Kam gre gibanje za pravice živali?

OddajLeon Kralj, dne 2015-05-19 ob 16:56:34

Spoštovani ljubitelji, zagovorniki in zaščitniki živali!
 
V teh dneh prihaja v Slovenijo dr. Martin Balluch, znani avstrijski aktivist za pravice živali, ki bo predaval na prireditvi "Vegafest Mostec", v soboto 23.5.2015. Ob tej priložnosti vabim vse zainteresirane, da se udeležijo dogodka (več podrobnosti si lahko ogledate na: http://www.vegan.si/dogodki/vegafest-2015/ ). 
Že nekaj časa spremljam Balluchovo delo, kot tudi delo večine organizacij in društev za (pravice/zaščito/dobrobit) živali, zato bi vam želel predstaviti nekaj pomembnih ugotovitev, podkrepljenih z argumenti in empiričnimi dokazi, ki postavljajo obstoječe gibanje za pravice živali v realne okvirje. Namreč, vse bolj se izkazuje, da njegov pristop, kot tudi pristop večine organizacij in društev na žalost pelje v napačno smer, stran od pravic živali. Verjamem, da se to sliši nenavadno, pa vendarle. Nadejam se, da boste po prebranem dobili nov vpogled v ozadje resničnih posledic prizadevanj organizacij, društev in posameznikov kot je Balluch. Moj namen ni obsojati, še manj diskreditirati na osebnem nivoju. Moj edini namen v tem oziru je osredotočanje na vsebino, argumentirano zagovarjanje stališč ter osveščanje tistih ljudi, ki jim je očitno mar za živali, a morebiti (še) niso seznanjeni z nekaterimi nadvse pomembnimi in ključnimi vidiki različnih pristopov k zavzemanju za pravice živali. 
Toplo priporočam, da si vzamete čas in preberete vsa 4 besedila, ki jih podajam, da boste dobili uvid v srž problematike, ter si na podlagi tega lahko ustvarili lastno mnenje. 
 
1.) Najprej vam prilagam povezavo do eseja, ki ga je napisal dr. Martin Balluch leta 2008 (in ga predstavlja na svojih predavanjih), v katerem skuša praktično prikazati in na posameznih primerih utemeljiti kakšen naj bi bil najoptimalnejši pristop k zavzemanju za pravice živali:
http://www.vgt.at/publikationen/texte/ar
tikel/20080325Abolitionism/index_en.php
 
 
 
2.) Sledi kritika s strani prof. Garyja Francioneja, zagovornika abolicionizma (odprave izkoriščanja živali), ki sem jo prevedel v slovenščino.  
(sicer pa je angleška verzija dostopna tudi na naslednji povezavi:
http://www.abolitionistapproach.com/a-ve
ry-new-approach-or-just-more-new-welfari
sm/#.VVn9Grl_Oko
 ) 
 
3.) Zatem sledi Balluchov komentar na to kritiko, ki je dostopen na naslednji povezavi:
http://www.vgt.at/publikationen/texte/ar
tikel/20080325Abolitionism/20080414index
_en.php

 
4.) In na koncu podajam še svoje pripombe na zadnji Balluchov komentar.
 
Naj poudarim še, da nimam nič osebno proti Balluchu. Težava je v sporočilnosti, ki jo podaja večina aktivistov, društev in organizacij za (pravice/zaščito/dobrobit) živali, katerih del je slučajno tudi Balluch. In ker te dni prihaja v Slovenijo kot nekdo, ki naj bi ponazarjal rešitev na področju pravic živali, o čemer bo poučeval naše ljudi, se mi zdi nujno opozoriti na nekatere ključne zadeve. 
 
Vljudno vas prosim, da ta blog posredujete tudi svojim somišljenikom ter tako sprožimo konstruktivno javno debato o perspektivah naših prizadevanj za živali. 
  
----------------------------------------
 
 
2.) Kritika, napisana s strani prof. Garyja Francioneja: 
 
"Novi pristop" ali samo še več »novih reform za dobrobit živali«?
 
Martin Balluch, avstrijski zagovornik živali in predsednik Združenja proti živalskim farmam v Avstriji, predstavlja svoj esej, ki ga je naslovil tudi name in ga označil kot "najnovejši pristop" k razpravi o živalskih pravicah.
 
Balluchov esej je dolg in na mestih zapleten, a osnovna teza je zelo preprosta.
 
Po Balluchovem prepričanju, je zagovarjanje odprave izkoriščanja živali (abolicionističnega pristopa) in spodbujanje veganskega/abolicionističnega izobraževanja, namesto reform za dobrobit živali (welfare reform), "obsojeno na neuspeh", saj naj bi v specistični družbi veganski način življenja zahteval "ogromno porabo energije, zaradi česar bi le neznatno majhno število ljudi bilo kadarkoli zadosti motivirano in odločeno za vzdrževanje takšnega načina življenja."
 
Torej, o čem govori ta "zelo novi pristop", ki ga predlaga Balluch?
 
Balluch trdi, da bi morali podpirati reforme za dobrobit živali oz. reforme za izboljšanje ravnanja z živalmi. Trdi, da obstaja "velika verjetnost", da bodo tovrstne uredbe naposled privedle do odprave izkoriščanja živali tako na individualni kot na družbeni ravni. Z drugimi besedami – podpiranje reform za dobrobit živali naj bi (v psihološkem smislu) pripeljalo posameznika do tega, da postane vegan, ter (v političnem smislu) povzročilo družbeni premik v smeri dokončne odprave izkoriščanja vseh živali.
 
Če povzamem, Balluch sploh ne predlaga nikakršnega "novega pristopa".
 
Predlaga zgolj nekaj, kar sem že leta 1996 v svoji knjigi z naslovom  Rain Without Thunder: The Ideology of the Animal Rights Movement ter ostalih delih opredelil kot "novi welfarism". Novi welfarism zavzema stališče, ki predpostavlja, da obstaja vzročna povezava med reformami za dobrobit živali in dokončno odpravo izkoriščanja živali, ter da naj bi prvo vodilo k drugemu. Pri čemer naj bi reforme predstavljale najboljšo (ali celo edino) pot za dosego dokončne odprave izkoriščanja živali.
 
Trdim, da je novi welfarism problematičen tako z moralnega kot tudi iz praktičnega vidika.
 
Novi welfarism je moralno problematičen zato, ker vključuje zagovornike živali, ki trdijo, da podpirajo kampanje za odpravo izkoriščanja živali z uveljavljanjem domnevno bolj "humanih" oblik izkoriščanja živali. To je enako, kot če bi nasprotovali mučenju, posilstvu, zlorabi otrok ali človeškem suženjstvu z zavzemanjem za bolj "humane" različice teh oblik izkoriščanja, namesto da bi delali neposredno za njihovo odpravo. Ker izkoriščanja živali ne moremo moralno upravičiti, zagovorniki živalskih pravic ne bi smeli podpirati "boljše" načine za izvajanje nemoralnih dejanj.
 
Tudi kar zadeva praktični vidik, reforme za izboljšanje ravnanja z živalmi preprosto ne delujejo. Te reforme zagotavljajo zaščito živalskih interesov samo do te mere dokler prinašajo gospodarsko korist. To seveda ni presenetljivo, saj so živali obravnavane kot lastnina; predstavljajo zgolj ekonomski vir s tržno ceno, zaradi česar imajo njihova življenja le tolikšno vrednost, kot jim jo določimo. Živali se seveda razlikujejo od drugih vrst nežive lastnine po tem, da so čuteča bitja z lastnimi težnjami oz. interesi. Vendar zaščita teh interesov predstavlja strošek. Večinoma smo pripravljeni zagotoviti zaščito interesov živali le takrat, ko je to ekonomsko upravičeno in imamo od tega ekonomsko korist. Na primer, po sprejetju Zakona o humanem klanju, mora biti krava pred zakolom omamljena in nezavestna, preden jo smejo pripeti z verigo za zadnjo nogo, jo dvigniti z glavo proti tlom ter zaklati. V nasprotnem primeru bi krava pri polni zavesti z opletanjem med postopkom klanja poškodovala klavniške delavce in povzročila poškodbe lastnega telesa ter s tem zmanjšala kvaliteto svojega »mesa«.
 
Zakone za dobrobit živali imamo že približno 200 let in popolnoma nobenega dokaza ni, da tovrstne reforme vodijo k odpravi izkoriščanja živali. Pravzaprav dandanes izkoriščamo več živali in na bolj grozovite načine kot kadarkoli v človeški zgodovini. Povrh vsega se v javnosti čedalje bolj širi prepričanje, da se z živalmi ravna bolj "humano", kar še dodatno spodbuja ljudi k nadaljevanju uporabe živalskih proizvodov, ter nadaljevanju izkoriščanja živali. Redno smo priča tudi številnim medijskim zgodbam o tem, kako so ljudje, ki nekoč niso jedli mesa ali drugih živalskih proizvodov, na svoj jedilnik ponovno uvedli živali, saj menijo, da se za živali lepo skrbi, za kar naj bi poskrbeli zakonski predpisi, ki nalagajo »humano« ravnanje z živalmi.
 
Balluch me je povprašal za moje konkretno mnenje o njegovem "novem pristopu". Ponujam naslednje pripombe.
 
Izobraževanje ljudi o veganstvu je po Balluchovem mnenju "obsojeno na neuspeh"
 
Balluch trdi, da je izobraževanje javnosti o veganstvu zapravljanje časa, saj naj bi se to v Avstriji izvajalo že celih 130 let, a ne učinkuje.
 
Ne morem govoriti za razmere v Avstriji, vendar splošno gledano, gibanje za zaščito živali nikoli ni podpiralo veganstva kot jasno in nedvoumno moralno osnovo. Nasprotno, veganstvo je s strani vodilnih zagovornikov zaščite živali, kot je npr. Peter Singer, označeno za "fanatično". Singer govori o občasnem jedenju živalskih proizvodov kot "luksuzu" in trdi, da naj bili celo obvezani k temu, da nismo vegani, v primeru da s tem vznemirimo druge okoli sebe. Gibanje za zaščito živali aktivno promovira meso/proizvode "srečnih" živali in označevanje trupel in drugih živalskih proizvodov kot "humano" proizvedenih, ter daje nagrade oblikovalcem klavnic. Gibanje razlikuje med mesom in drugimi živalskimi proizvodi [mleko, mlečni izdelki, jajca], saj pojmuje ovo-lakto "vegetarijanstvo" za moralni napredek.
 
Gibanje za zaščito živali je, z izjemo pionirjev kot je Donald Watson, veganstvo vedno dosledno odrivalo na rob. Kajti, če ljudem poveste, da je veganstvo najmanj kar lahko storijo, v kolikor jemljejo živalske pravice resno, lahko to vpliva na število in velikost donacij. Balluch to tudi sam priznava. Izjavlja, da avstrijska društva za dobrobit živali zberejo 30 milijonov evrov letno, in "nekatera izmed teh društev v njihovi literaturi dejansko izrecno spodbujajo veganstvo. Če bi vsa društva za dobrobit živali spremenila svoje kampanije v zgolj promocijo odprave izkoriščanja živali, bi se drastično skrčila na velikost veganskih društev in s tem izgubila svoj vpliv in zmožnost za spodbujanje tudi samega  veganstva."
Kar pomeni, da ne smemo spodbujati odprave izkoriščanja živali in veganstva, saj bi to zmanjšalo donacije in uničilo še tisto malo veganskega aktivizma, ki ga podpirajo nekatera društva za zaščito živali. Balluchove trditve so resnično dih jemajoče!   
 
A četudi bi Balluch napačno trdil, da veganstvo ni nikoli predstavljalo moralne osnove gibanja za zaščito živali, ta zmota kljub vsemu ne bi vplivala na njegovo analizo, kajti po njegovem mnenju, tudi če bi se celotno gibanje zavezalo k veganstvu in ga promoviralo kot jasno in nedvoumno moralno osnovo, to ne bi imelo nobenega učinka. Balluch pravi, da ljudje preprosto ne bodo postali vegani, ker je družba zasnovana na specizmu in za večino ljudi je preveč težko postati vegan. Javnost bo preprosto "šla s tokom in živela življenje z linijo najmanjšega odpora."
 
A vseeno po Balluchovem mnenju naj ne bi izgubili upanja, saj predvideva, da "je vsaj mogoče, če že ne verjetno, da se oseba psihološko razvije od uporabnika živalskih produktov preko zagovornika zaščite živali do zagovornika živalskih pravic." Če torej spodbujamo ljudi, da podpirajo reforme za zaščito živali, je "mogoče, če že ne verjetno", da sčasoma postanejo vegani.
 
Balluch je nejasen glede tega, kako točno naj bi se ta sprememba zgodila. V določenih točkah trdi, da bodo reforme za dobrobit živali (oz. uredbe za zaščito živali oz. uredbe za vzdrževanje dobrega počutja živali) sčasoma tako zelo podražile živalske proizvode, da ljudje preprosto ne bodo imeli druge izbire kakor da postanejo  vegani. Če pustimo ob strani, da ta scenarij domneva, da bo javnost, ki ji je kratkomalo vseeno za odpravo izkoriščanja živali podprla postopne reforme v smeri popolne odprave izkoriščanja živali, je dejstvo, da uredbe za dobrobit živali (kot opisujem v nadaljevanju) generalno gledano celo povečujejo ekonomsko učinkovitost izkoriščanja živali in ne povečujejo proizvodnih stroškov. A četudi bi uredbe povzročile zvišanje proizvodnih stroškov in cen, bi glede na realnost "prosto trgovinskih sporazumov", bil za zadovoljitev povpraševanja še vedno na voljo cenejši uvoz.
 
V drugih točkah Balluch trdi, da preko podpiranja reform za dobrobit živali ljudje sčasoma spoznajo, da ni prav izkoriščati živali, oziroma da je vsakršna uporaba živali napačna sama po sebi. Torej, če spodbujamo ljudi k temu, da verjamejo, da je izkoriščanje ne-človeških živali moralno sprejemljivo zato ker je urejeno znotraj reform, bodo sčasoma sami prišli do spoznanja, da niti to ni moralno sprejemljivo. Zakaj Balluch misli, da bo krepitev stališča, da je uporaba živali moralno sprejemljiva, privedla do prenehanja uporabe živali? Balluch trdi, da kampanje za dobrobit živali pomagajo osveščati ljudi o živalskem trpljenju. Toda ogromno število ljudi že tako ali tako dolgo časa sprejema in ima za samoumevno, da je nemoralno povzročati živalim "nepotrebno" trpljenje. Nobenih empiričnih dokazov ni, da bi Balluchov predlog vodil v smer odprave izkoriščanja živali.
 
Balluchov argument zakaj naj bi bilo izobraževanje o veganstvu "obsojeno na neuspeh" sploh ni nikakršen argument. Vprašanju se izogiba s trditvijo, da moramo podpreti reforme za dobrobit živali, zato ker pač moramo podpreti reforme za dobrobit živali.
 
Težko verjamem (če ni že kar nemogoče verjeti), da v kolikor bi se gibanje za živali odločilo, da več sto milijonov (morda milijard) dolarjev, kolikor so jih porabili v zadnjih desetletjih zgolj v ZDA, vloži raje v spodbujanje veganstva z jasnim in nedvoumnim sporočilom, namesto v  najrazličnejše kampanje in reforme za dobrobit živali, da danes ne bi bilo nekaj stotisoč več veganov. To bi zagotovilo temelje za politično gibanje, ki bi si lahko prizadevalo za očiten napredek v zaščiti interesov živali, vključno s prepovedjo njihove uporabe.  
 
Nenazadnje Balluchov esej ponazarja odličen primer tega kako zagovorniki živali omalovažujejo veganski pristop. Balluch na dolgo in široko razpreda kako težko je biti vegan v ne-veganski družbi. V vsakem primeru, dokler bodo zagovorniki živali predstavljali veganstvo kot nekakšno ekstremno odrekanje ali žrtvovanje, ki nas naredi "mučenike" za živali ali kot "fanatike", ne bodo mogli spodbuditi drugih, da postanejo vegani. Osebno sem vegan sem že 26 let [Opomba: leta 2015 že 33 let]. Tega nikakor ne smatram kot kakršnokoli odrekanje, poleg tega je osnova veganske prehrane dostopna praktično povsod. Nič bolj nisem v skušnjavi, da bi jedel živalske proizvode, ker živim v specistični družbi, kot sem v skušnjavi, da bi naredil karkoli drugega, kar smatram za nemoralno.
 
In tudi če bi imel Balluch res prav, da ljudje ne bodo vedno pripravljeni biti zvesti svoji lastni zavezanosti veganstvu, to ne bi smelo določati tega kakšno bi moralo biti naše sporočilo. Dejstvo, da so rasizem, seksizem in heteroseksizem še vedno razširjeni v naši kulturi, še ne pomeni, da moramo spremeniti sporočilo in opravičevati te oblike diskriminacije, ker mnogi ljudje še vedno sodelujejo v njih.
 
Nepomembnost javnosti
 
Balluch trdi, da je javnost nepomembna v boju za pravice živali, saj se konflikt nahaja med "gibanjem za pravice živali in industrijo, ki temelji na izkoriščanju živali (mesna, mlečna, jajčna, krznarska in druga industrija)." Splošna javnost je nepomembna. Javnost bo preprosto "šla s tokom in živela življenje z linijo najmanjšega odpora."
 
Čeprav je gotovo res, da kapitalizem uspeva tudi s pomočjo ustvarjanja vedno novih želja ljudi, pa je ideja, da predstavljajo mesna, mlečna, jajčna in druge industrije primarno gonilo za izkoriščanje živali, naravnost absurdna. Ta industrija obstaja ravno zato, ker javnost zahteva živalske proizvode. Če bi ljudje prenehali povpraševati po proizvodih živalskega izvora, bi tisti, ki so vložili kapital v industrijo izkoriščanja živali, svoj kapital prestavili nekam drugam.
 
Obstaja zelo malo (če sploh kakšen) empiričnih dokazov za to, da bi javnost mirno dopuščala kakršenkoli vpliv za zmanjšanje njihove želje po potrošnji živalskih proizvodov. Javnost bi morda še podprla blažje reforme, ki pa ne bi občutno vplivale na zvišanje cen, zlasti kadar se lahko hkrati uvozijo tudi cenejši izdelki, vendar Balluch živi v zablodi, če misli, da bo njegovo strategijo za dosego veganstva skozi reforme, četudi bi bilo to praktično možno, javnost sprejela še preden bi bila prepričana v nemoralnost uporabe živali. Poleg tega predstava o tem, da lahko gibanje za pravice živali brez aktivne podpore javnosti izvaja zadosten pritisk, ki je potreben za kakršne koli pomembne spremembe, kaže na globoko pomanjkanje razumevanja političnega procesa.
 
Ekonomski učinek reform za dobrobit živali
 
Balluch trdi, da "je vsaj mogoče - tudi če še nimamo natančnih podatkov o tej verjetnosti  – da se družba politično razvije od uporabnikov živalskih produktov preko reform za dobrobit živali do zagovornikov pravic živali.« Balluch predpostavlja, da reforme za dobrobit živali oslabijo mesno, mlečno, jajčno, krznarsko in drugo industrijo ter zmanjšajo povpraševanje po živalskih proizvodih s tem, da jih podražijo, s čimer povzročijo, da ljudje posežejo po veganskih alternativah.
 
Balluch preprosto ne razume zakonitosti izkoriščanja živali in s tem povezanih reform.
 
Reforme za dobrobit živali ne oslabijo industrije, ki izkorišča živali. Razlog se skriva v tem, da tovrstne reforme na splošno omogočajo bolj ekonomsko učinkovito izkoriščanje živali, s čimer industrijo dejansko le še bolj okrepijo. Na primer, alternative ogradam za breje živali in boksom za teličke so povzročile celo povečanje dobička proizvajalcev.
 
Trenutne kampanje v ZDA za zamenjavo električnega omamljanja perutnine z "zadušitvijo s plinom" temeljijo izrecno na gospodarski koristi, ki jo bodo deležni tako proizvajalci kot potrošniki. Po navedbah organizacije za živali Humane Society of the United States (HSUS), ima zaplinjevanje perutnine "za posledico povečanje števila neoporečnih trupel;  zmanjšanje stroškov  onesnaženja in hlajenja in s tem posledično povečanje prihodkov; povečanje donosa in kakovosti mesa; podaljšanje roka uporabnosti; in izboljšanje delovnih pogojev."
 
Glede na ugotovitve organizacije za živali People for the Ethical Treatment of Animals (PETA), namreč predhodni električni načini omamljanja perutnine za potrebe zakola "znižujejo kakovost proizvodov in donos«, ker ptice utrpijo zlome kosti, sam postopek pa ima lahko za posledico tudi okužbe nevarne za zdravje ljudi. Metoda električnega omamljanja tako na različne načine "povečuje stroške dela".
PETA zato ugotavlja, da "zadušitev s plinom povečuje kakovost proizvodov in donos" ker so s tem zdrobljene kosti, modrice in krvavitve domnevno odpravljene, zmanjša se možnost okužb, poveča se "rok uporabnosti mesa" in proizvedejo se "bolj mehke piščančje prsi". PETA tudi navaja, da "zadušitev s plinom znižuje stroške dela", saj se zmanjša potreba po določenih inšpekcijah, zmanjša se število nesreč pri delu in zmanjša potreba po reorganizaciji dela. Zadušitev s plinom zagotavlja perutninski industriji tudi "druge ekonomske ugodnosti" s tem, da omogoča proizvajalcem, da prihranijo denar za stroške porabe energije, zmanjšanje odpadkov stranskih produktov in manjšo porabo vode.
 
Poleg tega si lahko proizvajalci živalskih produktov prislužijo tržno nagrado za označevanje mesa kot "humano" proizvedenega in si celo pridobijo podporo organizacij za dobrobit živali, ki sponzorirajo ali podpirajo različne sheme označevanja.
 
Reforme za dobrobit živali ne vplivajo na povpraševanje potrošnikov iz večih razlogov. Prvič, večina reform nima za posledico tolikšnega povečanja cen, da bi to lahko vplivalo na povpraševanje. Drugič, v primeru, da pride do znatnega dviga cen, potrošniki ne preklopijo na veganske alternative, temveč poiščejo cenejše živalske proizvode. Torej, če se iz kakršnegakoli razloga podraži govedina, potrošniki na ta račun kupijo več perutnine, svinjine, jagnjetine ali rib. Ne kupijo tofuja. Tretjič, glede na dejstvo, da velik del sveta sodeluje v takšni ali drugačni obliki "proste trgovine", bo dvig cene surovin v eni državi zgolj povzročil cenejši uvoz in jim tako zagotovil vstop na tržišče.
 
Balluchovi primeri
 
Primeri, ki jih ponuja Balluch, se ne izkažejo kot podpora njegovim tezam.
 
Njegov prvi primer vključuje avstrijsko industrijo jajc. Balluch trdi, da je Avstrija prepovedala baterijsko rejo kokoši pred domnevnim rokom Evropske unije, ki je bil določen za leto 2012 in da je proizvodnja jajc upadla za 35 %. Sam nisem uspel najti nobene podpore za to trditev. Glede na "Statistik Austria", je skupna proizvodnja jajc v letu 2005 znašala 89.271 ton, ter 90.613 ton v letu 2006, kar predstavlja 1,5% povečanje skupne proizvodnje jajc. Od tega je bilo 3.510 ton jajc leta 2005 in 3.902 ton leta 2006 namenjenih za potrebe valjenja. Če odštejemo te številke od celotne proizvodnje, je proizvodnja jajc v letu 2005 znašala 85.761 ton, ter 86.711 ton v letu 2006. Poraba števila jajc na prebivalca se je v Avstriji iz 233 leta 2005 povečala na 236 leta 2006. Prav tako kaže, da je Avstrija povečala uvoz jajc. Ne vem kje je Balluch dobil svojo oceno o 35% zmanjšanju proizvodnje jajc, saj tega ne podpirajo statistični podatki, ki sem jih našel.
[Opomba: Uradna avstrijska statistika tudi v zadnjih letih - od 2008 do 2013 – navaja porast skupne proizvodnje jajc tako za samooskrbo kot za izvoz,  ter navaja praktično konstantno število porabe jajc na prebivalca. Proizvodnja jajc v Avstriji tako skozi leta postopoma narašča, vse do rekordne količine 107.292 ton v letu 2013 (to je zadnje leto, ki jo še prikazuje statistika na uradni spletni strani: http://www.statistik.at/web_en/s
tatistics/agriculture_and_forestry/price
s_balances/supply_balance_sheets/028973.
html
 )].
 
