Biti poslanec, minister, politik, je danes vsaj v Sloveniji že kar neke vrste žaljivka, da ne rečem psovka. Določeni poslanci, ministri, politiki so s svojimi plagiati diplom, magisterijev ali pa z vikend ministrovanji in še kaj, naredili svoje. Mediji so dodali svoje in rezultat imamo na dlani. Vse manj resnih in poštenih posameznikov, mnogi med njimi so pomembni domači ali celo mednarodni strokovnjaki, se odloča za kandidaturo na volitvah, kaj šele za ministrska in druga odgovorna mesta. Zdi se, da smo na dobri poti, da bodo za poslanska mesta prej ali slej kandidirali zlasti tisti, ki iščejo službo. Znana prizadevanja po principu poslance na minimalce, bodo takrat res lahko prišla do izraza v polni meri. Pri ministrskih kandidatih pa smo tako ali tako že v situaciji, ko le še tako imenovani tretjeligaši, pogosto lokalnega tipa, sploh hočejo prevzeti ministrska mesta. Toda to ni le problem sedanje vlade, prej ali slej je to širši družbeni problem, s katerim se ne soočamo na ustrezen način. Pa si samo za primer poglejmo sestavo sedanje vlade. 


Njen predsednik dr. Miro Cerar, ki je hkrati trenutno tudi minister za šolstvo, je tam kjer je, ne zaradi kakih dolgih političnih ali drugih izkušenj z vodenjem vsaj kakega obrata za proizvodnjo mleka, temveč bolj ali manj po sistemu hokus, pokus, tu je nov pošten in neobremenjen, zlasti pa pravičen obraz. Kljub pomanjkanju političnih izkušenj, zlasti pa vodstvenih izkušenj, danes vsaj na papirju vodi vlado.
Podpredsednik vlade in prvak SD Dejan Židan, kmetijski in trenutno tudi obrambni minister je navidezno dolgoletni politik, a temu ni tako. Še pred nekaj leti je bil javnosti popolnoma neznan politični tretjeligaš, vodja kmetijskega obrata v Prekmurju. Za Borisa Koprivnikarja, tudi podpredsednika vlade in ministra za javno upravo, so do imenovanja na sedanje ministrsko mesto slišali le v lokalnem okolju, širše v Sloveniji pa je bil popolna neznanka, tudi zato ga lahko štejemo v isto kategorijo, torej med tretjeligaše. Kaj zapisati o Karlu Erjavcu, aktualnem zunanjem ministru in podpredsedniku vlade niti ne vem. Zagotovo je to minister za vse ministrske funkcije vseh vlad, ne vem za katero področje še ni bil minister, najraje pa je minister tam, kjer mu pripadajo varnostniki. Če bomo kdaj ustanovili ministrstvo za vreme ali morda ministrstvo za proizvodnjo in prodajo črvov, bo Karl Erjavec, zagotovo dober kandidat za tako ministrsko mesto, še posebej, če bo tako mesto varovano z varnostniki.

Dr. Dušan Mramor, minister za finance je verjetno eden kompetentnejših ljudi sedanje vlade. Dr. Anja Kopač Mrak, kakih posebnih delovnih izkušenj z vodenjem sploh nima, je univerzitetno »dete«, ki je tam ostalo po študiju, vse do vstopa v politiko. Na sedanjem mestu je bolj zaradi političnega članstva kot pa česarkoli drugega. Peter Gašperšič, minister za infrastrukturo, je tipičen uradniški aparatčik, rojen za delo v neučinkoviti državni upravi, ki seveda sodi med tretjeligaše. Za Alenko Smerkolj, ministrico za področje razvoja, strateške projekte in kohezijo, bi večina med vami spregledala, da sploh obstaja. To se je zgodilo tudi meni, pred dnevi sem poslanskega kolega Franca Breznika mirno vprašal kdo je ta gospa, ki sedi med ministri. Notranja ministrica Vesna Györkös Žnidar je tam kjer je bolj po zaslugi svoje mame in pokojne mame sedanjega predsednika vlade, kot pa zaradi kakih posebnih znanj s področja vodenja velikih kolektivov, njeno ministrstvo ima namreč daleč največ zaposlenih, več kot 8500, sama pa v svojem življenju ni vodila niti toliko ljudi kot je prstov na eni roki. O policiji pa seveda nima nobenega pojma, tudi zato jo lahko mirne duše štejemo med tretjeligaše. Zdravko Počivalšek, minister za gospodarski razvoj in tehnologijo, je dejansko že tretji gospodarski minister v nekaj več kot pol leta. Zagotovo mu je v pozitivno šteti, da ima dolgoletne izkušnje z vodenjem velikih gospodarskih kolektivov. Milojka Kolar Celarc, je na mestu zdravstvene ministrice bolj po zaslugi nekdanjih političnih potez in zaslug za levo politično opcijo, kot karkoli drugega. O zdravstvu seveda ne ve kaj dosti. Julijana Bizjak Mlakar, kulturna ministrica, sicer pa prestopnica iz SD v DESUS ima s kulturo bore malo, zato pa bolje vnovčuje svoje ambicije. Tretjo ali celo četrto politično ligo zagotovo predstavlja Gorazd Žmavc, minister za področje odnosov med Republiko Slovenijo in Slovenci po svetu. Tam ni zaradi kakih posebnih znanj s tega področja ampak zaradi strankarskih kvot, mesto pač pripada DESUS-u in zato se je tam tudi povsem slučajno znašel. Politično gledano je seveda popolni neznanec in tretjeligaš. Goran Klemenčič, pravosodni minister in tudi kršitelj ustave in zakonov, ter človekovih pravic vodje opozicije, je na omenjenem mestu verjetno prav zato. Plačilo za opravljeno delo pač. Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen je prav tako tretjeligaška političarka lokalnega kova, ki se je na tem mestu znašla bolj zaradi politične preračunljivosti in zato, ker pač DESUS nima pravih kadrov in na ministrsko mesto predlaga tistega, ki prvi pride mimo. Tretjeligaška lokalna političarka iz Velenja Andreja Katič, pa je na dobri poti na mesto ministrice za obrambo. O obrambi države seveda nima pojma, važno je, da je v pravi stranki SD, ki je v vladi nepogrešljiva in važno je, da sodi v krog Bojana Kontiča, župana Velenja, ki jo je na to mesto tudi predlagal, bolje rečeno sforsiral. Po strankarski kombinatoriki pa jo bo Cerar hočeš, nočeš dobil.

Za zaključek pa se vrnimo k naslovu današnjega prispevka – Tretjeligaši v vlogi prvoligašev. V športu taka situacija vodi v poraz, v politiki pa tudi.