Kultura mi je včasih pomenila tisto, da nekdo gre v gledališče, prebere pesem ali knjigo, gre v galerijo. Potem se je vse to začenjalo umikati drugim stvarem, pogumu gledati drugače, pogumu gledati iz druge perspektive, pogumu izreči resnico, kadar se dogaja krivica, pogumu spoprijemanja in premagovanja izzivov, ki jih pred mene položi življenje v sistemu, režimu, ki ni nekaj abstraktnega, ampak se napaja iz realnih človeških življenj, iz dihov in izdihov vseh, ki smo tukaj v nekem prostoru, celo živali. Kultura v italijanščini pomeni »coltivare«, se pravi, sprejeti zemljo in jo obdelati tako, da iz nje nekaj zraste. Kar zraste na tej zemlji, je kultura kot rastlina. Ni nujno, da zmeraj zraste. Včasih traja več generacij in mnogih napačnih poskusov, da zraste na ta nek idealni način, ki daje plodove. Kaj so plodovi? To so sadovi, ki podpirajo življenje: da lahko jem, da moje telo ostane živo in zdravo in harmonično in da lahko dobroto daje naprej in deli.

Človeška želja je celo kulturo spremenila v plačilno sredstvo, vendar tega, kar se plača, ne bi bilo brez onega prej, ki se zdi popolnoma nevidno, nepomembno in tiho, zavito v molk, ki ga je težko sploh prevajati v jezik. Človeška želja je celo kulturo spremenila v plačilno sredstvo, to pomeni, da je v tem sistemu zaradi pritiska želje in plačilnega sredstva celo moje lastno telo in telo drugih spremenjeno v predmet ali plačilno sredstvo, ki si jih trgamo eni drugim: eni več in drugi manj. Človeška želja je kulturo in dejanje kultiviranja spremenila v uničevalni pogon, kjer je nekaj iztrgano zato, da bi bilo prodano in da bi iz tega zrasel denar.

Zato, ne mi reči, da je treba na kulturo paziti samo 8. februarja. Ne mi reči, da je kulturi treba zvišati sredstva – ali da jih je treba znižati. Treba je sestopiti v samo jedro kulture. Jedro kulture, brez katerega ne bi bilo ne kulture in ne tistega, kar od kulture vidimo in gledamo ali poslušamo ali se s tem opajamo, jedro kulture je srčna kultura. Je kultura srca. Treba je delati na srcu, v srcu in s srcem. In to je zame kultura. Nikoli oglaševana. Je pa tudi edini način, kako pridem k sebi, kako ne gledam »produktov«, ampak potrpežljivo delujem.

Nimamo vsi istih darov in talentov. Tisti, ki delujemo čisto pri dnu, kot mi je nekoč pred leti povedal Iztok Osojnik, hkrati prečiščujemo, dajemo kisik, da sploh nekaj lahko je živo. To je popolnoma nevidno delo, ki ne išče slave, vendar pa ne sme biti zaničevano od onega dela, ki se je razbohotilo kakor plevel, in je vidno - edino vidno. Brez prvega delovanja ne bi bilo nobenega drugega dela.

In zato se je treba odločiti, ali bomo »furali« to podivjano kulturo, ki nima kulture srca in sproža zmeraj nove želje in hrani pošastno mašinerijo, ki nas lahko vse pogoltne, ali pa bomo šli v tišino, da tam dobimo odgovor, da razrahljamo beton okoli srca. Kultura je nekaj rahlega in nekaj, kar je v tesnem stiku z univerzalno naravno resnico, tisto prvinsko, neubesedljivo resnico, ki je obenem dobro in svetloba in lepota. Kultura je odkopavanje te neubesedljive resnice, ki jo zmeraj znova zasuvajo laži, na vseh poljih, celo v najintimnejšem polju pogovora s seboj, pa vse do polja tako imenovane politike, ki ureja stvari v polisu, "skupne stvari", vendar jih zaradi pomanjkanja kulture in resnice ureja tako, da je življenje omogočeno le nekaterim, čedalje maloštevilnejšim, in onemogočeno drugim, ki se jih izrine iz "polisa".

To pravim tudi nam, »kulturnikom«, ki naj bi bili znotraj sistema zadolženi za »kultiviranje«. Treba je seči globoko, zelo globoko, da bi lahko sploh še kaj zraslo in živelo. To je nevidno in nikoli plačano delovanje, vendar pa je NEPRECENLJIVO. Ker do njega denar sploh ne seže.

Torej, ali imamo dovolj poguma za kulturo srca?

Kultura srca ni nekaj, kar pritiče le "kulturnikom", ampak nekaj, kar je potrebno negovati vsak dan, ne glede na to, ali si dojenček, šolar, učiteljica, zaposleni, študent, finančnik, znanstvenik, profesor, pesnik, mama ... In zato je kultura pomembna. In zato je tudi treba paziti, kaj se izraža skozi besede, glasbo, sliko, podobe, ples: ker bo to raslo naprej. In zato je treba paziti, da se kulture ne reducira na neko prestižno dejavnost, kjer so visoka čustva dovoljena le v določenem okviru, sicer pa potisnjena v molk in potlačena - ali celo družbeno odrezana, ko gre za srečanje z bitji, ki živijo na robovih družbe.

Edino kultura srca nas lahko reši. Edino s kulturo srca se lahko še rešimo. Tako čutim. Morda zveni patetično in preprosto povedano, ker notri ni ne teorij Bourdieuja ne Freuda ne Lacana ne Hegla ne Agambena ..., ampak tako čutim z vsem svojim bitjem.

Po nareku višje inteligence zapisala Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja, intuitivna raziskovalka in čutna poznavalka pretočnih energij

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z rojenimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja.

Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice