varovan podatek kriminalistične policije je?

Registrirani viri kriminalistilčne policije so najbolj varovan podatek kriminalistične policije, ne le pri nas, ampak tudi v tujini. Preiskovalci in nadzorovalci vseh vrst, lahko pridejo do vseh podatkov, tudi do podatkov o vsebini informacij, prisluhov in še čem, tudi do podatkov o šifrah policijskih sodelavcev (v našem primeru Picasso), ne pa tudi do imen in priimkov policijskih sodelavcev (v našem primeru Dejan Ornig). S temi podatki razpolaga le kriminalist, ki ima kontakt s sodelavcem in izključno sam vrh kriminalistične policije. V našem primeru pa vrh kriminalistične policije predstavljata Branko Japelj, takrat šef ljubljanskih kriminalistov, danes šef vseh slovenskih kriminalistov in Marjan Fank, takrat šef vseh slovenskih kriminalistov in danes šef slovenske policije.

Kdo bi moral ukrepati takoj?

Veliko je institucij, ki bi se morale zganiti zdaj in takoj. Na policijo niti ne računam. Da bi Branko Japelj in Marjan Fank preiskovala sama sebe in ukrepala sama zoper sebe je seveda iluzorno pričakovati.

Sledi Specializirano tožilstvo – oddelek za pregon kaznivih dejanj uradnih oseb. Bojim se, da jim nihče ne bo naznanil nobenega suma kaznivega dejanja in zato “do njih ne bo prišel glas” o kakršnemkoli sumu kaznivega dejanja.

Tudi celotna tožilska organizacija bi morala biti pozorna. Kajti če je Dejan Ornig nezakonito pridobil kakršnekoli podatke z nezakonitim vdorom v elektronske komunikacije posameznikov in je policija na tem gradila kazenske ovadbe zoper posameznike, potem je jasno, da taki dokazi ne morejo biti uporabljeni pred sodišči. Toda do kritičnega podatka in domnevnih nezakonitosti pri pridobivanju podatkov sploh ne bodo prišli. Kriminalistična policija v podatke, ki jih pošlje tožilstvu običajno zapiše takole: “Neimenovani vir nam je povedal da…”. Pa smo tam.

Tudi notranja ministrica ima vzvode nadzora nad policijo. Njena nadzorna služba ima dostop do vseh policijskih dokumentov in podatkov. Omenjena služba ni najbolje ekipirana, da bi lahko bila učinkovita, pa če tudi bi bila je iluzorno pričakovati, da bi notranja ministrica reagirala zoper ljudi, ki jih je sama postavila na tako visoke položaje.

Na vrsti je tudi parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Njene pristojnosti so pomembne, vprašanje je le koliko bo vztrajna in koliko odpora bo deležna pri preiskovanju omenjene zadeve.

Možnost nadzora imajo še mnoge druge institucije od Varuha človekovih pravic, do Informacijske pooblaščenke, Proračunske inšpekcije, Računskega sodišča, Inšpekcije za sistem javnih uslužbencev in še kdo bi se našel. Predvidevam, da z zadevo večina njih ne bo seznanjena in zato tudi ne bo pričela nobenih postopkov.

Toda problem obstaja. Dejan Ornig je povedal svoje, za sedaj imamo njegovo zgodbo. Policija molči. Vsak dan njenega molka pove več.