Objavljamo članek predsednika SDS Janeza Janše, ki je bil ob 20. letnici padca Berlinskega zidu objavljen 5. novembra 2009 na spletni strani publikacije European View. Članek je bil objavljen pod naslovom Padec berlinskega zidu in posledice razpada rdečih imperijev (v angleškem jeziku pod naslovom Did the Berlin Wall really come down on both sides?). Objavljamo ga v celoti (skupaj z opombami), ker je danes, natanko deset let pozneje,  bolj relevanten kot kdaj koli prej.

Usodne dogodke pomladi in poletja 1989, ki so oznanjali konec hladne vojne in napovedovali padec Berlinskega zidu, sem spremljal iz zapora blizu Ljubljane. Zmaga Solidarnosti na poljskih sicer omejenih svobodnih volitvah, burni kongres Ljudskih deputatov v Moskvi, zgodovinski obiski in srečanja Gorbačova v Bonnu, Vatikanu, Pekingu, Berlinu ter na Malti (srečanje s predsednikom ZDA), odprtje železne zavese na meji med Madžarsko in Avstrijo, protesti po mestih Vzhodne Nemčije so imeli velik vpliv tudi na dogajanje v takratni SFRJ in seveda tudi na dogajanja v Sloveniji, ki je bila pred dvema desetletjema še ena od jugoslovanskih socialističnih republik s podobnim položajem, kot so ga imele republike v sklopu nekdanje ZSSR.


Dogodki v Evropi so bili deloma zasenčeni s pokolom na Trgu nebeškega miru in s smrtjo iranskega voditelja Homeinija, hkrati pa so burna dogajanja povsod po svetu napihovala dramatičnost časa, ki smo ga opazovali izza rešetk. Za nas, politične zapornike, je bilo pričakovanje, da bo veter sprememb zajel celotno Vzhodno in Srednjo Evropo, še toliko bolj močno. Spomladi leta 1988, ko smo bili aretirani s strani komunistične politične policije ter nato obsojeni pred vojaškim sodiščem v Ljubljani na zaprtem procesu in brez pravice do odvetnika, je tudi v Sloveniji prišlo do množičnih protestov in do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je v dveh mesecih narasel na 100.000 članov.

				Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989,			Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989, Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989, Foto: STA.


Česa so se bali ljubljanski in beograjski apartčiki?
Komunistična oblast se je zbala nemirov, zato smo na sojenju dobili relativno blage kazni od enega do štirih let zapora. Kljub protestom javnosti se je slovenska komunistična oblast odločila, da bo kazni izvršila, pri tem pa se je zanašala na upanje, da spremembe v Vzhodni in Srednji Evropi vendarle ne bodo usodneje vplivale na spremembo režimov v Jugoslaviji in v Sovjetski zvezi. Zanašali so se tudi na bojazen Zahoda pred divjim razpadom SZ in na posledično povečanje nevarnosti zaradi slabšega nadzora nad jedrskim arzenalom SZ ter na bojazen pred izbruhom etničnih konfliktov ob morebitnem razpadu SFRJ.

Natančnejši pogled namreč danes pokaže, da obstaja razlika med Ljubljano in Moskvo na eni ter prestolnicami drugih nekdanjih komunističnih držav v Evropi na drugi strani. In kot so kazale bolj surove oblike razkroja malega rdečega imperija pred 20 ali 15 leti ter kot kaže sedanja rekomunizacija v Sloveniji in na Zahodnem Balkanu, so nekateri ostanki komunizma trdovratnejši v razbitinah malega kot pa v nekdanjih delih velikega rdečega imperija.

Upanje Ljubljanskih in Beograjskih komunističnih aparatčikov, da bo komunizem v določeni obliki zaradi avtentičnosti pri njih preživel, je najprej temeljilo na prepričanju. V takratni komunistični doktrini v Ljubljani in Beogradu je namreč prevladovala teza, da sta bili komunistični revoluciji avtentični v SZ in SFRJ, drugam pa da so komunizem prinesli vojaki rdeče armade na svojih bajonetih. Kljub Gorbačovu in Perestrojki v SZ so se jugoslovanski komunisti trdno oklepali te teze. Bila je zapisana v načrt Generalštaba JLA z imenom Okop, na podlagi katerega je leta 1991 JLA izvedla oboroženo intervencijo v Sloveniji in kasneje na Hrvaškem.

S							Generalštab JLA, Beograd. Foto: STA.

Socializem je lahko preživel v Sloveniji
To tezo je zelo odkrito obelodanil tudi eden od tvorcev jugoslovanskega komunističnega represivnega aparata v času po smrti jugoslovanskega diktatorja Josipa Broza Tita, njegova nekdanja desna roka kot sekretar politbiroja KPJ in sekretar za notranje zadeve Stane Dolanc. Kot osebni prijatelj vodilnega slovenskega komunističnega politika Milana Kučana je leta 1990, ko je le-ta prepustil funkcijo predsednika CK ZKS nasledniku in kandidiral na volitvah za predsednika Slovenije, v njegovo predvolilno propagandno brošuro zapisal:»Mi imamo srečo – in Milan Kučan je to znal, upam vsaj, pravočasno izkoristiti – da je bila pri nas avtohtona revolucija, ki ni bila prinešena na sovjetskih bajonetih. Zato je to pri nas popolnoma nekaj drugega kot na Poljskem, Češkoslovaškem, v Bolgariji, Romuniji ali Vzhodni Nemčiji.«

Vodilni slovenski komunisti in generali JLA so bili prepričani, da bo socializem kot enopartijska vladavina v mogoče nekoliko modernizirani obliki preživel v Jugoslaviji ali vsaj v Sloveniji in Srbiji ter v SZ. Njihovo prepričanje je temeljilo na vedenju o temeljiti čistki prebivalstva po zmagi komunističnih revolucij v obeh državah.

Temeljite čistke kot fizično uničenje nasprotnika


Čistke, s katerimi so po letu 1945 v Sloveniji fizično odstranili kakršnokoli sled politične konkurence, so bile najmanj enako temeljite kot v času najhujšega Stalinovega terorja v SZ. Po demokratičnih spremembah v Sloveniji leta 1990 je bilo na ozemlju, velikem dobrih 20.000 km2, na katerem živi 2 mio ljudi, odkritih preko 600 množičnih grobišč, med katerimi so mnoga večja od tistega v Srebrenici. Zadnje veliko množično grobišče je bilo odkrito leta 2009 v zapuščenem rudniku Huda Jama 40 km od glavnega mesta Slovenije. V zapuščenih rudniških jaških leži na tisoče na pol razpadlih trupel in nepokopanih moških in ženskih okostij, ki so večinoma brez strelnih ran. Komunisti so leta 1945 svoje žrtve enostavno žive pometali v zapuščene rudniške jaške, vhode pa zazidali in zabetonirali.

							Huda jama, opomin o temni komunistični strani. 

Tisti dejanski ali potencialni nasprotniki komunističnega režima, ki niso bili pobiti takoj po končani vojni in komunistični revoluciji, so bodisi pobegnili v tujino bodisi končali v komunističnih koncentracijskih taboriščih in zaporih. Število političnih zapornikov v Sloveniji je naraslo v tisoče. Vsa leta komunističnega režima vse do 1988 so bili organizirani montirani sodni procesi, na katerih so mnoge povsem nedolžne ljudi obsojali na smrt ali na zaporne kazni. Ker so čistke in poboje izvajali domači komunisti, praviloma vsak v svojem okolju, so bile te bolj temeljite kot tiste, ki so jih izvajali sovjetski vojaki ali KGB v državah vzhodne in srednje Evrope. Hkrati je imelo veliko ljudi na komunistični strani krvave roke.

Ker so se bali razkritja zločinov in odgovornosti, so pobijali cele družine in rodbine. Ne samo strahovlada, ki so jo ti postopki povzročali, temveč fizično uničenje politične opozicije je omogočilo dolgoletno vladavino diktatorja Tita in njegovih naslednikov. Ti so zato tudi leta 1989 računali, da je bila vsaka podlaga za močno opozicijo skozi desetletja uničena. Računali so, da lahko obdržijo večino oblasti tudi v primeru izvedbe formalno svobodnih volitev. Računali so, da bodo tisoči njihovih pripadnikov s krvavimi rokami naredili vse, da ne bo prišlo do spremembe oblasti in s tem do razčiščevanja preteklosti.

Janez Stanovnik. Foto: STA.


Propaganda “izdajalcev”, ki je še vedno v krvi Slovencev
Začeli so veliko propagandno ofenzivo, češ da so bili vsi desettisoči, vključno z ženskami in otroki, ki so bili pobiti, kolaborantje z nacizmom in fašizmom. Še pred formalnimi spremembami so začeli privatizirati nacionalne in lokalne medije. V njih so vse do danes obdržali malodane popoln vpliv. Vsak, ki je javno postavljal vprašanje komunističnih čistk in pobojev, je bil v njih takoj ožigosan za simpatizerja kolaboracije in nacizma.

Vse opisano postavlja pred nas vprašanje, ali je 20 let po padcu Berlinskega zidu, po vključitvi večine nekdanjih komunističnih držav Vzhodne in Srednje Evrope v EU in NATO, prostor in čas za eno samo veliko slavje ali pa so na mestu tudi določena opozorila?

 

Smo mogoče ob velikih premikih kaj spregledali? Smo dovolj preučili vzroke, ki so omogočili Srebrenico? Smo se EU vprašali, kako je mogoče, da so Milošević, Mladič in drugi nekdanji vodilni jugoslovanski komunisti brez pomišljanja ukazali fizično uničenje tisočev po natančno istih vzorcih kot njihovi vzorniki leta 1945? Kako je mogoče, da je ideologija zločina preživela v tolikšni meri, da je ponovno povzročila smrt desettisočev sredi Evropske celine? Nam, ki živimo v Sloveniji, so odgovori bližje. Nosilec komunistične strahovlade in neposredni organizator pobojev desettisočev brez sojenja po končani vojni in revoluciji v Jugoslaviji, Josip Broz Tito, je namreč danes na celotnem prostoru JV Evrope še vedno vsaj deloma spoštovan in cenjen.
 

Kljub temu, da javnost danes že razmeroma veliko ve o njegovih zločinih. Neokomunistična propaganda je namreč izjemno močna. Vedno, ko je bilo npr. v Sloveniji v zadnjih desetletjih odkrito kako novo množično grobišče, so množični mediji pospremili odkritje z dvema komentarjema. Najprej so vse žrtve v grobiščih kar počez razglasili za sodelavce nacifašizma. Tudi, če so bila v grobiščih ženska in otroška okostja. Nato pa so se pojavili glasni pozivi, naj se država ne ukvarja s »prekopavanjem kosti« in trošenjem denarja, saj zaradi tega ljudje ne bodo nič bolje živeli. Na koncu propagandisti vse skupaj povežejo v »racionalno« razlago, da je bil Josip Broz Tito kljub vsem dokazanim zločinom velika zgodovinska osebnost, voditelj svetovnega gibanja neuvrščenih in jugoslovanskega samoupravnega socializma, v katerem naj bi živeli bolje in bili bolj enaki kot pa danes v kapitalizmu.

							Državni zbor še ni sprejel resolucije o totalitarizmih.

 
Ko lahko obsodi Putin, leva slovenska politična srenja pa ne
Seveda v normalni družbi ni mogoče obsoditi zločina in v isti sapi malikovati zločincev. Enak problem imajo v Moskvi, ali pa ima zaradi tega EU problem z Moskvo. Ni mogoče obsoditi Stalinovih in Leninovih zločinov, hkrati pa oba malikovati kot velika voditelja. Denacifikacija Nemčije je ustvarila temelje za sedanjo EU. Dekomunizacija vzhoda nas še čaka, drugače bomo slej ko prej soočeni s takšnimi ponavljanji zgodovine, kot smo mu bili priča v Srebrenici. Še posebej sta problematična oba centra t.i. avtentične komunistične revolucije. V SZ danes živeče generacije nimajo neposrednega vedenja o časih pred komunistično revolucijo, saj je bila v Leninovih in Stalinovih čistkah fizično uničena ali pregnana najprej vsa nekomunistična inteligenca, nato pa so čistke pospravile še velik del izobraženih komunistov.

Kljub temu pa je nekdanji ruski predsednik Putin pred leti položil cvetje na grob desettisočim ustreljenih v času Stalinovih čistk na vojaškem poligonu blizu Moskve ter javno ostro obsodil te zločine. Avgusta leta 2009 pa je kot predsednik vlade ruske federacije ob 70. obletnici začetka druge svetovne vojne v pismu Poljakom obsodil tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Tega pakta slovenski komunisti še vse do danes niso jasno obsodili, ob njegovem podpisu pa so ga javno zagovarjali. Zaradi tega celo danes, ob 70. obletnici napada Hitlerjeve Nemčije na Poljsko večina slovenskih medijev ne omenja, da je Poljsko napadla in deloma okupirala tudi takratna Stalinova Sovjetska zveza.

Zaradi temeljitih komunističnih čistk je tudi v Sloveniji prav tako kot v nekdanji SZ preživel le majhen del nekdanje inteligence. Tovrstne čistke so bile med vsemi deli nekdanje Jugoslavije najbolj drastične ravno v Sloveniji. Otrokom iz nekomunističnih družin, tudi če so čistke preživeli, dolgo časa po revoluciji ni bilo omogočeno, da bi v podržavljenem gospodarstvu ali v zavodih kljub znanju ali očitnim sposobnostim prevzeli kakršnokoli vodilno mesto. Za zaposlitev v kolikor toliko pomembni službi so zahtevali članstvo v komunistični partiji oz. Zvezi komunistov.

 

Posledice takšnega stanja so v Sloveniji močno vidne tudi danes. Naj naštejem samo nekaj najpomembnejših: V pomladnih dneh leta 2009, ko je bilo odprto množično grobišče Huda jama in so kamere nacionalne TV prikazale vso grozoto posledic komunističnega zločina, je predsednik komunistične veteranske organizacije Janez Stanovnik, ki je bil v času SFRJ dolgo časa diplomat v službi v OZN, v poskusu zanikanja lastne odgovornosti za zločine izjavil, da so bili poboji po končani vojni izvršeni na ukaz maršala Tita in da je on izključno odgovoren zanje. 

Ko se po zločincu spet poimenujejo mesta in ulice
Kot posledica te izjave se je pojavila zahteva, da se iz slovenskih mest in trgov odstranijo spomeniki in poimenovanja po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju, ki jih je še veliko. Stranke aktualne leve vladne koalicije so ostro nastopile proti tej zahtevi.Podmladek vodilne vladne stranke Socialnih demokratov(pravna in materialna naslednica nekdanje komunistične partije Slovenije) premiera Boruta Pahorja je objavil sporočilo za javnost, v katerem je zagovarjal ravnanja diktatorja Tita in zatrdil, da je bil čas komunistične revolucije, v katerem je prišlo do množičnih zločinov, čas napredka za takratno Jugoslavijo.

 

Predsednik republike dr. Danilo Türk, izvoljen s podporo levih postkomunističnih strank, pa je v kamero nacionalne TV na vprašanje, kako komentira odkritje množičnega grobišča Huda jama z več tisoč nepokopanimi trupli dejal, da je to drugorazredno vprašanje in da ga ne bo komentiral. Levičarske stranke v Ljubljani, slovenskem glavnem mestu, pa so pod vodstvom župana Zorana Jankovića, sicer tesnega prijatelja nekdanjega predsednika slovenskih komunistov in kasnejšega predsednika RS Milana Kučana, na mestnem svetu s svojo večino sprejele sklep, da se ena od vpadnic v mesto Ljubljana poimenuje po bivšem diktatorju Titu. Takšna ulica je v Ljubljani obstajala do svobodnih volitev leta 1990, nato pa je bila preimenovana. Po 20 letih so slovenski neokomunisti dosegli povratek nazaj.


 V istem času, ko so postkomunisti v Ljubljani odločali o poimenovanju ulice po nekdanjem diktatorju Titu, je Evropski parlament sprejel resolucijo o Evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri obsoja vse totalitarne režime, se klanja njihovim žrtvam ter predlaga državam članicam, da obeležijo 23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov v Evropi. V Sloveniji je resolucija naletela na velik odpor vladajočih postkomunističnih sil. Vlada je izjavila, da 23. avgusta ne bo z ničemer obeležila. Njen predstavnik je v parlamentu nato uradno izjavil, da vlada Boruta Pahorja resolucije parlamenta EU ne podpira. Predstavniki komunistične veteranske organizacije so resolucijo ostro napadli. Manjšo slovesnost ob tem dnevu spomina je 23. avgusta 2009 pripravil Center za narodno spravo, ki je bil ustanovljen pred nekaj leti, vendar se prireditve ni udeležil prav nihče iz vlade ali iz vrst vladajoče koalicije.

							Ostanki berlinskega zidu danes. 
O resoluciji, ki jo Ljubljana vztrajno zavrača
Podobno resolucijo kot EP je letos sprejela tudi parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Eden od pobudnikov za sprejem te resolucije je bil tudi poslanec italijanske manjšine v slovenskem parlamentu Roberto Battelli. Po sprejetju te resolucije, za katero je glasovala ogromna večina članov parlamentarne skupščine SE, je sledilo nekaj sicer ne ravno glasnih protestov iz Moskve, ki se ni strinjala z enako obravnavo vseh totalitarizmov, v tem primeru nacionalsocializma in komunizma. Slovenski član parlamentarne skupščine SE Battelli je bil doma deležen grobih pritiskov in medijskih napadov ter celo zahtev po odstopu. Zunanje ministrstvo RS pa se je z uradno izjavo distanciralo od njegovega ravnanja.

Ob nastopu levičarske postkomunistične koalicije konec leta 2008 je minister za finance dr. Franci Križanič iz stranke SD kot svetovalca v svoj kabinet angažiral nekdanjega agenta komunistične tajne policije (SDV) Dragana Isajlovića, ki je leta 1988 osebno aretiral Davida Tasiča in Janeza Janšo in bil zato znan kot personifikacija komunistične represije. Isajlović je brez ustrezne izobrazbe in izkušenj na področju financ, minister pa je ob njegovem angažiranju dejal, da sta dolgoletna prijatelja. Z njegovo zaposlitvijo se je na koncu kljub nekaterim javnim protestom strinjal tudi predsednik vlade Borut Pahor.

 

Ta sicer obroben primer pa ima velik simbolni pomen. Slovenija je namreč edina postkomunistična država, članica EU, v kateri po padcu Berlinskega zidu in demokratičnih spremembah v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja ni bila izvedena niti najbolj blaga oblika lustracije, prav tako pa niso javno dostopni niti arhivi nekdanje politične policije. Postkomunistične stranke so vse takšne poskuse vztrajno preprečevale, leta 1997 so v parlamentu RS enotno glasovale celo proti potrditvi Resolucije Sveta Evrope št. 1096 o razgradnji nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov.
 

V Sloveniji so danes tako še vedno na visokih položajih v sodstvu, tožilstvu, diplomaciji, gospodarstvu, administraciji, uredništvih medijev in celo tajnih službah nekdanji uslužbenci in sodelavci komunistične tajne policije, ki so v prejšnjem režimu drastično kršili človekove pravice. Zadnji predsednik komunistične stranke iz časov pred svobodnimi volitvami je celo ustavni sodnik, njegov naslednik pa je bil dolgo časa predsednik programskega odbora nacionalne TV, danes pa je predsednik Olimpijskega komiteja.

							Milan Kučan in Slobodan Miloševič. Foto: STA.


Kučan in Forum 21
Takšno stanje na svojstven način pojasnjuje velikokrat ponovljano tezo iz 90-ih let prejšnjega stoletja, da se je »Berlinski zid podrl na obe strani«. Avtor te teze, bivši predsednik ZKS in RS Milan Kučan je z njo utemeljeval svojo obrambo preddemokratičnega režima ter zavzemanje proti kakršnimkoli spremembam, ki bi lahko trajno razgradile tisto dediščino komunizma v Sloveniji, na kateri temelji oblast postkomunistov. To pa so trije stebri in sicer ideologija, propaganda in finančna moč. Paradoksalno so danes nasledniki in zagovorniki komunističnega režima pretežno najbogatejši sloji v Sloveniji.

 

Po preteku svojega tretjega mandata predsednika RS je Milan Kučan ustanovil civilnodružbeno združenje z imenom Forum 21, v katerem so se z nekaj izjemami zbrali ljudje, ki so v zadnjem desetletju izjemno obogateli in so danes lastniki nekaterih največjih slovenskih podjetij. Ko so nekateri opozorili na razkorak med levičarsko politično orientacijo Foruma 21 in izjemno bogatim članstvom ter njegovega predsednika Kučana vprašali, zakaj med članstvom ni revnejših slojev ter kje so ostali delavci in proletarci, jim je le-ta cinično odgovoril: »Proletarci so tam, kjer so vedno bili. Na svojih delovnih mestih.«
 

Evropa lahko trajno obstane samo kot Evropa vrednot. Institucije so pomembne, prav tako vsesplošen napredek. Vendar bo Evropski temelj brez krepitve vrednostnega temelja v veliko večji nevarnosti kot brez nove institucionalne pogodbe. Tega dejstva ne smemo izpustiti izpred oči in še posebej ob 20. obletnici padca Berlinskega zidu in pred integracijo držav Zahodnega Balkana v EU mora biti EU sposobna zahtevati od novih članic, da dosledno razčistijo s preteklostjo. Tako s skrajnimi nacionalizmi, kot z ambivalentnim odnosom do zločina, t.j. z odobravanjem uporabe komunistične metode fizičnega uničenja nasprotnika.

Spoj komunizma in nacionalizma na Balkanu pogost pojav
Države zahodnega Balkana, ki čakajo na vstop v EU, bi morale poleg sprave zaradi spopadov pred Daytonom doseči tudi obračun s preteklostjo, ki je pripeljala do spopadov in ideologijo, po kateri cilj opravičuje sredstva. V ravnanju Miloševića in Mladića je premalo videti samo skrajna nacionalista. Nekaj manjka, kar bi lahko v celoti pojasnilo neverjetno brutalne zločine v BIH, RH in na Kosovu. To je spoj nacionalizma in komunistične ideologije, ki je bil očiten. Je skrajni proizvod jugoslovanskih komunističnih in vojaških akademij, v katerih so učili, da je temeljni cilj razrednega boja fizično uničenje nasprotnika.

Ta spoj je proizvedel nacionalsocializem konec 20. stoletja v sicer drugačnih okoliščinah, a z enakimi zločinskimi posledicami, kot v prvi polovici prejšnjega stoletja. V času, ko smo verjeli, da kaj takšnega ni več mogoče. Verjetno je zato ideološka podlaga gorja na Balkanu ostala nekako v ozadju preučevanj. Tudi zato, ker so mogočni ostanki komunizma v prostoru Jugovzhodne Evrope zelo pazili, da bi na Zahodu ne začeli preučevati globljih vzrokov za Srebrenico in balkansko tragedijo nasploh. Hkrati se je zdelo, da je dogajanje na Zahodnem Balkanu nekaj manj pomembnega, drama na stranskem odru, ki ne bo odločilno vplivala na sezono v gledališču.

 

Padec Berlinskega zidu ter konec hladne vojne namreč pomeni tudi začetek globalizacije, razmaha novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter razmaha verskega ekstremizma. Pri tem zadnjem gre še za en korak dlje od uničevalnih ideologij 20. stoletja. Tako pri fašizmu kot nacionalsocializmu in komunizmu cilj opravičuje sredstva, zločin pa je legitimno sredstvo za njegovo dosego. Pri verskem ekstremizmu je temu dodana še fanatična pripravljenost neposredno žrtvovati svoje življenje za doseganje nekega cilja. Zato se zdi mogoče na prvi pogled nevarnejši, čeprav dejansko ni.
 

Ne zdi se namreč verjetno, da bi bilo mogoče na ta način povzročiti toliko žrtev in takšno civilizacijsko uničenje, kot ga je npr. povzročil komunizem v SZ ali SFRJ ali nacionalsocializem v delu Evrope. Komunistična uničevalna metoda, uporabljena v času komunistične revolucije v Jugoslaviji in po njej ali v Srebrenici pred desetletjem je namreč mobilizirala izvrševalce zločina na podlagi njihovega prepričanja, da bodo s skrajnim zlom, povzročenim drugim, koristili neposredno sebi in svoji rasi in to takoj, ne šele na drugem svetu.

							Sedež Evropskega parlamenta v Bruslju. Foto: EPA.


Prihodnost Evropske unije in Evrope
Zgodovina je dokazala, da je za neposredne koristi mnogo lažje pridobiti množice kot za neposredno osebno žrtvovanje. To pa je globlje bistvo nevarnosti obuditve totalitarnih ideologij, med katerimi ima komunizem na Balkanu vedno na voljo enostavno križanje s skrajnim nacionalizmom. Zato se je lahko zgodila Srebrenica. Zločin, ki se v tolikšnem obsegu v novejšem času ni zgodil nikjer drugje v Evropi. Tudi na ozemlju bivše SZ, kjer je razpadel veliki rdeči imperij, ne.

Dobrega pol stoletja po nastanku, dvajset let po padcu Berlinskega zidu in pet let po veliki širitvi EU zlagoma prihaja v stanje, ko bo prvič sposobna natančno definirati svoj lasten, tako imenovani nacionalni, bolje rečeno evropski interes. Ta je seveda tudi doslej obstajal, sicer EU ne bi niti nastala niti v 50 letih dosegla sedanje stopnje razvoja in notranje kohezije. Bil pa je osredotočen na ustanovne cilje EU: mir in stabilnost ter ekonomski razvoj Evrope. Vendar pa se je v tem času zgodilo še dvoje. Svet se je globaliziral in postal soodvisen bolj kot je bil kadarkoli doslej. EU je danes sposobna skupaj nastopiti pri stotinah zadev, kjer so še pred 20 leti posamične članice imele diametralno nasprotne interese.

Postalo je dokaj očitno, da bo EU v prihodnjih letih lahko uresničevala temeljne cilje svojega nastanka samo tako, da bo sposobna pomembno vplivati na zunanje okolje. Nekateri temu pravijo sposobnost sooblikovanja globalizacije. Sooblikovanja na način, da bodo zaščitene temeljne vrednote, na katerih je zgrajena EU in da bo možen njen nadaljnji razvoj na osnovi teh vrednot.

Zaradi tega je še toliko bolj pomembno, da vrednotnega temelja EU nikoli ne izgubimo izpred oči. Ne pri notranjem poglabljanju ne pri širitvenem procesu. Kajti če pristanemo na tezo, da se je Berlinski zid v vrednotnem smislu podrl na obe strani in da je združena EU danes le konglomerat vrednot izza obeh strani zidu, t.j. tako demokracije kot komunizma, potem smo pristali na smrtonosne viruse v evropskem telesu in v končni fazi na to, da se nam slej ko prej spet lahko kje ponovi Katyn, Huda Jama ali Srebrenica.

Janez Janša, 2009

Opombe:

(1)    Slovenska tajna politična policija (SDV), neposredno podrejena Zvezi komunistov in njenemu predsedniku Milanu Kučanu, je maja in junija 1988 aretirala in predala vojaškemu sodišču JLA sodelavca in urednika mladinskega časopisa Mladina Janeza Janšo in Davida Tasiča. Slovenskega podčastnika Ivana Borštnerja je aretirala vojaška varnostna služba. Poleg omenjene trojice je bil na znamenitem procesu proti četverici obsojen tudi urednik Mladine Franci Zavrl, ki pa se je branil s prostosti. Komunistična oblast je želela s procesom prestrašiti javnost, v kateri so se začele pojavljati zahteve po demokratičnih spremembah in zaščiti človekovih pravic. Mladinski časopis Mladina je bil v tistih časih (danes je po olastninjenju s strani nekdanjih aparatčikov kljub istemu imenu tednik s povsem drugačno usmeritvijo) prostor za objavo kritičnih prispevkov o komunizmu, priviligiranem položaju komunistične in vojaške elite ter solidarnostnih prispevkov za podporo političnim disidentom po takratni Jugoslaviji in Evropi. Proces je prvič po letu 1945, ko se je po krvavi revoluciji v Sloveniji vzpostavila komunistična oblast, sprožil velike proteste javnosti, ki so dobili skupno oznako Slovenska pomlad in ki so bili ključni vzvod za razpis prvih svobodnih volitev.

 

(2)    Stane Dolanc, v knjigi Milan Kučan/Igor Savič; Ljubljana: Emonica, 1990 (Zbirka Portreti Emonice). Stane Dolanc je bil na začetku svoje politične kariere tudi ustanovitelj in direktor politične šole za novinarje v Ljubljani (danes FDV), ki še vedno deluje in vzgaja generacije novinarjev brez zadostne kritične distance do totalitarnega komunizma.
 (3)    Prepričanje velikega dela javnosti v Sloveniji, da se je v času komunizma živelo bolje seveda nima nobene podlage v empiričnih podatkih, ampak je predvsem posledica propagande. Pred začetkom 2. svetovne vojne, ki so jo komunisti izkoristili za krvavo revolucijo in prevzem oblasti,  je povprečna plača v Sloveniji znašala preko 70 % povprečne plače v sosednji Avstriji. Leta 1989 ob koncu komunističnega režima v Sloveniji pa je povprečna plača v Sloveniji dosegla komaj 30 % povprečne plače v Avstriji.

Vir: demokracija.si