Poleg tega je z določenih vidikov raven proizvodnje jajc v Avstriji povsem irelevantna. Avstrija je del Evropske unije. Če se v Avstriji cena jajc občutno poveča ali če proizvodnja jajc ne dohaja povpraševanja, (kot bi bilo v primeru, če bi imel Balluch prav ko pravi, da se je proizvodnja jajc zmanjšala za 35 %), bodo jajca uvožena iz drugih držav EU, ki še vedno dovoljujejo konvencionalno baterijsko rejo. Čeprav je EU napovedala domnevno ukinitev baterijske reje v vseh državah članicah do leta 2012, je pričakovanje, da bodo vse države resnično izpolnile to zahtevo do navedenega leta, več kot nerealno. [Opomba: Trenutno smo v letu 2015 in vidimo, da se to tudi resnično ni zgodilo]. Poleg tega Direktiva EU omogoča "izboljšane" kletke, ki so v svojem bistvu še vedno le baterijske kletke, in so obsojane celo s strani zmernih organizacij za dobrobit živali. Takšne "izboljšane" kletke bi se lahko še naprej uporabljale, tudi če bi vse države članice EU izpolnile zahtevo v skladu z direktivo o baterijski reji do leta 2012. Čeprav Balluch trdi, da je Avstrija prepovedala tudi "izboljšane" kletke, drugi del njegove spletne strani navaja, da se lahko "izboljšane" kletke, zgrajene pred 1. januarjem 2005, uporablja v Avstriji še 15 let od njihove prve uporabe.
 
Nazadnje Balluch predpostavlja tudi, da "prosta reja" oz. "hlevska reja" zagotavlja kokošim bistveno boljše življenje. To je mit. Oglejte si odličen prispevek, ki ga je na svoji spletni strani objavil Peaceful Praire Santuary v zvezi z jajci iz »proste reje«. 
 
Balluch ponuja še več drugih primerov. Med drugim navaja tudi avstrijsko prepoved uporabe divjih živali v cirkusih. Problem seveda je, da je v cirkusih še vedno dovoljeno uporabljati udomačene živali in Balluch navaja, da se "konji, kamele, govedo, prašiči in psi" še naprej uporabljajo v cirkusih. Morda misli, da obstaja moralna razlika med uporabo neudomačenih živali in uporabo udomačenih živali, s čimer se sam ne strinjam.
 
Balluch navaja tudi avstrijsko prepoved gojenja krzna, vendar priznava, da prepoved "ni zmanjšala količine prodanega krzna v Avstriji, temveč so se krznarji zgolj preusmerili na uvoz krzna iz tujine."
Balluchova lastna opažanja zavračajo njegovo splošno tezo, da je javnost nepomembna, da je izobraževanje ljudi zapravljanje časa, da problem izkoriščanja živali pomeni konflikt med zagovorniki živali in industrijo, in da bo javnost preprosto"šla s tokom in živela življenje z linijo najmanjšega odpora."
Avstrija je prepovedala krznarske farme. Čeprav so krznarski delavci izgubili posel, prodaja krzna v Avstriji ni upadla. To precej prepričljivo dokazuje, da če javnost ni poučena in povpraševanje po živalskih proizvodih ostaja, se bo živali še naprej izkoriščalo. Dejstvo, da se konkretno ubijanje živali vrši nekje drugje, je nebistveno.
 
Balluch trdi, da ima Avstrija edinstveno ustavo, zakone in uredbe, ki ščitijo živali pred ubijanjem, četudi na »karseda neboleč in "human" način:«
§6 (1) Zakon za zaščito živali: prepovedano je ubiti katerokoli žival brez utemeljenega razloga
§222 (3) Kazensko pravo: prepovedano je ubiti vretenčarje brez utemeljenega razloga
Ustava: Država varuje življenja živali, ki živijo v skupnem gospodinjstvu z ljudmi
 
Balluch zanemarja dejstvo, da je še vedno zakonsko dovoljeno uporabljati in izkoriščati živali, v primeru, da je le-to utemeljeno kot »tehten razlog« (npr. za hrano ljudi), seveda pod pogojem, da se pri tem spoštuje ostalo zakonodajo. In vse to velja v Avstriji, ki, kolikor sem seznanjen, ni postala veganska država. Balluch se očitno ne zaveda, da ima veliko zakonov proti mučenju živali podobne določbe in avstrijski zakon ni, kar se tega tiče, v ničemer edinstven.
 
Balluch omenja tudi uredbo iz leta 2005, ki v Avstriji prepoveduje uporabo primatov v laboratorijskih poskusih. Če pustimo ob strani dejstvo, da so avstrijski izvajalci poskusov na živalih (vivisektorji) v veliki meri že prenehali uporabljati primate še preden je bila sprejeta prepoved, predstavlja že sama ideja, da so primati bolj upravičeni do večje pravne zaščite, zato ker so "nam bolj podobni" kot druge ne-človeške živali v laboratorijskih poskusih, krepitev specizma, namesto da bi se specizem obsojalo. Vsekakor sem vesel, da vivisektorji v Avstriji v prihodnje ne bo mogli uporabljati primatov v laboratorijskih poskusih, a hkrati opozarjam zagovornike živali, naj se nikoli ne zavzemajo za spremembo zakonodaje na podlagi utemeljitve, da so nekatere živali vredne več kot druge zaradi njihove podobnosti s človekom. Sposobnost čutenja je edini kriterij, ki je potreben za to, da se nekoga obravnava kot bitje.
 
"Dvotirni aktivizem"="napačnotirni aktivizem"
 
Balluchova analiza je zelo podobna trditvam ostalih »novih welfaristov«. Na primer, v nedavnem eseju, ki je v obtoku s strani organizacije "Vegan" Outreach, Norm Phelps zagovarja t.i. "dvotirni aktivizem", ki vključuje podpiranje reform za dobrobit živali. Po njegovem te reforme delajo ljudi "precej bolj dovzetne za vegansko sporočilo." Phelps trdi, da tisti, ki podpirajo abolicionistični pristop [odpravo/ukinitev izkoriščanja živali; op.] dajejo prednost teoretični doslednosti pred praktičnimi rezultati. Podobno kot Balluch, tudi Phelps zgolj predpostavlja, da reforme za dobrobit živali oslabijo industrijo. Podobno kot pri Balluchu, se tudi pri njemu zdi, da nima niti najmanjšega pojma o ekonomskem ozadju uredb za dobrobit živali.
 
Na primer, Phelps verjame, da je kampanja organizacije HSUS, ki se nanaša na ograde za breje svinje, dober primer prizadevanja za "ekonomsko ohromitev" proizvajalcev mesa. Morda bi moral Phelps prebrati HSUS-ovo poročilo o teh ogradah, ki pravi, da evropske študije kažejo, da:
je produktivnost prašičjereje višja pri reji v skupinah kot pri reji v individualnih ogradah, kot posledica zmanjšanega števila poškodb in bolezni, zgodnejše prve ovulacije, hitrejšega povratka k ovulaciji po kotitvi, manjše pogostosti mrtvorojenih in krajšega intervala rojstev prašičkov. Še zlasti so stroškovno učinkoviti skupinski sistemi, ki uporabljajo ESF  [elektronski sistem hranjenja svinj] ... Prehod iz ograd na skupinsko rejo z ESF nekoliko zmanjša stroške proizvodnje in povečuje produktivnost.
 
HSUS navaja, da študije kažejo:
 
da je skupni strošek na posameznega prodanega pujska s skupinskim ESF sistemom 0,6% manjši, pričemer so prihodki  prašičjerejca zaradi povečane produktivnosti za 8% višji ... da se je, v primerjavi z ogradami, pri skupinskem ESF sistemu čas dela zmanjšal  za 3% in nekoliko povečal prihodek na posameznega pujska na leto ... [in da] se lahko prihranki iz prašičje farme prenesejo na vzrejno farmo, kjer stroški na enoto teže upadejo za 0,3%. Že samo ta sprememba stroškov se bo odražala na maloprodajni ceni svinjine.
 
HSUS sklene svoje poročilo z naslednjimi ugotovitvami:
Očitno je, da proizvajalci, ki sprejmejo skupinski ESF sistem lahko povečajo povpraševanje po svojih izdelkih ali si  prislužijo tržno nagrado. Anketa iz leta 2003 v zvezni državi Iowa je pokazala, da bi 77% potrošnikov kupilo  izdelke iz svinjine tistih živilskih podjetij, katerih dobavitelji vzrejajo in redijo svoje svinje le na human in okolju prijaznen način.
 
Poleg tega se zdi, da Balluch in ostali »novi welfaristi« ne razumejo, da živimo v svetu omejenih virov. Vsak dolar in vsaka minuta, ki smo jih porabili za promocijo reform za dobrobit živali, pomeni toliko manj sredstev, časa in energije, ki so na voljo za ustvarjalno, nenasilno vegansko izobraževanje javnosti. Ne moremo govoriti o nikakršnem "dvotirnem" aktivizmu, če je en tir več kot očitno napačen.
 
Nazadnje Balluch trdi tudi, da v svoji knjigi Rain Without Thunder podpiram postopne reforme za dobrobit živali, a da sem preveč omejen znotraj svojega abolicionističnega pristopa [pristop, ki se zavzema za odpravo vsakršnega izkoriščanja živali, tudi uporabo, ne le zlorabo; op.]. Njegove pripombe namigujejo na to, da sem naklonjen reformam za dobrobit živali, kar seveda ne drži. V svoji knjigi sem trdil, da bi se morali zagovorniki živali osredotočiti na veganstvo in si prizadevati za nenasilno izobraževanje, z namenom spodkopati paradigmo, ki obravnava živali kot lastnino. Trdil sem, da če že želijo zagovorniki živali nadaljevati z reformami, naj si vsaj prizadevajo za prepovedi zakonsko dovoljenega izkoriščanja v okviru kampanje, ki priznava inherentno vrednost življenja ne-človeških živali in bi bila izrecno predstavljena javnosti kot del celokupnih prizadevanj za popolno odpravo izkoriščanja vseh živali.
 
Opozoriti je treba, da se Balluchov predlog sploh ne dotika teh kriterijev. Po eni strani trdi, da reforme za dobrobit živali "z znatnim povzročanjem škode mesni, mlečni oz. jajčni  industriji predstavljajo korak naprej k pravicam živali ". Takšne kampanje ne bi nujno izpolnjevale meril, ki sem jih predstavil v knjigi Rain Without Thunder. Po drugi strani pa trdi, da bi morali zagovorniki živali podpreti kakršnekoli reforme za dobrobit živali, vključno s "humanimi" oznakami za "meso s pašnikov", saj po Balluchovem mnenju vse reforme predvidoma živalim zagotavljo večjo zaščito, kar bo nazadnje pripeljalo do spoštovanja pravic živali.
Tovrstne kampanje ne le, da ne zmanjšujejo statusa živali kot lastne, temveč ga celo krepijo.
 
Zaključek
 
Če povzamem, v Balluchovem pristopu ni ničesar novega. Predlaga zgolj paradigmo, ki je prevladovala v gibanju za živali v ZDA in Veliki Britaniji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in je bila zdaj očitno izvožena tudi v preostale dele Evrope.
 
Koncept, ki pravi, da moramo spodbujati reforme za dobrobit živali zato, da spodkopljemo izkoriščanje živali, je absurden in bi moral biti zavrnjen s strani vseh tistih, ki jim je mar tako za širjenje moralno smiselnih sporočil kot za praktične rezultate.
 
»Novi welfare« pristop ne omogoča ne enega ne drugega. Abolicionistični pristop omogoča oboje.
 
Biti vegan ni stvar bolečega samoodrekanja in ogromnega žrtvovanja, kot to skušajo prikazati Balluch in drugi. Biti vegan je enostavno, je boljše za vaše zdravje in boljše za planet. In kar je najpomembnejše, predstavlja umestitev načela odprave izkoriščanja ne-človeških živali v vaše vsakdanje življenje.
 
Če niste pripravljeni biti vegan, se pač soočite z dejstvom, da vam ni dovolj mar, da bi naredili nekaj kar imate moč narediti – odločili se kaj gre v vaša usta, kaj imate oblečeno ali kaj uporabljati na vašem telesu. Ne izgubljajte časa in denarja s podpiranjem organizacij za dobrobit živali, ki vam govorijo, da so nekatere živalske zlorabe hujše od drugih. Vi pa jim morate le poslati svoj denarni prispevek, pa bodo namesto vas uredili zadevo.
 
Ne, s tem, da postanemo vegani ne bomo rešili vseh svetovnih problemov. Ne boste se popolnoma odmaknili od izkoriščanja živali, ki prežema vse vidike našega življenja in je prisoten celo v površinah naših cest, barvah za pleskanje domov, v plastiki in veliko drugih stvareh. Toda, če večina od nas odstrani živalske proizvode s svojih krožnikov in jih tudi na druge načine preneha uporabljati, bi industrija zelo hitro našla alternative cenenim živalskim stranskim proizvodom.
 
 
© April 9, 2008 Gary L. Francione, 
Board of Governors Distinguished Professor, Rutgers University 
----------------------------------------
-------------------------------- 
 
3.) Sledi Balluchov komentar na to kritiko, ki je dostopen na naslednji povezavi:
http://www.vgt.at/publikationen/texte/ar
tikel/20080325Abolitionism/20080414index
_en.php

 
----------------------------------------
---------------------------------
 
4). In na koncu podajam še svoje pripombe na ta Balluchov komentar: 
 
 
1.
Balluch pravi:
For example, I have used the cage ban to show that people can already be convinced of something being unethical (battery cages), but most will still do it (buy battery eggs), if it is the norm and not doing it poses the slightest difficulties. Whereas when the ban takes effect and no battery eggs are available, suddenly everyone stops buying battery eggs and nobody misses them. This observation proves 2 points: Firstly, that mostly people do not act on rational reasoning, and secondly, that the system change (battery eggs no longer available) was the far more efficient tactic to stop the consumption of battery eggs than persuasion of single people.
... As can be seen in this example, the ban was used in a very specific way to argue for a very specific point, and surely not to prove that welfare laws lead to abolitionism or veganism, generally. 
 
 
Moja pripomba:
V kolikor pri aktivizmu ljudem omenjamo zgolj »najhujše« oblike izkoriščanja živali (v tem primeru baterijsko rejo) in ne omenjamo dejstva, da so vse oblike izkoriščanja krute, enakovredno nemoralne in neupravičene, potem na tak način ljudje nikoli ne spoznajo, da je neetična vsakršna reja jajc, ne le baterijska. S tem celo utrdimo specizem (diskriminacija na podlagi vrste), saj ljudje neetičnost baterijske reje razumejo zgolj znotraj svojega vsejedstva. Zanje je torej zdaj le baterijska reja tista, ki je moralno problematična, ostale niso. 
Poleg tega prepoved uporabe baterijskih kletk v Avstriji ni prinesla zmanjšanja proizvodnje jajc. Uradna avstrijska statistika tudi v vseh naslednjih letih po tej novi uredbi - od 2008 do 2013 – navaja porast skupne proizvodnje jajc tako za samooskrbo kot za izvoz,  ter navaja praktično konstantno število porabe jajc na prebivalca. Proizvodnja jajc v Avstriji tako skozi leta postopoma narašča, vse do rekordne količine 107.292 ton v letu 2013 (to je zadnje leto, ki jo
zaenkrat še prikazuje statistika na uradni spletni strani:
http://www.statistik.at/web_en/statistic
s/agriculture_and_forestry/prices_balanc
es/supply_balance_sheets/028973.html
 
 
Balluch pravi, da je prepoved baterijske reje povzročila, da ljudje ne pogrešajo več tovrstnih jajc. Balluch se moti, če misli, da so ljudje doživeli moralno razodetje zavoljo nedostopnosti določenega tipa jajc. Obstaja povsem logična razlaga čemu ljudje naj ne bi več pogrešali jajc iz baterijske reje: saj vendar nadaljujejo s konzumiranjem jajc iz ostalih oblik reje! Ljudje zavoljo te prepovedi ne črtajo jajc iz svojega jedilnika, temveč uporabijo zgolj neka druga jajca - za katera pa jim seveda nihče od aktivistov, ki se osredotočajo na ukinitev baterijske reje ne pove, da ponazarjajo enakovredno nemoralno prakso. In ker je napačno že njegovo uvodno razumevanje (čemu ljudje ne pogrešajo baterijskih jajc), je zmotna tudi njegova iz tega izhajajoča teza (da ljudje večinoma ne delujejo na podlagi razumskega sklepanja), saj je več kot očitno, da jih sploh z ničemer ni izzval k razumskemu sklepanju. Na koncu Balluch ponovno potrdi, da je želel zgolj pokazati učinkovitost ukinitve baterijske reje, ki da je »takole mimogrede« vplivala na spremembo mišljenja ljudi, ter v isti sapi prizna, da tovrstni ukrepi na splošno ne vodijo k odpravi izkoriščanja živali oz. k veganstvu(!?). 
 
Kot rečeno, Balluchu je očitno vseeno, da ljudje niso dojeli, da je konzumiranje jajc (kakršnihkoli že) nemoralno ter da nadaljujejo z uporabo »ne-baterijskih« jajc. Dejstvo je, da kokoši navkljub ukinitvi baterijske reje še vedno živijo v ujetništvu in nenaravno za njihovo vrsto. Tako pri baterijski, talni in tudi ekološki reji se ponovni ciklus izlege jajc spodbuja s stradanjem (kokoši izgubljajo perje), prav tako pri vseh treh oblikah reje vse piščančke moškega spola kmalu po rojstvu pošljejo v smrt (za hrenovke, paštete, salame, hrano za hišne ljubljenčke, itd.), poleg tega vse kokoši, ne glede na tip reje, končajo v enakih klavnicah in sicer po 1 do 2 letih življenja, čeprav je njihova naravna življenjska doba od 10 do 20 let.
 
 
2.
Balluch pravi:
Similarly, I used the ban on wild animals in circuses as an example of a system change against the resistance of animal industries, which did change the behaviour of all people 100%. Nobody in Austria is watching wild animals in circuses anymore. To comment to that, as Francione did, that people could still watch pigs in circuses, is completely beside the point. The example still stands for what I used it for, that a system change changed the behaviour of people 100%, even without them really realizing it, but 1-2 generations later, the system change changed even peoples’ minds. The example hence proves that such strategies work: system change leads to behaviour change leads to mind change (often generations later). So, it suggests that such strategies can work in other areas too, like for example substituting animal meat with in-vitro meat. Whether people still go to circuses watching pigs is totally beside the point and completely irrelevant in this context.
 
Moja pripomba:
Ne glede na to, da je hotel Balluch ponazoriti »družbeno spremembo«, ki jo je povzročil pritisk na cirkuško industrijo, je z zavzemanjem za prepoved divjih živali v cirkusih javnosti podal (čeravno nehote) zelo jasno sporočilo: da so domače živali, ki se jih uporablja v cirkusih, manjvredne v primerjavi z divjimi.  
 
Balluchova izjava, da je sistemska sprememba prepovedi uporabe divjih živali v cirkusih privedla do 100% spremembe v razmišljanju ljudi, je podobno, kot bi rekli, da so ljudje 100% razumeli in spremenili mnenje o izkoriščanju ukrajinskih mladoletnic za prostitucijo, pri čemer se bodo še naprej posluževali spolnih uslug mladoletnih prostitutk iz Romunije. Problemu se reče otroška prostitucija, ne pa kakšnega izgleda, rase ali narodnosti je žrtev. Problemu se reče izkoriščanje živali in ne kakšno perje, kožuh, luske, rep, kopita ali uhlje ima žrtev. Vedno, ko javno izpostavimo določeno vrsto živali, ki je deležna trpljenja v tej ali oni inštituciji (laboratoriju, ZOO-ju ali cirkusu), ter se pri tem ne izjasnimo, da gre za del aktivizma znotraj katerega se zavzemamo za odpravo krivic vseh zasužnjenih živali, sporočamo javnosti (pa če to hočemo ali ne), da je določena žival bolj vredna naše zaščite, kot druga. Javnost sliši le to, da so enkrat problem hrti iz Španije (ta problem nato pridni prostovoljci nekako »rešijo«), nato korejski psi (tudi nekaj teh psov »rešijo«), pa mučenje konjev na Primorskem (tudi tu se prostovoljci zgledno zavzamejo), medtem pa taistim ljudem, ki razdajajo svojo energijo in čas ter zagnano rešujejo posamezne živali nihče ne pove, da so sami del identičnega problema, ter ga celo soustvarjajo v kolikor trikrat dnevno žvečijo meso ali pijejo izločke nekih drugih živali, ki nimajo te sreče, da bi bile medijsko izpostavljene. In da, v kolikor imajo resnično pristne namene pomagati živalim, obstaja nekaj čemur se reče veganstvo. Če kdo, moramo biti ravno aktivisti za pravice živali tisti, ki ne bomo dajali mešanih sporočil in zganjali specizma znotraj lastnih prizadevanj in akcij.
 
V kolikor ljudem na jasen, enostaven in argumentiran način predstavimo osnovna moralna načela, v katera že tako ali tako vsi  verjamejo in ki jih že sama po sebi zavezujejo k veganstvu (nepovzročanje »nepotrebnega« trpljenja in smrti zavoljo trivialnih razlogov, kot so okus, navada, priročnost ali zabava – drugih razlogov za uživanje hrane živalskega izvora ljudje dejansko nimamo, saj tovrstna hrana dokazano uničuje naše zdravje, podnebje, okolje ter povzroča vrsto iz tega izhajajočih socialnih problemov), za spremembo njihovega razmišljanja potrebujemo morda le 10 do 20 minut, ne pa 1-2 generaciji, kot trdi Balluch. Iluzorno je pričakovati, da se bo v 1-2 generacijah po uvedbi določene reforme (npr. ukinitev baterijske reje ali živali v cirkusih) sprememba v mišljenju zgodila sama od sebe, če do sprememb v mišljenju in posledično vrednostnem sistemu ne bo prišlo pri starših, ki vzgajajo novo generacijo otrok. Čas sam zase ne spreminja vrednot, ljudje jih.
 
Kar se tiče Balluchovega predloga za umetno meso kot alternativo živalskemu mesu, je potrebno izpostaviti naslednje: ideja veganstva je ravno v tem, da na živali ne gledamo kot na hrano, temveč kot na čuteča bitja, ki so enakovredno  upravičena do svobodnega življenja kot človek. Tako kot ob pogledu na človeško truplo, recimo na soseda Marjana, ki se je stegnil zaradi srčnega infarkta, ne pomislimo na večerjo z začinjenim Marjanovim bedrcem, je ideja veganstva ta, da niti ostalih ne-človeških živali ne obravnavamo kot sočen grižljaj. Umetno ustvarjeno meso, ki imitira živalskega, namreč še vedno spodbuja razmišljanje o živalih kot o nečem, kar sodi na krožnik. Zato ideja o umetnem mesu zgolj dodatno utrjuje specizem.
 
 
3.
Balluch pravi:
I quoted the laws as examples of animal laws, which concern themselves over and above “humane” use or “humane” killing with killing itself. The laws show that coming from animal welfare positions, society has moved on to banning at least under certain aspects any kind of killing, never mind how “humane”. In Austria that means for example that healthy stray animals cannot be killed in shelters full stop. Even if that costs society money. That, surely, goes beyond classic animal welfare. Hence, those laws prove that, politically, society has moved from unrestricted animal use beyond animal welfare towards animal rights (while, obviously, still being miles away from granting any rights to nonhuman animals).
 
Moja pripomba:
Četudi se v zavetiščih po novem zakonu ne sme več ubijati zdravih živali, se v klavnicah še vedno vsakodnevno ubija živali, ki so popolnoma zdrave. Poleg tega je razlika v številu ubitih živali v zavetiščih ter klavnicah seveda neprimerljiva. Čemu Balluch misli, da si živali v zavetiščih zaslužijo prednostno obravnavo pred živalmi v klavnicah, oziroma da je prav ljudem zamolčati podatek, da je ubijanje tako prvih kot drugih popolnoma neupravičeno? Kaj bodo ljudje storili s tem podatkom, je njihova stvar, na nas pa je, da ne prikrivamo resnice. 
 
Vsakdo, ki dojame sporočilnost veganstva, dojame vse. Ni potrebnih nobenih stopenj preko postopnih izboljšav. Etični vegan preneha hkrati hoditi v ZOO (in to kar »sam od sebe«, brez pomoči raznih aktivističnih kampanj, ki bi mu dopovedovale čemu je ZOO moralno sporen), preneha obiskovati cirkuse z živalmi, nositi krzno, usnje in v trgovinah za male živali ali od vzrediteljev kupovati pse, mačke, zajčke, papige, kanarčke, skobčevke, kakaduje in druge ptice, najrazličnejše ribe, činčile, hrčke, morske prašičke, poletuše, skakače, miške, kuščarje, kameleone, agame, čričke, kače, pajke, želve in druge živali. Jasno mu je, da se jih kvečjemu posvaja in na tak način pomaga zavrženim in pomoči potrebnim živalim. Tak človek ne potrebuje vsakič znova nove akcije društev za zaščito živali, da mu povedo zakaj ni moralno zapirati kokoši v (majhne) kletke, ubijati lisic za krzno iz točno določenega geografskega območja, izvajati poskusov na beaglih, ipd.
 
 
4.
Balluch pravi:
The central idea in my approach is the observation that humans are much more social than rational creatures. In everyday life on average, people try to merge into society, behave correspondingly, and afterwards rationalize their behaviour, i.e. find “rational” reasons why they act as they act. This observation is so obvious that it does not seem to merit quoting empirical support. ... Hence, what we need from this point onwards is psychology and not philosophy.
... And human psychology says that humans are far more social than rational creatures. And that means for the animal rights movement:
Social entities like compassion, empathy and suffering are very important factors to motivate humans to change their behaviour. In contrast, abstract-rational entities, like personhood or rights, are not.
One of the most important aspects determining human behaviour is their social environment. Humans want to be well integrated into their society and live in harmony with it.
Humans have a strong need for social security, i.e. they generally want that things stay as they are and that change happens slowly and in a controlled way.
 
The animal rights movement must adapt their political campaigning strategies to these psychological facts. That means, political campaigns must incorporate the following aspects:
Centre your campaign material on presenting suffering and stimulate compassion and empathy in people. Abstract-rational phrases using terms like rights or personhood should play no significant role.
The goal of the campaign should be presented to the public in a way that it seems to them that if it was achieved, a certain clearly distinguishable aspect of suffering of animals will be totally alleviated.
The aim of the campaign must be to change society, the social system in which people live, and not individual peoples’ minds.
The campaign should not demand huge changes in society. The goal must be realistic and should not lead into the unknown. The whole development of society must be slow and continuous, the changes incremental. 
 
 
Moja pripomba:
Tovrstno poenostavljanje kompleksnosti človeške psihologije je precej neresno. Še posebno v okviru prizadevanj za odpravo kršenja najosnovnejših pravic, v katerih s svojimi vsakodnevnimi in ustaljenimi navadami sodeluje praktično 99% vseh ljudi. Ideja, da so ljudje mnogo bolj družbena kakor razumska bitja, ne le izkrivlja človekovo naravo in njegove potenciale, temveč jih celo podcenjuje in zaničuje. Ljudje niso zgolj družbena bitja brez vklopljenega razuma, v prvi vrsti so celovite osebnosti z individualnimi predstavami in nazori o svetu. Šele na podlagi tega človek nato tekom življenja išče svoj položaj znotraj družbene skupnosti, ki ga obkroža. Zato je Balluchovo gledanje na človekovo sposobnost dojemanja aktivističnih pobud precej ozkogledo oz. redukcionistično.
 
Le zakaj Balluch misli, da empatija in razum nista prepletena?  Smo po njegovem lahko čustveno prizadeti ob pogledu na trpljenje drugega brez da bi uporabili razumsko sklepanje? In obratno - se lahko borimo proti diskriminaciji brez da bi vklopili empatijo? Ljudje smo celovita bitja, s paleto različnih, prepletenih in soodvisnih lastnosti. Nekateri ljudje se ob grozljivih posnetkih iz klavnic obrnejo stran, rekoč »Ne morem tega gledat, ne kaži mi tega!« in ne naredijo preskoka med temi posnetki in njihovimi dejanji (kupovanje živalskih produktov). Če je javni protest aktivistov pospremljen s prikazovanjem posnetkov krutosti, ter ni predstavljen v okviru kampanje, ki je izrecno predstavljena javnosti kot del celokupnih prizadevanj za odpravo izkoriščanja vseh živali, potem mimoidoči mislijo, da je problem zgolj ravnanje s točno določenimi živalmi. Še več – mislijo, da je problem v načinu izkoriščanja živali, ne v izkoriščanju samem. To je tudi razlog, da velik delež izmed tistih »ozaveščenih« mimoidočih nato preide na »ekološko/humano« meso, ovo-lakto »vegetarijanstvo« in se zato počutijo bolje, saj si s tem operejo lastno vest ob konzumiranju živil živalskega izvora. Tako so pomirjeni, saj se jim zdi, da so že storili dovolj, zato je zanje sprememba končana. Vse dokler ljudem nihče ne pove, da problem ni zloraba, temveč raba živali, se za živali resnično nič ne bo spremenilo na bolje. 
 
Družba je sestavljena iz mozaika posameznikov, zato se lahko sprememba družbenega sistema zgodi le s spremembo naravnanosti posameznikov, ki tvorijo ta sistem. In nikakor drugače. Vse velike pozitivne družbene spremembe v zgodovini vedno so in vedno bodo prihajale od spodaj navzgor. S spremembo mišljenja posameznika kot avtonomnega bitja, lahko na ta način pride do spremembe mišljenja socialnega okolja. Družba torej ni neka neločljiva, skupaj zlepljena gmota, ki deluje kot en um in na katero posameznik ne bi imel vpliva.  
 
Balluchova ugotovitev, da ljudje želijo živeti v harmoniji, bi kvečjemu morala biti kot naročena za podajanje veganskega sporočila: nenasilje do vseh čutečih bitij (tako živali kot ljudi) in zavzemanje za skupno dobro (okolje, podnebje).
 
Na koncu nam Balluch svetuje, da naj zaradi specifike človeške psihologije počasi in kontrolirano vpeljujemo življenjsko pomembne spremembe. To je približno tako, kot bi rekli, da ljudem ne smemo direktno in naravnost povedati, da je Zemlja okrogla, pač pa bolj po ovinkih, da ni ravno čisto ravna. Ali drugi primer: pri zavzemanju proti pedofiliji se najprej počasi in kontrolirano uvede postopne spremembe, kot npr. akcija »Pedofilstva-prost ponedeljek«. Se pravi, po njegovo naj bi zagovorniki živali promovirali pasivnost in počasno doziranje pravic – ljudje bodo vendar v šoku, če jim argumentirano utemeljiš, zakaj je jesti živali nemoralno, ter kako tovrstne prehranjevalne navade uničujejo naše zdravje, planet (podnebje, zemljo, oceane) ter poglabljajo lakoto in revščino v svetu!?
 
Ljudem je potrebno povedati resnico, potem pa je njihova svobodna volja tista, ki jim narekuje s kakšnim tempom se bodo lotili uvajanja sprememb svojih življenjskih navad. Na njih je ali bodo izbrali postopno ali takojšnjo pot, toda cilj mora biti jasen in nedvoumen – s potrošniško nepokorščino prenehati podpirati industrijo izkoriščanja živali. Če Balluch in ostali zagovorniki reform za dobrobit živali sklepajo, da ljudje večinoma ne bodo bili pripravljeni na nagle spremembe, to še ni razlog za promoviranje počasnosti. 
Zamislimo si, da bi nekdo rekel: »Mnogo ljudi je potrebovalo dolgo časa, preden so spoznali, da je rasizem neupravičen in nemoralen, zato bi bilo prav, da gibanje za državljanske pravice promovira idejo, da naj vsak posameznik sprejema enakopravnost v svojem tempu. Če torej nekdo misli, da je v redu diskriminirati ljudi drugih ras, ga ne smemo obsojati. Potrebujemo počasne in postopne korake. Začnimo z akcijo »Ponedeljek brez rasističnih vicev«.«
Kdorkoli bi izjavil kaj takega, bi si mislili, da je ta oseba globoko zmedena in ne razume osnov morale. Zato so tisti, ki to izjavljajo v živalskem kontekstu podobno globoko zmedeni o tem kaj morala sploh pomeni. In v kolikor se strinjajo, da postopni koraki niso upravičeni v primeru rasizma, a menijo da so upravičeni v živalskem kontekstu, takšni ljudje preprosto poosebljajo specizem. Stališče organizacij za pravice živali mora biti osnovano na resnici, in sicer, da ni mogoče moralno upravičiti izkoriščanja živali ter da smo zavezani k veganstvu v kolikor se strinjamo s tem, da imajo živali kakršenkoli moralni pomen. Obstaja veganstvo in obstaja nadaljevanje sodelovanja pri moralno neupravičenem izkoriščanju živali. Tretje poti ni.
 
Ne gre za obsojanje ali kritiziranje ljudi. Gre za to, da smo jasni glede moralnih načel ter da izobražujemo na enostaven, razumljiv in nenasilen način, še posebno tiste ljudi, ki jih skrbi za živali, a niso vegani. V kolikor se tisti, ki jim ni vseeno za živali, odločijo, da bodo delali majhne ali počasnejše korake v tej smeri, bi to morala biti njihova osebna odločitev, ne pa nekaj kar spodbujajo organizacije za zaščito živali. Nikoli nam ne bi prišlo na misel, da bi rekli, da je rasizem (ali seksizem, homofobija ali katerakoli druga oblika človeške diskriminacije) sprejemljiv v kolikor je »human« ali če znotraj rasizma odstranimo »najhujše oblike zlorab«. Ravno tako nikoli ne bi rekli, da moramo spoštovati rasiste, ki izjavljajo, da delajo »postopne in počasne korake« proti enakopravnosti. Zato prenehajmo že enkrat biti specisti z izjavljanjem takšnih nesmislov ko gre za živali. 
 
 
5.
Balluch pravi:
The many empirical examples I quote in my essay, and the analysis there, clearly point towards the fact that a system change in society only happens through struggle, and this struggle is between the animal rights movement and animal industries. This, again, is a very new observation in the debate on abolitionism versus reformism. A political struggle like this is not a direct confrontation, but it has a political dimension, i.e. politicians in power and the public are watching it and will possibly intervene. That means, this struggle is also a struggle for the sympathy of the public. The more sympathy the animal rights movement can raise on a certain issue, the more radical their actions can be on this issue to fight animal industries. Since the struggle for veganism is therefore ultimately a struggle to destroy animal industries, campaign targets for realistic campaigns can be anything that will lead to a weakening of those industries.
 
Moja pripomba:
Rekrutiranje javnosti oz. pridobivanje ljudi na svojo stran v boju proti mesni, mlečni oz. jajčni industriji, brez da bi jih seznanili s tem, da so s svojimi prehranjevalnimi navadami pravzaprav podporniki te industrije, je popolnoma nerazumno početje. Vse dokler bodo tisti, ki podpirajo boj proti mesni, mlečni oz. jajčni industriji sami del problema, bo to sizifovo delo.
 
Oslabitev multi-milijardne mesne, mlečne, jajčne ter drugih industrij, ki izkoriščajo živali, s strani gibanja za pravice živali je čista iluzija. Dolgoročno lahko tovrstno industrijo oslabi le sprememba navad potrošnika, saj že osnove ekonomije govorijo o tem, da tam kjer je povpraševanje, je tudi ponudba. 
 
 
6.
Balluch pravi:
Francione claims that animal welfare reform does not lead to abolition, because all reforms provide protection for animals only to the extent that it is economically beneficial to animal industries. While I agree that this might apply to many reforms, it surely does not apply to all. The fur farm ban is such an example. In what sense is the ban on fur farming in ever more countries in Europe economically beneficial to the fur farming industry? Many farms go bankrupt. All Austrian farms have been dismantled in 1998 and are long gone. The farmers changed business. There is no empirical evidence to suggest that this wave of fur farm bans should ever stop. Austria, Switzerland, England, Wales, Scotland, Croatia, Italy and partly Holland and Sweden have such bans and more and more countries are considering one. Clearly, the fur production industry in Europe is on its way out. And there is no reason why Europe should not ban the import of fur once there is an EU-wide fur farm ban. It has happened with other animal products already too, like with the import of dog, cat or seal products, which were banned.
 
Moja pripomba:
Ne bo držalo. Razlog se skriva v osnovah ekonomije: vse dokler bodo ljudje povpraševali po krznu, vse dokler ga bodo želeli nositi, se uvoz krzna ne bo ustavil. Pika. Ne le, da nošenje krzna ni v upadu, zadnja leta celo spet opažamo porast bund in jaken s krznenimi obrobami (ki jih nosijo celo moški in otroci) in vsemogočih krznenih modnih dodatkov, ki sestavljajo dele obutve, pokrival, rokavic, šalov, jopic, torbic in številne druge izdelke. Večinoma gre za uvoz poceni krznenih izdelkov iz Kitajske in drugih azijskih držav, kar zadosti vsem morebitnim modnim željam tukajšnjih potrošnikov. Svet je preprosto preveč ekonomsko prepleten in globaliziran. Poleg tega je osredotočanje na krzno podobna težava, kot osredotočanje na jajca, cirkuse in ostale posamezne primere, katerih izpostavljenost (nehote) sporoča javnosti, da obstajajo nesprejemljive in na drugi strani sprejemljive oblike izkoriščanja živali. Opozarjanje na krzno zato ponovno (vedno znova) utrjuje specizem.
 
Nič drugače ni niti z ostalimi živalskimi izdelki, ki jih v tej točki omenja Balluch - če se ljudem onemogoči kupovanje pasjih, mačjih ali tjulnjevih izdelkov, to utrjuje splošno prepričanje, da so nekatere živali vredne več od drugih. Da si določene živali zaslužijo naše usmiljenje, medtem ko druge ne. Kriterij za to razlikovanje je največkrat prikupnost živali. Gorje ti, če se ne rodiš prikupen! Ljudje se zaradi ukinitev uvoza teh izdelkov še ne odločijo iz svojih garderobnih omar odstraniti tudi izdelkov iz npr. kravjega usnja ali gosjega perja, saj ne uvidijo moralne povezave med enimi in drugimi. Krave ali gosi so pač nekaj, kar pri nas uporabljamo, medtem ko imamo pse, mačke ali tjulnje radi. Še več – z morebitno (finančno) podporo kampanjam za odpravo pasjih, mačjih ali tjulnjevih izdelkov, se ljudje potolažijo z mislijo, da delajo dobra dela v prid živalim. Zadeva doseže vrhunec bizarnosti, ko tak človek aktivistični »dosežek« proslavi z mesnim piknikom (dejansko so mnogi aktivisti za živali ne-vegani).
 
 
7.
Balluch v nadaljevanju tega dela besedila omenja prepoved uporabe divjih živali v cirkusih ter okoljevarstvene pobude in se sprašuje čemu so bile uspešne, ko pa naj bi tovrstne pobude oz. reforme (kot trdi Francione) zgolj spodbujale ekonomsko učinkovitost industrij, ki izkoriščajo živali/okolje...
 
Moja pripomba:
Balluch pozablja, da je narava zavzemanja za pravice živali v specifični in ključni točki popolnoma neprimerljiva z okoljevarstvom. Zakaj?
Prvič; Zato, ker v primerjavi aktivizmom za živali zavzemanje za okolje večinoma ne zahteva drastičnega spreminjanja vsakodnevnih življenjskih navad ljudi, kar pomeni, da izostane prevzemanje osebne odgovornosti (podobno je s cirkusi, ZOO-ji, ipd.).
In drugič; Zato, ker je čisto, neonesnaženo okolje vrednota praktično vseh ljudi in ni težko ustvariti zadostnega pritiska javnosti na peščico izkoriščavalcev okolja, ki jo predstavljajo industrijalci (še posebej, ko gre za lokalne pobude tistih, ki jih onesnaževanje njihove neposredne okolice najbolj zadeva). Ekologija kot taka je že dodobro vpeta v današnje družbene vrednote, primarno predvsem zaradi ogroženosti samih sebe oz. človeštva kot takega, ki jo predstavlja onesnaževanje, podnebne spremembe, itd.. Po drugi strani pa zavzemanje za pravice živali ne predstavlja vrednote večine ljudi - prej obratno. Prehranjevanje z živili živalskega izvora, kot tudi oblačenje v njihove kože je običajni del vsakodnevnih navad večine ljudi. Iz tega razloga vsakokratni pritisk na mesno, mlečno oz. jajčno industrijo vsaj na teoretični ravni predstavlja hkrati neposredno grožnjo ustaljenim prehranskim in ostalim navadam ter željam velike večine ljudi. Industrija obstaja zato, da zadosti tem nenasitnim vsakodnevnim željam, pri čemer s svojim spretnim marketingom in povezavami z zdravstveno in farmacevtsko industrijo neustavljivo bogati, zato je povsem nerealno pričakovati, da bo konfrontacijski pritisk zagovornikov živali ustavil to složno vzajemnost na relaciji »ponudnik živali – potrošnik živali«.
 
 
8.
Balluch nato komentira še »nesporazum« s štetjem proizvedenih jajc v Avstriji po ukinitvi baterijske reje (trdi, da je prišlo do 35% upada skupne proizvodnje jajc), pri čemer razloži, da upad v uradni statistiki ni bil zabeležen  zgolj zato, ker večina kmetov takrat še ni uspela sporočiti lokalnim mestnim upravam, da so že zaprli svojo baterijsko proizvodnjo in zaradi tega se je v statistiki še vedno neupravičeno upoštevalo (zdaj že prazne) baterijske proizvodne hale...
 
Moja pripomba:
Če je temu tako, potem se sprašujem, čemu niti vsako nadaljnje leto (9 let po tem »nesporazumu«) kmetje še vedno niso sporočili zaprtja baterijskih proizvodenj, kajti uradna avstrijska statistika ves ta čas nikoli ne beleži upada proizvodnje avstrijskih jajc. Beleži celo porast - tako skupne proizvodnje, kot izvoza. Povrhu vsega pa poraba jajc na prebivalca v Avstriji ostaja nespremenjena. In točno to je tisto, kar je narobe s tovrstnimi reformami: če ljudem ne razložiš zakaj je uživanje jajc nemoralno dejanje, ni pričakovati upada porabe – v »najboljšem« primeru so ljudje zgolj zamenjali eno vrsto krutosti (baterijska reja) za drugo vrsto krutosti (talna, hlevska ali ekološka reja). Jajčna industrija pa medtem nemoteno posluje naprej.
 
 
9.
Balluch pravi:
Francione claims that there has never been proper vegan campaigning, in contrast, that animal welfare reforms have been around for 200 years, and that shows they do not work. I have answered this in my essay already. In brief: there has been, and still is, a lot of vegan campaigning. In Austria since 130 years. It is obviously never enough, but it has been done, for a very long time, and still it did not have any results on a global scale. I personally, for example, have co-founded the Austrian vegan society (www.vegan.at) and have been investing a lot of time in vegan outreach. Consumption of animal products per head is still at an all time high. Further, especially in Austria the movement has put a lot of time and energy in the recent years into trying to persuade the public to stop buying fur, with little effect: the sales increased. Only hard hitting confrontational campaigns against department stores were able to remove fur from their shelves. I see no empirical evidence why the approach of persuading one person after the other to change their behaviour should ever work on a large scale. For no movement in history it has ever worked, all movements had to go through a phase of struggle and direct confrontation with the political enemy.   
 
Moja pripomba:
Reforme za dobrobit živali ne delujejo, saj so živali obravnavane enako kot pred 200 leti – so lastnina ljudi. Poleg tega jih danes izkoriščamo v večjem številu in na bolj grozljive načine kot kadarkoli v človeški zgodovini. Število ubitih živali na prebivalca vztrajno raste. Človeštvo ubije 70 milijard kopenskih in preko bilijon morskih živali vsako leto. Več kot očitno je, da to kar smo na področju zaščite živali počeli zadnjih 200 let, ne učinkuje.
 
Ker Balluchov »veganski« aktivizem zajema prikazovanje krutih posnetkov in opozarjanje na posamezne »najhujše« oblike trpljenja (baterijska reja, cirkusi, krzno, itd.), s tem jasno sporoča, da je o.k. razlikovati med nesprejemljivim in (še) sprejemljivim trpljenjem živali ter med živalmi, ki so bolj vredne naše zaščite kot nekatere  druge. Rezultat tovrstnega aktivizma resnično ne more biti zmanjšanje porabe živalskih produktov na osebo.
 
Balluch ugotavlja, da prepričevanje javnosti naj neha kupovati krzno ni obrodilo sadov, saj je prodaja celo narasla. Ta izjava le še bolj potrjuje žalostno dejstvo, da Balluch iniciativo proti krznu razume kot vegansko kampanjo. Prepričevanje ljudi naj nehajo kupovati krzno ni veganski aktivizem! Je nasprotje veganstva, saj utrjuje specizem. Nobene moralne razlike namreč ni med krznom in usnjem, svilo, volno, itd., zato je dopovedovanje ljudem naj se odpovedo krznu (in ne recimo usnjeni jakni, čevljem ali torbici) v navzkrižju s tem kar veganstvo predstavlja. Zato sploh ni čudno, da Balluch opaža, da njegov »veganski« aktivizem ne deluje.  
 
Nadalje Balluch problematizira prepričevanje ljudi »ena na ena«. Replika: ne gre za (tehnično gledano) dobesedno prepričevanje »enega po enega«, temveč za vsebino tega prepričevanja - spodbujanje razmisleka o lastnih vrednotah, oz. na enostaven način z argumenti pokazati, da nas le-te že tako ali tako napeljujejo k veganstvu. To se lahko izvaja »ena na ena« ali »ena na petdeset ali več sto«, vseeno je. Poanta je v sporočilnosti, v tem kaj povemo, s čim nagovorimo ljudi. Ključ je v enostavni, jasno argumentirani in nenasilni komunikaciji. Zgolj kot zanimivost: če bi samo 1.400 ljudi (podatek s Facebooka), kolikor jih je povabljenih na Vegafest v Mostec, vsak dan nagovorilo le enega človeka, bi lahko na takšen način vegansko sporočilo predali čisto vsem Slovencem v pičlih štirih letih.
 
Za konec Balluch postreže z namigom, da je resnični sovražnik živali viden, otipljiv (industrija, politika, trgovine, ipd.). To ne drži. Izkoriščanje živali ne izvira od političnega sovražnika. Edini in resnični »sovražniki« smo potrošniki.
 
 
10.
Balluch pravi:
Imagine the anti-slavery movement as doing nothing but trying to persuade one slave owner after the other through friendly talk to voluntarily stop using slaves. What a ludicrous idea! This is what escaped slave and anti-slavery activist Frederick Douglass meant when he wrote “you can’t have rain without thunder” and “If there is no struggle, there is no progress”.
 
Moja pripomba:
Prvič; Enako kot je rasizem omogočil uvedbo suženjstva, oz. je rasizem glavno gonilo in osnovni predpogoj za pojav in obstoj suženjstva, je tudi diskriminacija na podlagi vrste (specizem) glavno gonilo, ki omogoča izkoriščanje živali. Brez specizma ni izkoriščanja živali. Brez rasizma ni suženjstva. In enako kot je bila odprava suženjstva mogoča izključno na podlagi razpoznavanja rasizma, oz. apeliranja na nediskriminatornost, je tudi prenehanje izkoriščanja živali mogoče doseči izključno na podlagi razpoznavanja specizma – kar pomeni apeliranje na veganstvo.  
 
Drugič; Nasilje nad drugimi ljudmi je od nekdaj imelo kritično maso nasprotnikov, torej tistih, ki razpoznavajo nasilje nad soljudmi kot krivico, medtem ko je nasilje nad živalmi sestavni del vsakdana velike večine ljudi (hrana, obleke, kozmetika, itd.). Za razliko od nasilja nad ljudmi, je tukaj šele potrebno razjasniti ljudem zakaj sploh naj bi bilo izkoriščanje živali napačno in nemoralno početje. Poleg tega se (za razliko od človeških sužnjev) živali ne morejo zbrati skupaj in uprizoriti upor za svojo osvoboditev izpod tiranije »gurmanskih navdušencev«.
 
 
11.
Balluch pravi:
Francione goes on to suggest that if all money donated to animal welfare was put into vegan outreach, some results surely would have been achieved. I have given all the evidence in my essay that this would not have been the case, and even if people had changed their mind, they mostly would not act upon it, like in the example of people being against battery farming but still buying battery eggs.
 
Moja pripomba:
Kdor je bil deležen abolicionističnega veganskega aktivizma, je dojel bistvo, in ne kupuje več nobenih živalskih izdelkov, niti jajc. Ne baterijskih, ne katerihkoli drugih. Več kot očitno je, da tisti ljudje, ki so jih aktivisti nagovorili s kampanjo proti baterijski reji, ob tem niso bili deležni veganskega izobraževanja. Ker Balluch razume veganski aktivizem kot nekaj kar promovira ne-kupovanje jajc iz baterijske reje (pri čemer javno ne problematizira talne/ekološke reje), kot nekaj kar izvaja napade na trgovine s krznom in poziva k prenehanju uporabe primatov v laboratorijih (o miših in podganah ne duha ne sluha), potem res ne more biti presenečenje, da tovrstni aktivizem ne »proizvede« novih veganov.
 
 
12.
Balluch pravi:
Francione claims that it is unclear how anyone should move ideologically from welfare to rights, since those ideas are so fundamentally different. I have dealt with that question in detail in my essay. Philosophically, yes, there is a big gulf between the two, but psychologically there is a continuum. We all know that from our own experience. Who was animal rights minded from birth? ... It is a very rare occasion that a person becomes vegan after hearing theoretical animal rights philosophical arguments.
 
Moja pripomba:
Najprej odgovor na vprašanje »Who was animal rights minded from birth?«
Vsi. Sočutje je prirojena lastnost vseh ljudi, brez tega se evolucijsko sploh ne bi razvili. To je še posebej lepo vidno pri majhnih otrocih. Noben otrok ne zaznava živali kot svoj plen, kot nekaj kar lahko po mili volji ubije. Vsem otrokom je tudi jasno, da živali niso predmeti nad katerimi se lahko kruto zneseš, temveč da gre za čuteča bitja, celo za njihove prijatelje. Apeliranje na primarno človeško naravo je zato eden temeljev (pravega) veganskega aktivizma.
 
Kot že rečeno, tovrstnih »theoretical animal rights philosophical« argumentov organizacije za dobrobit živali sploh ne uporabljajo. Rezultat tega žalostnega dejstva je, da mnogi ljudje, ki jih ganejo prizori živalskega trpljenja nato še dolga leta ne pridejo dlje od ovo-lakto »vegetarijanstva«, saj jim nihče ne razloži, utemelji in argumentira, da ni nobenih moralnih razlik med mesom, mlekom, jajci, krznom, usnjem, volno in ostalimi živalskimi produkti.
 
 
13.
Balluch pravi:
Lets look at an example. I suppose Francione agrees that driving cars is ethically problematic. After all, cars not just seriously pollute the environment, they destroy the countryside due to the demand for tarmac-roads, they contribute to climate change, they kill an endless amount of animals including humans every year and they are one of the primary reasons for the damaging trade in oil. Hence, it would be clearly ethically better not to drive a car. I agree. But I still do. And, I guess, Francione does too. I drive a car, because it would be such an energy consuming lifestyle not to. But I would be immediately ready to stop driving a car, if car driving was banned, i.e. if all others stopped as well. If they do not stop and only I do, then I would not feel that my sacrifice of not using one would be worth the effort. So, if the system changed and it became easy to live without a car, I would be the first one to join that move and be very happy about it. Why should that be any different for most people regarding system changes towards veganism?
 
Moja pripomba:
Primerjava z uporabo avtomobila je neprimerna, namreč ... kar se tiče življenja brez uporabljanja živalskih proizvodov, je za razliko od življenja brez avtomobilov, »sistem« že spremenjen, saj živeti vegansko še nikoli ni bilo tako enostavno kot je danes. Obstaja ogromno (in iz leta v leto čedalje več) veganske ponudbe: izdelkov, receptov, materialov brez živalskih sestavin, itd. Tovrstna ponudba na trgovskih policah se ni povečala zavoljo napadov na mesno, mlečno, jajčno oz. krznarsko industrijo, temveč izključno zaradi čedalje večjega povpraševanja potrošnikov. Pri tem je vsakršno ugibanje o tem ali to povpraševanje v večji meri ustvarja industrijska propaganda ali v večji meri zasvojenost ljudi z živili živalskega izvora ali morda zmotna zdravniška prehranska priporočila ali nemara modne zapovedi, tradicija ali kaj tretjega, povsem nebistveno (po vsej verjetnosti gre za skupek vsega). 
 
 
14.
Balluch pravi:
In Europe governments buy a lot of meat and milk from farmers only to throw it away, so that the farms can survive (one more reason why the boycott aspect of veganism is negligible: any one person turning vegan does not change the amount of animals being used and killed at all).
 
Moja pripomba:
Evropske vlade ne bi imele kaj zlivati mleka in metati mesa vstran, če ne bi predhodno bilo prisotno povpraševanje po teh proizvodih s strani potrošnikov, na podlagi česa so kmetje sploh pridelali »višek« mleka in mesa. Če Balluch resnično verjame, da vsak posamezni vegan ne vpliva na število ubitih živali, potem ne vem zakaj sploh še vztraja na veganski prehrani. Potemtakem se lahko mirne vesti vrne na vsejedstvo ter enako predlaga vsem ljudem, ki jih nagovarja.
 
 
15.
Balluch pravi:
So, at first animal industries have to be killed, then the change to veganism and animal rights will come by itself.
 
Moja pripomba:
Se pravi: Ljudje niso sposobni dojeti niti koncepta lastnih moralnih vrednot, ko jih nagovorimo o tem (nepovzročanje »nepotrebnega« trpljenja in smrti), zato bodo doživeli razodetje o moralnosti le tako, da se jim odvzame njihovo priljubljeno hrano, najljubšo zimsko jakno ali čevlje, dokončno onemogoči obiskovanje živalskih vrtov, itd.. To je približno takšna utopija, kot predlagati uničenje vsega orožja, ki obstaja na planetu in pričakovati, da bo to izkoreninilo medversko in medrasno nestrpnost, ter samo po sebi povzročilo ponotranjenje spoštovanja človekovih pravic in enakopravnosti vseh zemljanov.  
 
 
16.
Balluch pravi:
To say battery systems and free range systems are equal for the hens is like saying 24 hour lock-down and open prison systems are the same for inmates.
 
Moja pripomba:
Nihče ne trdi (niti Francione), da naj bi bila krutost pri baterijski reji enaka kot pri prosti reji, temveč da je enako nemoralna, saj kokoši pri obeh oblikah reje zaznavajo »nelagodje« (milo rečeno). Seveda obstajajo hujše in manj hude oblike trpljenja, a še vedno potrebujemo utemeljen in upravičen razlog za povzročanje (kakršnegakoli) trpljenja. In ko gre za proizvajanje izdelkov živalskega izvora, teh razlogov nimamo. Ne obstaja niti en takšen izdelek, ki ne bi zahteval vsaj nekoliko trpljenja, pri čemer vsi – brez izjeme - zahtevajo nasilno smrt (teličkov zavoljo mleka, piščancev moškega spola zavoljo jajc, ter vseh izkoriščanih živali v dopolnjenih maks. 10-20% njihove naravne življenjske dobe). In ker je uporaba živalskih izdelkov nepotrebna za naše življenje (kaj šele za preživetje in obstoj), je neupravičena celo »minimalna« mera trpljenja, ki jo na ta račun zadajamo živalim (čeprav, roko na srce, vsakdo ki si je kadarkoli v živo ogledal celo najbolj »humane« farme in klavnice ve, da je ideja o minimalnem trpljenju  fantazija!). Zato so tako hujše kot manj hude oblike zadajanja krutosti živalim enakovredno nemoralne. In to je tisto pravo sporočilo, ki ga moramo zagovorniki živali jasno in nedvoumno podajati javnosti. Kaj bodo nato ljudje storili s tem podatkom (razmislili o hitrem ali počasnem nagibu k veganstvu), je njihova stvar. Lahko pa jim nato pomagamo s praktičnimi nasveti, dodatnimi argumentacijami, v kolikor še obstajajo pomisleki, ipd..
 
Poglejmo si primer preslikave enake problematike na človeško področje:
Ali je bolje, da ženska med posilstvom ni ob tem tudi pretepena? Nedvomno. Vendar to še ne pomeni, da je posilstvo brez tepeža sprejemljivo. Zamislimo si, kako bi zvenelo, če bi razna društva in organizacije proti nasilju nad ženskami (kot to v živalskem kontekstu počno zagovorniki za dobrobit živali) promovirale prepoved pretepanja med posilstvi. Prirejale bi javne shode in proteste s transparenti, kot npr.  »Ukinimo pretepanje med posilstvi!«, ali pa »Vsaka ženska si zasluži dostojno posilstvo!«, s čimer bi ustvarile moralno razlikovanje med nesprejemljivo (tepež) in sprejemljivo/neproblematizirano prakso (posilstvo). Nemara bi se našel celo kdo, ki bi na podlagi tega razumel, da je pretepanje ženske problematično samo med posilstvi, dovoljeno pa je pretepanje doma v smislu »da jo malce spravim v red«.
Oziroma drugi primer: to je tako, kot se ne bi zavzemali za odpravo prakse zapiranja ljudi v koncentracijska taborišča, temveč za izboljšanje življenjskih pogojev taboriščnikov, npr. vsakemu odejo in frotirasto pižamo, da ga ponoči ne bo zeblo + topli copati do plinskih celic + namesto prevoza do taborišč v živinskih vagonih, se uvede vlak prvega razreda z obvezno strežbo rogljička in kave.
 
Če nam je razmišljanje o tovrstnih primerih, ko gre za ljudi, absurdno oz. popolnoma razumemo nesmiselnost takih protestov in reform, se vprašajmo zakaj se nam zdi to primerno ko gre za živali? Odgovor: Zato, ker tovrstni aktivisti še vedno razmišljajo znotraj specistične paradigme. Z ničemer kar počnejo ne problematizirajo bistva – lastniškega (popredmetenega) statusa živali in s tem navezavo na spoštovanje temeljne pravice, t.j. upoštevanja inherentne vrednosti življenja. 
 
In ravno to je tisto, kar počno Balluch in somišljeniki, ko se zavzemajo za ukinitev baterijske reje (in ostalih specifičnih oblik izkoriščanja živali), saj s tem sporočajo javnosti, da problem ni reja, temveč baterijska reja. Da problem ni raba, temveč zloraba živali. Da problem ni izkoriščanje, temveč način izkoriščanja. Tovrstni aktivizem ponazarja hudo moralno dvoličnost, še dodatno poglablja moralno zmedo v javnosti, utrjuje specizem, ter odmika prizadevanja daleč stran od uveljavljanja pravic živali.
 
 
17.
Balluch pravi:
In principle, using film material that shows particularly shocking animal abuse, must be called reformist propaganda. After all, those pictures suggest that keeping these animals without the cruelty is alright. That means, those pictures do not question animal use, but animal abuse. By rejecting such films, though, the movement would be stripped off the most powerful weapon in the propaganda wars. In reality, since there is a psychological continuum from animal welfare to animal rights, those films actually do produce vegans and animal rights activists. Reformist campaigns bring successes. The last 10 years of reform campaigning in Austria produced a formidable list of such successes, which clearly make the Austrian animal law the best in the world. But successes are the lifeblood of activism, because activism costs energy and to sustain activism for long, you must be highly motivated. If you can see that your activism actually changes society that boosts morale and your motivation to stay active rises. But for vegan outreach, there is no similar feeling of success. Many people, who did turn vegan, fall back to consuming animal products. And society at large does not seem to change at all – after 130 years of such campaigns. It is extremely unlikely, psychologically, that a significant amount of activists can sustain friendly vegan outreach without recognizable successes for a very long time.
 
Moja pripomba:
Balluch predvideva, da bi ukinitev posnetkov krutosti nad živalmi, oropala gibanje za dobrobit živali za njegovo najmočnejše orožje. Ne bo držalo. Daleč najmočnejše orožje je osveščanje in izobraževanje ljudi. Na miren in argumentiran način opozarjati na neskladnost lastnih vrednot z lastnimi dejanji, ko gre za naš odnos do živali, ter navezovanje aktivizma na področja, na katera neposredno in drastično vplivajo naše prehranjevalne navade - človekove pravice, podnebje, okolje in zdravje. Če bi že kazali posnetke krutosti, bi moralo to biti izključno kot neke vrste iztočnica oz. podkrepitev vsebine veganskega aktivizma, pri čemer damo ves čas jasno vedeti, da predvajani prizori ponazarjajo zgolj vrh ledene gore ter da je problematično vsakršno izkoriščanje (vseh) živali.
 
Balluch ugiba, da naj bi tovstni posnetki spreobrnili ljudi v vegane. Kot že rečeno - če že, sami posnetki največkrat ustvarijo takšne vegane (ter ovo-lakto »vegetarijance«), ki postanejo aktivisti/specisti, ujeti znotraj iste »welfare« paradigme in širijo podobno dvoumna sporočila kot jih predstavlja Balluch.
 
Če bi Avstrija res imela najboljši zakon za zaščito živali na svetu, se ne bi redno povečevala tako proizvodnja kot tudi izvoz mesa, mleka in jajc, pri čemer ostaja konstantna tudi poraba števila živalskih proizvodov na osebo. Noben zakon ne reši živali pred izkoriščanjem, to lahko storijo le osveščeni potrošniki. 
 
Na koncu Balluch še ugotovi, da se mnogi ljudje, ki postanejo vegani, po nekem času vrnejo nazaj na vsejedstvo. Nič presenetljivega, z ozirom na to kaj počne večina aktivistov oz. organizacij za dobrobit živali. Po drugi strani pa čisto vsi (brez izjeme), ki so postali vegani zavoljo abolicionističnih/etičnih argumentov, ostanejo vegani za vedno. 
 
 
Sklep:
 
Mislim, da je po vsem, kar je bilo povedano, več kot očitno jasno, da je Balluchov pristop k zavzemanju za pravice živali zgrešen. Upam si celo trditi, da Balluch pooseblja specizem, proti kateremu naj bi se sam tako zavzeto boril. Za nameček ne razume in ne uvidi niti bistva argumentirane kritike, ki jo je bil deležen s strani Garyja Francioneja, saj v svojem odgovoru na to kritiko praktično ponovi iste zmote, ki jih je predstavil v svojem prvotnem eseju.
 
Za konec bom izpostavil še en del njegovega načina razumevanja reševanja problematike pravic živali, kjer postreže s konkretnim predlogom za postopno dosego odprave izkoriščanja vseh živali. Navede posamične korake, pri čemer ne uvidi, da pravzaprav čisto vsak korak ponazarja utrjevanje specizma, saj ustvarja stopenjsko lestvico vrednosti posameznih življenj. Takole pravi, citiram:
»Politically, we can indeed provide a continuous transition from laws that do not restrict animal usage at all, to
complete animal rights based on an equal value of the lives of each individual:
No restriction of the use of animals
 → indirect protection (a ban on abusing animals if that upsets humans)
    → minimal direct protection (a ban on beating animals „too much“)
       → relevant protection of economically irrelevant animals („pets“)
          → relevant restriction of economic use of animals (e.g. cage ban)
             → radical restriction of economic use of animals (only free range)
                 → ban on killing
                     → „weak rights“ according to Mary Midgeley
                         → the only right: to have animal laws executed
                             → basic rights for some animals (e.g. Great Ape Project)
                                 → basic rights for all animals
                                     → equal value of life and suffering for all animals (incl. humans)«
 
Ne le, da tovrstni predlogi zakona ne vodijo k odpravi statusa lastnine, temveč ga sleherni naslednji zakon celo utrjuje. Že če pogledamo zgolj prve tri puščice lahko ugotovimo zaskrbljujoče dejstvo, da gre za specistično gledanje na živali, saj smatra, da je s t.i. »zakonom posredne zaščite« sprva vredno prepovedati le tiste oblike mučenja živali, ki vznemirjajo ljudi. Temu naj bi sledilo sprejetje t.i. »zakona minimalne neposredne zaščite«, ki bi prepovedovalo »prekomerno«pretepanje živali. Naslednji zakonski korak naj bi ustrezno zaščitil »ekonomsko nedonosne  oz. nepomembne« živali, kot so »hišni ljubljenčki«. Tudi vsak nadaljnji korak zunaj zakonske določbe striktno pušča »manjvredne« živali. Predzadnja faza pred sprejetjem osnovnih pravic za vse živali naj bi vključevala pravice samo za nekatere živali (omenjajo se npr. primati). Sprašujem se, na kakšen način si Balluch predstavlja ta naslednji »kvantni skok« od zaščite pravic človeku podobnih opic do zaščite pravic vseh živali. Namreč, javnost, ki je ravnokar »sprejela« idejo o smiselnosti zaščite pravic človeku najpodobnejše živali, naj bi že v naslednjem hipu dojela tudi smiselnost zaščite preostalih 4.475 vrst sesalcev (med njimi npr. 1.702 vrst glodalcev), kolikor so jih znanstveniki do danes potrdili. Kdaj torej potem pride na vrsto 7.984 vrst plazilcev, 9.000 vrst ptic, 24.500 vrst rib, 100.000 vrst mehkužcev, 1 milijon vrst žuželk, itd.? In za vsako izmed tega velikega števila vrst bi bilo verjetno treba podati utemeljitve, temelječe na specifiki posamezne vrste, oz. čemu naj bi si ravno ta vrsta zaslužila pozornost ljudi in posledično zaščito svojih osnovnih pravic - če gre sklepati po utemeljitvah, ki jih bo potrebno vsakič znova podati pri predhodnih fazah zakonov, ki jih predlaga Balluch. Čaka ga veliko dela. 
 
Če Balluch in somišljeniki predvidevajo, da so s svojim načinom aktivizma, pri katerem se osredotočajo le na vsako živalsko vrsto posebej, resnično na pravi poti, potem jih je potrebno opozoriti tudi na to, da jih čaka za nekaj tisoč let dela, saj na svetu obstaja več kot 30 milijonov različnih živalskih vrst. Poleg tega je človekova domišljija, ko gre za različne načine izkoriščanja živali brezmejna, saj vsakodnevno prihaja do novih in novih sprevrženih »inovativnih poslovnih« idej za izkoriščanje živali, ena zadnjih v Sloveniji je npr. aquaponika. Aquaponika je metoda hkratnega gojenja rib in rastlin, pri čemer ribe izločajo blato, ki  je gnojilo za rast različnih vrst zelenjave in sadja. Zatem ista prečiščena voda potuje nazaj v bazen z ribami, kjer se postopek ponovi. Glavni namen je hkratna prodaja rib, zelenjave in sadja potrošnikom. Kot prednost te metode se oglašuje zmožnost gojenja velikega števila rib na majhnem prostoru. Skratka ... aktivistom za dobrobit živali dela (in donacij?!) nikoli ne bo zmanjkalo, v kolikor bodo reševali posamezne primere živali »enega po enega«. To je resnično nedokončana zgodba. In predvsem - moralno nedosledna. 
 
Glede na siceršnjo dobronamernost (vsaj domnevam, da je temu tako!) Ballucha in ostalih podobnih aktivistov, bi bilo pričakovati, da bodo (upam, da čimprej!) uvideli napačnost svojega pristopa in zavzeli jasno in nedvoumno stališče: če živalim priznavamo vsaj kakšen moralni pomen, potem ne moremo upravičiti prehranjevanja z njimi, oblačenja v njihove kože in drugih oblik njihove uporabe. Zelo enostavno.
 
 
Za zaključek dodajam še nekaj citatov Garyja L. Francioneja (prvega akademika na svetu, ki je v univerzitetni kurikulum uvedel teorijo o živalskih pravicah):
 
-          “If you are a feminist and are not a vegan, you are ignoring the exploitation of female nonhumans and the commodification of their reproductive processes, as well as the destruction of their relationship with their babies; If you are an environmentalist and not a vegan, you are ignoring the undeniable fact that animal agriculture is an ecological disaster; If you embrace nonviolence but are not a vegan, then words of nonviolence come out of your mouth as the products of torture and death go into it; If you claim to love animals but you are eating them or products made from them, or otherwise consuming them, you see loving as consistent with harming that which you claim to love. Stop trying to make excuses. There are no good ones to make. Go vegan.”
 
-          “Being vegan is not just a matter of being ‘kind’ to animals.  First and foremost, it is a matter of being just and observing our moral obligation to not treat other sentient beings as things.”
 
-          “Humans treat animals as things that exist as means to human ends.  That’s morally wrong. Sexism promotes the idea that women are things that exist as means to the ends of men.  That’s morally wrong.  We need to stop treating all persons — whether human or nonhuman — as things.”
 
-          “It’s really not rocket science.  If animals are not mere things; if they have moral value, we cannot justify eating, wearing, or using them particularly when we have no better reason than palate pleasure or fashion.  If you are eating, wearing, or using animals, then your actions say that you regard them as mere things, despite what your words say.” 
 
-          “If we take the position that an assessment that veganism is morally preferable to vegetarianism is not possible because we are all “on our own journey,” then moral assessment becomes completely impossible or is speciesist.  It is impossible because if we are all “on our own journey,” then there is nothing to say to the racist, sexist, anti-semite, homophobe, etc.  If we say that those forms of discrimination are morally bad, but, with respect to animals, we are all “on our own journey” and we cannot make moral assessments about, for instance, dairy consumption, then we are simply being speciesist and not applying the same moral analysis to nonhumans that we apply to the human context.”  
 
-          “Is veganism a matter of ‘choice’?  That depends on whether you think we have the moral right to choose to exploit the vulnerable for frivolous purposes such as palate pleasure.” 
 
-          “If you care about animals, there is one and only one choice: go vegan.  Can you choose not to be vegan?  Sure.  You can choose not to care.”  
 
-          “Do animals matter morally?  If so, make sure four words are part of your vocabulary: vegan, educate, adopt, foster.”  
 
-          “Veganism is not a limitation in any way; it’s an expansion of your love, your commitment to nonviolence, and your belief in justice for all.”  
 
-          “Every sentient being values her/his life even if no one else does.  That is what is meant by saying that the lives of all have inherent value.”  
 
 
-          “Being vegan provides us with the peace of knowing that we are no longer participants in the hideous violence that is animal exploitation.”  

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Leon Kralj
Leon Kralj
Objavil/a 2015-05-19 16:56:34 (May 19, 2015)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Zloraba živali: MI in ONI
Novoletna zaobljuba 2017!
Moralna shizofrenija: Alastair Graham, škotski "Michael Vick"
Vse najboljše za Svetovni dan veganstva!
Svetovni dan veganstva
Klasičen primer moralne shizofrenije
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
maj 2020
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj