Včeraj je v kavarno, kjer delam, prišla ženska, ki je tudi sicer naša redna obiskovalka, le da je bil včerajšnji obisk namenjen popolnoma drugim stvarem. Gre za veganko, ki je ob tokratnem obisku v kavarni pustila nekaj letakov v zvezi z veganstvom; na kratko, a jedrnato, o razlogih veganstva, in vabilo na 30 dnevni veganski izziv, ki je zagotovo pritegnil mojo pozornost.

Pred leti, ko sem še obiskovala osnovno šolo in nekako nisem imela veliko izbire, kaj bom jedla, in ko nisem imela svojega denarja, da bi lahko kupovala vegansko hrano in podobno, sem bila vegetarijanka. Zdržala sem slabo leto. Vsaj, kolikor se spominjam. Vendar je bilo zame to v tistem obdobju izredno težka preizkušnja, doma namreč mora biti meso za kosilo, vsaj ponavadi, v hladilniku so bile od nekdaj salame in hrenovke, ob posebnih priložnostih tatarski biftek (ki ga sama sicer nisem nikoli marala), ob rojstnih dnevih in na morju obvežno čevapi in ostalo meso na žaru. Praktično naš hladilnik izgleda podobno, kot da bi živeli izključno od hrane živalskega izvora. Najbrž je res tako. In ker sem bila tako mlada in sem povrhu živela še v hiši mesojedcev, ni bilo nobene podpore mojemu novemu prehranjevalnemu režimu. Nekako nisem poslušala drugega kot kritike, da potrebujem tudi meso, mleko in podobno, da samo zelenjava ni dovolj, da to ni zdravo in da kaj se grem. Pa to niso bili komentarji, ki bi jih prispevali samo starši, temveč so tako govorili vsi po vrsti. In se je moj prehranjevalni sistem podrl. Spet sem začela jesti meso, čeprav mi je bilo žal živali, ki so morale zaradi tega umreti in ki bodo še naprej trpele in umirale. 

Ko sem se včeraj vrnila iz službe, sem ponovno prebrala letaka, ki sem ju vzela iz kavarne. Ne bi se mogla bolj strinjat z napisanim. Radovednost mi ni dala miru, preverila sem spletno stran, ki je bila navedena na letaku, da bi videla, kaj ponuja društvo veganov. Pozitivno sem bila presenečena. To je to. Tega si želim. Obožujem živali. Rada jih imam skorajda vse, če izvzamem pajke in škorpijone pa kakšne žuželke. Živali bi morale biti svobodne, imeti bi morale dovolj prostora za življenje. Lepo življenje. Svetlobo, svež zrak, primerno hrano, primerno oskrbo.Morale bi biti srečne.

Pa niso. Preveč živali trpi na farmah, v kletkah, v prenatrpanih ogradah, kjer se borijo za malo prostora, kjer jih pitajo, dokler skoraj ne počijo, kjer se ne morejo niti obrniti, kaj šele, da bi se razgibale in zadihale. In preden jih ubijejo, trpijo, ker jih ljudje tepejo, mučijo in delajo vse tisto, česar jim res ne bi bilo treba početi. Že tako jih na koncu kruto umorijo, da jih mi lahko kasneje pojemo. Super, smo pa res humani. Ščitimo pse in mačke, pri tem pa pozabimo, da imajo tudi druge živali dušo, da so ravno tako živa bitja in da ravno tako občutijo bolečino in grozo, da jih je strah in so zmedene. Si to zaslužijo? S čim so si to zaslužile? Osebno menim, da si niso z ničemer zalužile česa takšnega. 

Popolnoma se zavedam zgoraj napisanega. A sem si dolgo zatiskala oči. Mislila sem, da če o tem ne bom razmišljala, ne bo več tako grozno. Pa je. Vedno, ko jem toast s šunko, mi je grozno, ko se spomnim, da je bil to včasih ljubek pujsek. Da je bil tisto, kar je danes Poli salama, včasih prikupen piščanček. Je naredil kaj hudega, da je moral tako končati? Mislim, da ne. No, zdaj si ne morem več zatiskati oči. Razčistila sem sama s seboj, upam, da za vedno, in se odločila, da ne bom več jedla mesa. Sprejela bom izziv in en mesec jedla vegansko. Trenutno si precej težko predstavljam, kako bo živeti brez hrane, ki je bila do sedaj moj vsakdan, brez mlečnih izdelkov, brez jajc. Bom zmogla? Bom sploh kdaj sita samo z rastlinami? Ne vem, kako se bo ta izziv končal, si pa močno želim, da mi bo uspelo tak način življenja ohraniti, najbolje za vedno. 

Ne morem čakat na pričetek izziva, začela bom danes, sem že začela. Odpravljam se v trgovino, da bom kupila hrano, ki je doma seveda nimamo, vsaj ne takšne, ki bi jo jaz sedaj jedla. Razen kruha. Biti vegan se mi je vedno zdelo tako pretirano. Nikoli prej nisem razumela, kaj je narobe z uživanjem mleka in jajc. Vendar so me razlogi proti za zdaj prepričali. Upam, da bom s primerno podporo uspela usvojiti novo prehranjevanje, nov način, mišljenje imam že pravo, kar je dober začetek. Ker pa svet ni ravno veganski, upam tudi na veliko volje, da mi bo uspelo =)