Mnogo ljudi, ne glede na starost, v koronskem letu izkuša osamljenost. Biti je mogoče osamljen, ker nimaš stika s svojci, prijatelji, kolegi, ker nimaš možnosti izvajati svojih konjičkov, ki so te navdihovali, ker ne moreš potovati po svetu, ali ker si sam s svojimi eksistencialnimi problemi, o katerih ne moreš nikomur govoriti in jih niti rešiti. Biti pa je mogoče osamljen tudi v dvoje – ali v množici ljudi, le da so te vrste osamljenosti redkejše in nevidnejše. Osamljenost je kakor spirala, ki nas lahko povleče zelo globoko in na sam rob življenja, je neveselje biti živ.

Osamljenost je biti ločen od polnosti življenja. Osamljenost je ujetost duše, pokaže pa, kako zelo lažen je sistem, v katerega smo vpeti tik po rojstvu – in celo pred rojstvom.

To nas napelje na vprašanje: ali je vse tisto, zapisano v prvem odstavku resnično polno življenje, resnično tisto, kar nas popolnoma nahrani, zavoljo česar je človek radosten ne glede na vse, kar se mu dogaja v življenju?

Iz svojih izkušenj z osamljenostjo lahko rečem, da se je osamljenost pojavila, kadar se je zrušil svet, v katerem sem (navidezno) živela. Torej je osamljenost samo posledica, lakmusov papir, razkritje nečesa, kar je bilo prej prikrito z migetanjem neonskih lučk, imenovanih »prijatelji«, »kolegi«, »družina«, »partner«, »otroci«, »vnuki«, »sošolci«, »služba«, »status«, »uspeh«, »nakupi«, »zabava«. Ko odpade ves ta filter odnosov in situaciji, ki so zaposlovali naš um bodisi zaradi tega, ker je tako zgrajen naš svet, bodisi ker um nenehno potrebuje neko aktivnost, se soočimo z vakumom.

Ta vakum je posledica potresnega vala, oglušujoč je in nemogoče ga je prenesti. Vendar pa razkrije nekaj: tanko opno, ki ločuje mene samo od mojega jaza, ki je rasel in se pojil z vsem prej naštetim in tudi pričakoval in zahteval in jokal, kadar prej našteto ni delovalo v skladu z računico in pričakovanji.

Osamljenost je trenutek ali stanje, ko se imamo priložnost soočiti s to opno, s to goloto. Lahko se temu poskušamo izogibati in pri tem drsimo čedalje globlje v depresijo, lahko problem premagujemo navidezno in brskamo po računalniku, telefonu, obsesivno sledimo zmeraj enakim novicam, obsesivno čakamo, čakamo, obsesivno bežimo v filme in gledanje serij, spanec, hrano, pijačo … Ne bo pomagalo. Lahko pa začnemo kot raziskovalci opazovati same sebe – prav to osamljenost, prav to neprijetnost, ki bi se ji najraje izognili.

In to je trenutek, ko se nam vklopi zavedanje nas samih. Ali sem jaz resnično strah pred samoto? Sem resnično bolečina, da ne vidim in ne srečujem svojih prijateljev? Je blebetanje o stvareh ali razprševanje v dejavnosti, ki zapolnijo čas do postelje, dejansko tiso, kar me nahrani, kar se me dotakne, kar mi vlije življenjskih moči? Videli bomo, da je večina dejavnosti in oseb, za katere smo mislili, da so nam neobhodni, pravzaprav natanko to: z njimi zapolnjujemo čas do trenutka, ko zaspimo; vzamemo jih kot sredstvo, s pomočjo katerega še naprej bežimo od sebe; lastimo si jih kot predmet, s pomočjo katerega sebe navidezno vzdržujemo v dobri kondiciji.

Te besede so nemara ostre. Ampak tako je.

V resnici pa jaz nisem strah pred izgubo nečesa, na kar sem navezana, jaz nisem bolečina izgube nečesa, na kar sem navezana, jaz nisem obup nečesa, kar mislim, da bo v prihodnosti prišlo ali bi moralo priti. Jaz nisem ne preteklost in ne prihodnost. Lahko se vdamo ali predamo, opletanje z rokami sredi vrtinčaste vode ne bo prineslo rešitve. Torej naj bom v samoti.

Torej samo sem. In to je popolnoma dovolj.

Ko izpustimo tisto, česar smo se na vse kriplje oklepali – celo v trenutku izgube (prav s tem nas je v izobilju obdarilo koronsko leto) – in samo smo, tanka opna poči. Milni mehurček, v katerem smo bili osamljeni, se razbline.

In takrat se zgodi nekaj širnega; končno se srečamo s svojo samoto. Nič strašnega ni v njej. Mir. Radost. Sijanje. Moja samota je nekaj, s čimer se družim 24 ur dnevno. Zelo bogata je, daje mi hrano, ki jo nato lahko darujem naprej, drugim. Ki pa niso več nekdo ali nekaj, s komer si mašim luknjo lastnega obstoja, ampak zares nekdo dragocen. Bitje s svojo lastno širjavo samote.

Šele ko v zavedanju izkusim in se vračam v svojo samoto, lahko drugim podarim nekaj dragocenega za vse nas. Tkivo družbene mreže, ujeto v navade, prisile in pričakovanja, se tako lahko osvobodi. Zaradi stika s samimi sabo se lahko osvobodimo tudi v pristen človeški stik.

Naenkrat nam vse govori: ptice, narava, kamni, vse v prvikrat in edinikrat videni svetlobi. In tudi ljudje se želijo pogovarjati z nami, vsakdo na svoj način in po svojih zmožnostih, v svojih legah. Podarimo jim darilo lastne samote. Vendar: ne moremo jim ga podariti, če ga prej v zavedanju, vsak dan in nenehno, ne podarjamo sebi.

Odgovorimo torej sebi na zelo pomembno vprašanje, pomembno kakor samo življenje v vseh svojih legah: je moja osamljenost kazen, je moja samota darilo?

Z vsem spoštovanjem do sebe izberimo tisto, kar je prav za nas. In za vse druge. Za to izbiro, kakor se to sliši čudno, je potreben pogum. Pogum odvreči vse, kar nam ne pripada in nam ni nikoli pripadalo in nam nikoli ne bo pripadalo. Kajti pogum je konec koncev samo sposobnost premagovanja strahu pred samoto.

V pravljicah je pogosto takole: največje zaklade branijo zmaji. Zmaj pa je zmaj, dokler ga ne preseka meč zavedanja. Zmaj osamljenosti je v resnici zaklad, ki nam ga daruje samota.

Alenka Jovanovski, glasnica zavedanja

Vabljeni na spletno predavanje z istim naslovom kot ta prispevek, in sicer v četrtek, 10. decembra 2020, ob 17.00. Povezavo preko platforme Zoom zagotavlja Celjski mladinski center: https://bit.ly/3qiJRHq, lahko pa tudi pišete na info@mc-celje.si

*Višje zavedanje ne omogoča le boljšega zdravja, ampak predvsem modre življenjske odločitve. Zavedanje je pot do sebe po poti univerzalne resnice in dejanska samopomoč oz. prisebnost v najboljšem pomenu te besede. Najmočnejše orodje za dvig zavedanja so Učbeniki za tretje tisočletje - duševno in telesno pomirilo.