Pred časom smo slišali od naših rojakov, ki niso imeli te sreče, da bi prišli v neodvisno in demokratično Slovenijo, obupne pozive za pomoč, ker jim hoče italijanska vlada okrniti pravice, konkretno zmanjšati finančna sredstva na način, da imajo pravico do njih sovražniki slovenstva. Italijanska oblast se je zaenkrat umaknila.
Po osamosvojitvi smo položaj slovenskih manjšin v sosednjih državah zelo zanemarili. Preje, v nekdanjem režimu, smo bili do njih bolj pozorni. Ne zaradi ljubezni do njih, ampak ker so delu politikov nekateri morali služiti preko vzporedne udbovske ekonomije. V njenem organogramu so imele nekatere organizacije pomembno pozicijo. Za naše vladne »švercarje« je bilo to zelo pomembno, za obveščevalne službe sosednjih držav pa zanimivo. Vse so namreč natančno spremljali, o vsem so bili natančno poučeni, samo pretvarjali so se, da ne vidijo in ne slišijo. To so sami razkrili po osamosvojitvi, ko taka praksa zaradi demokratične in evropsko naravnane politike Slovenije, ni mogla biti njena dejavnost.
Zloraba manjšinskega vprašanja za potrebe slovenske in jugoslovanske politike, zlasti pa UDB-e, je seveda koristilo tudi nekaterim našim rojakom. Nekateri, ki so pri tem sodelovali so se zavedali nemoralnosti svojih dejanj, toda njihov slovenski patriotizem je bil tako neskončno velik, da so pri tem zamižali na obe očesi. V časih, ko so bile tam krize in je bilo težko za službe, pa je bilo tako sodelovanje edina rešitev in možnost za preživetje.. Seveda je jugoslovanska oblast poskrbela, da so bili ideološko pravi.
Po slovenski osamosvojitvi ni bila vzpostavljena nova politika do rojakov. Tudi zato, ker slovenska stara levica ni rada videla njihovega sodelovanja pri urejanju vseslovenskih zadev. Ker so desetletja živeli v večstrankarski demokraciji, so takoj spregledali njihove umazane politične igre in poslali ustrezna opozorila. Lojze Peterle ni slučajno imel toliko svetovalcev iz vrst Slovencev, ki so živeli izven Republike Slovenije. Obžalovati moramo, da ga v tem niso posnemali tudi drugi slovenski demokrati.
Motimo se, če mislimo, da so sosednje države sedaj prijazne do Slovencev – njihovih državljanov. Motijo jih in sovražijo, ker hočejo enonarodno državo. Zato so z velikim navdušenjem sprejeli skupine slovenskih odpadnikov, ki govorijo slovensko, nočejo pa biti Slovenci. So le slovensko govoreči Italijani. In prav ti se sedaj spravljajo na slovensko manjšino. V imenu svoje slovenske govorice, ne pa slovenske zavesti, zahtevajo državno oziroma deželno denarno pomoč iz sredstev slovenske manjšine.
Kakšni so bili konkretni koraki za pomoč rojakom v Italiji nam ni znano. Verjetno jih niso pustili na cedilu. So se pa znašli v neprijetni situaciji, ker imamo tudi v Sloveniji »znanstvenike« na najodgovornejših mestih, ki zanikajo obstoj Slovencev v zgodovini in jih imajo za izmišljotino 19. stoletja. Priznajo le slovensko govoreče prebivalce tega prostora, nočejo jih pa imenovati Slovence.
Oni v Italiji so banda fašistična, trikolorska in ne vem kaj še! Njihovi somišljeniki v Sloveniji pa so ugledni profesorji in akademiki. So namreč deklarirani levičarji, za katere je bil narod vselej samo vir za osebno okoriščanje in bogatenje. Oni si sedaj izmišljajo tudi Prekmurski narod in prekmurski knjižni slovenski jezik.
Dr. Stane Granda
Nedelja, 2. junij 2019 ob 17:46
Dragi Vane K. Tegov, da, da. Groza. Tudi ti nisi več rosno mlad, poznaš našo zgodovino, poznaš aktualno politično razpoloženje, odnose v državi, družbi. Poznaš Celje. Poznaš Celjane. Toda, a si pozabil kako so nas vsa leta po vojni nadlegovali politiki, nas poniževali, podcenjevali? V začetku stari, tipa Franc Leskošek - Luka, pozneje malo mlajši potomci predvojnih komunistov, revolucionarjev. Veš, malo sem prestar, da bi pozabil kaj vse so počenjali ti fakini, in to so počenjali desetletja, vse bolj samozavestno, dokler se ni zbudila Evropa in rekla dost vas imamo svinje, komunistične. Celje, delavsko mesto, Gaberje, kvart revežev, izkoriščanih delavcev, je postalo eno najbolj trdih partijskih središč Slovenije. Celje, mesto priseljenih partijskih, udbovskih podtaknjencev iz cele Jugoslavije. Po vojni so nas ustrahovali. Med vojno so ga "za vsak primer" klicali Hanzi, po vojni pa so nas maltretirali. Iz kmečke družine, pošten obrtnik, po vojni potomci ... Upravnik Carine Celje mi je zaupal. Po razpisu so morali vse vloge oddati celjski udbi, ki je po nekaj dneh sporočila koga lahko zaposlijo. Kadrovska komisija je dajala soglasje o tem kdo je primeren za.,.. Pokojni prijatelj Marko, sin polkovnika, zet revolucionarja, mi ni verjel kako me je nadlegovala partija, šele več let po osamosvojitvi je ugotovil, da je ostal brez službe zaradi politike. Kakšno razpoloženje je vladalo konec 80 - tih, postali smo nasmejani, verjeli, da je bog tudi nam namenil dostojno življenje. Krambergerja so nam umorili, Pučnika "uničili", Janšo zapirali in zapirali. Ustanavljali so nove in nove politične stranke, delali zmedo, vmes pa kradli in ropali najino državo, jo spravili na kant Volilno telo je postalo apatično - prav to so hoteli - in nam ZAVLADALI. Pri tem pa so jim, tudi to dobro veš, pomagali najini politični liderjii in naju - nas spravili v položaj današnjega dne