Kdaj cloveka bolje poznamo? V casu zivljenja ali,ko umre?Sedaj ugotavljam, da sem si marsikdaj zakrivala oci. Dalec od tega, da je bil slab clovek. Ampak ni se znal spoprijeti s alkoholom. Mogoce bi mu lahko pomagala, ce bi bila dovolj vztrajna. Mogoce bi ga resila, ce bi pravi cas pogledala v spalnico. Ampak prosil me je, naj ga pustim, da se naspi. Umrl je v strasnih mukah. Popil je antifriz in se mucil nekaj ur. Po eni strani sem jezna nanj,saj ni bil sam. Imel je druzino. In nikoli, res nikoli ni kazal znakov, da bi si vzel zivljenje. Boli, seveda boli,pogresam ga na vsakem koraku. In sprasujem se ali naj ga razumem ali naj bom jezna nanj. Zmeda v glavi...

Po dolgem casu, kar nekaj let je minilo,sem se spravila nekaj napisat. Ne bo to zgodba o preteklosti. To bo samo kratek zapis o bolecini, ljubezni in smrti. Pred nekaj dnevi je moj partner storil samomor. Nic ni kazalo na to. Bila sva srecen usklajen par. Trpel je od bolecin in ko sem ga nasla, sem prosila naj odpre oci. Ni jih vec mogel. Tega nisem napisala, da bi iskala socutje. Enostavno je morala ta bolecina ven iz mene. Ampak mislim, da ni pomagalo. Boli enako kot prej. Radi se imejte.

Spet se mi dogaja, nič novega pri meni. Nekdo me prizadene, laže v obraz, poniža in jaz,..,prehitro oprostim. Da ne bo pomote, pozabim ne, razpoka ostane. Mislim le na to, da ko je ta oseba v težavah in me poišče takoj priskočim na pomoč. Nekdo mi je rekel naj odrastem in takšne ljudi odstranim iz svojega življenja. Pa ne morem iz svoje kože. Ne morem in ne znam reči "ne"...sploh, ko vem, da lahko pomagam.

Danes se mi je spet ponovilo. Kaj hudiča je narobe z mano? Občudujem tiste ljudi, ki enostavno potegnejo črto in se več ne zmenijo za težave določenih osebkov.

Vem, da ko bodo problemi rešeni ne bom več tako pomembna, do naslednjih težav. In potem se vseeno vprašam, če je to res tako slabo? V meni je zmeraj tisto..pomagaj, če le lahko. Nikoli se nisem veselila tuji nesreči, ampak vedno iskala način kako bi pomagala.

Saj pravijo dobro se z dobrim vrača...ampak nihče ni povedal, kako dolgo je treba čakati;)

Svoje bitke zmeraj bijem sama, ne vem ali je to trma ali pa enostavno ne znam z

Že od nekdaj ne maram nedelj. Vse je preveč lenobno, počasno. Tudi spomini iz otroštva so podobni, mogoče mi grejo zato tako na živce. Starša sta se psihično pripravljala na nov delovni teden in se tisti dan nista preveč zmenila za nas otroke. Morali smo biti mirno in čim tišji. Bog, kakšen dolgčas.

Zdaj si  jih nekako zapolnim, ampak v meni je ostal odpor do tega dneva .Koliko brezvezne navlake vlačimo s seboj iz otroštva. Rada imam dinamiko, mirovanje je za mene skoraj smrt. Ura v nedeljo mi ne mine nikamor, čeprav imamo v resnici tako malo časa...

Ne vem, če bi kategorizirala pod "dobro", če bediš že od štirih zjutraj. Nenaspana ampak naspana, nekako niham med tema dvema trditvama. Za budnico že tretjo kavo, sin je šel delat, najmlajša prijetno nežno smrči, najlepši zvok mirno spečega otroka. Veliko lepše kot tisto hurikansko smrčanje odraslega človeka, ki te vso noč spravlja ob živce. Rukaš ga, obračaš, mu stisneš nosnici, žvižgaš itd, samo da bi nehal:) Oja, saj neha za točno dve minuti in 15 sekund :) Aja, jaz tega sedaj več  ne rabim prenašat :)

Ampak za mojo nespečnost očitno ni bilo krivo smrčanje bivšega partnerja. Sem nek čuden tič, mi pravijo. Če spim  več kot šest ur, sem samo še za na odpad. Očitno se moje telo bolje počuti z manj spanja in hvala bogu za ta majhen čudež narave :) In v teh zgodnjih urah imam čas samo zase, tudi to je nekaj vredno. Ponujam kavico gratis, če je še kdo v podobni koži :))

Ja, vsi imamo dušo, ampak nekateri so pozabili kako jo uporabiti. Ne mislim sedaj tiste duše, ki zapustijo telo ob smrti. Mislim dušo in srce v človeku. Poslušam, gledam in berem in včasih ne morem verjeti koliko zlobe in skoraj hudobije je v nekaterih ljudeh. Skoraj orgazmično uživajo, ko vidijo da gre nekomu slabo,..o ja, še poteptali bi ga.

Hvaležna sem staršem, da so me vzgojili drugače. Dobrota se povrne kot bumerang, pa čeprav z malenkostjo. Ampak, da ne bo spet pomote, ne pomagam zaradi povračila..pomagam zato, ker je takrat meni pri duši toplo, ker se počutim dobro in veliko raje dajem kot sprejemam. Res drži, da te znajo nekateri poiskati samo ko so v težavah, ampak mene to ne moti. Zakaj bi me? Pomagam prostovoljno po svojih najboljših močeh in ne pričakujem, da bo nato ta oseba vsak dan klicala in se zahvaljevala....potem bi vse izgubilo pomen, vsaj zame.

Saj konec koncev ne vem kdaj bom spet jaz potrebovala pomoč. In takrat bom hvaležna, če mi bo kdo ponudil roko. Sem že bi

Prižgem radio in poslušam v eni uri pet obvestil o snežnem metežu, ki se nam obeta. Pa menjam postajo in isto "sranje"...Grem malo čekirat fb....in naslovi: zasnežilo nas bo, veter bo gradil snežne meteže do enega metra, padlo bo 50 cm snega, itd. Ok, spominjam se kot otrok, da je bilo ogromno snega, veselo smo gazili v šolo 3 km daleč :) In bilo je fino,..premočeni, premraženi in nikoli bolni.

No, od tistih dni se je marsikaj spremenilo, sedaj ga ne maram, snega namreč in zgleda da sem nevede to prenesla tudi na svoje otroke:) Pa sva z najmlajšo sklenili, da bova vikend preživeli tako čisto po babje. S termostatom na 24 stopinj, kokicami, kupom filmov in totalno brezdelje, nebeško :)

In potem si premisli. Greva se kopat je rekla :) Bova gledali kako sneži iz vode. Brezdelni vikend je šel po gobe, ker vem, da se na kopanju z njo ne bom spočila, kvečjemu še bolj utrudila:) Mogoče pa se me vreme usmili naslednji vikend in pošlje še en snežni metež, že zaradi tega, da bodo mediji imeli ka

Spet sem našla čas zase, po dolgem času, po dolgotrajni ločitvi in počasnem končevanju še ene zveze, v kateri ne vidim resne prihodnosti z vsem kar spada skupaj. Zaupanjem, odkritostjo, skupnih planov, odkritih pogovorov, sprejemanje napak enega in drugega... Vse je nekako na pol, meni pa se to ne ljubi.

In tako sem ponoči, ko spet nisem mogla spat razmišljala, da mi je vseeno bolje biti sama kot pa napol v vezi, ki ne vodi nikamor. Res mi je včasih hudo zraven treh otrok, res sem velikokrat brez ficka in komaj shajam iz meseca v mesec. In tu pa tam paše, da lahko izbruhneš na nekoga :))

Ampak sem izgleda tip, ki bolje funkcionira sam. Sploh takrat, ko se na vse pretege trudim, da bi le uspelo in bi živeli kot vsaka povprečna družina in mi ne uspe...ja potem pa nič. In ko zložim vse kockice na pravo mesto, vidim da sem veliko bolj sproščena kot samska ženska. Znam se nasmejati, zna mi udariti na otročje;) lahko grem na kavo s kom brez slabe vesti in večnih očitanj. In tudi to, da nisem

Tako, pa sem se odločila, da spet poskusim...Po večletnem premoru sem se opogumila in si rekla, zakaj pa konec koncev ne bi spet pričela s tem... zelo sem uživala v pisanju in sedaj, ko imam spet nekaj časa zase, bom to storila za svojo dušo :)

Odkrito povem, da me je najbolj zamikalo,ko sem po dolgem času spet začela brati Dajanin blog...črviček ni dal miru in tako sem sedaj tukaj... Upam, da nikomur v napoto ;) Sicer pa sem tako nekonfliktna oseba :D

No, ponosna sem nase, da sem se tako odločila in spet malo razgibala prste...čaka me zanimivo branje.

In tako na začetku pozdravljam vse blogerje in srčno upam, da ne bo konfliktov, ki sem jih bila vajena iz prejšnjih blogarskih strani :)

Evo..predrla sem led...želim vam en krasen dan :)