Po več ali manj jasnem in predvidljivem koncu politično sodno medijske grozljivke imenovane Patria, ki je trajala vse od leta 2008, in je vplivala na več lokalnih, državnih in evropskih volitev, je bilo le še vprašanje časa, kdaj se bo začela nova politično sodna farsa zoper Janeza Janšo. Le nekaj dni je trajalo in že smo se znašli na začetku kar dveh nadaljevank istega izvora in istega tipa. Najprej finančna preiskava zoper Janeza Janšo, ker pa ta ni na najbolj prepričljivih temeljih, se je skoraj hkrati začela nadaljevanka imenovana Nova kreditna banka Maribor (NKBM). 


V tem prispevku bom zanemaril finančno preiskavo, ki jo vodi moj nekdanji policist in sedanji tožilec, vedno ambiciozni Stanislav Pintar, posvetil pa se bom domnevnemu dopisovanju v zvezi z NKBM. Pri vsem tem se sploh ne bom ukvarjal s vprašanjem ali je elektronsko dopisovanje med nekdanjim direktorjem NKBM Kovačičem, Janšo in kasneje Pahorjem bilo ali pa ga sploh ni bilo. Izhajam pa iz trditve Kovačiča, da je več komuniciral s Pahorjem, kot z Janšo. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje kaj z vidika Kazenskega zakonika pomeni domnevno dopisovanje med Kovačičem in Janšo. Glede na to, da je bil Kovačič direktor NKBM, ki je bila v lasti države, Janša pa predsednik vlade, torej prvi predstavnik lastnika banke, javno objavljeno domnevno dopisovanje med njima z vidika njunih takratnih vlog (predstavnik lastnika in direktor), ne pomeni prav nobenega suma kakršnegakoli kaznivega dejanja.
Toda zanimivejše mi je vprašanje zakaj so nekateri mediji objavili domnevno korespondenco med Kovačičem in Janšo in zakaj niso objavili korespondence med Kovačičem in Pahorjem, saj Kovačič trdi, da je še več komuniciral s Pahorjem kot z Janšo. Odgovor je relativno preprost, čeprav se zdi na prvi pogled zadeva precej zapletena.
Da bi lažje odgovorili na to vprašanje, se moramo nekoliko bolj poglobiti v delo kriminalistov in tožilcev. Ti so leta 2012 v NKBM in pri Kovačiču opravili hišne preiskave. Pri tem so zasegli več računalnikov in za potrebe preiskave presneli verjetno več trdih diskov NKBM, na katerih je bila korespondenca vodilnih v NKBM, med njimi korespondenca Kovačiča. Ker hišnih preiskav pri Janši ali Pahorju v zvezi s tem ni bilo, je jasno, da so kriminalisti in tožilci glede tega vprašanje razpolagali le s kopijami elektronske korespondence Kovačiča in NKBM. In kako poteka kriminalistično tožilsko preiskovanje teh elektronskih medijev? Precej bolj preprosto kot si mislite.
Nobenih, niti teoretičnih možnosti ni, da bi kriminalisti v nekaj letih pregledali vso elektronsko korespondenco shranjeno na trdih diskih NKBM. Kriminalisti na takem mediju iščejo pač korespondenco po sistemu vnašanja ključnih besed. Zagotovo je bila v tem primeru ključna beseda »Kovačič«, v nadaljevanju pa je že vprašanje katere še. Na tej točki nastopi velikansko polje svobode ali pa polje političnih manipulacij preiskovalcev, tako kriminalistov kot tožilcev. Če so kot drugo ključno besedo vnesli besedo »Janša« so zagotovo lahko prišli do vseh podatkov in vse morebitne korespondence med Kovačičem in Janšo. Taka domnevna korespondenca med Kovačičem in Janšo je bila sedaj tudi objavljena. V polju svobode preiskovanja oziroma polju možnih političnih manipulacij preiskovalcev, pa je povsem mogoče, da preiskovalci niso vnesli ključne besede »Pahor«. To pa pomeni, da vsaj uradno domnevne korespondence med Kovačičem in Pahorjem sploh ni bilo. Seveda uradno. V resnici pa zato, ker jo preiskovalci niso želeli najti. V takem primeru je povsem mogoče, da neznanec domnevne korespondence med Kovačičem in Pahorjem novinarjem sploh ni poslal, ker je ni imel ali pa je ni želel posredovati.
Seveda pa na tej točki možnih preiskovalno tožilskih manipulacij v zvezi s tem še ni konec. Povsem mogoče je, da so preiskovalci svoje delo opravili korektno in so ključno besedo »Pahor« vnesli v sistem preiskovanja, ter domnevno korespondenco med Kovačičem in Pahorjem dostavili tožilcem. Tožilci so lahko to ocenili tako ali pa drugače, teoretično bi lahko začeli pregon zoper Janšo in Kovačiča izpustili pa bi Pahorja, če bi seveda sploh bila kaka osnova za sum storitve kaznivega dejanja. Tako arbitrarnost brez nadzora nad njihovim delom jim omogoča zakon, katerega avtor je nekdanji minister Zalar.
Če pa k vsemu temu dodamo še informacijo o tem, da policija in tožilstvo v zvezi s tem primerom preiskujeta pet oseb, med katerimi pa ni ne Janše in ne Pahorja, potem je stvar že nekoliko bolj jasna. Mislim, da so preiskovalci ocenili, da v domnevnih komunikacijah med Kovačičem in Janšo, ter Kovačičem in Pahorjem, če so te sploh bile, ne gre za kazniva dejanja.
In od kod torej v medijih objavljeno domnevno komuniciranje med Kovačičem in Janšo? Če je tako komuniciranje sploh obstajalo, česar seveda ne vem. Zagotovo pa vem, da so v tem primeru novinarski viri med tožilci in ne med kriminalisti. Dokazov za tako trditev je dovolj, ne morem pa jih javno navesti.