Članek
Vzgojiti ljubezen v sebi
Objavljeno Jul 15, 2022

O ljubezni je bilo povedanega že veliko, vendar le malo usvojenega. 

Ker se v človekovo sposobnost ljubiti že pred rojstvom in nemara že ob spočetju vmešajo vplivi, ki sposobnost in zmožnost ljubezni, ob karmičnih vplivih preteklosti, speljujejo v navezanost, je ljubezen izjemno težko razločiti od navezanosti. Del vzroka je v tem, da človek ljubezni ne izkusi v čisti obliki (ta bi ga nemara celo prestrašila), del vzroka pa je v tem, da je skozi vzgojo in ostale izkušnje človeških odnosov naučen, da navezanost - zaradi moči hormonov, intenzitete občutkov in čustev (pozitivnih in razdiralnih), navideznega in začasnega občutka olajšanja najglobljih ran, prepričanj o ljubezni kot dolžnosti in normalnosti in streženju v sorodniških vezeh, hlepenja po zadovoljstvu (dopaminu) - poimenuje z besedo "ljubezen".

Še največ možnosti bi bilo ljubezen izkusiti v prijateljskih odnosih, ko ti vse prepogosto ne bi bili pretvorjeni v orodje zadovoljevanja interesov ali poslovnih ciljev. V tem smislu so z navezanostjo zaznamovani tako prijateljski odnosi, družinski odnosi, partnerski odnosi.

Vse te ugotovitve pa človeku, ki si želi izkusiti edino ljubezen, seveda ne pomagajo nič.

V želji (!) priboriti si ljubezen tako posameznik pristane na igro, ki temelji na dvojem: 

(1) prvinska oddaljitev od sebe, kar za sabo potegne oblikovanje ega kot mehanizma ali parazita, ki omogoča pridobivanje zadovoljstva in gibanje v družbi brez tragičnih posledic. Ego je družbena formacija in struktura, ki parazitira na in uravnava oz. za družbo dela sprejemljive posameznikove čustvene odzive in občutja. Razvija se v povezavi z mehanizmom potlačevanja čustev. Zaradi tega prvinska oddaljitev od posameznikovega srčnega središča zahteva 

(2) oblikovanje vrste mask: nekakšnih tipal, ki so na podlagi - pogosto neizrečenih družbenih dogovorov - oblikovana tako, da posamezniku (ki pa ni več posameznik v svojem srčnem središču) zagotavljajo dotok zadovoljstva ali izogibanje nezadovoljstvu v zameno za spretno upoštevanje/odmikanje od družbenih pravil.

Igra, v katero se tako vplete ego-posameznik in je vanjo v večini primerov zapleten vse do smrti, ima naslednje značilnosti:

(1) to je igra moči, igra za premoč, v kateri sta udeležena zmeraj dva: tisti, čigar ego-maska se kaže kot zmagovalec in večvreden, in oni, čigar maska se kaže kot poraženec, podrejeni in manjvredni ali nevredni zadovoljstva. Včasih odnosi dejansko delujejo tako, včasih pa nekdo skozi projekcijo nezavednega uma tako interpretira odnos, v katerem se znajde. V vsakem primeru pa velja tole: kdorkoli se znajde v igri moči (četudi je odnos v dejstveni dejanskosti lahko že zaključen), je prisiljen igrati obe vlogi in je suženj obeh vlog, seveda v različnih razmerjih in odnosih, v katerih sodeluje.

(2) igra moči temelji na navezanosti na ego, ta pa se z vsakim dnem krepi bolj, kot posameznim trenira navezanost na misli in čustva, ki mu jih proizvaja nezavedni um. Ta navezanost je videti nedolžna ali celo nevidna, toda posameznik jo trenira in s treningom krepi iz sekunde v sekundo. Ravno navezanost na misli (miselne navade v podobi prepričanj in naučenosti ali družbeno pogojenih pričakovanj) in na čustva (čustvene navade in vzorce ter njihove usedline, ku v pisamezniku nenehno vzbujajo dramo in evforijo) sta zaradi svoje navidezne nevidnosti največja ovira, da posameznik premaga navezanost in opusti ego.

Toda celo pravkar zapisano posamezniku ne pomaga prav nič, da bi prišel/prišla v izkušnjo čiste in brezpogojne ljubezni. Dokler smo v polju in na ravni igre moči, smo v polju in na ravni, ko nam je ljubezen pogojevana oziroma jo sami pogojujemo, vzrok vodi k posledici in tako sami sebe zapredamo v pogojene in pogojevane ljubezni: "če ne boš ..., potem ne bom ..." ali "če ne bom ..., potem ne bo ...". Pogojevane ljubezni pa so, z drugo besedo, navezanost.

Kaj torej posamezniku odpre pot do brezpogojne ljubezni? Troje:

(1) očiščenje in osvoboditev od posledic in samih dejanj pogojevanih ljubezni (osvoboditev od razdiralnih čustev, čustvenih vzorcev, navad in reakcij na zavedni in nezavedni ravni, osvoboditev od oziroma soočenje s potlačenimi čustvi in njihova transformacija v svetlobo) 

(2) obvladovanje misli, miselnih navad in razvad, naučenosti in družinsko ali družbeno vsajenih prepričanj ter pričakovanj - na zavestni in podzavestni ravni. (To troje namreč poraja čustva in čustva porajajo nezavedne besede in dejanja, ki lahko zelo negativno vplivajo na naše življenje ter sooblikuje našo realnost, najprej na individualni ravni, potem pa še na kolektivni ravni, ker smo nenehno povezani z drugimi bitji in z njimi sobivamo na energetski ravni.)

(3) vzgajanje pozitivne podpore, iz katere se porodi brezpogojna ljubezen: biti v srcu oziroma svojem srčnem središču, kar nam odpira vrata do univerzalne naravne resnice in pravice;  iskrenost iz srca, hvaležnost iz srca, sprejemanje sebe in vzgoja ljubezni iz srca.

Problem z ljubeznijo iz srca je naslednji: kot dojenčki smo jo bili vajeni prejemati od zunaj, od matere ali skrbnika, od katerih smo bili odvisni. Nato - ali prav hitro, še kot dojenčki, smo se naučili, da jo je mogoče izsiliti z različnimi strategijami nezavednega uma. To je bilo zapletanje v navezanost. Kajti človek, v katerem ni brezpogojne ljubezni iz srca, nam te ljubezni ne more dati: da nam lahko edino zadovoljstvo, da zadovoljuje svoj in naš ego skozi zelo prefinjeno igro moči. 

Morda nam brezpogojne ljubezni iz srca ni mogla dati niti naša mama, če v tistih dneh ni odvrgla ega. Toda mati in otrok sta soodvisniško in hormonsko, imunsko in energetsko povezana. V večini primerov je to tisti približek brezpogojne ljubezni, po katerem zmeraj znova hrepenimo že po izgubi hormonske, imunske in drugih soodvisnosti.

Zato je od podobe brezpogojne ljubezni, ki izrašča iz soodvisnosti, treba napraviti korak naprej. Ta korak, že v odrasli dobi, pomeni, da prenehamo pričakovati, da bomo brezpogojno ljubezen iz srca dobili od zunaj, a se tudi nehamo slepiti, da so nadomestki te ljubezni (navezanosti ali interesne in k zadovoljitvi stremeče interesne soodvisnosti) tisto, kar nas nahrani. Test tega, koliko nek odnos ali dejavnost delujeta na način navezanosti, je njuna izguba. Koliko ta izguba vpliva na našo prizemljenost, vedrost, notranji mir, svobodo, širjavo svetlobe v nas? Če nas izguba zamaje, potem je šlo tudi za navezanost: odpadel je dotok energije od zunaj in pokazala se je primarna luknja, primarna rana ali vrzel. Na vprašanje naj si vsakdo odgovori sam.

Kakšen je torej korak naprej od teh navezanosti, ki dotok ljubezni zavestno ali podzavestno pričakujejo ali izsiljujejo od zunaj, od neke druge osebe ali dejavnosti?

Korak naprej je ravno VZGOJITI LJUBEZEN V SEBI. Ta korak ni enostaven ravno zaradi vrste odvisniških odnosov, v katere smo se bili zapletli. Vendar je naša edina šansa napraviti nemogoče in vsak dan sproti vzgajati ljubezen v sebi, jo takorekoč potegniti iz nič, jo ustvariti z globoko zavestno transformacijo nezavednih, zavestnih in podzavestnih misli in čustev. Globoka zavestna transformacija teh "paketkov" nezavednega uma nam vrne našo lastno, nevtralno in nevidno življenjsko energijo. In ravno ta vrnitev, ki se ne more zgoditi drugače kot vrnitev v srčno središče, nam da energetski presežek, s katerim iz dneva v dan vzgojimo ljubezen v sebi. Da smo brezpogojna ljubezen iz srca, da je ona v nas in žarči iz nas in se spontano preliva iz nas v druga bitja. 

Delo tega prelitja, ki ga opravimo zase, nam daje modrost, potrpežljivost in vztrajnost, da k temu spodbudimo in vodimo še druge. To je tudi pomen besede sočutje: ko smo osvoboditev izvedli v sebi in sebe tolikokrat in nenehno pretvorili v brezpogojno ljubezen iz srca, to postane voda našega življenja, fokus našega življenja - in nobene razlike ni, ali k temu vodimo sebe ali obenem še druge. Vse je pot zavedanja, pot brezpogojne ljubezni kot metode in "sredstva" osvoboditve in ozdravitve.

Po nareku višje inteligence zapisala Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja, intuitivna raziskovalka in čutna poznavalka pretočnih energij

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.
 
Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo ter prostorsko zdravilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Smisel življenja je namreč biti v zavedanju in živeti sebe. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja
  
Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice