Havaji malo drugače.

Lava in njene čarobne moči.    

Čarobno moč, ki jo poznamo na velikem otoku Havaji, ki je zelo aktiven že od 7 Januarja 1983  in kakor sem že omenila, je ravno zaradi te posebnosti je otok zelo obiskan. Povprečno dva tisoč ljudi na dan in 365 dni v letu obišče „kraljestvo“ boginje Pele. Seveda je za mnoge to velik izziv, da se podajo na dolgo pot in nepozabno doživetje. Območje vulkana Kilauea je zelo veliko, brez avta si ne more nihče privoščiti ogledov. Na poti od domovanja boginje Pele, velika kaldera o kateri sem že pisala, pa do izliva lave v ocean je potrebnih kar 40 km vožnje po krasni cesti, ki se strmo spušča iz 1400 m nad morske višine do nula in se vsako leto krajša ob oceanu, lava jo enostavno " preplavi". Ob  cesti in malo peš si vsak lahko ogledate mirujoče kraterje. S seboj si ponesite pijačo in jedačo, kafičov ni na tej turistični Verigi Kraterjev, kakor imenujejo to cesto. Osebe, ki imajo probleme z dihali in srcem, pa je ta avantura ne priporočljiva; namreč zemlja „diha“, v notranjosti kurijo „hudiči“ in dim se vali iz špranj- tako sem občutila prvič, ko sem bila tam že leta 1994. Ta dim je žvepleni dioksid, ki pa ni zdravilen. Sicer veter pihlja, da ga odnese daleč proč, če je dan brez oblakov. Na tem delu otoka je vreme zelo spremenljivo: nizki oblaki so v trenutku „ izza ovinka“ kakor jaz rečem, da se nikamor ne vidi in malo nižje, se mogočna zavesa oblakov dvigne, da se vsaj ocean vidi. Srečen vsak turist, osebno sem le enkrat od desetih obiskov imela žalosten dan, oblaki so bili težki in mokri, bilo je hladno in neprijetno. Kakor, da mi je neki zunanji glas rekel: „pojdi domov, to ni dan za obiske“ in že sem se odpeljala. Vdihavanje žveplenega zraka res ni bilo prijetno. v ozadju te slike je dim iz kaldere boginje Pele, Mauna Loa in vrh Mauna Kea. 

A lepota in nepopisna moč se sprosti in doživi kadar je sončno. Tudi nočni potepi bi bili idealni, a park zaprej ob sončenm zatonu in vsakega, ki preživi noč v parku, če ga dobijo je kaznujejo..

Mislim, da ni besed s katerimi bi lahko opisala ta fenomen, a le malo se lahko predstavljate, slike bodo pomagale: ste na novi, neokrnjeni zemlji, na lavi, ki se sveti v soncu, v obliki možganov in jaz sem bila kakor mala bilka, ki štrli proti vesolju. Naenkrat sem začutila energijo, kakor električni tok me je spreletelo, energija od spodaj in zgoraj. Z rokami v zrak bi lahko stala celi dan. Tam na ohlajenem lavnem polju sem bila sama daleč naokoli, nikogar živega. Le avtomobili na cesti in večina turistov niti ne ve za energetska sevanja. Vsem se mudi, večina je že utrujena. Tudi jaz nisem vedela prvič, se nisem zavedala, ko sva bila z možem, ki je komaj čakal, da zapusti ta del otoka. A sem se še velikokrat sama vrnila. In vsakič sem doživljala ta del otoka, lavo in ne prostrano, neokrnjeno naravo drugače, vedno bolj božansko. To so za mene Havaji.        

Možno je priti v neposredno bližino toka goreče lave, a varnostniki parka so prisotni, da ljudem ne dovolijo „ avantur“. Pred leti se je nekdo hotel žrtvovati, a so ga rešili iz ognjenega primeža. Boginja Pele ne mara človeških ali živalskih duš, le sadje in cvetje.

Med potjo od kraterja do izliva v ocean( 1400m višinske razlike)  lava enostavno izgine s površja v svoj rov- tube- cev. kjer za sabo pusti požgano naravo ali pa jo enostavno popolnoma prelije. Vsi bi radi doživeli stik lave z oceanom, a je  nemogoče plavati v neposredni bližini izliva. Prvič je nevarno zaradi močnih valov oceana, ki butajo ob steno lave, drugič kadar je izliv lave močan, se skoraj nič ne vidi od pare in deli „cvrete lave padajo naokoli in tretje, ocean okoli izliva je vroč.. Neka slika, ki kroži na FB, ( jo prilagam), je malo zmontirana iz treh delov od lokalnega fotografa, ki je vsak posamezen segment resničen, a skupaj nemogoč, a za turiste lepa atrakcija. Nisem oseba, ki bi druge kritizirala, a se mi zdi potrebno opozoriti. Nihče ne more kar tako priplavati do izliva. Večina profesionalnih kapetanov, ki vzdržujejo turistično linijo malih ladij na tem delu otoka si ne upa in je tudi prepovedano v neposredno bližino izliva padajoče lave, saj nikoli nihče ne ve, kdaj se del naplavljene stene zruši v ocean.

Naj vas slike neokrnjene lave napolnijo z energijo.

Lepe počitnice.

Aleksandra