Ena od možnih strategij, ko se znajdemo v težji situaciji, ali osebni ali kolektivni, je, da bo enkrat minilo in bodo prišli spet boljši časi. Na nek način je ta strategija vsekakor boljša kot obupavanje in razočaranje nad situacijo ter občutek, da bo šlo vedno samo še na slabše.

A čakanje na to, da se bo svet spremenil (naš notranji ali zunanji svet), je lahko precej nerealno in neodgovorno, sploh če odgovornost za spremembe prelagamo na druge ljudi. Tudi če menimo, da sami delamo spremembe pri sebi, je to morda le poliranje površine, medtem ko so pod lakom še vedno rjavine. 

Tempo sprememb določa naš ego – bolj kot je ego vpliven oziroma dominanten, bolj bo imel kontrolo nad tem, koliko in katere spremembe nam je 'dovoljeno' izpeljati. Zeleno luč bo dal le tistim spremembam, ki so zanj še sprejemljive in ne posegajo premočno v njegovo integriteto.

Zato potrebujemo zelo zelo veliko iskrenosti do sebe in zdrave samokritičnosti, da se uspemo prebiti skozi vse blokade do naše čistine, do našega bistva. Vendar to zares uspe le redkim. Večina potrebujemo pri tem nesebično, iskreno in nemanipulativno pomoč oseb, ki so čez ta proces že šle in nam lahko pomagajo, da hitreje in varneje zacelimo vse rjavine pod lakom in (se) na koncu briljantno spoliramo. Nato pa poskrbimo za vzdrževanje in hkrati preprečujemo, da bi se rjavine ponovno začele pojavljati.

Zelo pomembna je pri tem iskrena namera, da zrastemo v svojem zavedanju (o zavedanju je zadnje čase veliko govora, tudi kot rešitev za izhod iz trenutne družbene situacije. Pa se zavedamo pravega pomena, vrednosti in razsežnosti zavedanja?).

Pa pojdimo nazaj k boljšim časom. Tu se pojavi vprašanje: zakaj sploh čakati na boljše čase? Ne le vsako jutro – čisto vsak trenutek se lahko odločimo, v kakšnem (svojem!) svetu bomo živeli. To pa ne pomeni, da bežimo v druge realnosti, v druge dimenzije, ali da si nataknemo rožnata očala in zanikamo realnost v nas in okoli nas. Realnost trenutno je pač taka in konec koncev si lahko priznamo, da smo jo tudi sami soustvarjali – z zanikanjem samih sebe, z neiskrenim odnosom do samih sebe, z nespoštovanjem temeljnih potreb naše duše in telesa, s poveličevanjem vrednot, ki nas oddaljujejo od iskrenega, brezpogojnega spoštovanja sebe in drugih, z nesorazmerjem v deležu materialnega in duhovnega v našem življenju …

Zato je smiselno, da se najprej soočimo s temi dimenzijami sebe in se podamo na zgoraj opisano pot. Potem bomo imeli tudi bolj jasno sliko, kako lahko kot posameznik kakovostno in razumno prispevamo k soustvarjanju boljših časov.

Kamen na kamen palača. Tako kot vsi posamezniki, ki se eden za drugim združijo v kolektivnem in pripeljejo civilizacijo do prepada, lahko tudi en posameznik, ki se mu pridruži še en, pa še en, pa še en … pripelje civilizacijo do boljših časov. Zato ne mislimo, da en človek ne more nič. In ne čakajmo samo na druge. Začnimo pri sebi. Brez odlašanja, korenito, brez kompromisov. To naj bo naš najbolj pomemben in nujen projekt našega življenja. Vračal nam bo z visokim donosom ('izračunanim' tokrat po novih kriterijih).

Marjetka Mihelčič

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo ter prostorsko zdravilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Smisel življenja je namreč biti v zavedanju in živeti sebe. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja

Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnicev