Kje sem že ostala? Pri četrtku se mi zdi. Danes mi je tako slabo, da prav težko razmišljam. Mislim da pojdem bruhat.

Iz postelje sem se morala pobrati zaradi neznosnih bolečin v križu. To verjetno ni direktno posledica Covida, ampak vsega tega ležanja. Čisto razumem, zakaj ljudje umrejo, ko obležijo v postelji. Nisem več mlada in ko se takole poberem iz postelje, sem kot poleno in si ne morem niti pravilno obrisati riti, od zadaj, po riti gor, temveč ker ne gre drugače od spredaj prosti spolovilu. Verjetno pa veste, da to za ženske ni priporočljivo. Ampak za to ni kriv Covid ampak z njim povezano ležanje.

Petek je že minil. Dopoldne v redu, ob delu, popoldne z ležanjem. Ne vem zakaj mi vsi pravijo, počivaj, počivaj, ko pa mene to počivanje le ubija. Glava je še zmeraj tumpasta, vročina 38 stopinj Celzija. Volje še zmeraj ni.

Petek je še kar bilo, ampak zdaj, sobota zjutraj. Pristavila sem si kavo, pa je nisem skuhala. Zakaj mi je zdaj tako slabo?

Ma nisem vam hotela tega povedati. Hotela sem povedati, da nisem prehlajena. Verjamem, da so ljudje, ki so prestali Covid le kot prehlad. Tudi poznam kar nekaj takih. Jaz pač nimam te sreče. Sicer a Covid je ali ni, ne me vprašat. Ena do bolezni je, lahko jo imenujemo tudi drugače, saj je vseeno. Lahko imam tudi gripo. Vse je možno, ampak zdravniki so postavili diagnozo Covid. Pa prav dol mi visi, rezultat zame za zdaj je isti.

Pa ja, nimam namena umreti zaradi tega vraga. Namen je bil samo opisati in napisati, kako jas osebno preživljam to bolezen. Za vse komentarje ne odgovarjam. Tisto ni več moja izkušnja.

Nisem velikokrat bolna. Gripi sem se navadno izognila. Viroze so več ali manj tudi šle mimo, razen dve leti nazaj, ko me je udarilo, da še iz postelje do stranišča nisem upala. Tisto je bilo hudo in to sedaj je še mačji kašelj v primerjavi s tistim.

Za danes bom končala. Ne morem več.