Precej lahkomiselno sem zapisal gornji naslov v obliki vprašanja. Z leti se mi namreč dogaja to, kar se dogaja večini ljudi po okvirno pol stoletja življenja. Sam seveda sodim prav v to kategorijo ljudi. Ko govorimo o določenih dejstvih ali osebnostih iz preteklosti, namreč pozabljamo na to, da mlajše generacije nekaterih dejstev in osebnosti pač ne poznajo. Zato je nujno, da najprej pojasnim, kdo je bila Pepca Kardelj.
Če je bil klasični krvavoroki diktator nekdanje države Jugoslavije Josip Broz Tito, umrl leta 1980, njegova zadnja žena Jovanka, umrla Oktobra leta 2014, potem je Pepca Kardelj, žena Edvarda Kadrelja, zagotovo veljala za nekakšno drugo prvo damo nekdanje Jugoslavije, saj je bil Edvard Kardelj, desna roka Tita, zagotovo drugi človek nekdanje Jugoslavije. Pepca Kardelj, torej nikakor ni bila nepomembna oseba, temveč je zagotovo sodila med najvplivnejše ljudi nekdanje skupne države Jugoslavije.
Edvard in Pepca Kardelj sta živela v nacionalizirani (danes bi rekli ukradeni) vili v Tacnu, ta je bila pred nacionalizacijo last nekega predvojnega tovarnarja iz Tacna pri Ljubljani. To je bilo v neposredni bližini današnje Policijske akademije v Tacnu. Vila je danes v razpadajočem stanju.
Edvard Kardelj je umrl v začetku Februarja leta 1979, le dober mesec pred tem, konec leta 1978, ga je na domu obiskal Tito. Ker sem takrat živel v neposredni bližini se še prav dobro spomnim tistega jutra, ko je hudo snežilo, asfaltna cesta mimo mojega bivališča do “Kardeljeve” vile, pa je bila popolnoma kopna. Pepca Kardelj pa je v omenjeni vili živela tudi po smrti Kardelja, vse do prvih demokratičnih volitev leta 1990. V tistem času je ni omenjal nihče več, postala je popolnoma nepomembna oseba. Spomnim se le še predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, ki je pred takratnimi volitvami govoril o tem, da ji bo odvzel veliko in nezasluženo pokojnino in da bo lahko jedla krompir.
Toda Pepca Kardelj je v času prvih svobodnih in večstrankarskih volitev leta 1990, nenadoma in nepričakovano umrla. Uradne vesti so govorile o tem, da je “nenadoma umrla”, toda ljudski glas je bil drugačen. Nekateri so govorili, da je storila samomor, drugi so vedeli povedati, da jo je nekdo zastrupil. Tudi iz policijskih vrst je bilo slišati, da to pač ni bila čisto naravna in nepričakovana smrt. In zakaj vse to pišem?
Pred časom sem na spletni strani Darka Bulata zasledil prispevek z naslovom »Kronologija smrti Pepce Kardelj roj. Maček (1914 – 1990)«.  Prispevek se sklicuje na takratno revijo Tribuna v katerem je Pepca Kardelj 26. 03. 1990, torej tik pred smrtjo, umrla je 15. 04. 1990, objavila naslednji prispevek z naslovom: »Narodna pomiritev zdaj«. V njem je zapisala naslednje: »Izjava predsedstva o narodni spravi kaže, da predsedstvo še vedno ni dojelo. Kakšno je razpoloženje prebivalcev Slovenije do tega vprašanja. Predsedstvo še vedno ne vidi, da bije komunizmu na slovenskih tleh zadnja ura. Komunisti bodo morali kot posamezniki in kot stranka ne samo moralno ampak tudi pred sodiščem odgovarjati za storjene zločine. O krivdi Republike Slovenije pa je v zvezi z zločini težko govoriti, saj so bili vsi vzvodi oblasti od leta 1945 do danes v rokah komunistov. Poboj domobrancev in njihovih spremstev (nedolžnih otrok in njihovih mater) kot tudi številnih zavednih Slovencev, ki sploh niso bili aktivno udeleženi v vojni, pa je bil izvršen v imenu neke ideje komunizma. Ne gre tudi pozabiti, da so se tovariši komunisti trudili klati na najbolj nečloveški način, če se sploh lahko tako izrazimo. Ti tovariši so danes nosilci visokih državnih odlikovanj in v večini člani ZKS – Stranke demokratične prenove. Predsedstvo bi zato moralo dati pobudo za preiskavo, objaviti imena žrtev in ugotoviti, kje so žrtve pokopane. Treba bo tudi začeti razmišljati o izplačilu odškodnine svojcem”.
Če smo za pregon vojnih zločincev, moramo biti načelni. Vojni zločini ne zastarajo, ne beli in ne rdeči. Krivce je treba imenovati in obsoditi zaradi tistih, ki so živi, ki so delali v varnostnoobveščevlni službi, pa niso klali, tistih partizanov. Ki se danes čutijo ogoljufane in tistih izseljencev v Argentini, ki so vsaj toliko Slovenci kot mi, pa si kljub temu, da niso nič krivi, ne upajo v domovino. Zaradi živih in poštenih ljudi torej«. Nobenega razloga nimam, da omenjenim podatkom ne bi verjel, kar na povezavah lahko preverite tudi sami.
Vsebina njenega zapisa nam pove veliko in še več. Najprej nam pove, da so se vsi nekdanji komunisti preprosto “preselili” v ZKS – Stranko demokratične prenove (današnja Židanova SD). Tam so seveda še danes. Očitno pa si je Pepca Kardelj predstavljala tudi precej drugačno bodočnost, kot jo živimo petindvajset let po njenem zapisu in njeni smrti. Zavedala se je zločinov svojih somišljenikov, pričakovala je odgovornost in obsodbe odgovornih zlasti za povojne zločine. Toda tega mi še nismo dočakali, prej ali slej pa bomo to dočakali ali mi ali naši zanamci.

Seveda pa ta njen zapis ponuja morda tudi odgovor na vprašanje zakaj je tako nenadno v neojasnjenih okoliščinah umrla. Ne pozabimo, da je takrat še živel najmočnejši in najvplivnejši človek takratne Slovenije Ivan Maček Matija – njen brat, povojni šef UDBE, vzornik in mentor Milana Kučana. Je Pepco Kardelj dal umoriti, zastrupiti ali kaj podobnega prav zaradi tega članka on sam? Odgovora na to vprašanje verjetno ne bomo dobili nikoli. Telo Pepce Kardelj je bilo namreč upepeljeno.