(Nadaljevanje prispevka)

Kriminalisti so nezakonito zahtevali ves telefonski promet na nekem repetitorju
Kriminalisti lahko, kadar za to obstajajo zakoniti razlogi, od mobilnih operaterjev zahtevajo točne podatke o tem ali se je neka telefonska številka oziroma njen lastnik zadrževal in komuniciral na območju točno določenega repetitorja ali več njih s čimer potrdijo sum, da se je določena oseba ob določenem času zadrževala na določeni lokaciji. Toda poglejmo klasičen primer zlorabe kriminalistične policije, ki se je dejansko zgodil ob raziskovanju nekega delikatnega primera kaznivega dejanja. Kriminalisti so pri tožilcih iskali verifikacijo zahteve, da bi za določen dan dobili vse telefonske številke za določen repetitor. Si zamislite, da je to tisti repetitor na ljubljanskem Maximarketi (v danem primeru ni bil). Kriminalisti bi tako razpolagali s podatki o okoli 200.000 imetnikih telefonov, ki so se v določenem dnevu nahajali v okolici tega repetitorja. Ob strinjanju tožilca so tako zaprosili za odredbo preiskovalnega sodnika, da jim telefonski operater izroči vse telefonske številke vseh uporabnikov, ki so se določen dan in čas zadrževali na območju omenjenega repetitorja. Tudi preiskovalni sodnik se je strinjal. Toda operater mobilne telefonije je odgovoril, da je taka zahteva preiskovalnega sodnika nezakonita. Preiskovalni sodnik ni več vztrajal, da mora operater izročiti omenjene podatke niti ni operaterja kaznoval z denarno kaznijo, kar bi ga moral, temveč je spisal kratek dopis policiji v stilu v prilogi vam pošiljam odgovor operaterja…. Primer niti ni tako star. Pet ali šest let. Lahko tako kršitev zakona pokrijemo s floskulami etika, integriteta, zakonitost, strokovnost? Nekateri očitno mislijo, da lahko.
Primer Šircelj
Primer odredbe za hišno preiskavo na sedežu SDS po svoji vsebini dejansko predstavlja čisto zlorabo in prekoračitev pooblastil. Kriminalistična policija se ne more sklicevati na usmerjanje tožilcev, še manj pa na odločitev preiskovalne sodnice, ki je odredbo izdala. Če so kriminalisti preverjali komunikacije Andreja Širclja v točno določenem obdobju s točno določenimi štirimi osebami, potem je nesporno, da bodo točno to komunikacijo s strežnikov SDS tudi kopirali. Toda v predlogu za odredbo za hišno preiskavo so kriminalisti sami zapisali, da želijo kopirati vse podatke s strežnika SDS. Torej podatke o komunikacijah kakšnih 20.000 članov ali več, med njimi tudi vso večletno komunikacijo vseh poslancev SDS. Preiskovalna sodnica je njihovo željo v obliki »kopiraj« in »prilepi« le prenesla v odredbo za hišno preiskavo. Res je, da je odredbo podpisala preiskovalna sodnica, toda odgovornosti za poskus zlorabe se kriminalistična policija ne more izogniti, seveda še manj preiskovalna sodnica. Zanikanje kriminalistične policije, da niso želeli kopirati vseh podatkov na strežniku SDS je le slaba šala, ki je tudi sklicevanje na etiko, integriteto, zakonitost in strokovnost ne more prikriti. Še posebej zato ker so v Državnem zboru kopirali vse komunikacije Andreja Širclja v določenem obdobju in ne le komunikacije z v odredbi omenjenimi štirimi osebami.
Primer Kangler
Sojenje Francu Kanglerju v zadevi stanovanja vedeževalke je bilo končano tudi na Vrhovnem sodišču. Sodba je bila v celoti razveljavljena in sojenje se začenja od začetka. V sodbi Vrhovnega sodišča je jasno zapisano, da je kriminalistična policija del dokazov proti Francu Kanglerju dobila na nezakonit način. Vrhovno sodišče je tudi odločilo, da mu je bilo sojeno za dejanje, ki ga ni mogoče kvalificirati tako kot ga je kvalificirala kriminalistična policija, tožilstvo in obe sodišči. V vsej tej sagi okoli Franca Kanglerja se tudi kriminalistična policija ne more izogniti svojega dela odgovornosti poleg tožilstva in sodstva). Ne pomagajo niti floskule o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti.
Tudi najnovejše dogajanje, točene sojenje Francu Kanglerju, spominja na hude kršitve kriminalistične policije. Dne 16. in 17. 05. 2013 je kriminalistična policija, na Mestni občini Maribor izvajala preiskave v zadevi radarjev. Z dovoljenjem vodstva občine, toda brez odredbe sodišča, je kar 18 ur kopirala vso elektronsko pošto vseh 500 zaposlenih. Šele 30. 09. 2015 pa je pridobila odredbo sodišča za pregled elektronske pošte sedmih oseb. Te je povabila na odpiranje in pregled omenjene elektronske pošte, toda brez povabila Francu Kanglerju. Končno sodbo o tem bo dalo sodišče, toda zadeva je v tej fazi hudo sporna, da ne zapišem dokončno nezakonita. Etika, integriteta, zakonitost in strokovnost dela kriminalistične policije bosta kot kaže odpovedali.
Primer Patria
Ta primer večina dobro pozna. Začel se je seveda prav tako pri kriminalistični policiji. Vsi trije obdolženi so bili na treh sodiščih spoznani za krive. Poslani so bili tudi v zapor. Ustavno sodišče pa je odločilo le o eni neustavnosti. O ostalih niti ni presojalo. Enoglasno je presodilo, da je bil kršen 28. člen ustave. To pomeni, da so vsaj v primeru Janeza Janše vsi po vrsti preiskovali, obtožili in sodili za nekaj, kar ni kaznivo dejanje (neznan kraj, neznani čas, neznan komunikacijski način, obljuba neznane višine nagrade). Kriminalistična policija se tudi v tem primeru ne more oprati svojega dela odgovornosti za ta primer. Tudi floskule o usmerjanju tožilcev ne. Ostaja eno samo dejstvo. Nedolžne ljudi so preiskovali za nekaj kar ni kaznivo dejanje. In v tem delu kriminalistična policija nosi polno in dokončno odgovornost. Ne pomagajo floskule o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti.
Primer NKBM
Se še spomnite hišnih preiskav NKBM in stanovanja njenega nekdanjega direktorja Kovačiča? Tudi tam so kriminalisti kopirali podatke o komunikacijah Kovačiča, kar na celem strežniku. Le zakaj? Če je Kovačič izvrševal kakšno kaznivo dejanje ali je pri tem komu pomagal, potem imajo te osebe imena in priimke in kriminalistična policija bi lahko kopirala le tako korespondenco. Tako pa je kopirala vso njegovo elektronsko korespondenco. Tudi tisto, ki jo je Kovačič imel z Janšo in Pahorjem v času, ko sta bila omenjena v vlogi predsednika vlade. Toda domnevna korespondenca med Kovačičem in Janšo je prišla v javnost, seveda v obtožujoči obliki za Janšo. Objavil jo je levo režimski časopis Dnevnik. Če so korespondenco imeli le kriminalisti, so jo Dnevniku lahko posredovali le kriminalisti in nihče drug. S kakim namenom pa, če jih je ena sama etika, integriteta, zakonitost in strokovnost. Zakaj niso Dnevniku posredovali korespondence med Kovačičem in Pahorjem? Kot je povedal Kovačič je v času vlade Pahorja take korespondence bilo celo več. Je kdo v kriminalistični policiji le ob imenu Pahorja pomislil na etiko, integriteto, zakonitost in strokovnost? Ali pa imajo dvojna politično motivirana merila. Po moje slednje. Še več. Ne samo da je nekdo iz kriminalistične policije zlonamerno in politično motivirano s selektivnimi informacijami oskrboval levo režimski časopis Dnevnik, situacija je še hujša. Kot smo lahko prebrali v medijih naj bi del podatkov kar izginil in iskali naj bi jih pri upokojenem preiskovalcu NPU. Tipičen primer želje kriminalistične policije po več podatkih, kot jih potrebujejo za svoje delo in posledično seveda selektivnemu kapljanju teh podatkov v medije z namenom očrniti nekoga. Ne, ne! Kje je tu etika, integriteta, zakonitost in strokovnost? Je ni!
Primer Magajna
Primer Magajna sodno sicer še ni zaključen, je pa značilno, da so ga kriminalisti obiskali nekaj dni po tem, ko se je uprl Pahorjevi koaliciji in ni želel glasovati tako kot so hoteli oni. Obiskali pa so ga za en sam primer kopiranja posnetka deklice v kavbojkah »zgoraj brez«, ki naj bi ga naredil pred takrat več kot letom dni. Ne spuščam se v nobene podrobnosti, ki jih v zvezi s tem navaja Magajna. Ne moremo pa mimo dejstva, da so kriminalisti trdi disk računalnika Magajne preprosto izgubili. Eni trdijo da celo dvakrat. Tudi če gre le za izgubo trdega diska računalnika Magajne, se tudi v tem primeru pojavlja ogromno vprašanj, same izgube pa nobena floskula o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti ne opraviči.
Srečanja s kriminalisti
V času ministrovanja, pred in po njem, se je in se kar pogosto dogaja, da želijo z menoj govoriti posamezni kriminalisti in kriminalistke. Nobenega takega pogovora ni nikoli bilo na mojo željo. Naj opišem tri take primere srečanj s kriminalisti in kriminalistkami. Zgodili so se ločeno v razdobju pol leta in sicer leta 2012. Eden za drugega in pogovore z menoj niso vedeli, sam pa jim tega tudi nisem povedal. Vsi trije so mi opisovali situacijo na NPU in primere preiskovanja sumov kaznivih dejanja ljubljanskega župana Zorana Jankoviča. Točneje povedano opisovali so mi namerne neaktivnosti NPU v zvezi z njim. Z vsebino razgovorov sem seznanil takratnega generalnega direktorja policije. Šele po njegovi intervenciji so se zadeve začele premikati. O podrobnostih je še prezgodaj govoriti.
Sklepno
Takih in podobnih primerov bi lahko zapisal še veliko več. Za nekatere primere morda še ni čas, jih bom zapisal kdaj v prihodnosti. Bistvo mojega sporočila pa je naslednje. Uniformirana policija očitno je in bo svoje temeljne naloge opravljala relativno dobro in zakonito, zlasti pa nadzorovano in strokovno. Pod veliko večje vprašanje se mi je, se mi, in očitno se mi bo še postavljalo delo kriminalistične policije. Verjamem, da mnogi kriminalisti, zlasti tisti na nižjih nivojih delajo dobro, toda odmevnejše zadeve, ki sem jih opisoval v zadnjih dveh prispevkih so bolj kot ne stvar vrha kriminalistične policije in policije, tu pa se pojavlja preveč dokazov, da bi verjel floskulam o etiki, integriteti, zakonitosti in strokovnosti. Pa dobrodošli ob 06.00, prenosnik in spominski ključki vas čakajo, le še datum primerno izberite!