Članek
Obvladovanje misli
Objavljeno Jul 14, 2022

Misli je možno obvladati in obvladovati. To se stori tako, da se jih ne oprimemo in ne poistovetimo z njimi. Potrebno je biti OPAZOVALEC in misli opazovati, brez da se vpletamo vanje, opazovati jih kot dogajanje v gledališču. Če se jih oprimemo, krepimo njihovo moč – mi postanemo to gledališče, postanemo IGRALCI namesto opazovalci. Vendar pa kot igralci pozabimo, da igramo v gledališču – in na tej ravni misli zadobijo polno moč in polno sooblikujejo realnost.

Če se misli oprimemo, torej krepimo njihovo moč. Na tej osnovi misli prerastejo v prepričanja in naučenost, ki so samo zelo močne miselne navade ali prepričanja o tem, kako deluje svet (medtem ko svet in realnost lahko delujeta popolnoma drugače). Misli, prepričanja in naučenosti delujejo ne le v zavesti, ampak predvsem v podzavesti. Koliko naših lastnih misli uspemo opaziti, koliko naših prepričanj in naučenosti uspemo opaziti? To nalogo si lahko zastavimo in napravimo preizkus. Problem je, da ne opažamo misli in miselnega toka, ki se sproža v podzavesti. Vendar vse to lahko opazimo, če smo neskončno v srcu in notranjem miru. Biti v srcu in notranjem miru je torej predpogoj za to, da opazimo čim več misli, prepričanj in naučenosti – in to ne glede na to, ali smo sami s sabo ali pa sredi vrveža življenja.

Biti v srcu in notranjem miru je torej pot do rešitve problema, ki nam ga povzročajo misli, prepričanja in naučenosti – to je pot do obvladovanja misli.

Zakaj je smiselno obvladovati misli, zakaj se je smiselno osvoboditi miselnih vzorcev in navad, ki se strdijo v prepričanja in naučenosti in delujejo tako v zavesti kot podzavesti? Misli so orodje nezavednega uma – četudi so tudi orodje in pomagalo, s katerim se gibljemo v svetu. Obenem pa so misli (prepričanja, naučenosti kot oblike miselnih navad) tudi energetske tvorbe: so paketki energije, ki nam je bila odvzeta od nas samihki smo jo mi sami odvzeli nam samim. V tem smislu misli siromašijo našo življenjsko energijo. Če gre za podzavestne misli, s katerimi se poistovetimo in jih razvijemo v čustva, se te misli kopičijo, nalagajo in skladiščijo na določenih točkah energetskega telesa, kjer nastanejo blokade. Potlačene ali v podzavesti delujoče misli pa – kadar so zelo intenzivne – prežamejo tudi naše celice, torej vplivajo na delovanje organov v telesu in telesnih procesov, ki jih telo potrebuje za svoje idealno in nemoteno delovanje. V tem smislu misli na podzavestni ravni, zlasti kadar preraščajo v čustva ali potlačena čustva, preoblikujejo in usmerjajo tok življenjske energije, ga ukleščijo in delujejo kot oklepi ali kletke. Misli je torej nujno obvladovati, ker v končni fazi odvzemajo in siromašijo neskončni tok življenjske energije, ki teče skozi nas, in ga dela končnega.

Ponovimo: četudi je to zelo nelahek proces, je misli vendarle možno obvladovati. Zavedati se je treba, da so misli energetske tvorbe, v katerih je – podobno kot v čustvih – ujeta naša lastna življenjska energija. Ta je z mislimi ugrabljena človeku.

Sodobna civilizacija je civilizacija misli, toliko bolj, kolikor posameznika trenira v življenju v glavi in v življenju na način koncepta: odvzema mu zmožnosti čutenja in čutnega stika z realnostjo, za katerega so naša telesa zelo dobro opremljena. Če znamo dobro poslušati sebe in svoje telo in smo v zavedanju ter nenehno opazujemo, nas konceptualni svet sodobne civilizacije ne more prevarati, ker bomo znali razločiti pristno od nepristnega. Znali bomo ločiti tisto, čemur je mogoče zaupati, od onega, čemur ni mogoče zaupati. Toda sodobna civilizacija čedalje bolj temelji na podatku in na nadzoru podatkov. Moči opazovati misli in jih obvladovati ter skozi zavedanje biti nenehno v stiku s sabo, je torej osnovno orodje, ki ga posameznik lahko razvije in se s tem izogne rastoči moči nadzorovanja v sodobni visokotehnološki civilizaciji podatkovja.

Kako obvladam misli?

Dovolj in bistveno je biti nenehno v opazovanju in v srcu. To seveda pomeni biti v visokem zavedanju in relativno globokem notranjem miru: brez tega četverega ne bo mogoče obvladovati misli, kajti vse to je potrebno, da neko misel, zavestno ali podzavestno, sploh opazimo, se je zavemo. Opaziti misel je predpogoj, da sploh lahko začnem delati z neko mislijo, se je osvobajati, jo obvladovati.

Nezavedni um ima težnjo, da nas »prilepi« na misel. Preprosto iztegne se in se naveže na misel. To je osnovni pomen navezanosti, ki lahko – če preraste v navado, kar se tudi zgodi – vodi v navezanost na neko osebo, material, dejavnost, delo, drogo. Kakor hitro se nezavedni um »prilepi« na misel, se misel okrepi in lahko začne preraščati v čustvo, od tod pa hitro preraste v reakcijo, odziv, dejanje.

Obvladovanje misli

Prva in najlažja stopnja obvladovanja misli je torej, da misel opazimo in »se ne prilepimo« nanjo. Namesto tega stopimo »korak nazaj«, sebi ravnodušno rečemo »stop«. Na tej stopnji najelegantneje presekamo krog nezavedanja. Toda če je na tej stopnji misli najlažje obvladovati, pa je treba imeti izjemno visoko stabilno zavedanje, da bi to sploh lahko storili.

Če smo neskončno v srcu, ples misli lahko samo opazujemo in se mu smejimo kot komediji, teatru iz papirja. Vendar je to izredno visoka stopnja zavedanja, ko ne nasedamo lastnim mislim. Zapisovalka te stopnje še ni dosegla.

Naslednja možnost obvladovanja misli nastopi, ko se misli že oprimem. Takrat je sebi še vedno mogoče reči »stop« in se od misli oddaljiti, jo opazovati. Toda ker smo že globlje vpleteni in zapleteni v zanko misli, je treba napraviti še nekaj več. Mogoče je misel vizualizirati, da se je lažje osvobodimo. Zapisovalki je to bilo dano skozi izkušnjo, kjer se ji je misel spontano prikazala kot svetleče podolgovato telo. Nato pa je misel »slekla« prozornega ovoja, olupila je misel misli same, kakor bi lupili hrenovko, da se je znova sprostila v misel ujeta življenjska energija. Osvobojeno življenjsko energijo, ki je bila z nezavednim umom usmerjena navzven, na primer k neki drugi osebi ali situaciji, je na ta način mogoče preusmeriti nazaj vase.

(V vsakem primeru je karkoli, kar mislim o drugih, obenem usmerjeno v nas same. V tem smislu ločnica med nami in drugimi ne obstaja. Zato pazimo, kaj mislimo o sebi in o drugih, kajti teža teh misli se v času mišljenja že nalaga v nas same – bodisi da gre za nekaj pozitivnega bodisi da gre za nekaj negativnega.)

Kaj se zgodi z osvobojeno življenjsko energijo, ki je bila še trenutek poprej ujeta v misel? Mogoče jo je preusmeriti nazaj vase. Počakam, da mi prežame telo, z njo ljubeče nahranim in prepojim celotno telo in ko se nabere presežek, lahko to življenjsko energijo ljubeče prelijem v spontano blagoslavljanje (sebe, osebe, ki ji je bila namenjena neka misel, več oseb, neke situacije, sveta). Na ta način sebi in drugim dam ljubečo podporo, da tudi same preidejo na višjo raven zavedanja.

Prej je bilo rečeno, da se teža misli, ki jih mislimo o drugih in uperjamo v druge – četudi gre za nevidne in nikomur zaupane misli – nalaga v nas samih. Na drugi strani pa na ta način do druge osebe ali oseb ustvarjamo neko energetsko vez (navezanost), ki neko osebo zadržuje točno na tisti ravni zavedanja, ki je bila skladna z mislijo. Če je torej misel bila negativna ali sovražna, to osebo zadržujemo v nizkem zavedanju – in to kljub dejstvu, da nam je nemara storila krivico. Ne sebi in ne tisti osebi torej z negativnimi ali sovražnimi mislimi ne bomo pomagali, ne bomo presekali kroga nezavedanja, trpljenja in bolečine, ki se je bil sprožil. Sebi in drugim je mogoče najučinkoviteje pomagati tako, da negativno misel slečemo ter osvobojeno življenjsko energijo ljubeče usmerimo k sebi in tej drugi osebi – z namero, da bi prešli na višjo raven zavedanja. To je način, kako pri sebi rešimo problem in kako zagotovimo, da pogovor z neko osebo postane srčen, iskren, ljubeč.

Bistveno je torej presekati naslednje povezave:

  1. poistovetenje z mislijo
  2. dajanje moči misli
  3. preraščanje misli v občutek ali čustvo
  4. preraščanje čustva v besedo ali dejanje (reakcijo).

Še nadalje lahko misel obvladamo, celo če je že prerasla v čustvo. V tem primeru bomo sicer težko ujeli samo misel. Potrebno je delati s čustvom in se ga osvoboditi, ga usmeriti v srce in ga tam transformirati v čisto življenjsko energijo. Po tem postopku, pri katerem nas lahko, kot tudi pri ostalih dveh, podprejo glasniki zavedanja, bomo morda prišli tudi do misli ali besede, ki je čustvo sprožila. In tudi v tem primeru se je te misli treba osvoboditi na prej opisani način.

Ko čustvo preraste v besedo ali dejanje (v reakcijo), misli ni več mogoče obvladati. Bilo je že storjeno in na tej točki se lahko edinole iz vsega srca opravičimo osebi, ki smo ji prizadejali kaj žalega. Če to seveda začutimo. Opravičilo iz vljudnosti ni opravičilo. Najbolje je, če se osebi opravičimo še isti dan, torej v roku 24 ur, da se ne dejanje ne misel in ne čustvo ne zasidrajo globlje v obeh osebah: kajti v nasprotnem primeru obe čaka še hujše trpljenje. Ena oseba ga bo morda odrinila in potlačila, misleč da je vse v redu, medtem ko bo druga trpela v tišini. Toda v tem primeru je ta druga oseba postavljena v situacijo, ko mora očiščenje od čustva in misli opraviti popolnoma sama. Morda zveni nefer, vendar je to najboljši način, da (na dolgi ali kratki rok) ne škoduje ne sebi ne drugi osebi. To so načini, kako preprečimo ali očistimo nastajanje negativne karme, zaradi katere bi lahko nekoč v nedoločljivi prihodnosti izkušali bistveno bolj intenzivne, vsekakor pa zelo nezaželene sadove svojih misli.

Kdor obvladuje svoje misli, z zavedanjem sooblikuje svoje življenje. Življenjska energija bolj sproščeno in neovirano pluje skozenj. Kdor svojih misli ne obvladuje, svoje življenje sooblikuje z nezavedanjem, torej si v končni fazi blokira in odreka življenje: dela proti svojemu lastnemu življenju in proti toku življenjske sile.

Za obvladovanje misli je treba, da je usklajeno z univerzalno naravno resnico in pravico ter da se dogaja iz srca. V nasprotnem primeru postane obvladovanje misli samo še ena oblika manipulacije, ki se ji reče »kontrola nezavednega uma«. Obvladovanje misli je torej nekaj popolnoma drugega kot kontrola nezavednega uma. Človeka, ki kontrolira svoje misli, zlasti če to počne v visokem zavedanju, lahko njegov nezavedni um na bistveno nevarnejših in bolj uničujočih obratih zaplete v igro moči. V tej igri moči lahko tak posameznik celo zmaga – toda na dolgi rok bo izkusil zelo negativne karmične posledice, ki so negativne predvsem zato, ker so posledica izrabe moči visokega zavedanja.

