Parada želja in ponosa. Parada predanosti.

Slika s parade penisa v Tokiu me je res nasmejala. Moja FB prijateljica Dajana jo je objavila na fb in zopet je ona, ki me je spodbudila k pisanju. 

Spomnila sem se na svoja doživetja, morda bo kdo rekel, da je nespodobno opravljati, a sem vedno bila mnenja da ,če se že opravlja, naj se temeljito! Vsaj tako prosim vse svoje znance in prijatelje, da storijo o meni.

Nazaj na parado penisa in nekaj spominov na moški ponos Azijatov. V mladosti sem se že z njimi srečevala, pač tokovi rek so me „odplavili„ daleč iz Slovenije, a mnoga leta se niti za trenutek nisem posvetila njim, saj sem bila srečno poročena, ali oddana ženska. V globini mojih mladostnih zagonetnih želja je bila tudi ta, da si privoščim Azijata, Japonca, Korejca ali celo Kitajca. Enaka želja je v meni tlela tudi za osebo s statusom celibata. Obe želji sta se mi izpolnili, a šele v dokaj zrelih letih. O celibatu sem na široko in zelo pestro opisala v moji drugi knjigi, Alekaneka. Marsikatera ženska prebira to zgodbico, ki je resnična, svojemu dragemu.

Mojo drugo, sicer tudi zelo lepo izkušnjo, vse svoje podvige si naredim lepe, sem pa povedala družinskim članom, saj so vsi že pričakoval, tudi on, njim nesojeni novi družinski član, da se nikoli ne razideva.

Čez čas me nečakinja vpraša: „teta, pa zakaj ga nisi poročila, Moon je tako krasen gospod, po tvojih merilih znanja in inteligence.“ Ne, da nisem vedela odgovora, saj sem vprašanje pričakovala, le nisem bila sigurna, če želim iskreno odgovoriti, a ker me poznajo, da ne skrivam resnice sem kakor iz topa izstrelila:

„ V postelji ga izgubim.“ Nastal je smeh, pokali smo od smeha, solzni smo bili od smeha. Vsak posameznik, ki je bil del tega večera si je mojo izjavo mislil po svoje. A resnica je samo ena. Azijati niso za nas Evropejke. Večina je manjše rasti in seveda ne moremo pričakovati, da bodo spolno primerljivi Arabcem ali celo črncem in še nekaterim belcem. Drugo pa je seveda kulturni del. Moon je njegovo originalno ime, že od otroštva ni živel v svoji domovini, a še vedno je gojil tradicijo in spoštovanje do mame domovine. Kar zelo cenim, le osebno nisem bila več pripravljena na nove kulturne šoke. Nisem vedela, da je del mene že bilo usmerjeno v budizem. Z Moonom sem budizem vzljubila še bolj.    

Moon je psihiater, pogovorila sva se na tej ravni. Zanimivo je bilo dejstvo, da se tudi on ni zavedal, da smo me belke „ pridelane“ za našo raso. Rekel je samo: „A, zato me Angležinja ni hotela poročiti kot mladega študenta medicine.“

Torej, paradna želja je velika. Orientalke se tudi spreminjajo in želja po močnejših ni nič slabega. Pomena te parade res ne vem. Sicer pa slika sama že veliko pove. Morda jo kmalu tudi v Sloveniji organiziramo?

Srečno,  radi se imejmo.

Aleksandra Veble.