Najprej je nameravala na Japonsko, a zaradi neugodnih ladijskih povezav je sklenila, da bo na Japonsko prišla prek Južne Amerike oz. prek Havajev. Njeno potovanje je potekalo takole: Genova – Peru – Panama – San Francisco – Havaji – Japonska – Koreja – Kitajska – Filipini – Avstralija – Nova Zelandija – Fidži – Nova Kaledonija – Novi Hebridi – Salomonovo otočje – Nova Gvineja – Indonezija – Singapur – Tajska – Burma – Indija – Eritreja – Benetke. Potovala je sama, na poti se je preživljala s poučevanjem in prevajanjem ter pisala članke in reportaže za več kot dvajset časopisov v Avstriji, Nemčiji in Jugoslaviji. Na potovanju je vestno beležila vtise o krajih in ljudeh ter zbirala večje ali manjše predmete, ki so postali del njene etnološke zbirke, in pisala zgodbe, novele, povesti in romane .Na Japonskem je delala več kot tri mesece na Nemškem veleposlaništvu, v času ko še ni bilo razbohoteno nacionalsocialistično gibanje. Iz tistega časa je znana njena zbirka razglednic in pahljač, ki jih lahko vidite v Pokrajinskem muzeju Celje na občasni razstavi, ki jo je pripravila kustosinja Barbara Trnovec.

Vrnila se je 28. decembra 1927.

Takoj po vrnitvi se je lotila urejanja svojih zapiskov in v letih 1929 in 1930 v nemščini in pri nemški založbi izdala dvodelni potopis o svojem potovanju okoli sveta: Samotno potovanje in Urok Južnega morja. Potopisa sta postala bestselerja in so ju večkrat ponatisnili. Karlinovo so po izidu potopisa vabili na predavanja po Evropi, nad njo so bile še posebej navdušene ženske bralke in feministično naravnane izobraženke. S svojim edinstvenim pristopom je zagotovo zaznamovala svoj čas kot ena najbolj vplivnih žensk svojega časa. Celjani, Slovenija in Evropa smo lahko ponosni nanjo.


Poklon njenemu delu početju!

Vane K. Tegov