SI
Odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Klemna Jakliča do odločbe US o "migrantskem zakoniku" razgalilo spolitiziranost US
Podpredsednik ustavnega sodišča Matej Accetto je lagal kolegom, strankam v postopkih in javnosti.Matej Acceto, Aktivno je sodeloval pri programu Stranke modernega centra (SMC) v času pred parlamentarnimi volitvami 2014.
ČASOPIS V FOKUSU
Novice

Ponedeljek, 14. oktober 2019 ob 17:46

Odpri galerijo

Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič

V osrčju te ustavnosodne presoje je vprašanje, ali zakonodajalec tujcem, ki prihajajo iz varne tretje države, ki je podpisnica prepovedi mučenja in nečloveškega ravnanja mednarodnih, evropskih in nacionalnih ustavnih aktov in nima sistemskih pomanjkljivosti na tem področju, v določenih posebnih okoliščinah lahko odreče podrobno in celovito individualno obravnavo glede zavrnitve njihovega vstopa v novo varno državo in bivanja na njenem ozemlju.

Povsem nesporno je, da v običajnih okoliščinah tega ni mogoče storiti, če tujec zatrjuje, da v njegovem individualnem primeru vseeno obstaja nevarnost, da bo v sicer varni tretji državi, v katero bo vrnjen, vseeno mučen ali bo ta z njim nečloveško ravnala ali pa, da ga bo vrnila v državo, kjer se bo to zgodilo. Čim zatrjuje takšno nevarnost, ima v običajnih razmerah tujec pravico, da do končne odločitve o njegovih trditvah vstopi v državo sprejemnico (novo varno državo) in tam ostane vse do dokončne odločitve o njegovi vlogi.

Toda v tem primeru Ustavno sodišče ni soočeno z vprašanjem, kako ravnati v običajnih razmerah. Nasprotno, vsa poanta presojanih dopolnitev členov zakona je v tem, da skušajo odgovoriti na to vprašanje v situaciji, ko se pojavilo posebne, povsem neobičajne razmere. Zakonodajalec v 10.a členu ZTuj-2 tako pravi, da o tem, ali naj se potencialno uporabi režim iz 10.b člena (ki predvideva možnost hitrega zavrženja tovrstnih vlog tujcev, ki prihajajo iz t. i. varnih držav, podpisnic omenjenih ustavnih dokumentov), ob upoštevanju načela sorazmernosti na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor.
Takšna presoja oziroma tehtanje po načelu sorazmernosti o potencialni
uporabi/neuporabi režima iz 10.b člena pa po izrecni določbi 10.a člena nastopi le takrat, ko bi prišlo do tako zelo izjemne situacije, ko bi bilo (lahko) ogroženo delovanje vitalnih funkcij države oziroma njenih osrednjih institucij. In še v takšnih razmerah, kot omenjeno, 10.a člen izrecno zahteva, da mora Državni zbor pri odločanju o tem, ali naj se 10.b člen sploh uporabi ali ne, upoštevati načelo sorazmernosti. 

Popolnoma nesporno je, da zakon ureja neobičajno, celo izjemno situacijo, ko bi bili kot država, ki je zavezana varovanju človekovih pravic, soočeni z nehvaležno in težko dilemo – katerega od nasprotujočih si sklopov enako temeljnih in enako "absolutnih" človekovih pravic zavarovati, ko pa se v takšnih izjemnih razmerah izkaže, da ni mogoče obvarovati obeh, da bo torej država, karkoli že bo storila, posegla v eno ali drugo oziroma celo eno in isto (sic!) "absolutno" človekovo pravico. Kdor vztraja na intelektualni poštenosti, si ne sme, tako kot večina tega sodišča, zatiskati oči pred dejstvom, da takšne neobičajne razmere glede na spremenjene razmere v migracijski stvarnosti, v nekem trenutku lahko nastopijo in da je zakon to vnaprej želel urediti (večina, nasprotno, zakonu vsili neresnično vsebino, kot da je z 10.b členom želel odklanjati pravice v običajnem stanju, sic!). Vzemimo primer. Ob spremenjenih razmerah se lahko npr. nekoč zgodi, da se iz vseh okoliških držav na slovensko mejo in ozemlje izlijejo več milijonske pomoči potrebne množice. Zamislimo si razmere, ko bi ob primerni razporeditvi takšnih množic po okoliških varnih državah, in v ustreznem delu tudi Sloveniji, njihovo začasno bivanje tam in v Sloveniji bilo povsem znosno. Obenem pa bi v primeru, če jim Slovenija v skladu z 10.b členom ne bi v nobenem primeru smela zavreči njihovih prošenj za vstop in bivanje v njej, ampak bi jih za čas do končne podrobne odločitve morala sprejeti prav vse, to ob določenih okoliščinah vsekakor lahko pomenilo, da bi Slovenija dopustila in s tem celo sama povzročila mučenje in nečloveško ravnanje velikih razsežnosti in to v okoliščinah, ko bi mučenje velikih razsežnosti sicer z lahkoto, ob uporabi 10.b člena, preprečila tako na ozemlju Slovenije kot na ozemljih okoliških držav. Lahko si je zamisliti scenarij, ko bi ob takšnem masovnem sprejemu množic, za katere smo sicer kot človeštvo dolžni poskrbeti, konkretno v Sloveniji zmanjkalo sredstev do mere, ki bi ogrozila delovanje osrednjih vitalnih institucij in s tem države kot take. Sredi zime bi zaradi mraza umiralo in zmrzovalo na tisoče ljudi, tujcev in državljanov. Ker bi dobrine skupnosti zaradi reševanja
življenj in drugih osnovnih potreb človeka bili zavezani nesebično deliti s takšnim radikalno povečanim številom, kar je sicer prav, je dejstvo, da bi s tem bile nadaljnje žrtve tudi preostali državljani in tujci, najprej prav tisti iz socialnega dna, ki bi prvi ostali brez nujno potrebne podpore državnega socialnega sistema (vitalne funkcije države bi bile onemogočene), nato tisti v bolnišnicah, ki jim ne bi več mogli zagotoviti osnovnega zdravstvenega varstva, ki bi v običajnih razmerah sicer zagotavljal lahko ozdravitev, zdaj pa to ne bi bilo več dostopno in bi pomenilo smrt, hudo trpljenje ali trajno poslabšanje
zdravja. Vsaj pri večjem delu prebivalstva bi prišlo tudi do hujših oblik lakote, ki so po mednarodni judikaturi izrecno prav tako ena od oblik mučenja in nečloveškega ravnanja. In še in še si lahko predstavljamo situacije, ko bi zavezanost k sprejemu in popolni  procesni obravnavi v nekih neobičajnih razmerah vodila do tovrstnih masovnih posegov v najbolj temeljne absolutne človekove pravice – v masovno kršitev prepovedi mučenja. Po ustaljeni razlagi evropskih nadnacionalnih in nacionalnih ustavnih sodišč v definicijo
mučenja in nečloveškega ravnanja sodijo marsikatere oblike neizpolnitve minimumov človeka vrednega življenja. Bistvo izjemnih scenarijev je v tem, da pokažejo na neovrgljivo dejstvo, da v življenju žal obstajajo tudi takšni "trki" dveh "absolutnih" in enako temeljnih, ter celo istih (sic!), pravic, ko je država soočena z nehvaležno dilemo: nezmožnost izključitve mučenja ali nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve na eni strani in v opisanih okoliščinah še bistveno hujše mučenje in nečloveško ravnanje masovnih razsežnosti na drugi strani. Kdor bi trdil, da nehvaležna dilema ne obstaja ali ne more obstajati, ne bi govoril resnice oziroma ne bi ravnal intelektualno pošteno in bi se bilo treba vprašati po njegovem namenu. 

Ker so takšne ali podobne izjemne situacije seveda mogoče, je legitimno in potrebno, da o njih vnaprej razmišlja tudi zakonodajalec, kot tisti, ki je poklican za urejanje razmer v neki državi, ob tem svojem nehvaležnem premisleku pa vsaj v primeru trka istih pravic celo dolžan upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Točno to je izrecno zapisal v zakonsko
določbo, ko je v 10.a členu predpisal, da se o uporabi 10.b člena v izjemnih, neobičajnih situacijah, na predlog ministrstva in Vlade odloči Državni zbor "ob upoštevanju načela sorazmernosti". Če pa upoštevamo načelo sorazmernosti, nam morda pove vsaj to, da bo takrat, ko bi množice ob zavrženju vlog ustrezno sistemsko razporedili po okoliških varnih državah, tako da do množičnega mučenja in nečloveškega ravnanja ne bi prišlo, morda ustavno skladno ali celo ustavno nujno odločiti, saj je alternativa – ko s sprejemom
povzročimo masovno nečloveško ravnanje in mučenje ali vemo, da bomo to storili – nesprejemljiva ravno iz razloga prepovedi (še hujših in celo) masovnih oblik mučenja oziroma nečloveškega ravnanja. Če pa je tako, bi bil zakon v tem delu – zaradi spretno zapisanega pogoja sorazmernosti glede odločitve o uporabi režima iz 10.b člena – morda lahko skladen z Ustavo. To obenem pomeni, da so nosilni razlogi večine, ki napačno vsiljujejo, kot da presojamo običajne razmere, ter napačno predpostavijo, kot da se kršitev absolutne prepovedi mučenja lahko zgodi le v eno smer, v drugo pa ne, logično
nekonsistentni in se ne soočijo z resnično dilemo, ki v jedru problema v resnici obstaja in s tem ostaja nerešena in celo nedotaknjena. 

Ob vztrajnem soočanju večine z opisano dilemo, se je ta naposled odločila za nenavaden obid tega jedra problema. Namesto, da bi se soočila z vprašanjem, ali je zakon protiustaven kljub temu, da predvideva, da je v izjemnih razmerah glede neizogibnega poseganja v "absolutne" pravice (ki, kot vidimo, morda na koncu vendarle niso tako absolutne, to vprašanje puščam odprto) hočeš nočeš treba upoštevati načelo sorazmernosti, si je preprosto izmislila, da presojane zakonske določbe naenkrat urejajo krnjenje pravic v običajnih, in ne neobičajnih, okoliščinah (sic!). Ta "obidni manever" pa je neresničen in si ga je večina dovolila kljub temu, da je ne samo zakonodajalcu, temveč celotni Sloveniji, ki je ob burnih razpravah spremljala sprejem teh posebnih določb
zakona, jasno, da je bil namen konkretnih zakonskih dopolnitev urediti stanje v
neobičajnih, spremenjenih situacijah, ko so ali bi s sprejemom ogromnega števila ljudi bile ogrožene "vitalne funkcije države" in delovanje osrednjih institucij, kot to tudi izrecno določa dikcija zakona. S tako nasilno reinterpretacijo konkretnih zakonskih dopolnitev, njihovih besedil kot tudi povsem znanega namena, češ da naj bi bila mišljena za odrekanje temeljnih pravic v povsem običajnih razmerah, je večina po moji oceni ravnala
nepošteno v razmerju do zakonodajne veje oblasti. Kateri motiv je večino vodil v to, da se je ne le izognila osrednjemu intelektualnemu izzivu odgovoriti na nehvaležno dilemo v jedru presojane ureditve, ampak pri tem tudi spremenila namen in besedilo zakonske določbe, prepuščam v končno oceno državljankam in državljanom, v imenu katerih naj bi sodišče sodilo. Po moji presoji se je namesto z jedrom pravne in intelektualne dileme, ki je težka in nehvaležna, a odločilna, raje napačno pustila zapeljati v potrjevanje "pravilnega" izmed stališč znotraj prestižnih političnih bojev, ki smo jim okoli teh zakonskih dopolnitev bili priča. S tem je, hočeš nočeš, sama odločila politično, pa tudi intelektualno
podhranjeno, namesto pravno in intelektualno pošteno. Večni boj volje in razuma.

Ker se večina v jedro problema ni hotela spustiti in ga presojati (kot izhaja iz zgoraj opisane nehvaležne dileme, bi bil rezultat poštene presoje vse prej kot jasen), tudi sam nisem imel možnosti vsestranske intersubjektivne preučitve in opredelitve do tega pravnega in intelektualnega bistva, ki je zdaj žal pometeno pod preprogo. Dilemo sem poznal še iz svojega izključno akademskega delovanja, še preden sem nastopil službo ustavnega sodnika. Vem, da gre za prvovrstno ustavnopravno dilemo, k razreševanju katere je poklicano tudi, in predvsem, najvišje sodišče vsake, na razsvetljenski ideji
utemeljene, demokratične države. Glede jedrnega vsebinskega vprašanja torej moje stališče v tem ločenem mnenju namenoma (še) ni pojasnjeno. So pa nosilni razlogi večine zame tako zelo nesprejemljivi ter notranje protislovni (z argumentom, da je prepoved mučenja absolutna in ne dovoli tehtanja, je ravno izvedla tehtanje in sicer tako, da je v izjemnih razmerah z Ustavno močjo zapovedala odločitev za mučenje še večjih razsežnosti, s čemer je kršila lasten nosilni razlog svoje odločitve), da v prid odločbe, ki temelji v celoti na takšni podlagi, nisem mogel glasovati, kot tudi ne za zaključek, da naj bi bil ob neresnični reinterpretaciji 10.a člena (češ, da gre za urejanje v običajnih
razmerah) protiustaven zgolj 10.b člen. Bistvo je namreč skrito v 10.a členu in tega sodišče ni želelo presojati, kljub temu, da bi to lahko storilo in bi to po moji oceni moralo storiti. 

Kjer pa bi po moji presoji morda vseeno lahko šlo za protiustavnost, je nedoločnost 10.a člena in v tej zvezi posledično tudi protiustavnost 10.b člena (toda o razveljavitvi obeh na tej konsistentni podlagi, s čemer bi morda lahko soglašal, žal nismo odločili). Kljub temu, da je po eni strani jasno, da gre pri presojanih zakonskih dopolnitvah za namen urejanja
neobičajnih, izjemnih situacij, ko so (lahko) ogrožene vitalne funkcije države in s tem najbolj temeljne človekove pravice na ozemlju, kjer je za njihovo uresničevanje odgovorna Slovenija, bi po drugi strani samo besedilo dopolnjenih določb vseeno lahko bilo bolj podrobno dorečeno. Še posebej zato, ker gre za vprašanje morebitnega posega v najbolj temeljne pravice, bi bilo z vidika predvidljivosti in določnosti, torej zahteve iz 2. člena Ustave, morda potrebno še bolj določno predpisati, kaj bolj konkretno pomeni, da so v nekem trenutku (lahko) ogrožene vitalne funkcije države, ter kako točno se takšna
situacija razlikuje od izrednih in vojnih razmer, kar je načeloma sicer povsem mogoče; to, da Ustava izrecno govori zgolj o izrednih razmerah na eni strani in o običajnem stanju na drugi, o tretjih, četrtih ali petih posebnih razmerah pa ne, seveda v ničemer ne preprečuje, da bi bilo potrebno posebne dejanske razmere glede relevantnih razlik obravnavati drugače kot običajne. Da naj bi bila ustavna omemba zgolj običajnih in izrednih/vojnih razmer razlog, da naj bi s presojanimi zakonskimi dopolnitvami zakonodajalec želel ali moral urejati običajno stanje (tertium non datur), je samo še eden od vsebinsko praznih formalizmov, s katerimi se večina skuša izogniti odločanju o predstavljenem vsebinskem jedru dileme, kjer pa želeni in vnaprej izbrani rezultat
("ampak, ali to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti?") ni več zagotovljen.


D O D A T E K
Zgornje odklonilno ločeno mnenje sem napisal že k prvotni odločitvi v tej zadevi, dne 26. 6. 2019. Tista odločitev je bila nato kasneje formalno revotirana – svoj glas sem spremenil v glas proti odločbi, ker so me razlogi iz lastnega ločenega mnenja prepričali, da se z večino razhajam do te mere, da odločitvi ne morem pritrditi. Ob ponovnem glasovanju v zadevi sem torej glasoval odklonilno, prav tako kot je pojasnjeno v zgornjem odklonilnem ločenem mnenju, zato ga zgoraj puščam v celoti enakega. 