Za zavedanje je torej nujno potrebno, da se dogaja v povezavi z »biti neskončno v srcu«, neskončno ravnodušni, v ljubezni in blagoslavljanju sebe in drugih. To je prava pot, to je pot, ki je povezana z univerzalno naravno resnico in pravico.

Ko obvladovanje misli poteka iz srca, lahko opazujemo misli drugih ljudi. Tudi to zapisovalki trenutno ni dano. Ravno zato, ker obvladovanje lastnih misli omogoča opazovanje ali vpogled v misli drugih oseb, je tako zelo nujno, da se obvladovanje lastnih misli in višanje zavedanja dogajata iz srca in v srcu. Kajti pri tem je pomembno, da oseba, ki obvladuje lastne misli in more opaziti tuje misli, ne reagira na te tuje misli, ampak je do njih enako ravnodušna kot do svojih misli.

Zato v trudu obvladovanja misli zmeraj podajmo srčno namero, da naj bo to obvladovanje, kadarkoli bo že nastopilo kot darilo, usmerjeno izključno k osvoboditvi sebe in vseh drugih bitij.

Misel je najnevarnejše orožje. Obvladovanje misli iz srca pa odpira ljubezen, globok notranji mir, radost, širjavo svetlobe.

*

Osebe, ki so tako zelo zvišale zavedanje, ker so očistile vire nemira ali grobega nemira, ko so se osvobodile potlačenih emocij, imajo veliko direktnejšo povezavo med mislijo in čustvom ter reakcijo.

Osvoboditev od potlačenih čustev je sestavni del procesa obvladovanja misli. Ko se torej začnejo sprožati potlačena čustva, bo v prvem navalu mnogo težje obvladovati misli in njihov naval: na plano pridrejo vse podzavestne misli, ki so povezane z nekim potlačenim čustvom.

Ker v tem primeru povezava med mislijo in čustvom deluje veliko hitreje, tudi same emocije, ki jih takšna oseba izkuša, postanejo veliko direktnejše in veliko močnejše. Zato človeka, ki se znajde na tem delu poti zavedanja, lahko veliko hitreje in intenzivneje potegnejo za sabo. Z drugimi besedami: ko se dogaja intenzivna osvoboditev potlačenih čustev, oseba zlahka izgubi zavedanje in zapade v nezavedanje. Zlahka in zelo hitro jo odnese v neprimerna, negativna dejanja ali besede. Zato je zelo dobro, da takšna oseba redno in zelo pogosto, večkrat dnevno, če je potrebno, zaproša za podporo glasnika zavedanja, da je čim bolj v srcu, ravnodušna, prizemljena in psihofizično stabilna. To je način, da izplava skozi vrtince potlačenih čustev, ki bruhajo na dan. To je način, da se vrtinci potlačenih čustev odvrtijo, ne da bi jim posameznik še dodatno dajal zagona s svojimi reakcijami. Zapomniti si je treba, da gre v takšnih primerih za močna čiščenja, na katera pa ni smiselno reagirati, ker bi si s tem še dodatno povzročali novo negativno karmo. Kot pri čiščenju greznice je torej priporočljivo biti potrpežljivi in za pomoč in podporo prositi usposobljeno osebo, glasnika zavedanja.

Višanje zavedanja naj torej nujno vključuje naslednje točke:

  1. biti čim bolj in čim dlje v srcu
  2. obvladovanje misli
  3. čim hitrejše in čimprejšnje presekanje krogotoka med sproženo mislijo in emocijo (ki povzroči porajanje nadaljnjih misli).

Od tega trojega je najpomembnejše prvo, saj je povezano z globokim notranjim mirom.

Če smo sposobni biti globoko v srcu, ujeta in zastala energija nezavednih misli, čustev, besed in reakcij nima tolikšne toksične moči. Očiščenje od potlačenih emocij in zmanjšanje intenzitete emocij skozi nenavezanostjo dodatno podpira obvladovanje misli. Po drugi strani pa obvladovanje misli (s tem, da se jih ne oprimemo in jim ne dajemo dodatne moči) omogoča zmanjšanje intenzitete emocij in večji notranji mir. Pri obojem, mislih in emocijah, je treba paziti tudi na moč in vpliv karmično shranjenih čustvenih ali reakcijskih izbruhov.

*

Različni ljudje različno delujejo, kar se misli in emocij tiče. Eni imajo močnejša čustva in šibkejše misli, drugi pa najprej odreagirajo miselno in čustva potlačijo, medtem ko okolici dajejo vtis, kot da so popolnoma obvladani in ravnodušni.

Pravi preizkus tega, koliko lahko obvladujemo misli in emocije je opazovanje sebe. Koliko misli ali emocij se nam porodi, če skušamo biti samo s sabo in v tišini, v srcu? Napravimo to vajo in vsakdo si lahko sam odgovori na to vprašanje.

Pri obvladovanju misli gre tudi za to, da nas bodo težavnejše situacije bolj zamajale, ker nas bodo vrgle iz srca in odprle delovanje nezavednega uma. Treba je biti pozorni tudi na to.

*

Na globlji stopnji notranjega miru kot se oseba nahaja, lažje obvladuje misli in čustva: manj se jih oprijema, manjša je njena navezanost ali zmožnost navezovanja na misli in emocije – ter posledično tudi na osebe, stvari, kraje, dejavnosti, spomine in podobno.

Vse troje (biti v srcu z globinskim mirom, obvladovanje misli in obvladovanje emocij) človeka odpre za to, da lahko začuti oziroma zazna tuje emocije in misli. Bistveno je, da na te tuje emocije in misli ne odreagira in da z njimi ali s svojo sposobnostjo obvladovanja misli ne manipulira, ampak sočloveka ljubeče vodi k zavedanju – če ta oseba to seveda želi. Sicer je bolje, da se iz njene bližine bodisi odstrani bodisi trenira ravnodušnost in ostane v njeni bližini. To drugo je seveda mnogo težje, saj pomeni izjemno visoko stopnjo obvladovanja lastnega nezavednega uma (misli, čustev, besed) – in to na dolgi rok. Kajti prav biti na dolgi rok v bližini osebe z zelo negativnimi mislimi, čustvi, besedami in dejanji je lahko nevarno: oseba z zavedanjem, proti kateri so lahko reakcije nezavedne osebe celo usmerjene, mora paziti, da sebi ne povzroči globoke škode. Največja škoda, ki jo pri tem lahko utrpi, je izguba ljubeče naravnanosti do sebe in drugih. Situacije dolgotrajnega zadrževanja v bližini oseb z globokim nezavedanjem so najtežavnejše, ker jih lahko plačamo bodisi z nižanjem lastnega zavedanja in izgubo ljubeče naravnanosti bodisi – če se nam zdi, da nekako obvladujemo situacijo – z boleznijo.

Kjer ni možnosti pogovora iz srca in ljubeče osvoboditve ter višanja zavedanja, tam se začne igra moči, boj za kraljestvo na vrhu zobotrebca, boj na smrt in življenje. Bolje je ne sodelovati v takšnih situacijah. Modri človek iz takšnih situacij odide, ko vidi, da je njegov napor jalov. Stvarstvo bo po svoje razpletlo tudi takšne situacije.

*

Bodimo neskončno v srcu, obvladujmo misli, sproti čistimo in se osvobajajmo nezavednih misli in čustev. Ne dovolimo, da nam nezavedne misli in čustva preidejo v besede, dejanja ali vzorce in navade nezavednega uma, ki na dolgi rok, po verigi nezavednih misli in reakcij nezavednega uma prinašajo edinole trpljenje.

Namesto tega iz srca ljubeče ravnajmo s svojim življenjem in življenji drugih bitij. Toda najprej s svojim življenjem. To je predpogoj, da smo sploh lahko ljubeči do drugih.   

Po nareku višje inteligence zapisala Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja, intuitivna raziskovalka in čutna poznavalka pretočnih energij

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.
Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo ter prostorsko zdravilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Smisel življenja je namreč biti v zavedanju in živeti sebe. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja
Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice