Kaj je to čudno in težko oprijemljivo delovanje, ki niti delo ni, ker ne stopa v svet dela, in se mu reče »osvobajanje sebe« s pomočjo osrednjega orodja, ki nam je bilo podarjeno kot človeškim bitjem, in se temu orodju reče »zavedanje«?

Človeško dušo in telo, ki ju ločuje um, si predstavljajmo kot sobo, ki je bila presekana na dvoje. Pravzaprav ne na dvoje, ampak na nešteto koščkov. Med te koščke se je postavil, je vdrl »um« s svojimi »proizvodi«: celo vojsko raznolikih emocij (želja, strahov, jeze in njenih tisočerih sestra, pa žalosti), pričakovanj in frustracij, prepričanj in naučenosti (v smislu šolsko prevzetega in na pamet naučenega znanja, ki smo mu vselej pač samo verjeli, kot tudi odzivov, ki smo jih prevzeli od staršev – denimo ob izgubi, zapuščenosti ipd., pa tudi navidez nepomembnih navad in razvad, nekakšnih avtomatičnih odzivih, ki se sprožijo v posebnih in značilnih trenutkih), pa seveda spominov, nostalgije in podobnega.

Tam so, nekje v nas, v zavesti in podzavesti, in razbolene ali pa vesele bivajo kakor drobne blokade med našo dušo in telesom ter povzročajo mnogo posledic. Recimo to, da ne čutimo svoje duše, tega, kar nam pravi – morda edino njena izkrivljena in popačena šepetanja, ki jih izkrivlja in popači zgoraj opisana vojska. Ali pa ne čutimo svojega telesa, se ne zavedamo njegove govorice, govorice njegovih celic. Denimo: nekdo je skoraj eno leto tekel maratone, a se ni zavedal, da v svojih ledvicah nosi ledvični kamen. (A pred kom ali čim je želel pobegniti, ko je toliko tekel in si prizadeval, da bi dobil pohvalo za svoj tek oziroma da bi ga za to z endorfini nagradilo njegovo telo? Zakaj je moral tako zelo zlorabljati svoje telo?)

Naše večkratno razsekano telo-duša je podobno stanovanju, ki so ga zabasali predmeti in prah in nesnaga do te mere, da je v njem temačno in težko živeti, se celo premikati. Vsi ti predmeti (armada proizvodov uma) mu jemljejo energijo. Oglejmo si denimo spomine. Nekdo, ki celo dobesedno živi v stanovanju, polnem spominov, je več kot očitno daroval (ali raje žrtvoval) del svoje življenjske energije tem spominom, ukleščena je in vezana na fotografije, predmete ali oblačila nekdanjih partneric, davnodavne – toda sedaj nekoristne vstopnice kinopredstav ali gledaliških predstav, pokvarjenih oblačil, dežnikov ali računalnikov, ki jih nostalgično hrani, in podobnega. Že leta ali desetletje jih ni uporabil, in vendar svojo življenjsko energijo nezavedno daje k njim, ker ga nanje vežejo spomini. Svoje življenje je spremenil v muzej, tabernakelj preteklosti, kjer se počuti varnega – a tudi v strahu, da bi to preteklost (»edino, kar sem«) izgubil. In ker mu ta preteklost čedalje bolj srka energijo, jo je, to energijo, nekako potrebno dobiti iz drugih virov: od drugih oseb, ljubimk ali ljubimcev, živali, hobijev … skratka, nekako od drugod – da bi jo lahko namenil in vložil v delo, kariero, kupovanje letalskih vstopnic, skratka, resne in pomembne stvari.

Naučeni smo, da je to dobro, edino možno in celo pohvalno. Ta muzej praha naj bi bil naše življenje. In to celo v primeru, da se kanalizacijske cevi v njem zamašijo zaradi desetletja neočiščenih las dolgolasih ljubic, da voda ne pronica več dobro zaradi kamna ipd.

Enako je z našim telesom-dušo. Pravzaprav je človekovo stanovanje lahko precej natančna podoba tega, kar počne s svojim telesom-dušo. Telo-duša pa je razsekano, razlomljeno in v teh procesih, ker je neprevetreno in neprezračeno in neprehranjeno, ker so v njem blokade, se postopoma oblikujejo vzroki bolezni, kakršne medicinski aparati zaznajo šele desetletje pozneje. Morda so ti vzroki povezani s karmo, ki je prinešena (kakor čudna škodljiva dediščina in redko košček zlatega cingljanja) še iz drugih, preteklih življenj.

Kaj je torej osvobajanje s pomočjo zavedanja?

Osvobajanje je usmerjanje zavedanja v košček nesnage, energetske blokade, zapisa, škodljive frekvence (ki ni niti še misel in niti še čustvo, ampak zgolj neka »meglica« ali posebna valenca svetlobnega valovanja), v zavest in podzavest. Neizmerna in neskončna je moč osvobajanja, ni mogoče predvideti in si niti predstavljati, kakšna je.

Kaj pa je funkcija osvobajanja z zavedanjem in kako to deluje?

Predstavljajmo si tanko plastično vrečko, na kateri piše »spomin na to-in-to-osebo«. V vrečki je seveda zajeta neka vsebina, in prav ta vsebina je naša lastna življenjska energija, seveda s primesmi tiste armade proizvodov uma, o kateri je bilo govora prej. Nekoliko težka, zastala energija je to. Če zavedanje s pomočjo univerzalne zdravilne svetlobe preluknja ali razgradi to vrečko »spomina«, se bo v njej ujeta energija razlila in prišla na površje, v zavedanje: tam se bomo lahko z njo soočili, ne da bi se z njo poistili ali se vanjo vpletali, in jo očistili. Pustili, da smeti grejo k smetem in preteklost gre k preteklosti. Občutili hvaležnost za izkušnjo. Uzavestili, kaj se nam je dogajalo s to osebo in kaj smo se ob njej naučili.

Osvobajanje je proces poslavljanja, je obred slovesa. Je čiščenje, v procesu katerega nazaj pridobimo samo tisto, kar nam v vsakem primeru pripada, a nam je to odtujil naš lastni um. Ta, tako pridobljena in prečiščena energija, lahko zdaj nahrani tako dušo kot telo, to je življenjska energija, je pa tudi energija, ki jo lahko usmerimo in posvetimo k še višjemu zavedanju in ljubezni in notranjemu miru.

Dokler v sebi nosimo in častimo muzej propadlih ljubezni, nismo sposobni svoje lastne energije, svoje življenjske sile usmeriti v lastno življenje tu in sedaj, predvsem pa ne v to edino, kar je najbolj vredno na svetu: v to, da mi lahko smo ljubezen sama. In dokler v sebi nosimo vso opisano kramo, ne moremo drugače, kot da je v nas nemir: vsebine različnih vrečic, škatel in škatlic, predalov in omar so polne dogajanja, nemira, vrenja. Ni čudno, da je v nas nemir in ni čudno, da ne moremo spati, si odpočiti. Ni čudno, da stari ljudje ne morejo spati. Vendar nespečnost ni posledica starosti: je posledica stanovanja (telesa-duše), ki dolgo dolgo časa ni bilo očiščeno.

Kako torej sprožimo to čiščenje, to osvobajanje? Kako zvišamo zavedanje? Kako se osvobodimo armade proizvodov uma?

Pot je ena in edina, za vsakogar pa je potrebno, da odkrije svoj pristop in način, kako priti v srce. Kako tam ostati in bivati neskončno. Kako gledati skozi srce, poslušati skozi srce, okušati in tipati skozi srce, se hraniti skozi srce, se ljubiti skozi srce, se sprehajati in kuhati skozi srce, kako dihati skozi srce. Če nenehno dihamo skozi srce, bosta naše telo-duša najbolje, najsrečneje poročena: zlita v enost. In ljubezen se začne s tem.

Po nareku višje inteligence zapisala Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja, intuitivna raziskovalka in čutna poznavalka pretočnih energij

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne naravne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje, ki so duševno in telesno pomirilo. V njih je zapisano najmočnejše zavedanje. Največ posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z rojenimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja.

Več informacij: ucbeniki.za.tretje.tisocletje@gmail.com, 041 435 785 (Bogdan), FB: Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek in Modrosti univerzalne naravne resnice