Tu na tem mestu mu danes, 27. 9. 2019, dodajam še »Dodatek«, v katerem sledim svoji prisegi, da bom ravnal po svoji vesti in kot samostojen, neodvisen sodnik. Zato želim javnosti sporočiti, da je po moji odločitvi, da glasujem proti in po napisanem odklonilnem ločenem mnenju prišlo do nedopustnih pritiskov name, da bi spremenil vsebino svojega ločenega mnenja, kot tudi do ex post navajanja direktnih neresnic, da bi se nekateri kolegi pred javnostjo oprali kritike iz tega ločenega mnenja. Z javnim obelodanjenjem takega, v demokratični družbi nedopustnega početja s strani nekaterih kolegov, sem primoran zavarovati svojo sodniško neodvisnost. 

Name se je pritiskalo celo tako, da se mi je izven formalnih zasedanj sodišča kazalo različne vsebinske dele iz ločenega mnenja – moja temeljito in iskreno argumentirana stališča ter zaznave – ter sugeriralo, naj jih spremenim! Sugestije o kakršnemkoli spreminjanju vsebine ločenega mnenja sem najostreje zavrnil, saj gre v njej za resnične in temeljito argumentirane, četudi za večinsko stališče neugodne, zaključke in razkritja.
Če bo za zavarovanje moje sodniške neodvisnosti, za kar sem pred državljani dal svojo prisego, potrebno, bom o podrobnostih tega dela pritiskov še javno spregovoril. 

Ko sem pritiske po spreminjanju vsebine ločenega mnenja v bran svoje sodniške neodvisnosti zavrnil, pa se neprimernosti niso končale. Kasneje, ko smo o tej zadevi ponovno formalno odločili (zgoraj omenjena revotacija), je sodnik Accetto poskušal očitke iz mojega ločenega mnenja relativizirati z napovedjo, da bo v svojem ločenem mnenju, ki ga bo šele pisal, polemiziral z navedbo iz mojega ločenega mnenja o rezultatskem  pristopu k odločanju. Toda pri tem je navedel direktno neresnico. Izjavil je, da naj ne bi nihče od sodnic oziroma sodnikov izrekel besed, ki sem jih citiral na koncu svojega ločenega mnenja. Tam sem razkril, da je bil del logike pri odločanju nekaterih ta, da če
bomo pri razlagi izpodbijanega člena upoštevali načelo sorazmernosti, kar je v dilemah »mučenje-mučenje« po naravi stvari neizogibno in kar izrecno zahteva tudi izpodbijani člen, "to pomeni, da zakona ne bomo mogli razveljaviti", kar pa je bil "argument", ki naj bi razblinil dvome o tem, po kateri poti je treba razlogovati. Sodnik Accetto je osporaval ta del mojega ločenega mnenja zato, da bi lahko po revotaciji v svojem ločenem mnenju, ki ga pred revotacijo ni podal, relativiziral moj očitek o rezultatskem odločanju, s tem pa pred javnostjo kazal drugačno podobo odločanja sodišča (nerezultatsko) kot je v resnici bila. Toda njegovo zanikanje, da bi bila taka izjava podana, je neresnično. Citirano izjavo je na seji izrekla sodnica poročevalka in zoper izjavo sem takrat tudi protestiral, enako kot sem to napravil že večkrat do sedaj, ko je bodisi ta ista sodnica, ali pa katerikoli drugi od kolegov/kolegic kar izrecno razkril/a rezultatski način odločanja te sestave ustavnega sodišča. Že večkrat na tem sodišču sem namreč slišal zame nesprejemljive izjave, kot je npr: "to je pravi rezultat, ugotoviti je treba, kako do te odločitve najlažje priti". Vsakič, tudi v tem primeru, sem se nanje kritično odzval. V teoriji in primerjalni ustavni stroki je namreč rezultatsko odločanje soglasno sprejeto kot nekaj najbolj zavržnega, saj gre za kršitev sodniške neodvisnosti in nepristranskosti. Sodnik mora glede rezultata vselej biti odprt in slediti zgolj toku argumentacije, h kateremukoli rezultatu že ga ta naposled pripelje. Rezultat izveš šele čisto na koncu, ko te tja pripelje, ali pa ne, zgolj in samo argumentacija. Zgolj to je uresničitev vloge neodvisnega in nepristranskega sodnika. Tej sestavi sodišča se je prevečkrat zgodilo obratno, kar so tu in tam posamezni sodniki
oziroma sodnice, kot tudi v tem primeru, celo pospremili s povsem neprimernimi izrecnimi izjavami, ki so omenjeno rezultatskost kar eksplicitno obelodanile. Vse to je nezdružljivo s pojmovanjem neodvisnega in nepristranskega ustavnega sojenja, kot ga pojmuje svobodna demokratična tradicija Zahoda. 

Sodnik Accetto se je torej počutil poklicanega, da pred javnostjo ta del moje kritike relativizira z neresnico, ki jo lahko vključi v svoje ločeno mnenje (tega piše šele, ko se je že seznanil z mojim, jaz pa obratno se z njegovim ne morem) in s tem v javnosti ustvari vtis, kot da je bilo pri odločanju vse v redu in da ni bilo izjav o rezultatskem pristopu. Idealno bi k njegovemu ločenemu mnenju v tem delu nato pritegnili še nekateri izmed
drugih sodnikov in v javnosti bi se ustvaril vtis, kot da sodnik Jaklič navaja neresnico. Dopuščam možnost, da sodnik Accetto na seji sporne izjave morda zgolj ni slišal (taka izjava bi sicer iz nepozornosti morala »zbuditi« prav vsakega sodnika), toda njegovo preteklo ravnanje v podobnem slučaju, ko je šlo za vprašanje priznanja resnice, ni v prid tej benigni razlagi. 

Ko je šlo za odločanje o zelo podobno politično nabitem primeru, celo ob istih akterjih, namreč o referendumu o Drugem tiru, kjer je bilo tako kot sedaj v obravnavano zadevo močno vpeto vodstvo takrat vodilne vladne stranke SMC, je g. Vili Kovačič kot udeleženec v postopku zahteval izločitev sodnika Accetta. Navedel je, da naj bi sodnik Accetto sodeloval s političnim vodstvom stranke SMC pri sestavljanju strankinega  programa. Sodnik Accetto je ob odločanju o njegovi morebitni izločitvi iz razloga videza nepristranskosti takrat te navedbe izrecno zavrnil, češ, da ni sodeloval pri nastajanju programa stranke SMC in da torej ni razloga za njegovo izločitev. Kolegice in kolegi ustavni sodniki sodnika Accetta takrat zato niso izločili.1 Toda pozor. Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice. In vedel je, da je ni. Pri nastajanju programa stranke SMC je namreč še kako sodeloval. Podajal je dokaj obširne in podrobne pisne vsebinske
predloge in razmisleke v procesu nastajanja strankinega programa. Te je med drugim pošiljal neposredno dr. Brglezu in dr. Cerarju, pri čemer je ob tem tudi pojasnil, da se formalno v stranko sicer ne bo včlanil, bo pa njen »tihi podpornik« (citirani besedi sta njegovi lastni iz teh izmenjav). Ker sem ob odločanju o njegovi ne/izločitvi takrat za to njegovo sodelovanje pri nastajanju programa vedel, mi vest ni pustila, da bi na podlagi neresnice, ki jo je sodnik Accetto ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi očitno navedel, da namreč pri nastajanju programa ni sodeloval, glasoval za njegovo izločitev, in ne tako, kot
je na podlagi njegovega neresničnega pojasnila odločila večina (da se ga ne izloči). Ko sem takrat k odločitvi večine o njegovi neizločitvi napovedal odklonilno ločeno mnenje (čeprav razlogov zanj tisti hip nisem tako podrobno razkril, kot sem jih tu, sem jih pa vseeno abstraktno nakazal), se je name vsul podoben plaz pritiskov s strani nekaterih kolegov/kolegic, kot se je tudi sedaj, v tem primeru. Takrat sem se nato v korist pomiritve med sodnicami in sodniki odpovedal pisanju ločenega mnenja, vseeno pa sem vztrajal, da mi vest in prisega ne pustita glasovati za neizločitev, ker lahko glasujem zgolj za
izločitev in sem tako tudi storil. 

Sodnik Accetto takrat ni govoril resnice, zavedel je slovensko javnost, eden od učinkov te neresnice pa je bil, da je sodeloval pri odločanju v politično nabiti zadevi na podlagi neresničnih pojasnil, ki jih je dal ob odločanju o njegovi (ne)izločitvi. To je huda nepravilnost, ki je nezdružljiva z vlogo ustavnega sojenja v svobodni demokratični družbi.
Razkrivam jo, ker se je podoben pojav sedaj ponovil. Ta isti sodnik želi zaradi varovanja navidezne avtoritete sodišča, in morda svoje podobe v javnosti, sprevrženo relativizirati mojo resnično trditev o tem, kako je sodnica poročevalka, kot tudi že nekajkrat do sedaj, tudi v tem primeru rezultatsko odločanje sodišča pospremila z izjavo, ki je takšno neprimerno odločanje še besedno izrecno potrdila. Ob ponavljanju tega načina postopanja, ki takrat ob odločanju o Accettovi (ne)izločitvi očitno ni bil enkraten eksces, je
pomembno, da državljanke in državljani izvedo, kakšna sestava sodišča jim sodi. Takšno sodišče prestopa meje ustavnosodnega postopanja v svobodni demokratični družbi. Moja vest in prisega zahtevata, da to neposredno in brez olepševanja povem. 

Zaradi varstva svoje sodniške neodvisnosti na koncu omenjam še to, da je ta isti sodnik že večkrat agitiral za to, da bi omejili možnost ločenih mnenj. Podal je npr. predlog, da bi večina imela možnost odgovorov na ločena mnenja, avtorji ločenih mnenj pa možnosti odgovora na tak odgovor večine ne bi imeli. Tudi o »demokratičnosti« takega predloga in
stanja duha, ki ga razkriva, si državljanke in državljani lahko ustvarijo lastno mnenje.

1 Sklep U-I-191/17, z dne 11. 1. 2018. Posledično tudi sklep U-I-1072/18 z dne 13. 9. 2018.

DDr. Klemen Jaklič
Sodnik

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 8. Mar 2021 at 12:08

0 ogledov

Dežurni kritiki Janševe vlade, to vam ne bo všeč! Freedom House Sloveniji pripisal najvišjo raven svobode po letu 2017!
Po pisanju portala moja-dolenjska.si je ameriška nevladna organizacija Freedom House izdala novo poročilo o ravni svobode v državah sveta. Medtem ko v njem opozarja, da se že 15. leto zapored beleži upad ravni svobode po svetu, so podatki za Slovenijo nadvse ugodni. Slovenija je namreč na lestvici, s katero merijo raven svobode, dosegla 95 točk, kar je najboljši rezultat po letu 2017. Glede na najnovejše podatke je število držav, kjer se je stanje svobode poslabšalo, večje od tistih, kjer se je stanje izboljšalo. Ta razlika je bila največja po letu 2006, ko so začeli opažati trend upadanja svobode po svetu. Skoraj 75 odstotkov ljudi je lani živelo v državah, kjer se je stanje poslabšalo. Na Kitajskem so opazili okrepitev globalnega širjenja dezinformacij ter kampanje cenzuriranja, da bi se tako lahko soočili s slabim obvladovanjem izbruha novega koronavirusa, to pa je otežilo hiter globalni odziv na grožnjo. Glede Kitajske izpostavljajo tudi zatiranje človekovih pravic in svoboščin v Hongkongu. Glede na točkovno lestvico je najmanj svobodna država Sirija z eno točko, sledijo pa Južni Sudan, Eritreja in Turkmenistan s po dvema točkama. Kaj na to porečejo glavni kritiki?Na vrhu lestvice najsvobodnejših držav so s po 100 točkami Finska, Norveška in Švedska. Sloveniji so prisodili 95 točk. Povečanje ravni svobode v Sloveniji verjetno ne bo po volji levičarski opoziciji (SD, LMŠ, Levica in SAB) in kopici ultra levih NVO, prisesanih na javna sredstva, ki kot papige ponavjajo, da je v Sloveniji v zadnjem letu prišlo do upada svoboščin. Vir: Moja-Dolenjska

Mon, 8. Mar 2021 at 09:45

0 ogledov

Še ena sodna žrtev Marjana Pogačnika?
V zadnjih letih se je pokazalo, da je sodstvo, kot najbolj pasivna od treh vej oblasti, pravzaprav tista, ki je še najbolj prepojena z nekdanjim načinom tovarišijskega delovanja. Temu danes rečemo globoka država v sodstvu. Izvršilna in zakonodajna veja sta vsakodnevno pod pritiskom javnosti, mediji o njih poročajo vsakodnevno, v sodnih dvoranah pa se - daleč od oči, daleč od srca - dogajajo številne osebne drame, katerih posamične žrtve in njihovi kriki ostajajo neslišani. Pred dnevi smo naleteli na nov primer žrtve razvpitega predsednika okrožnega sodišča Marjana Pogačnika, katerega posegi so nam znani že iz številnih drugih sodnih dram, pa se kljub temu vede, kot da njegove vladavine ne bo konec. Z nami je Blaž Babič, na svojem Twitter profilu ste objavili nekaj podrobnosti svojega primera, v katerem nastopa Marjan Pogačnik. Za kaj gre? Blaž Babič: Najprej naj se Vam zahvalim za pozornost, da ste opazili mojo objavo in jo štejete za pomembno. Moj sodni primer se je pričel odvijati leta 2015, torej smo sedaj v 6. letu. Gre morda za nekoliko neobičajno vsebino, ki pa vendarle v nekaj elementih posega v obstoječo sodno prakso. Od leta 2013 sem dve leti in dva meseca sodeloval s tedanjim prijateljem, g. Dolinarjem, v obetavnem poslovnem projektu. Njegova ideja o uporabi tehnično obdelanega lesa za gradnjo plovil je bila po moje tako pomembna, da sem ji rade volje posvetil toliko časa. To je bil tudi čas, ko je (Cerarjeva, SMC) vlada vodila pravo kampanjo za ozaveščanje gospodarske izrabe lesa, te strateške surovine. Kje je pri tem prišlo do zapleta? Blaž Babič: Kljub številnim medijskim aktivnostim v resnici nismo mogli priti do resnih zagonskih sredstev s strani države, zato sem v krogu prijateljev poskrbel za prva posojila, da je lahko g. Dolinar sploh držal projekt nad vodo. Sicer je sam nihal med velikimi razvojnimi vizijami in potenciali, na drugi strani pa se je soočal z dokaj trpko realnostjo. Pred tem sem mu še pomagal izviti se iz najhujšega primeža t.i. celjskih oderuhov in goljufov, zato sem resno računal, da je najina zveza dovolj trdna tudi za poslovne preizkušnje. Po dveh letih aktivnega iskanja priložnosti sva tako prišla do skromnega proizvodnega prostora v Kočevju in pričela graditi 5-metrsko jadrnico. Julija 2015, ko je imel napeljan dogovor za sestanek z enim večjih konstruktorjev plovil pri nas, pa me je nepričakovano in grobo odslovil. Kar tako? Blaž Babič: Vedno me je vsem poslovnim in osebnim znancem predstavljal kot "drugega človeka" v podjetju, tistega, ki ga bo nasledil, ko se bo sam utrudil. Dejstvo je, da brez mene sam nikoli ni bil sposoben napisati niti korektnega dopisa, takega brez slovničnih in tipkarskih napak. Seveda sem najprej moral "globoko dihati", da sem dojel, kaj se je pravzaprav zgodilo. Cel mesec sem potreboval, da pridem k sebi, pozval sem ga k vsaj minimalnemu poplačilu mojega vloženega truda in po njegovem vztrajnem molku sem v zadnjem trenutku sam vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, hkrati s tožbo za ugotovitev nezakonite prekinitve le-tega. Mar to ni bilo dovolj? Blaž Babič: Žal je bila ta vloga le začetek te dolge poti. Po pol leta je Dolinar očitno ugotovil, da sam ne bo zmogel in da je ostal brez vlečnega konja, da torej moja tožba deluje tako grozeče, da je zanj najbolje, da podjetje spravi v stečaj. To je storil po hitrem postopku, sam o tem nisem bil niti obveščen s strani sodišča, in predem sem se ovedel, že je bil postopek pred Delovnim sodiščem končan, saj je tožena stranka prenehala obstajati. Kakšen je bil vaš naslednji korak? Blaž Babič: Pričela se je mukotrpna civilno-pravna pot, ves čas pospremljana z BPP storitvami (brezplačna pravna pomoč), ki pa jih še zdaleč ni lahko pridobiti, marsikdaj pa tudi pomenijo, da odvetniki ne najdejo dovolj motivacije za nadpovprečen trud. Omeniti moram odvetnico Šikovec Ušaj, ki približno eno leto najinega sodelovanja pred edino obravnavo ni niti enkrat našla niti pet minut časa za posvet z menoj. Nanjo sem se vsekakor preveč zanašal, izbral sem jo namreč prav zato, ker sem vedel, da že pozna Dolinarja in njegovo dvojno osebnost in mi ni bilo potrebno razlagati ji, da imam prav - tako sem si vsaj napačno predstavljal. Kaj se je zgodilo na okrožnem sodišču v Ljubljani? Blaž Babič: Zbral sem vse dokaze na CD-ju, elektronskih dokumentov (dopisov, e-pisem, kataloga, slik, itd. ) je bilo prek 1000, skupaj približno 250 Mb. Seveda sem to lahko storil, saj sem ves čas bil tudi - med drugimi vlogami - poslovni sekretar. Predlagal sem tudi 15 prič, ki so vse v živo videle najin poslovni in siceršnji prijateljski odnos, ter bi to zlahka tudi potrdile. Potrpežljivo sem čakal na glavno obravnavo. Enkrat celo se je Dolinar izognil razpravi, pa se zlagal, da je bil v zdravilišču v Laškem. Sodnica je šla to preverjat - in ga tam ni bilo. Kdo je bila sodnica? Blaž Babič: Bila je višja sodnica Božena Novak. Na sami razpravi sem ugotovil, da - milo rečeno - nima niti pojma o resničnem poslovnem življenju, še manj pa je pokazala uravnoteženosti in doživel sem skrajno šikaniranje z njene strani, moja odvetnica pa kot da ji je pri tem zgolj asistirala. Na sami obravnavi je zavrgla vse moje priče kot nepomembne, zavrgla je tudi vse pisne dokaze (v elektronski obliki), poslušala je zgodbo toženega Dolinarja, ki pa je prihajal na dan s tako očitnimi lažmi, da bi jih spregledal prav vsak že na kraju samem. Sodnica mi je tudi jemala besedo, me prekinjala, dobesedno poniževala in me na koncu obravnavala kot nebodigatreba. In njena sodba? Blaž Babič: Najprej sem dobil zapisnik, v njem sva pričala samo tožnik in toženec, dolg je bil 30 strani. Prepričan sem bil, da je v njem dovolj njegovih laži, da bo sodnica zlahka ugotovila njegovo krivdo. Ampak ne, sodba je bila napisana s strani nekoga, ki ne dojema, da delovni proces ni le proizvodnja za delovnim trakom, ampak da je potrebno podjetje v prvih letih tudi zagnati, samo proizvodnjo pa sploh vzpostaviti. Dodatno je ignorirala 8. člen ZGD, ki govori o spregledu pravne osebnosti, če torej lastnik podjetja (v tem primeru hkrati tudi direktor) zlorabi svoje podjetje za protipravne cilje. Dolinar mi je namreč dve leti in dva meseca obljubljal vse, od zaposlitve, do službenega stanovanja in avtomobila - seveda, za "naslednjim ovinkom". In potem? Blaž Babič: Šel sem še gledat sodno prakso in dodatno ugotovil, da po dveh letih delovno razmerje - četudi niso izpolnjeni vsi pogoji (sklenjena pisna pogodba o delovnem razmerju) - postane pravno priznano, in imel sem dovolj materiala za pritožbo, ki sem jo spisal na 55-ih straneh. Šlo je za podrobno analizo zapisnika zaslišanja, hkrati z vsemi ostalimi navedbami. Pritožbo je sicer z levo roko napisala tudi odvetnica Ušajeva, potem pa sva končala s sodelovanjem. Na predlog znanke sem šel preverjat, ali je bila sodnica Božena Novak sploh določena po veljavnem sodnem redu. Marjan Pogačnik mi je v dopisu odgovoril (seveda tega ni pisal sam, je pa podpisan), da sodnica resda ni bila določena po sodnem redu, ampak da to "ni taka napaka, da bi jo šteli za kršitev pravice do poštenega sojenja". Si predstavljate?!? Ista sodnica, ki je nastavljena mimo sodnega reda, potem pa tako obdela mene kot tožnika, da naj ne bi bila niti nastavljena, niti pristranska?!? Težko verjamem, še posebej zato, ker se je Dolinar večkrat pohvalil, da je bil šofer za SDV. V svoji naivnosti sem želel verjeti, da ga je na stara leta srečala pamet, pa sem se očitno zmotil. Sodni sistem pa ga je podprl na polno. Kaj je reklo višje sodišče? Blaž Babič: Še slabše so se odrezali. Mojo pritožbo so razglasili za laično. Tudi tu sem doživel plehki formalizem, ki z dejanskim primerom ni imel ničesar skupnega. Materialna resnica zanje ne obstaja, kar si zadajo, tako obrnejo besede, ključne napake kolegice pa so spregledali in pometli pod preprogo. In naprej? Blaž Babič: Jasno je bilo, da s prejšnjo odvetnico ne morem več naprej, zato sem v stiski (in v pogojih COVID epidemije!) iskal novega odvetnika. Na srečo sem ga našel, vendar pa je že skoraj potekel čas za ustrezno predpripravo za pisanje predloga za dopustitev zahteve za revizijo, naslovljenega na Vrhovno sodišče. Kljub časovni stiski smo na kratko in zgoščeno predstavili, o čem naj bi govorila zahteva za revizijo - o kar trojnih bistvenih postopkovnih kršitvah (napačna sodnica, protipravno zavrženje prič in neupoštevanje dokazov, šikaniranje na sami obravnavi) in dvojni kršitvi obstoječe sodne prakse (več kot dvoletno delovno razmerje in spregled pravne osebnosti). Je Vrhovno sodišče pokazalo razumevanje? Blaž Babič: Žal ne. Izpadlo je, kot da si oni želijo vloge, ki bo kot nekakšno izpolnjevanje formularskega obrazca. To je absurdno, ne le iz časovnega razloga, opisal sem že časovno stisko, gre za to, da ne more biti pred-korak (predlog za dopustitev) pomembnejši od same vsebinske zahteve za revizijo. Po njihovo z novim odvetnikom nismo dovolj natančno opredelili, katero vprašanje sodne prakse naj bi v sami revizijski zahtevi sploh obravnavali? Odvetnik mi je nato zagotovil, da gre tu za prakso Vrhovnega sodišča, kjer s klišejskimi (kopiranimi) obrazložitvami množično zavračajo zadeve in s tem zmanjšujejo pripad. Jasno je bilo torej, da moramo poskusiti še na Ustavnem sodišču. In Marjan Pogačnik? Blaž Babič: Ja, tukaj se ponovno vrnemo do njega. Krog za zaključi. Ko sem vložil prošnjo za BPP, za zastopanje na Ustavnem sodišču, in v njej navedel številne ustavne člene, ki da so bili kršeni v mojem postopku (od temeljne pravice do poštenega in učinkovitega sojenja, do nenazadnje pravice do dela in njej sorodnih pravic), se je prav tisti Marjan Pogačnik, ki je odgovoren za nastavitev neprave in krivične sodnice Novakove, postavil kar v vlogo Ustavnega sodišča in sam obdelal vse ustavne člene, ki sem jih izpostavil, na kar sedmih straneh - in mi dal vedeti, da so moje možnosti za uspeh na Ustavnem sodišču dovolj majhne, da mi ne mislijo odobriti stroškov za BPP. S tem je poskusil meni onemogočiti nadaljevanje postopka in na kar najbolj eleganten način zaščititi preiskovanje njegove lastne izvorne protipravnosti. Vam je s tem preprečil vložitev ustavne pritožbe? Blaž Babič: Na mojo veliko srečo je bila odvetniška pisarna tako agilna, da je že vložila pritožbo, preden je prišel ta nesprejemljivi zavrnilni odgovor. Sicer bi ostal brez vsega, samo zaradi tovarišijskega komplota, katerega nosilec je dejansko predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, Marjan Pogačnik, eksekutorka pa je bila sodnica Božena Novak. Verjetno ni samo moja ocena, da taki ljudje na takih položajih v sodstvu nimajo kaj početi. Prosim, dodajte moj poziv vsem podobnim žrtvam, tako Pogačnika, kot tudi sodnikov in sodnic, kot je Novakova, da se pričnemo povezovati. Sam sem dosegljiv na Facebook in Twitterju, pa tudi na Publishwall imam svoj blog. Hvala Vam za ta pogovor. Blaž Babič: Hvala Vam! Intervju pripravil Boris Cipot

Sun, 7. Mar 2021 at 18:57

229 ogledov

Milan Gregorič: Stanje na bojišču po spodleteli brutalni ofenzivi proti tretji Janševi vladi
Težak poraz levice  v veliki, spodleteli brutalni ofenzivi proti tretji Janševi vladi Piše: Milan Gregorič Dobro leto smo bili priča veliki brutalni ofenzivi proti tretji Janševi vladi, brez izbire sredstev in močno podprti s strani dominantnih medijev, vključno z javno RTV SLO. In to v okoliščinah, ko si je levica v svoji nesposobnosti sama sesula svojo vlado v enem najbolj kritičnih trenutkov za narod po drugi svetovni vojni. Naj omenim le nekaj najbolj kričečih epizod navedene ofenzive. Začelo se je z obrekovanjem Janše in njegove vlade s strani »intelektualcev« (DNS, Forum75, Boris A. Novak idr.) in s poskusi spodkopavanja dveh sredinskih koalicijskih strank (SMC, DESUS) že v času, ko so se dogovarjale za novo koalicijo, in še bolj potem, ko so stopile vanjo. Sledilo je javno linčanje njihovih neposlušnih poslancev z izdajalci, vključno s poslancem italijanske narodnosti, tudi prek uličnih lepakov, ker očitno niso bili pripravljeni zabosti nož v hrbet Janši kar na ukaz levice. Še več, obrekovanja in grožnje so se razširile celo na zdravstven delavce, ki so nosili največja tveganja in bremena v zvezi s pandemijo, in vzorno sodelovali z vlado. Ko to ni pomagalo, so sledili celo poskusi kupovanja poslancev. Pa tožarjenje Janše v tujini, še zlasti potem, ko je brutalna ofenziva spodletela, in se je bližal čas predsedovanja Slovenije EU. Kot se je to brezuspešno dogajalo že pred prvim slovenskim predsedovanjem, a je bila Slovenija zaradi uspešnega vodenja Unije celo pohvaljena. Napade na vlado so spremljali več mesecev trajajoči nezakoniti petkovi protesti, polni sovražnega govora, ogabnih parol, lepakov in transparentov, z javnim zažiganjem lutk pomladnih politikov, brcanjem žoge z vrisano Janševo glavo in celo z grožnjami z ubojem Janše, Hojsa itn., kar je na trenutke spominjalo na pravo poulično drhal. Zgodila se je interpelacija in poskus politične likvidacije neustrašnega in samozavestnega ministra Počivalška ter, žal, uspeli surovi politični obračun s prav tako pokončno Aleksandro Pivec. Pravi, pravcati zdrs levičarske politične kulture do dna in še globlje. Kar vse se je potem neslavno končalo s propadlo konstruktivno nezaupnico oziroma veliko polomijo, tako za akterje globoke države, ki se skrbno skrivajo pred očmi javnosti, kot tudi za njihove operativce na odprti politični sceni. Kljub temu bolečemu porazu, pa očitno vojna še ni končana. Kajti sprijena slovenska tranzicijska levica je v zadnjem času s pritlehnim in lažnim tožarjenjem Janševe vlade spopad prenesla tudi na evropski politični parket, računajoč na pomoč svojih bruseljskih somišljenikov. Vendar je Janša na veliko zaprepadenost obrekovalcev pograbil to priložnost z obema rokama, da bi tako tudi pred širšo evropsko javnostjo lahko razgrnil pošasten levičarski monopol nad razgrabljenimi vzvodi realne družbene moči, kot so kapital, mediji, represivni organi, civilna družba idr., ki dušijo mlado, ranljivo in opotekajočo se slovensko demokracijo. Končno imajo tuje države v Sloveniji tudi svoja predstavništva, ki spremljajo dogajanje, in o tem poročajo svojim maticam. Tako se tudi to tožarjenje utegne obrniti proti levici, ker ima laž kratke noge. Pogled na nekatere razbitine na bojišču propadle velike ofenzive Kot prvo zbujajo pozornost štirje veliki poraženci, ko v vrsti skoraj obredno prikorakajo pred, njim še vedno zelo naklonjene žaromete in poskušajo zmanjševati pomen doživetega poraza. Bojanu Požarju so se, očitno, tako zasmilili, da jih je ljubkovalno poimenoval kar s »politimi cucki«. Tako namreč tudi delujejo. Na čelu s političnim diletantom Šarcem, ki je, ne da bi se tega zavedal, nič manj kot zabil žebelj kar v krsto svoje, leve vladajoče koalicije, potisnil s tem svoje koalicijske partnerje v drek, in mu poraz gleda kar iz obraza ven. Mesec pa tako in tako kar naprej sanjari o komunizmu ter bi bil čas, da bi mu kdo povedal, da je v Evropi povsod propadel, drugje po svetu (Venezuela idr.) pa ravnokar propada ob milijonih beguncev, ali pa se spreminja v državni kapitalizem pod komando partije (Kitajska), s polnimi zapori in prevzgajališči politično ali versko problematičnih državljanov. Bratuškova s svojim dometom in svojo stranko tone in je na najboljši poti, da konča  na odlagališču odsluženih politikov, v družbi Cerarja, Viranta in drugih. Fajonova pa s svojo bedno protijanševsko retoriko nikakor ne uspe potegniti SD-ja iz stagnacije in kaže, da jo čaka podobna usoda kot Židana. Politično truplo Erjavec pa bi levici in Sloveniji naredil veliko uslugo, če se ne bi več nastavljal žarometom. Propadla ofenziva pa je kot kolateralno škodo naplavila na površje še nekaj trupel in sicer nesojenih mandatarjev (Vesel, Čeferin, Damjan), ki so vsi po vrsti potonili, še preden so začeli. V oči bode tudi dejstvo, da je moral Kučan ravno na svoj 80. rojstni dan požreti enega svojih velikih političnih porazov, in zraven tega še razpustiti svoj Forum 21, to razvpito masko globoke države. Kar bi lahko pomenilo, da ni več pravega interesa za to obliko druženja. Kajti tajkuni imajo lahko Kučana še tako radi, a prav gotovo imajo še raje denar. In danes bogata državna korita niso več v rokah Kučana, zato se je bilo treba verjetno orientirati drugam. Tako se je imperij globoke države nekoliko zamajal, podgane so začele zapuščati barko, in prestrašeni akterji globoke države so prek svojih poslušnih operativcev živčno vlekli poteze, ki so bile v naprej obsojene na neuspeh. Janševa vlada pa je v eni največjih stisk Slovenije po drugi svetovni vojni prevzela v svoje roke krmilo zapuščene ladje, nastavila hrbet in se spopadla z novo nastalo katastrofalno situacijo. Na pljunke ni odgovarjala s protipljunki, ampak s trdim in odgovornim delom in v tej drži vztraja še naprej ter si je, v očitno veliko razočaranje agresivne levice, kljub številnim nujnim nepopularnim ukrepom,  utrdila svoj položaj. Kajti SDS, čeprav stokratno popljuvana, kar naprej trdno vodi v javnomnenjskih raziskavah, kar ji, s stisnjenimi zobmi, morajo priznati tudi agencije, ki pod pretvezo merjenja javnega mnenja, le-to poskušajo ustvarjati. Nekaj dolgoročnih posledic velike izgubljene bitke Ena prvih posledic je v tem, da se je levica pred slovensko javnostjo razgalila v vsej svoji pritlehnosti in agresivnosti, izgubila s tem veliko svojega ugleda, in bi to lahko drago plačala na naslednjih parlamentarnih volitvah. Kajti zapravila je priložnost, da bi se v veliki družbeni stiski predstavila kot zrela politična opcija, ki ji je splošno dobro važnejše od ozkih strankarskih interesov. Hkrati si je odtujila široke sloje slovenske družbe, zlasti popljuvane sredinske stranke, brez katerih sama ne more sestaviti vlade. Pa ugledne osebnosti, zbrane okrog Katedrale svobode, Zbora za republiko, DNP, Cerkve idr., ki so se vsi javno in odločno postavili v bran vladi. Ne nazadnje si je levica z neprikritim sovraštvom do katoliške Cerkve odtujila tudi njeno verno občestvo, s številnimi množičnimi organizacijami in združenji. In če bi še uspel napovedan projekt sredinskega gibanja »Povežimo Slovenijo«, ki mu je po prvih anketah sodeč javnost naklonjena, bo polomija levice kompletna. Tega se verjetno zavedajo tudi njeni zakulisni akterji, ki hitijo  z napovedjo ustanovitve tudi lastne sredinske stranke, ki pa, po vsem kar se je zgodilo, nimajo kaj več iskati v sredini. Zato mislim, da bo morala slovenska levica za kak mandat ali dva v vice, da se tam skesa in prečisti, če je sploh sposobna kake katarze. Koper, 8. 3. 2021                                                                               Milan Gregorič  

Sun, 7. Mar 2021 at 10:09

167 ogledov

Na današnji dan pred 30 leti sprejeta odločitev: Jugoslovanska armada brez Slovencev
Na današnji dan pred 30 leti sprejeta odločitev: Jugoslovanska armada brez Slovencev     Piše: mag. Jurij Pavel Emeršič, Ukom Na današnji dan pred 30 leti je slovenski parlament podprl spremembe ustavnega zakona s področja ljudske obrambe, s katerimi je bil uveden moratorij na pošiljanje slovenskih nabornikov na služenje vojaškega roka v jugoslovansko armado. Burne razprave in zapleti pred glasovanjem so pokazali na globok razkol med zagovorniki izgradnje slovenske vojske in njenimi nasprotniki, ki so zagovarjali demilitarizirano Slovenijo; nekateri izmed njih pa še vedno upali na ohranitev jugoslovanske skupnosti. Na današnji dan je po večdnevnih burnih razpravah slovenska skupščina (parlament) sprejela spremembe ustavnega zakona za izvedbo ustavnih dopolnil s področja ljudske obrambe, s katerimi so ustavili pošiljanje slovenskih nabornikov v jugoslovansko armado, razen če bi naborniki sami hoteli na služenje tja.  Do zadnjega trenutka ni bilo jasno, kakšen bo rezultat glasovanja, saj sta opozicijski Liberalnodemokratska stranka in Stranka demokratične prenove nasprotovali sekretarju za ljudsko obrambo (ministru za obrambo) Janezu Janši ter mu očitali, da s predlogom ustavnega zakona že oblikuje slovensko vojsko, ki ji je velik del opozicije nasprotoval z idejami o demilitarizaciji. 7.3.1991: Janša je opozoril na veliko varnostno tveganje, ki bi ga lahko povzročile ideje o demilitarizaciji Slovenije in nasprotovanje slovenski vojski. #Slovenija30https://t.co/qJ5h6uof1r pic.twitter.com/Q5j3kuzfHW — Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) March 7, 2021 Poslanka Liberalnodemokratske stranke Vika Potočnik je na seji potožila, kako jo bolijo politične delitve, in izrazila občutek, da so zagovorniki demilitarizacije obravnavani skoraj kot narodni izdajalci. Janez Janša ji je odgovoril, da takšnih očitkov ni slišala niti iz njegovih ust niti iz ust predlagateljev zakona, čeprav jih “stalno polagate v usta.” In dodal, da nasprotno sam nenehno posluša očitke o militarizmu. Slovenski naborniki ostali v domoviniČeprav so se vodje poslanskih skupin nazadnje uskladili, da se nabornikov do sprejema slovenske ustave ne bo pošiljalo na služenje v JLA, je republiška ustavna komisija znova odprla razpravo o omenjenih spremembah ustavnega zakona, spremenila formulacijo nekaterih členov, nazadnje pa s tesno večino spremembe podprla. Janez Janša je izrazil razočaranje nad početjem ustavne komisije in povedal, da bodo morali v primeru zavrnitve zakona že v ponedeljek naborniki oditi na služenje v JLA ter dodal, da bo njihove pritožbe “pošiljal direktno dr. Francetu Bučarju.” France Bučar je v izogib “padcu” ustavnega zakona dal Janšev predlog v zvezi z ugovorom vesti in trajanjem civilnega služenja, ki mu je del opozicije nasprotoval, na ločeno glasovanje; poslanci so predlog zavrnili, ustavni zakon pa je bil izglasovan s potrebno večino in pospremljen z aplavzom. Za okoli 12 tisoč slovenskih nabornikov v tistem letu je to pomenilo, da jim ni bilo treba na služenje v JLA, ampak so lahko služili vojaški rok doma v okviru teritorialne obrambe ali republiškega sekretariata za notranje zadeve. Zaradi pomanjkanja izobraževalnih središč in denarja ter prostorske stiske je bilo za leto 1991 predvideno vojaško služenje okoli 3 tisoč nabornikov. Minister Janez Janša je po seji za Delo komentiral izid glasovanja in izrazil zadovoljstvo, da je bil zakon nazadnje sprejet. Ob tem pa je izrazil še upanje, da bo Slovenija v času, ko bodo tudi že vpoklicani slovenski naborniki začeli zapuščati JLA, “dobila lastne vojaške enote, ki bodo nastale z usposabljanjem v teritorialni obrambi. Če pa to ne bi bilo možno, potem bomo prišli v položaj, ko bomo imeli na ozemlju Slovenije samo redne vojaške enote, v katerih ne bo Slovencev”. Zamudniški predlog ohranitve jugoslovanske skupnostiSkupina pravnikov, ekonomistov in politologov z različnih delov Jugoslavije je po naročilu zveznega predsedstva s tednom zamude izoblikovala predlog skupnih področij prihodnje jugoslovanske skupnosti ter ga poslala predsednikom republik in pokrajin ter predsednikoma zvezne vlade in skupščine (parlamenta) SFRJ. V dokumentu so poudarili štiri področja, ki bi lahko bila v prihodnji jugoslovanski povezavi skupna: gospodarstvo, zunanja politika, obramba in človekove pravice. O tem predlogu naj bi razpravljali na razširjeni seji zveznega predsedstva SFRJ 12. marca. mag. Jurij Pavel Emeršič, Ukom Vir: https://nova24tv.si/

Sun, 7. Mar 2021 at 07:33

239 ogledov

Na pomurski AC ustavljen tujec, ki je v tovornjaku prevažal deset ilegalnih migrantov
V današnjem sporočilu PU Murska Sobota med dogodki navaja tudi, da so njihovi policisti iz enote za izravnalne ukrepe na pomurski AC ustavili tujega voznika tovornega vozila. V tovornem delu so naleteli na 10 ilegalnih migrantov, ki naj bi jim tuji tovornjakar tudi pomagal pri vstopu v Slovenijo. Do srečanja s preiskovalnim sodnikom bo tovornjakar počakal v priporu, zoper ilegalne migrante pa policija še opravlja potrebne formalnosti. PU Maribor: Nezakoniti prehodi državne meje  Policisti Policijske postaje Šentilj so včeraj zjutraj, med opravljanjemnalog varovanja državne meje, izven naselja Plač, izsledili in prijeli 2tujca (državljana Turčije), katera sta nezakonito prestopila državno mejoiz R Hrvaške v R Slovenijo. Tujca sta v R Sloveniji zaprosila za mednarodnozaščito, ter sta bila odpeljana v azilni dom Ljubljana. Policisti Policijske postaje Gorišnica so včeraj zjutraj, med opravljanjemnalog varovanja državne meje, izven naselja Meje, izsledili in prijeli 2osebi, katera sta nezakonito prestopila državno mejo iz R Hrvaške v RSlovenijo. V postopku so policisti ugotovili, da je državljan Slovenije vosebnem avtomobilu prevažal državljana Kosova. Postopki z obema še nisozaključeni. Včeraj malo pred 21. uro so policisti Policijske postale Ormož, medopravljanjem nalog varovanja državne meje, izven naselja Središče ob Dravi,izsledili in prijeli 2 tujca (državljana Alžirije), katera sta nezakonitoprestopila državno mejo iz R Hrvaške v R Slovenijo. Tujca bosta po končanempolicijskem postopku, vrnjena hrvaškim varnostnim organom. V prvih dveh mesecih ujetih skoraj 600 migrantov, prijetih 24 tihotapcev Po poročanju portala moja-dolenjska.si  je slovenska policija januarja in februarja obravnavala 597 nezakonitih migrantov, od tega 105 v zadnjem tednu februarja. V 18 primerih so prijeli 24 tihotapcev migrantov, od tega 21 tujcev in 3 slovenske državljane, ki so nameravali pretihotapiti 110 migrantov. Za 20 od 24 tihotapcev je bil odrejen pripor. Število tujcev v slovenskih zaporih se sicer povečuje, lani so bili na prestajanju zaporne kazni ali v priporu tujci iz več kot 50 različnih držav, to pa je bilo povezano s porastom kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države. Skratka, slovenski zapori so jih polni. Minister za notranje zadeve Aleš Hojs je postregel s podatki, da je v Bosni in Hercegovini trenutno okoli 15.000 migrantov, ki si želijo nadaljevati pot v države EU, še okoli 8000 jih je v Srbiji. Skupno je to okoli 23.000 migrantov. V prvih dveh mesecih je slovenska policija sicer obravnavala manj nezakonitih prehodov, podobno ugotavljajo tudi na Hrvaškem in celo v Grčiji. Povečan val se pričakuje s toplejšim vremenom. Ker levičarska opozicija v DZ nasprotuje aktivaciji 37.a člena Zakona o obrambi, bo po napovedih ministra Hojsa Slovenija za pomoč za varovanje meje zaprosila tuje policije “Glede na vnaprejšnje nasprotovanje levega pola parlamenta podeljevanju dodatnih pooblastil vojski (aktivacija 37.a člena), slednjega nimam v načrtu še tretjič predlagati. Sem pa kot minister dolžan policiji nuditi podporo in v tem primeru iščemo rešitev skozi druge policije. Ne vem, če je to modro, glede na to, da imamo vojsko, ki bi lahko to podporo nudila, a prihod tujih policistov ni v rokah parlamenta,” je povedal Hojs. O prihodu tujih policistov na slovensko južno mejo tako v državnem zboru ne bodo odločali in tega v opoziciji (SD, LMŠ, Levici in SAB) tudi ne morejo minirati oziroma preprečiti. MNZ: dodatnih 50 kilometrov zaščitne ograje, obstoječa se intenzivno sanira Ministrstvo bo v 14 dneh objavilo tudi razpis za nakup novih 50 kilometrov ograje, ki jo bodo dodatno postavili na južni meji. Hojs pričakuje, da bi začeli nakupljeno ograjo postavljati v spomladanskih mesecih. Postavili pa bi jo nato v več delih. Za nakup je v proračunu namenjenih šest milijonov evrov, kar je primerljivo z razpisom pred tem. V začetku tega tedna so se začela tudi sanacijska dela na mejni začasni tehnični oviri (ograji), sporočilo o tem in fotografije je na Twitterju objavil generalni direktor Policije dr. Anton Olaj.

Sun, 7. Mar 2021 at 03:34

131 ogledov

Z evropskim denarjem do novih poslovno obrtno-industrijskih con v Turnišču, Šalovcih in Lendavi
Vzadnjem mesecu dni so v vladni službi za razvoj in kohezijsko politiko prepoznali kar tri projekte v ureditev podlovno obrtniških oziroma industrijskih con v Prekmurju, za katere bo izdatna sredstva prispeval tudi veropski sklad za regionalni razvoj. Turnišču se obeta proizvodnja električnh avtomobilov Pred dnevi je vladna služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko podprla ureditev infrastrukture nove gospodarske cone Turnišče med naseljema Turnišče in Nedelica. Projekt je težak skoraj 420 tisoč evrov, od tega bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval dobrih 225 tisoč evrov. Na kompleksu bodoče obrtno podjetnipke cone naj bi stekla proizvodnja električnih avtomobilov. Evropski denar bo prisoten tudi pri spodbujanju podjetništva na Goričkem. Vladna služba za razvoj in evropsko kohezijsko politiko se je odločila, da podpre  projekt “Spodbujanje podjetništva na območju KP Goričko.” Za dobrega 1,2 milijona evrov vreden projekt, ki ga bo izvajala Občina Šalovci, bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval dobrih 570 tisoč evrov.  V okviru projekta bo zgrajena komunalna infrastruktura za potrebe nove poslovne cone Šalovci, in sicer priključek na regionalno cesto kot tudi nova dostopna cesta s pločniki, vodovodno omrežje, kanalizacija, električno omrežje in javna razsvetljava. Občina Šalovci namerava s projektom spodbuditi razvoj malih in srednje velikih podjetij, ki so ključni nosilci gospodarskega razvoja v regiji, omogočiti obstoječim in novim podjetjem pogoje za optimalno izvajanje njihove poslovne dejavnosti ter s tem ustvarjati nova delovna mesta in spodbuditi razvoj Goričkega. V preteklih letih so nareč v Šalovcih ostali brez prenekaterega novega delovnega mesta, ker občina ni bila sposobna stopiti naproti potencialnim investitirjem s komunalno urejenimi parcelami. Cona v Šalovcih ne bo med večjimi, saj bo locirana na skupni površini 31.061 m2. Odobrena evropska sredstva za razširitev industrijsko poslovne cone v Lendavi V Službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko so odobrili evropska sredstva za projekt »Razširitev industrijsko poslovne cone Lendava«. Za dobrih 318 tisoč evrov vreden projekt, ki ga bo izvajala Občina Lendava, bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval 193 tisoč evrov. Občina Lendava bo za 20 tisoč kvadratnih metrov razširila in posodobila industrijsko poslovno cono, s čimer želi spodbuditi ekonomsko aktivnost na demografsko ogroženem območju z najvišjo stopnjo brezposelnosti v Sloveniji. Cilj projekta je zagotoviti nove površine v industrijsko poslovni coni Lendava. Naložba obsega izgradnjo ceste s pripadajočo komunalno in prometno infrastrukturo. Z izvedeno investicijo bodo zagotovljeni ustrezni pogoji mikro, malim in srednje velikim podjetjem za opravljanje poslovnih dejavnosti, kar bo prispevalo ustvarjanju novih delovnih mest in povečanju dodane vrednosti.
Teme
ddr Klemen Jaklič ustavni sodnik Ustavno sodišče ločeno odklonilno stališče Matej Accetto

Zadnji komentarji

Prijatelji

Branko GaberAndrej Magajna

NAJBOLJ OBISKANO

Odklonilno ločeno mnenje sodnika DDr. Klemna Jakliča do odločbe US o "migrantskem zakoniku" razgalilo spolitiziranost US