Zadnji primeri finančne kriminalitete (NLB, NKBM) kažejo na malverzacije z znaki pranja denarja, ob pomoči beloovratniških kriminalnih finančnih strokovnjakov in sodelovanju vplivnih ljudi, ki onemogočajo odkrivanje in pregon tovrstnih ravnaj. Pri tem tistim, ki so tiho, omogočijo zlato padalo, kar pomeni, da dobijo podobno ali še boljšo službo, če bodo spoštovali zakon molka (mafijsko - omerta).

 

Po obdobju tranzicije prihajajo novi časi, ki prinašajo tudi nove oblike korupcije in finančne kriminalitete. Ta se v zadnjih dneh vse bolj razkriva v obliki finančnih malverzacij, poslovanj preko davčnih oaz, pritiskov multinacionalnih podjetij in podložnosti politik interesnim skupinam. Konkretno se to zadnje dni kaže v primerih domnevnega pranja denarja v NLB in NKBM in indicih da se je to dogajalo tudi drugje v bančnem sektorju.  Ker so tovrstne oblike finančne kriminalitete in korupcije netransparentne in nerazumljive, ljudje v njih ne vidijo škode, ki se povzroča družbi, zato pa ni dovolj denarja za zdravstvo, infrastrukturo, šolstvo niti za pokojnine. V ospredje odpravljanja se postavljajo novi represivni ukrepi (Predlog novele ZKP), ki prizadenejo najnižje sloje ljudi in le poglabljajo krizo, saj se nanašajo le na korupcijo malih ljudi, kot si jo predstavlja vladajoča elita.

 

Razloge in vzroke za finančno kriminaliteto lahko vidimo predvsem v deviantnem vedenju finančnega sektorja in finančnih institucij z možnostjo (ne)formalnega vplivanja elit ter v prepletanju politike in ekonomije. V Sloveniji je namreč opazen zmanjšan (če ne kar neobstoječ) nadzor nad bankami in zavarovalnicami ter podjetji in organizacijami, ki upravljajo velik kapital oziroma velike vrednosti. Odsotnost nadzora posledično povzroča nekontrolirano, tvegano ter tudi deviantno vedenje omenjenih institucij in njihovih predstavnikov. Pri tem moram izpostaviti primer netransparentnega kadrovanja na ključne pozicije v SDH, DUTB in bodoči Demografski sklad, ki obvladujejo upravljanje preostanka državnega premoženja.

 

V tandemu s finančno kriminaliteto se pojavljajo vprašljive strokovne, karierne in moralne kompetence zaposlenih na ključnih položajih institucij, ki vodijo slovensko družbo. V kontrastu s trenutnimi populističnimi ukrepi proti bančni kriminaliteti, ki zdravijo simptome in ne bolezni, si sam vedno prizadevam ustrezno sanirati stanje v državi. Če je do nedavnega le majhen del strokovne, a obenem večina nestrokovne javnosti kot krivce za bančno luknjo videla elitistični sloj družbe, se je število podpornikov v prid takemu prepričanju povečalo. Zakonodaja ni spremljala družbenih sprememb, netransparentno so jo sprejemali zunanji svetovalci, kar je omogočalo vrsto regulativnih lukenj. Med problemi slovenskih bank izstopajo neustrezna politika kreditiranja, vlaganje v nove finančne produkte in investiranja na nezanesljive trge na Balkanu. Deregulacija in pomanjkljiv nadzor, sprožena s pomočjo lobiranja in novodobnih ekonomskih »vizij«, sta glavna krivca situacije, ki je rezultirala v finančno krizo. Akterji, ki so povzročili bančno luknjo, se pojavljajo kot rešitelji problema in se skozi glavna vrata vračajo na vodilne položaje.

 

Odtekanje denarja v davčne oaze, katerega del je razkrila afera Panamski dokumenti, pokaže razsežnost skrivanja nelegalno ali koruptivno pridobljenega denarja, ki se opran vrača v Slovenijo za poceni nakup podjetij. Poleg tega omogoča pranje denarja in prikrivanje izvora tako pridobljenih sredstev, predvsem pa skriva pravo lastništvo podjetij in sredstev. Vprašati se moramo, kdo so pravi lastniki tovrstnih podjetij in zakaj skrivajo svoje premoženje, morda zato, ker javnost ne sme izvedeti, kdo je lastnik podjetja, še manj pa, kako je do tovrstnega premoženja prišel. Upravljanje države preko davčne politike ni zaživelo. Povečevanje davkov na delo dokazano povečuje neformalno ekonomijo, od katere ima država le omejeno korist (v obliki porabe). Vztrajanje le na represivnih ukrepih še povečuje beg na ilegalne trge, ki so v svetu ocenjeni na več kot četrtino BDP-ja. Zato je treba stimulirati tiste podjetnike, ki spodbujajo domačo proizvodnjo in davke plačujejo doma.

 

V javnosti prevladuje prepričanje, da je v procesu privatizacije prihajalo do velikih oškodovanj družbenega premoženja in pogostega neupravičenega bogatenja posameznikov, kar nam razkrivajo redki preiskovalni novinarji. O tem, da so v procesu tranzicije tudi pri nas mnogi posamezniki obogateli, ni dvoma, ni pa razčiščeno vprašanje, ali je ta diferenciacija potekala na nezakoniti podlagi (neupoštevanje ali zloraba predpisov) ali na zakoniti, kot posledica slabih oziroma neustreznih predpisov. Vendar se zdaj postavlja vprašanje, ali so bili slabi predpisi posledica nestrokovnosti in nepremišljenosti ali pa so bili plod reševanja ugrabitve države, v obeh primerih pa lastninjenje zdrsne v odklone. Seveda so bile metode bolj prefinjene kot v drugih tranzicijskih državah in zato manj očitno prepoznavne, vendar so s stališča legitimnosti pravne države nevarnejše, saj jih je težje zaznati, težje obravnavati in težje odpravljati. Tisti, ki so igrali to igro, so opremljeni z elaborati raznih strokovnjakov, ki so sodelovali že pri nastajanju teh zakonov. Nepotizem, klientelizem in kronizem (poslovanje po sorodstvenih, strankarskih in prijateljskih povezavah) se odkrito in brez sramu kaže skozi poteze vlade. Osebe, ki so v svoji karieri povzročile bančno luknjo ali propad podjetij, zasedajo ključna mesta na podlagi zvez in prijateljstva. Takšne vrste kroni kapitalizem, ki ga zastopa vlada, vodi v plutokracijo, za katero velja opis: Bogastvo je zakon.

 

Da bi zadeve razčistili ni treba spreminjati zakonodaje, vse zakone imamo in ti delujejo, tudi institucije države delujejo. O tem se lahko prepriča vsakdo, ko ureja zadeve na banki in mora banki razkriti svoje premoženjsko stanje. V izbranih primerih institucije odpovedo, zakoni se ne izvajajo, vprašati se moramo zakaj? Da delujoči mehanizmi nadzora odpovejo ni  naključje. Če so odgovorni za te posle vedeli in kljub opozorilom niso ukrepali in zanje velja Mafijski zakon molka »Omerta«, lahko govorimo o elitni kriminaliteti. Menim, da v Sloveniji volja za spremembe obstaja, a je med tistimi, ki bi te spremembe zmogli izvesti, mogoče zaznati strah. Potrebno ga bo premagati po znanem pregovoru: Strah je votel, okrog ga pa nič ni. Zato je potrebno slediti denarnim tokovom ter izvoru premoženja in domine bodo začele padati.

 

Dr. Bojan Dobovšek

Vodja poslanske skupine Nepovezanih poslancev