Zaupati inteligenci telesa je nekaj globokega. Globljega, kot si lahko mislimo in smo naučeni, da je telo. Kajti problem je ravno v tem: naše telo je naučeno in zdresirano, nikoli ni smelo pokazati svoje inteligence v celoti - le včasih, le kadar ni ogrožalo uma, le kadar je to inteligenco moralo vklopiti proti vsem signalom naučenosti in uma, ker se je borilo za življenje.

Naše telo je bilo naučeno in natrenirano v določen niz reakcij, navad in razvad z vzgojo - pravzaprav že vse od našega bivanja v maternici. Naučenost telesa, sam pojem naučenosti telesa pa že v izhodišču pomeni, da je telo obravnavano kot nekaj (naj)nižjega in zaničevanja vrednega, morda zato, ker um kot eno njegovo poglavitno funkcijo vidi žretje in izločanje (drek), njegovo osredotočenost na celično prehranjevanje in celično umiranje ter obnavljanje.

V tem smislu je telo pojmovano kot nekaj najnižjega, kar je potrebno z vzgojo - kakor rastlino ali bonsai drevo - oplemenititi, da bo sprejeto in spodobno. Vendar tako imenovane prakse plemenitenja ali spreminjanja telesa povečini izhajajo iz uma in niso z raziskovalnim pristopom usmerjene k raziskovanju inteligence telesa.

Raziskovanje inteligence telesa se lahko dogaja edino kot praksa dviganja zavedanja, ki omogoča povezovanje duše in telesa v enost, to pa tako, da ta enost prejema signale višje inteligence, ki se nato prevajajo skozi srce (razumevanje) v govor ali v inteligenco telesa. Telo nam daje signale, kadar je dobro povezano v enost z dušo, včasih na način bolečine, spet drugič na način drobnih, lahko komaj zaznavnih čutnih signalov (mrazenje, gomazenje, zbodljaj, pekočina, zvenenje ipd.). Da bi te signale zaznavali, je potreben notranji mir in osvobojenost od naučenosti oz. prepričanj, ki smo jih pridobili skozi vzgojo ali si jih naložili skozi življenje. Potrebno se je tudi osvoboditi navad in razvad ali celo stanj (npr. očal proti kratkovidnosti), ki smo jih zaradi nerazrešenega vzroka pridobili skozi življenje kot kompenzacijo (ne pa rešitev) problema. Skozi takšno povezavo telesa in duše v enost namreč (prej na drobne koščke razbito) telo postane povezano v sebi in lahko zazveni kot orkester. Prisluhnimo njegovim signalom, spoštujmo jih in jih raziskujmo.

Telo ne bo nikoli "živalsko" ali "nizko" ali umetno, takšna telesa proizvaja edinole um. Edinole um s telesom ravna kot s predmetom in lastnino, in čeprav nam prav telo omogoča biti v življenju, um z nadzorom in diktatom nad telesom to življenje sprevrača v smrt.

Nasprotno pa je povezava telesa in duše v enost, od koder šele telo sploh more spregovoriti (in biti u-slišano) v vsej svoji inteligenci, pot ljubezni in spoštovanja do sebe. To ni narcisoidna ljubezen (takšen odnos do telesa in njegovih preobrazb ustvarja um), temveč resnična ljubezen, ki vsako dejanje, misel ali besedo v zvezi z našim lastnim telesom oblikuje v globoko spoštljivost, hvaležnost in skrb - v sveti trenutek (denimo pri hranjenju in pitju, skrbi za telesno higieno, gibanju, izločanju hrane in vode, ogrevanju telesa ali ljubljenju). Ta sveti trenutek pa ni nič drugega kot hvala življenju iz globine srca, kajti prav od tod nahranimo sebe in druge, vsa bitja.

--> Priročnik za praktično razumevanje zavedanja (v pripravi); poglavje: Inteligenca telesa; po nareku višje inteligence zapisala glasnica zavedanja Alenka Jovanovski

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, temveč predvsem modre oz. razumske življenjske odločitve. Z njim dosledno naslovimo vse, kar smo hote ali nehote pometli pod preprogo, nevidno breme pa onemogoča, da stvari vidimo jasno in zaživimo v lastnem miru.

Zavedanje po poti univerzalne resnice je povsem nevtralna ponovna pot do sebe in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Temeljno orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje - Kako zavestno živeti sedanji trenutek, ki so duševno in telesno pomirilo, največ pa posameznik naredi z globoko srčno namero, da se premaga in s sodelovanjem z brezpogojnimi naravnimi zdravilci - glasniki zavedanja.